kako živite pred kontrolo?
Moj oče je pred dobrima dvema letoma zbolel za limfomom. Diagnoza, šok, šok, šok, kemoterapija in obsevanje. Ne morem opisati groze, ki smo jo doživljali vsi bližnji.
Zdaj ima kontrole na pol leta (kri, UZ, pregled,…) in vsakič ko se bliža ta dan smo vsi hudo nervozni. Tako nervozni, da komaj živimo.
Kako doživljate te dni tisti, ki imate tudi take “kontrole”? Je tudi vas tako strah?
Zdravja vsem skupaj!
Jasna
Seveda me je strah! Preiskave krvi in UZ opravim lokalno, ker mi OI tudi na izdiktirano zahtevo mojega onkologa ni dostavil izvidov domov. Jaz pa zelim vedet pri cem sem! Ceprav tako kontrola pomeni le se formalnost, mi pa ni vseeno. Cimprej zapustim zgradbo OI in pa se mi vseeno se nekaj dni potem vsiljujejo podobe ljudi, ki sem jih srecal na tistih hodnikih.. Koliko ljudi nesrecnih usod se vsak dan zbere tam!
Pozdravljena,
sam sem že priblično 5 mesecev v fazi diagnosticiranja.. (CT,CT,MZ,Kri……)
Za vsako preiskavo je potrebno čakati. Moram priznati, da mes eno in drugo preiskavo malce pozabim na vse in se malce umirim, bližje ko je dan pa postanem bolj nervozen, da ne govorim o trenutku, ko dobim pisni izvid in je potrebno kuverto odpreti in prebrati napisano. Srčni utrip se poveča….
Sedaj čakam na biopsijo jeter in upam na najboljše…..
Veliko sreče in zdravja Lojze
Pozdravljena,
dnevi pred kontrolo so vedno zelo neprijetni.Vsiljuje se mi veliko negativnih misli in rabim potem kar nekaj časa, da se stanje normalizira.Kmalu po končanem zdravljenju mi je bilo vedno slabo, ko sem šla mimo stavbe c, kjer sem prejemala kemoterapijo.Imam pa eno navado, da predno stopim na onko se v mislih ((((oblečem v bel oblak))))).Hecno, a mi pomaga.
Veliko sončka, vsem
Jasna pozdravljena,
verjetno sem ena redkih bolnikov z diagnozo rak, da me ni strah pregledov. Z avtoisugestijo sem dosegla to, da živlenje jemljem kot iziv. Časa nazaj ni, in časa naprej tudi ne! To pa kar nam stoji na poti pa treba pač rešiti. Kontolo na onkološkem imam vsake tri mesece in to jemljem kot izlet v Ljubljano. Tolaži me misel, da nisem sama, čakalnice se nabito polne in vsi boma samo toliko časa kot nam je usojeno.
Srečno in vse dobro – Antonija