za vse ki vas zanima – ozdraviti raka
Poglejte na stran:http://www.mojuspeh.com/phorum/list.php?f=30&collapse=1
Veliko sreče – mnogim je uspelo!
rina napisal:
> Res veliko sreče, meni samo na ta način ni uspelo, so bile
> potrebne še druge reči da je uspelo – ki pa jih g. Kolar s
> svojim militantnim nastopom negira. No važno je da je efekt,
> tudi meni je uspelo – le da na drug način z nekaterimi dodatki
> in drugimi alternativnimi metodami.
Rina,
ce imas kaj vec casa te prosim da opises svojo pot. Morda bo pomagalo tudi drugim…
LP,
Robert.
Pri bolezni kot je rak so stvari zelo relativne! Na tem forumu najbrz prav vse zanima kako “ozdraviti raka”! Verjetno nam Karmen zeli prav to, le da se ne zaveda kompleksnosti bolezni, specificnosti raznih vrst rakov, vzrokov za nastanek in osebnostnih razlicnosti bolnikov te bolezni in se marsicesa …
“Stavek ” Mnogim je uspelo!” je lahko zelo zavajoc! Kaj pomeni “mnogim” glede na incidenco raka v Sloveniji? Je to deset, sto, tisoc? Pri vsaki bolezni je doloceno stevilo oseb, ki spontano ozdravijo! Delez ozdravitev se giblje od 100 procentov do nekaj promilov! Pri raku je vedno in povsod potrebno delne ali pa tudi popolne remisije bolezni upostevati zelo individualno in kriticno! Posplosevanje in dajanje laznega upanja je stvar VESTI i posameznika, ki to propagira! Ljudje, ki se utapljamo, iscemo resitve, oprimemo se vsake, cetudi je to le milni mehurcek!
Globoko hvalezen sem Rini, ki me je mnogo naucila o raku. Se vedno pa se skusam izogniti napakam, ki so ocitno neizbezne pri borbi vsakega posameznika z rakom.. Pa ne, da si delam utvare, da sem pametnejsi od drugih, le svojo pot iscem.. Prebral sem Kolarjeve teorije in v marsicem soglasam z njegovimi ugotovitvami.. Nikakor pa ne morem pa sprejeti vse njegovo delo kot absolutno in nedotakljivo resnico, kot to pocnejo nekateri njegovi obozevalci!
Se pa mocno strinjam z Karmen glede zelje: VELIKO SRECE!
Za Jožeta in Rino
Reči moram, da tudi mene odbije vsako zdravilo, metoda itd., ki “ozdravlja vse bolezni na svetu”, tako kot lahko prebereš na forumu “Moj uspeh”. Ob tem, da sem, tako kot g. Alois, prepričana, da sta telo in duh neločljiva celota, da torej nezdrava prehrana in nezdravo razmišljanje, miselni tokovi, povzročajo najrazličnejše bolezni.
Gospa Rina je omenjala druge poti, g. Jože ji je globoko hvaležen…. Naj povem še o sebi; pred skoraj dvema letoma in pol sem imela rakast tumor(ček) v dnu ustne votline in so mi ga, skupaj s kar precej mišičjem in bezgavkami odstranili. Poleg tega so me še o bsevali. Vse je bilo lepo in prav, le utrujenosti nisem mogla premagati. Vendar recidiva ni bilo. Jeseni pa mi je začelo rasti kot nekakšno kožno znamenje in – med začetkom in odstranitvijo je minilo skoraj pol leta – za katerega se je izkazalo, da je tudi rakasto. Na polikliniki me je zdravnica tolažila, da je to najbolj enostavna in pogosta vrsta kožnega raka, ki ne producira zasevkov, da zato ni potrebna nikakršna dodatna terapija; da obe bolezni sploh nista povezani, da je to posledica sonca . Verjamem, da neposredno nista povezani, kaj pa posredno? Oba starša sta mi umrla za rakom! Nedvomno ima genetika pri raku veliko težo. Vsaj dovzetnost zanj je verjetno genetsko pogojena.
