Draga Nina,
oglašam se ti, ker mi je tvoje pisanje spodaj seglo do srca in me nehote popeljalo nazaj, kar nekaj let…
…zato če ti ni odveč branja, ti bom napisala svojo zgodbo…ne vem ali hočem, da bo lažje tebi, ali v pomoč meni, ki se še moram vsake toliko razgovoriti o tem..
Z mamo sva živeli sami, šli skozi vse cirkuse ločevanja, vlačenja po sodiščih, očetovega pijančevanja, bedenja ponoči ob njegovih izpadih…in to v mojih najstniških letih. Mama je vztrajala in osamosvojili sva se. Si nanovo zastavili življenje. Jaz sem šla proti koncu študija, ona je bila zadovoljna v službi, dobili sva psa, začeli urejati vrt,…bilo je kot v pravljici. Potem en klasičen pregled pri mamini zdravnici. Odkrije bulo na dojki, na nepreznavnem mestu,…drugi dan je sprejeta v bolnišnico. Dojko ji odstranijo, nadaljuje se vse skupaj z obsevanji, kemoterapijami…V tistem času sem odrastla. Ko so drugi hodili po študentskih čagah, sem sama buljila v zdravniške leksikone. Študirala in študirala.
Po končanih terapijah sva živeli naprej, se pogovarjali, smejali, stala sem ji ob strani. Sama je tudi hotela v službo, med ljudi. Veselili sva se vsakega mojega opravljenega izpita. Moje življenje sem takrat dobesedno podredila njenemu in mi ni žal. Bilo mi je lepo.
Po dveh letih se je bolezen zopet pojavila, hrbtenica je odpovedala, dobila je oporo, obsevanja, pristali sva na vozičku, noge je več niso držale. Hudo mi je bilo ko sem pomislila da ženska v najlepših letih pristane odvisna od tuje pomoči. Ampak nikoli, res nikoli se ni vdala v usodo. Vsako jutru sva vadili, krepili mišice, prinesla sem ji voziček za oporo, vse možne pripomočke in veselila se je vsakega prehojenega koraka. V avto sva šli kar po vseh štirih, po tazadnji po stopnicah, ampak prišli sva ven, to je bilo glavno. Toliko sva utrdili mišice, da je lahko prišla na WC sama z vozičkom in se potem sama presedlala.
Jaz sem bila tik pred koncem študija, čakala sem le še na zagovor diplomske naloge. Bilo je takoj po novoletnih praznikih leta 1999. Jaz sem diplomirala 06.01, mama pa je umrla 27.01..
Dolgo sem si očitala to. Če jaz ne bi diplomirala takrat, bi ona še živela. To mi je potrdil tudi zdravnik. Po moji diplomi se je umirila in v enem tednu je šlo vse skupaj h koncu. Nikoli ne bi verjela da je to možno. Šla je na reden pregled, zdravnik je že opazil malo rumene barve. In potem je bil dovolj le en teden da sem ostala sama. Sama sebe je zastrupila in zadnji dan sem preživela ob njej, čeprav so rekli da se ne bo več prebudila. Pa se je. In če bi bilo treba čakati teden dni na tisti zadnji njene stisk in njene besede Adijo ljubica…Potem je zaspala.
Hočem ti povedati, da je glavno kar ji lahko daš. Da si ob njej. Ima mogoče kak cilj, ki bi ga še bila rada dosegla? Kako željo? To lahko človeka drži pokonci tudi ko zdravniki rečejo ne. Neka volja, nekaj kar hoče dočakati. In predvsem ne se predat, nikoli in nikdar. Tudi ko je ležala zadnji dan zjutraj na postelji, sem začutila rahli stisk roke, pogledala me več ni. Čeprav sva imeli že pred dvema letoma iz strani zdravnika bolj klaverno napoved, sva vztrajali in nama je uspelo…le verjeti je treba in si pomagati.
Midve si še po njeni smrti. Daje mi moč. Takrat po njeni smrti nisem vztrajala zaradi sebe ampak zato, da bo videla da zmorem. Ostala sem sama, brez pomoči sorodnikov, z nekaj prijatelji, brez partnerja, brez…v prazni hiši…in danes mi ni žal. Žal mi je samo za eno. Da ji ne bom nikoli mogla pokazati mojega dragega in ji pokazati kako drugače sva si zastavili življenje kot onadva z očetom, kako se imava rada, živiva čisto drugačno življenje, čeprav imam sama zaradi moje mladosti kar nemalo problemov z izkazovanjem čustev..in še posebej…hudo mi je, da ji ne bom nikoli mogla dati v naročje moje pikice. Vedno mi še pride solza v oči, ko po prižiganju svečke svoji babici da pa-pa in je pošlje poljubčka, čeprav se nista nikoli poznali.
Nina, veliko volje in moči je treba. Ampak se splača. Tudi ko se rak razširi. Splača se zaradi vsakega pridobljenega dneva. Samo hotet je treba pa človek lahko doseže marsikaj. Jaz vam kličem samo SREČNO
Pa oprostite zaradi mojega dolgega pisanja, sem se morala zopet izpovedat. Pozdrav

Draga bojanaP!

Hvala za vspodbudne besede.
Žal mi je za tvojo mami.

Mi smo se zvlekli iz najhujšega.Mami je dobila še eno šanso.
Tumor v glavi je bil benigni tumor ušesnega živca,ki so ji ga pred slabimi tremi tedni operirali.Sedaj je že o.k.,le nekaj težav z obraznim živcem še ima,a upamo,da se bo vse popravilo v nekaj mesecih.

Želim si le,da bi mami našla novo moč za nadaljevanje življenja,da bi pozabila prejšnji dve diagnozi in zaživela mirnejše in neobremenjujoče.
Vsi ji stojimo ob strani in upamo,da se rak dojke ne bo ponovil.

Če si slučajno bojanaP,ki se občasno pglaša na forumu starši-staršem( mislim da si iz Mb), potem imaš približno enako starega otroka kot jaz.Če želiš kakšen pogovor ali pa zgolj klepet ob kavi-se javi.

Želim ti prijeten dan in obilo optimizma za vsak dan sproti.

Hvala za tvoj mail.Veliko mi pomeni.

Nina, me veseli da je vaši družini uspelo premagati vse skupaj. Še najbolj pa sem vesela za tvojo mamo. Take prebrane besede me vedno spravijo v dobro voljo. Držite se še naprej.
Ja, sem tista bojanaP, ki se občasno javlja na forumu starši staršem, pa tudi iz okolice MB sem.
Če želiš (me bo zelo veselilo) se mi oglasi na mail, pa porečeva še kako na temo otroci, ne samo o bolezni :))
Lep dan