Hujšanje
Dragi Rok!
Problem, ki ga opisujete, je zelo pogost pri bolnikih z napredovalim rakom. Po nekaterih ocenah naj bi večina bolnikov umrla zaradi hudega hujšanja ob rakavi bolezni ter ne zaradi raka samega. Takšno hujšanje se pojavlja tudi pri drugih bolezni, npr. kroničnih črevesnih in ledvičnih boleznih, po kirurških posegih in razvitem aidsu. Vendar pa je hujšanje najbolj izrazito ravno pri raku, imenujemo ga anoreksija ali kaheksija zaradi raka.
Pri raku sproščajo rakave celice v telo kemične snovi, ki sprožijo mišično razgradnjo in raztapljanje maščobnih zalog, zaradi česar nastopi hujšanje. Imunske celice pa so aktivirane za boj proti raku, zato izločajo kemična sporočila, imenovana citokini – posredovalci vnetnega odgovora. Dolgotrajno prekomerno izdelovanje citokinov skupaj z izločki rakavih celic prispeva k razgradnji snovi v telesu in zmanjševanju telesne teže, zalog maščob, mišične mase in zalog glikogena. Citokini interlevkin 1 (IL-1), IL-6, interferon gama, tumor nekrotizirajoči faktor alfa (TNF-alfa) in neurotrofični faktor iz možganov imajo pomembno vlogo pri napredovanju kaheksije pri raku. S tem stanjem so povezane tudi druge presnovne motnje kot so hipergliceridemija, lipoliza in povečana poraba proteinov.
Kemoterapija in obsevanje vodita k izgubi telesne teže in maščob preko različnih poti. Zaradi slabega apetita (anoreksija) je kalorični vnos manjši in zdravljenje lahko povzroči poškodbe črevesa, zaradi česar se hrana slabše absorbira (vsrka) iz črevesa v telo. Kemoterapija in obsevanje povzročita slabost, bolečine v ustih, težave s požiranjem, suha usta ali – enega najpogostejših problemov – čudno spremenjen okus, npr. po kovini.
Pri izgubljanju teže zaradi raka je pomembno razumeti posledice izgubljanja telesnih proteinov. Pri ljudeh so proteini bodisi strukturni ali funkcionalni. V telesu pa ni večje zaloge oz. viška proteinov, ki bi nam pomagala pri izgubljanju. Slednje prizadene zlasti nujno potrebne mišice. Tako izrazite izgube proteinov bolnik ne more preživeti. Smrtonosna je nenadna izguba, ki presega tretjino telesnih proteinov ali kronično, dolgotrajno izgubljanje, kjer izguba doseže 50 odstotkov prvotne količine proteinov.
Ko se hujšanje enkrat pojavi, ga je silno težko preprečevati. Zato je najbolje, da ukrepamo čimprej, pri raku če se da, tudi vnaprej. Hujšanje pa žal lahko nastopi kljub najboljši prehrambeni pomoči ter prizadene tudi kvaliteto bolnikovega življenja, pomeni pa tudi hud stres za njegovo družino.
Kaheksijo spremlja tudi slabša napoved rakave bolezni, zato se moramo kar najbolj potruditi pri njenem preprečevanju. Slabost in bruhanje, stranska učinka kemoterapije, sta navadno občasna, vztrajata do nekaj dni po zdravljenju, zdravila, ki ju preprečujejo, pa so lahko mnogim bolnikom v olajšanje. Pri nekaterih bolnikih se razvije averzija (odpor) do določene hrane: meso je pokvarjenega okusa, pri nekaterih pa je kovinski okus v ustih tako hud, da sploh ne prenesejo hranjenja. Če k vsemu temu dodamo še težave z bolečimi in suhimi usti, zaradi česar bolnik težko žveči in požira, ni čudno, da se bolniku hrana upira in jo zavrača nekaj dni. S tem se bolnk že izpostavi možnemu neravnovesju elektrolitov v telesu, zaradi česar lahko oslabi in omedli še preden nastopi opazna izguba telesne teže.
Tudi za stimulacijo apetita se lahko uporabljajo različna zdravila (pri nas npr. megestrol acetat ali Megace). V pomoč je lahko sesljanje limonine rezine in veliko tekočine, v katero lahko z malo čarovnije »skrijemo« kalorije, ob slabosti pa prehranjevanje z grizljanjem krekerjev, sorbet ali riž. V temi prehrana sem opisala nekaj načinov, s katerimi si bolniki lahko lajšajo težave. Opisano velja tudi za bolnike, ki izgubljajo težo zaradi same bolezni.
Kuhinja je za bolnika, ki zelo hujša, bojišče. Lahko pa smo pri pripravi visokoenergetskih tekočin in jedi karseda ustvarjalni in mu ta boj olajšamo.
Rezultati nedavnih raziskav kažejo, da se napredovalo izgubljanje teže in mišic pri bolnikih z rakom lahko zaustavi z visoko energetskim, s proteini bogatim dodatkom, ki vsebuje eikozapentenoično kislino (EPA ali EPK) – omega maščobno (polinenasičeno) kislino. Dokazali so, da je EPK preprečevala prekomerno izgubljanje teže, vendar pa ni podaljšala življenja bolnikov. EPK je prisotna v ribjem olju ter skušah, sardelah, tuni lososu i slaniku. Pri nas je nekaj preparatov v obliki tablet iz ribjega olja, ki vsebujejo tudi EPK (Ribasan forte, Omega 3, Lososovo olje itd.) in so na voljo brez recepta. Posvetujte se o tem še s farmacevtom v lekarni ali bolnišnici.
Kot povzročitelje kaheksije so raziskovali različne citokine, pa tudi iz tumorjev izhajajoče faktorje kot je LMF (lipide mobilizirajoči faktor) in PMF (proteine mobilizirajoči faktor), ki lahko neposredno mobilizirata maščobne kisline in amino kisline iz maščobnega tkiva in skeletnih mišic. Delovanje LMF naj bi zavirala EPK. Citokin TNF-alfa lahko povzroča hujšanje, zato se številne raziskave osredotočajo na zdravila, ki zavirajo njegovo delovanje. V neki raziskavi so bolnike hranili s kombinacijo beta-hidroksi-beta-metilbutirata, arginina in glutamina in po nekaj tednih uspešno preprečili izgubo teže pri bolnikih. Hidroksimetilbutirat (HMB) naj bi imel upočasnjujoč učinek na razgradnjo proteinov, arginin in glutamin pa bi naj kot osnovna gradnika uspešno vplivala na proizvodnjo proteinov. HMB je na voljo v istoimenskem preparatu, ki je namenjen športnikom.
Ker so vzroki kaheksije številni in presnovne poti, po katerih kaheksija nastopi, zelo kompleksne, je takšno tudi zravljenje. Intenzivne raziskave na tem področju dajejo upanje, da bomo nekoč pri zaustavljanju napredovanja kaheksije še uspešnejši.
Dokler zmorejo biti bolniki kakorkoli fizično aktivni, jih je treba k temu spodbujati, saj na ta način povečujejo mišično maso in zaustavljajo proces izgube le te zaradi raka. Preprečevati je treba (tudi z zdravili) morebitni pojav bruhanja in driske, ki bi še dodatno oslabili bolnika.
Lepo vas pozdravljam!
Irena