Če povzamem: sem zdrava, nimam raka, rada pa bi storila kaj glede preventive. Prebirala sem vse mogoče knjige o samozdravljenju, miselnih vzorcih, zdravi prehrani, gibanju. Vendar se je včasih tako težko upreti negativnemu razmišljanju, da ne rečem obupu. Zalotim se, da me ne veselijo več stvari, ki sem jih vse življenje rada počela, da v marsičem, kar mi je bilo ljubo, ne vidim več smisla. Potem sama sebe ozmerjam, preletim v mislih vse, kar sem že prebrala o tem…..Vem, da bom sama morala najti pot, kot je rekel g. Jože, vendar bi rada slišala tudi od drugih, kako so se spoprijemali z boleznijo.
Lep pozdrav – Astra
astra a mi pustiš svoj mail pa ti pišem direktno na mail o svoji poti in o alternativnih rešitvah ki so meni osebno pomagale , saj smo že o tem tudi govorili na tem forumu ampak ti raje pišem kar na mail. Te pa zelo razumem o čem pišeš , ampak sama sem ugotovila da samo meditacije, duhovnost, sporščanje , gibanje enostavno zame ni dovolj saj je bil imunski sistem po mnogih terapijah in drugih posegih preveč ubog da bi samo s tem lahko zavrla mnoge ponovitve bolezni. Sedaj lahko rečem (trkam ob les seveda) da mi nekako uspeva in da je strahu pred ponovitvijo z vsakim letom vedno manj. Ta strah najbrž poznajo vsi ki so kdaj doživela tako diagnozo in se mi zdi zelo bremenilna in pravzaprav zelo velik stres ki seveda ne vpliva pozitivno na naše zdravje.in imunski sistem sploh. Žal se to zasidra v podzavesti in naj se še tako trudimo je prisoten. Najbrž veš o čem govorim. Tudi jaz sem sedaj zdrava – lahko rečem kar zelo zdrava , avgusta bo 3 leta od zadnje ponovitve , vendar se nekako zavedam da to ni dovolj zato res precej delam na preventivi in mislim da je to potrebno zelo intenzivno početi vsaj 7 let od bolezni da se obnovijo skoraj vse celice v telesu, čeprav bo treba najbrž mnogo bolj skrbeti za telo kar celo življenje. Sicer pa je to tudi poseben izziv in prazaprav zadovoljstvo (lahko rečem tudi izgovor) da storimo nekaj zase in da smo zadovoljni s sami sabo) . Seveda pa nič ni 100 % , ampak treba je poskusiti , iskati , biti odprt za novosti, informacije, se poslušati … in predvsem biti zadovoljen s sabo .
Izkušnja z rakom pač pusti svojo sled v človeku. Pustila jo je tudi meni in mislim da vem o čem govoriš. Sama si zamišljam, da se vsak od nas – prej ali slej od bliže ali pa bolj od daleč, hočeš ali nočeš,….. – sooči s smrtjo in potem jo lahko potisne v začasno pozabo, ki preži tam nekje v podzavesti ali pa jo kako drugače vključi v svoj vsakdan.
Najbrž je to bolj samogovor kot kaj drugega, pa vseeno. Če pomislim, je meni vsa ta zgodba z rakom odprla povsem drug pogled na mnoge detajle iz mojega življenja in na življenje kot celoto. Pa saj je vedno tako. “Močne” izkušnje vedno zmiksajo ljube in neljube stvari, pa še cel kup novih se pojavi. Tako recimo berem in se srečujem s stvarmi, za katere se mi niti sanjalo ni, da obstajajo ali da kdo o njih razmišlja, jih živi,…. Taka pestrost me na nek način navdušuje, po drugi strani pa bega. Moja izkušnja z rakom tudi ni samo moja – tu so še moj partner, prijatelji in prijateljice, starši, sodelavke, znanci, …. nekateri so v njej sodelovali zelo aktivno. Z nekaterimi smo se oddaljili, nekateri so odšli drugam – drugi so prišli. Premlevali smo o hrani, skupaj hodili na vaje chi gonga, razmišljali o strahovih, se čudili, jezili, ….
