Spoštovani,

pred dvema mesecema se je naša družina soočila z rakom. Zbolela je naša draga mamica, stara 49 let. Tam od srede marca se je počutila slabo, pogosteje je kašljala in bolele so jo noge. Splošna zdravnica jo je pošiljala domov z diagnozo, da gre le za prehlad, da naj veliko pije in da bo že boljše.

Slikanje pljuč in drugi pregledi v juniju pa so pripeljali zdravnike do diagnoze žlezni rak z metastazami v pljučih, podreberni mreni, na očeh in v kosteh, primarni rak pa ni znan, sumijo pa dojke, čeprav je bila mamografija bp, ali pa jajčnike.

Vsem se je sesul svet. Zlasti ko so zdravniki rekli, da je prišla žal prepozno.
Novembra lani je bila na frekvenčni ablaciji srca. Ne razumem, da takrat še ni bilo čisto nič, da je bila zdrava za ta poseg, danes pa je že vse prepozno.

Trenutno je mamica na obsevanju možganov, saj so se metastaze razširile tudi tja. Do sedaj je imela v začetku julija edino kemoterapijo, ki jo je zelo slabo prenašala. Tudi zdaj je zelo slabotna, ne eno oko ne vidi več, nima ravnotežja, nenehno bruha, dobiva ogromno zdravil proti bruhanju, otekanju možganov, za odvajanje vode, proti bolečinam, za spanje (to ji dela največje težave, saj je danes že 23, ko ni spala (največ 1 uro skupaj čez dan in ponoči).

Naša mamica je rodila in dojila 6 otrok. Nikoli ni kadila, pila, bila bolna. Mučile so jo le težave s srcem (hiter utrip in srčni napadi, zato tudi zgoraj naveden poseg). Vsak dan je bila v gibanju, saj je gospodinja na veliki kmetiji.

Zdravstveno stanje si ji iz dneva v dan slabša. Trenutno ima še dve obsevanji, za nadaljno kemoterapijo najbrž ne bo sposobna. Glede na stanje njene bolezni se oče in otroci sprašujemo, ali naj jo raje vzamemo domov. Hkati pa ji ne želimo vzeti volje, saj pravi, da mora dati skozi to zdravljenje, da bo potem boljše.

Ne vemo več, kako ji ugoditi in pomagati. Vidim, da zelo trpi, ko vidi, da trpimo tudi mi in da bi naredili prav vse, da ji pomagamo.

Hvala, da ste prebrali našo zgodbo in hvala za vsak nasvet.

Darja

Meni je pred letom umrla mama za rakom, tudi se zelo mlada.
Se zdaj je nisem prebolela.
Tezko je najti besede tolazbe, lahko le recem, da te popolnoma razumem in vem kaj prestajate.

Zdravniki ji verjetno ze dajejo ustrezna zdravila proti bolecinam, glede tega si lahko pomirjena.

Tudi moja mama je bila do konca mama in jo je skrbelo za nas…
Bila je zelo pogumna in optimisticna do enega meseca pred smrtjo, ko se ji je stanje hitro slabsalo.

Bodi cimvec z njo. Povej ji, da jo imas rada. Obzirno ji daj vedeti, naj ne skrbi za vas, da naj svoje moci prihrani za boj proti bolezni…

Jaz se skusam spominjati lepih stvari, ki smo jih preziveli skupaj, vendar me se zdaj po skoraj enem letu preganjajo spomini zadnjega meseca, se posebno zadnjega tedna.

Glede zdravega zivljenja na kmetiji: PESTICIDI- tudi pri moji mami je to verjetno prispevalo svoje, ceprav smo le pomagali sorodnikom s kmetijo – mnogokrat je pomagala pri skropljenju….

Bodi pogumna.

Draga Darja!

Zelo mi je žal, da je tvoja mamica tako zelo bolna. Upam, da ji zdravniki dajejo dovolj zdravil proti bolečinam in ji tako lajšajo hudo trpljenje. morda je najbolje, da ste zdaj vsi čimveč ob nje saj bo tako imela občutek pripadnosti. Poskušajte ji ustreči v vsaki njeni želji. Morda bi se lahko za nasvet obrnil na Hospic (telefon 01 4285260), kjer imajo veliko izkušenj in so vsakomur pripravljeni pomagati. Poskrbite, da bo prostor, v katerem leži čim lepši inn se bo karseda prijetno počutila v njem.
Darja, držim pesti in upam z vami! Vse dobro! Če karkoli potrbuješ, piši!
V mislih na tvojo mamo te lepo pozdravljam, Ančka

Draga Darja!
Lahko si le mislim kako ti je hudo, tudi sama sem lansko leto doživljala enako. Moja mami je bila tudi še mlada, polna življenja in optimizma – potem se je pa kar naenkrat vse sesulo – kljub temu, da je redno hodila na letne preglede, so ji odkrili metastaze na pljučih in v možganih – prepozno.
Za mami smo ves čas sami skrbeli doma – ati je pustil službo, da ji je bil lahko čimbolj v pomoč, z bratom sva z njo preživela ves prosti čas, vozili smo jo okrog vseh mogočih “naravnih” zdravilcev (poleg uradnih), ji pripravljali posebne, sveže zelenjavne napitke, kuhali lahko hrano-tisto, ki si jo je zaželela.
Ne morem reči, da je kaj pomagalo res pa je, da skoraj ni imela bolečin, mogoče je tudi to kaj pomagalo, kdo ve?
Darja, vprašajte jo kaj si želi in ji to izpolniti. Povejte ji, da jo imate radi. Pokažite, da znate tudi vi zanjo poskrbeti in naj vam to NIKOLI ne bo v breme. Jaz sem se takrat odločila, da jo dam absolutno na prvo mesto – zdaj vem, da sem naredila prav.
Kar pogumno, boš videla kako si lahko močna.

MS