kdaj povedati otrokom?
Draga Irena,
Pred sedmimi leti sem prebolela raka.
Po očetovi strani sem jaz že sedma sorodnica z rakom, v obdobju 30 let jih je že 6 sorodnikov umrlo.
Po materini strani ni te bolezni.
Očetova sestra: jajčniki, njena hči: dojke, očetov bratranec:požiralnik, očetova mati, moja babica: jajčniki , očetov stric: pljuča itd, itd.
Kako in kdaj povedati mojim otrokom, hčerki in sinu, srednješolcema???
Tega jima še nisem povedala, ker sta bila premlada, ko sem jaz zbolela. Kako ju obvarovati pred to boleznijo, ki je očitno podedovana po očetovi strani?
Ali naj to omenim hčerkini in sinovi osebni zdravnici?
Lep pozdrav,
Draga Maja,
na srečo živimo v času, ko rak ni več tak tabu kot včasih. Pa vendar me včasih kar zjezi, ko vidim, kako malo nekateri vedo o tej bolezni … Primer: posledica kemoterapije je izpadanje las, ljudje pa se pogovarjajo: uf, si videla, je že brez las… kmalu bo… in podobne neumnosti.
Ko smo bili še mladi in še prej je bilo prav tako veliko rakavih obolenj, s to razliko, da se ljudje niso vedno obračali po pomoč k strokovnjakom. Zlasti na podeželju so ljudje kar usahnili. Ljudje niso dosti razmišljali, zakaj so umrli.
Dandanes je stroka napredovala, izboljšuje se tudi osveščenost ljudi, zato so tudi tovrstna obolenja prej in pogosto še pravočasno odkrita. Nobenega razloga ni, da bi otrokoma prikrivala obolenje, ki si ga prebolela in uspešno premagala – to pa predvsem iz preventivnih razlogov. Prav je namreč, da so naši otroci bolj pozorni na težave in znamenja, ki lahko kažejo na začetek takšnega obolenja, kot smo bili morda sami. Zdravniki nas običajno že sami povprašajo, ali je imel kdo v družini ali sorodstvu raka, če na to pozabijo, je seveda prav, da jih sami opozorimo.
Glede dednosti raka je gotovo še dosti dilem, zato je morda odveč pretirana bojazen pred njim. Nikjer ni zapisano, da ga bodo imeli tudi naši otroci. Kaj pa kap, infarkt in druge bolezni?
Pri teh skorajda nihče ne posmisli na dednost? Rak preprosto ne izbira. Zase in za svoje otroke lahko največ naredimo, če živimo zdravo življenje brez črnogledih misli. To nam bo v oporo in pomoč tudi če slučajno zbolimo. Skratka, pozitivna naravnanost je nadvse koristna tudi na tem področju.
Lep pozdrav in veliko zdravja še naprej!
Milan
Draga maja maja!
Za pogovor z otrokoma se temeljito pripravite. Najprej morate sami vedeti, kaj pomeni rak v družini in ali sploh prinaša kakšno tveganje ali pa je to neizogibna usoda, ki bo doletela tudi vaša otroka. O tem se lahko informirate tudi na tej strani, priporočam vam tele povezave:
Osebna zdravnica obeh otrok mora biti informirana o raku v vaši družini. Na podlagi te informacije se otroka lahko po posvetu z zdravnikom odločita tudi za genetsko testiranje in določevanje genov BRCA1 in 2. Pri tem je nujno predhodno svetovanje in temeljita obravnava. Zavedati se morate, da je tudi gensko testiranje dvorezni meč – svojega genetskega zapisa za zdaj še ne moremo spreminjati, tako da je lahko vedenje o tem, da smo nosilci nekega gena, ki ga povezujejo z nekaterimi vrstami raka, zelo obremenjujoče. Predvsem otrok nikar ne prestrašite po nepotrebnem. Družine brez rakavih obolenj so izjemno redke. Svetujete pa jima lahko zdravo življenje z veliko gibanja in brez kajenja ter primerno zdravo prehrano, bogato s sadjem, zelenjavo in vlakninami.
Zelo dobro se mi zdi tudi Milanovo razmišljanje. Do neke mere lahko v lastni družini poskrbite za večjo osveščenost pred rakom, nikar pa ne sejte nepotrebnega strahu.
Lepo vas pozdravljam,
Irena