Ko sem se odločila, da se lotim zdravljenja raka s pomočjo uradne medeicine, sem že tudi vedela, da ne bo dovolj, če se bom zgolj predala v roke klasičnim metodam “zdravljenja”. To je za seboj potegnilo dneve in dneve razmišljanja, pogovarjanja, brskanja po internetu, izbiranja, prakticiranja, preizkušanja,… in selekcioniranja – mnogokrat na nič kaj razumski osnovi. Poleg vsega taga sem pa še vedno počela reči, ki sem jih že prej – še preden sem se začela zdraviti. No, ne vseh. Nekatere so postale čisto nepomembne ali pa so kar same izginile. Kljub temu da prognoza mojega onkologa tudi po opravljeni uradni metodi “zdravljenja” ni bila dobra, se preostale rakaste tvorbe manjšajo in počasi zginevajo. Kaže da mi je uspelo ubrati pravo pot. Vem pa, kako le nebi?, da na njej lahko že spet sračam kakšnega neljubega potnika. Z vsemi izkušnjami oborožena pa vseeno upam, da se mu bom uspešno izognila in bolj ali manj veselo živela do konca svojih dni 🙂
Draga Rina, ko govoriš o izzivu, se spominjam obdobja po prvi, težji bolezni. Nanosila sem si kup literature, brskala po internetu, se pogovarjala z ljudmi, ki se ukvarjajo z reikijem, bioenergijo itd. Pa še nekaj. Takrat sem bila polna poleta, kljub obsevanju in utrujenosti. Zadnje pol leta, še predno so mi odstranili znamenje in sem dobila izvide, pa me daje prava apatičnost, ne samo utrujenost. Kar se tiče alternative pa se ukvarjam z jogo, zdrava prehrana tako-tako, jemljem nekatere dodatke k hrani: Q-encim, alge, vitamini. Gibljem se kar precej, posebno poleti, ker imam vrt, na katerem pridelujem hrano brez umetnih gnojil in pesticidov…
Maila pa ne bom napisala, ker zaenkrat s tem svojim stanjem nočem obremenjevati bližnjih. Čeprav moram povedati, da so mi ves čas stali ob strani in me spodbujali. Tudi mislim, da bi ti bil še marsikdo drug hvaležen, če bi kar tu, na forumu opisala svojo pot in svoje izkušnje. Temu je forum tudi namenjen.
Urša, ko berem tvoje besede, je tako, kot bi pisala sama. Res je, da bolezen prinese marsikaj, tudi dobrega. Če kdaj, sem se takrat resnično zavedla, koliko pomenim moji družini in kako me imajo radi. Zdaj sem sicer s stališča uradne medicine zdrava, vendar bi rada, da tudi ostane tako. In pri tem mi t.im. negativne misli gotovo ne bodo pomagale. Pa ne gre toliko za strah, bolj za brezvoljnost. Ves čas si dopovedujem, da to ne pelje nikamor, da moram nekaj storiti, da se iz tega izvlečem. No, že to, da sem se spravila k pisanju, je nekaj. Morda prvi korak.
Vem, da kar je dobro za enega, ni nujno dobro tudi za drugega. Kljub temu bi bila vesela, če napišete, kako ste si pomagale. Pišem v množini, ker sem prepričana, da nas je veliko s podobnimi problemi. Potem bo pa treba pač poskusiti, kajne. Če ne kupiš srečke, ne moreš zadeti tombole!
Lep pozdrav Astra
Rina, ko boš že pisala Astri o svojih izkušnjah, ali lahko prosim pošlješ pismo še meni ([email protected]), saj tudi mene, ki se že 4 leta borim z vsemi mogočimi sredsti, tvoje izkušnje tudi zelo zanimajo. Če boš želela, pa ti bom tudi jaz z veseljem povedal svojo zgodbo. Hvala in L.P.
Ok, bom opisala tule mojo pot, oz. mojo dolgotrajne iskanje zdravja. astra te razumem o čem pišeš , sem tudi imela take trenutke, predvsem mi je blizu tisti ko praviš da nočeš obremenjevati drugih. Drugi so še bolj obremenjene če to skrivaš in ne spregovoriš o svojih strahovih in svojih čustvih. Tvoja izkušnja je prilika da se zbližate , sicer pa take življenjske izkušnja ali zbliža družino ali pa še bolj oddalji. Vseeno je pri nas postalo lažje ko smo o tem spregovorili in tudi zbližalo nas je.
V začetku l. 97 je mi bila postavljane diagnoza non-hodkin limfom . Zdravljenje je bilo agresivno , vendar bi bilo vse lepo in prav če ne bi imela te sreče, da se je bolezen kar naprej ponavljala , zato je bilo cca 25 kemoterapij, avtotransplatacija kostnega mozga in praktično 5 let življenja v strahu in boju z nenehnimi tumorji ki so se pojavljaji predvsem na bezgavkah in na koži. Vse ponovitve (bilo jih je 6 – 2 med samim zdravljenjem) sem odkrila sama z opazovanjem same sebe , zato sem imela srečo da sem vedno takoj reagirala (razen zadnjič ko sem v bistvu zaradi alternativnega zdravljenja bolezen za nekaj časa prikrila , saj mi medicina ne bi verjela da se z mojim tumorjem dogaja nekaj). Ne bom opisovala nenehnega strahu vsako jutro in večer v kopalnici ko sem »prisluhnila telesu« in iskala morebitne nove znake bolezni. Mislim da to poznajo vsi ki so enkrat šli skozi tako diagnozo.
Že od vsega začetka sem brskala po knjigah , iskala razne rešive, prehrane, meditacije, terapevti, dodatki prehrani … Marsikaj je bilo zaman , veliko denarja sem potrošila za zdravje, cela družina je živela za to kako najti rešitev. Vmes je umrl tudi moj oče – tudi rak (črevesni) -žal ni bil borec in je hitro obupal.Moj edini cilj je bil da vidim hči končati osnovno šolo (ko sem zbolela je bila stara 10 let) , danes je v drugem letniku. Nisem si obetala kakih dolgoročnih ciljev, bila sem zadovoljna z malimi zmagami. Vsaka ponovitev je bila po svoje šok, vendar mi je dala še večjo moč da se borim. Verjela sem da moje poslanstvo še ni izpoljnjeno , vedno bolj sem verjela da smo ljudje sposobni marsikaj , četudi ni izgledalo obetavno, Nekje znotraj sebe sem verjela, da se bo našla rešitev , drugače pa sem se sprijaznila tudi s smrtjo , če mi je namenjena ( imela sem tudi bližnje srečanje z njo , ker je bilo nekaj dni na sami transplataciji tako kriznih da se ni vedelo kako se bo končalo, tega ne bom nikoli pozabila in mi je bila svojevrstna izkušnja). V vseh teh letih pa sem se predvsem učila, začela sem tudi ceniti vsak trenutek v življenju vsak dan je bil zame podarjen . Naučila sem se uživati v srečnih trenutkih , zato sem še danes hvaležna kljub vsemu trpljenju. Vendar sem prišla do spoznanja da je sprememba prehrane, sproščanje, gibanje… zame enostavno premalo , da si s tem ne zmorem popraviti imunskega sistema (mi ga je pa uspelo vzdrževati , vendar je bilo to premalo za preprečitev ponovitev, zato sem iskala t.i. čudež ki mi pri meni naredil bistveni premik k zdravju. Tudi razni vitamini, aloje , alge so bili zame premalo močni da se kaj bistveno premaknilo v zdravju (čeprav ne rečem da mi ni pomagalo).
Pri zadnji ponovitvi –tega je 2 leti in pol mi je uspelo da se pozdravim alternativno (šlo je za terapijo ki je v tujino precej znana , a kljub temu nisem dobila povrnitve stroškov in tudi za veliko pomoč bioterapevta – zame je bilo to ponovno rojstvo(medicina za to ni pokazala zanimanja) vendar boja še ni bilo konec . Imunski sistem je bil od vseh zdravljenj zelo sesut , zato sem iskala še naprej rešitve kako si ga okrepiti. Uspelo mi je najti dodatke ki so mi v zelo kratkem času pomagali okrepiti imunski sistem. Že prej sem poskušala z mnogimi , a nekega generalnega uspeha ni bilo. V 3 mesecih sem se prerodila, postala zelo zdrava in tudi energijsko polna . Danes je že skoraj 2 leti kar mi te določene zadeve pomagajo, predvsem kot preventiva . Očitno sem jih začela jemati ob pravem času in našla zadevo ki je v meni naredila premik. Če bo treba bom to jemala celo življenje , če mi to pomaga da vzdržujem svoj imunski sistem, predvidevam pa da bo potrebno vsaj 7 let , da se vse celice obnovijo.Ni nujno da to pomaga vsakemu, vsak mora najti svojo pot. Vendar je je treba iskati, kajti le kdor išče, bo našel. Moje življenje se je v vsem tem času precej spremenilo, našla sem druge vrednote , veselim se malih stvari in sem zelo srečna . Nikoli ne jamram in sem zelo zdrava , včasih sem mi zdi prav smešno zaradi kakih malenkosti si ljudje bremenijo življenje , ampak spoštujem vsako pot in vsako drugačnost. Mene je življenje res moralo velikokrat »brcniti » ampak očitno sem to potrebovala da sem danes lahko tako srečna in tako zdrava kot nisem bila tudi pred boleznijo, kakorkoli zame je bilo vredno vse trpljenje in vsako jutro in vsak večer se zahvalim za novi dan – verjetno bom to počela vse življenje , ki upam da bo še dolgo.
Mogoče je tale moja zgodba videti sentimentalna , zato sem ti jo tudi hotela opisat bolj osebno. Upam da bo še kdo opisal svojo pot , saj je vsaka po svoje svojevrstna in zanimiva in tudi poučna za druge.
Draga Rina,
hvala, ker si nam tako lepo odgovorila in napisala o svojem boju z boleznijo. Vidim, da sem proti tvoji kalvariji jaz sama srečnica. Pa vseeno bi rada še kaj storila zase in za svoj imunski sistem. Naštela sem že, kaj počnem oziroma kakšne dodatke jemljem. Ti si napisala, da si se v treh mesecih prerodila – nisi pa napisala, kaj je bilo temu vzrok, kakšen “dodatek” je bil to. Jaz sem se odločila, da bom šla h kakemu bioenergetiku, pa sedaj pri znancih iščem informacije. Ali mi ti lahko kakega priporočiš?
Svojim doma sem povedala, da so mi odstranili kožnega raka, vendar sem jim ponovila tudi tisto, kar mi je povedala zdravnica: da ni nobene zveze s prvim rakom, da ni nevaren… Ne govorim pa jim o strahovih, ker, kot sem že rekla, niti ne gre toliko za strah. Samo vsake toliko časa me obide žalost, ki ji sploh ne vidim vzroka, in takrat se moram zavestno, na silo iztrgati iz nje in sama sebe spominjati, kako lepa je lahko ena vejica na drevesu, ena marjetica, knjiga, koliko lepega sem že doživela, koliko lepega bom še doživela….. Sem jim pa že nakazala, da ne mislim mirovati. In tudi vem, da me bodo podprli, čeprav se jim bo moje početje morda zdelo brez koristi.
Skratka, Rina, napiši nam prosim, kaj je bilo tisto, poleg polnega koša dobre volje in optimizma, kar te je spravilo pokonci.
Lep pozdrav, Astra.
Zdravo Astra,
Najprej naj povem da so ti dodatki pomagali meni osebno in zato ne morem rečt da bodo tudi tebi,. Vsak zase je invidium, zato je treba iskati in iskati da najdeš kaj ti ustreza. Jaz sem iskala 7 let (no 5 ker 2 leti že jemljem) da sem našla zadeve ki meni ustrezajo. Seveda pa moraš vedeti da je to preventiva in ne kurativa.
O teh dodatkih sem že pisala (pa tudi drugi) – imenuje se Fhes
Na kratko pa tole za informacijo
Fhes je kremenov mineralni prah -silicijev hidrid. Študije so pokazale da podaljšuje življenje celic do dvakratno, daje najvišjo raven antioksidantske zaščite (s 5.2. kapsule na dan lahko dosežemo 99 % zaščito celic pred prostimi radikali), je povsem neškodljiv, povečuje telesno energijo, celično hidracijo, absorbcijo hranil, povečuje količino kisika v organizmu in normalizira biološko okolje. Pri meni osebno so bili učinki občuteni že drugi dan, v 14 dneh že bistvene spremembe na krvni sliki, v 3 mesecih so se vsi rezulati normalizirali – od takrat naprej že skoraj 2 leti držim tempo zelo dobrega imunskega sistema (kar je bil moj problem celo življenje)
Fhes naročam iz Švedske in sem zastopnik edini način da ga dobiš je mrežni marketing) ker je tako ceneje . Lahko pa ga tudi kupiš vendar je tako dražje, če redno jemlješ se splača biti zastopnik, tako pri vseh teh stvareh.Poskušali smo tudi na drugi način da bi prišel v Slovenijo pa ni šlo.
Drugi dodatek je Map – idealna kombinacija aminokislin za človeka (izum nekega zdravnika) -to redno jemljem več kot leto (ne uživam skoraj nič mesa in mi je to poglavitna beljakovina) -ima 99 % izkoristek -to pomeni da ga 99 % telo porabi za izgradnjo in regenracijo celic, samo 1 % je dušičnih odpadkov (kar je nasplošno velik problem pri presnovi beljakovin) : Map je že uvožen v Sloveniji in se ga da kupit (Kalček)
Jemljem pa še nek nov probiotik Vita Biosa, ki je že tudi registriran v Sloveniji . To so 3 stvari katere lahko rečem da meni pomagajo in vzdržujejo moj imunski sistem . Stvari niso ravno najbolj poceni , ampak svoje čase sem dajala še več denarja za razne terapevte in druge dodatke iz celega sveta. SEj veš ko si bolan se raje odrečeš drugim stvarem . pa vlagaš v zdravje.
Če bi hotela ti lahko pošljem kaj napisanega o vsem da si prebereš.
Torej na nek način skrbim za razstrupljanje, antioksidante, beljakovine -hrano za celice – to mi je bil večen problem , ker sem že pred leti skoraj ukinila meso iz jedilnika in črevesje -to se mi zdi važno (pa še moj oče je umrl za črevesnim rakom, zato sem sploh bolj pozorna na črevesje -pravijo da bolezni izvirajo iz črevesja). Seveda tudi pazim na prehrano (tudi mal grešim)- tudi tukaj sem prišla do nekih osebnih zaključkov po tem ko sem sprobala več različnih vrst prehrane , gibam (to počnem premalo) in skušam živeti čim bolj brez stresov.
Kar se tiče bioterapevtov imam jaz dobre izkušnje edino z Domančičem. Je pa dolga čakalna doba, vendar delujejo že tudi njegoi učenci po vsej Sloveniji. Pri drugih terapevtih nisem imela učinka. Njega pa še preventivno obiščem 1 krat letno, vendar je sam opazil da je z mano vse OK in da v bistvu sploh ne rabim več njegove terapije (to je sam rekel ko me je videl -vem da vidi tudi auro).
Verjamem da bo tudi tebi uspelo, vendar se je treba ukvarjati s sabo celo življenje kljub temu da je videti da je že OK, to so opozorila ki bi jih morali vzeti zares . Vse celice se menda obnavijo v 7 letih zato je treba predvsem prvih 7 let zelo intenzivno delati na imunskem sitemu – to je moje mnenje.