40letni prijatelj je prejšnji teden izvedel, da ima raka na črevesju. Prej sva se pogosto slišala, si pisala; precej blizu sva si, sedaj pa je umolknil. Vem, da mu ni lahko. Tudi mene je pretresla diagnoza, vendar se vsaj zame ni nič spremenilo; ostaja mi enako ljub človek. Sedaj pa pravzaprav ne vem, kako mu stati ob strani. Naj čakam, da se sam oglasi, ko bo hotel ali naj kličem sama?
Kako je bilo vam, tistim, ki imate podobno diagnozo? Ste si v dneh po razkritju želeli biti predvsem sami ali se pogovarjati s tistimi, ki so vam res blizu? Kje ste iskali upanje, tolažbo in vedrino: v samoti, v naravi, pri ljudeh?
Hvala za vsako vašo izkušnjo in mnenje.

Pozdravljena Neva.

Tudi jaz imam prijatelja in kolegico, oba sta še v zelo rosnih letih (19 in 17 let) pa imata že raka. Ko sem od obeh izvedela njuno diagnozo sem enostavno odšla k njima. Ne seveda istočasno, kajti nista bila istočasno diagnosticirana. Čimveč smo se pogovarjali. Pogovarjali smo se o poteku in o vseh stvareh, ki so jih zanimale. Tolažila sem jih in jima stala ob strani. Svetujem vam, da stopiš kar do njega in mu poskušate pomagati s pogovori in vzpodbujanjem. Kajti sedaj vas potrebuje. Če še potrebujete kakšen nasvet mi lahko pišete na forum z veseljem vam bom odgovorila.

VELIKO USPEHOV IN SREČE

METKA

Neva pozdravljena !

To, da ti prijatelj ostaja enako ljub človek kot prej je pohvalno.
Glede na to, da sem sam imel raka pred leti in takrat totalno obupal in bil na tleh, mi je pa ob strani odločno stala žena ti predlagam, da tudi ti stopiš do prijatelja.
Sama boš potem ugotovila katere sorte je prijatelj – ali mu je tvoja prisotnost odveč ali te močno potrebuje.
To da je nekeko utihnil je skoraj razumljivo, saj se verjetno počuti manjvrednega in odveč vsemu svetu.

lep pozdrav, Andrej

neva je pisal/pisala:
>
> 40letni prijatelj je prejšnji teden izvedel, da ima raka na
> črevesju. Prej sva se pogosto slišala, si pisala; precej
> blizu sva si, sedaj pa je umolknil. Vem, da mu ni lahko. Tudi
> mene je pretresla diagnoza, vendar se vsaj zame ni nič
> spremenilo; ostaja mi enako ljub človek. Sedaj pa pravzaprav
> ne vem, kako mu stati ob strani. Naj čakam, da se sam oglasi,
> ko bo hotel ali naj kličem sama?
> Kako je bilo vam, tistim, ki imate podobno diagnozo? Ste si v
> dneh po razkritju želeli biti predvsem sami ali se
> pogovarjati s tistimi, ki so vam res blizu? Kje ste iskali
> upanje, tolažbo in vedrino: v samoti, v naravi, pri ljudeh?
> Hvala za vsako vašo izkušnjo in mnenje.

Mislim, da ga – če sta prijatelja, lahko pokličeš in malo “potipaš” v kakšnem stanju je. Ljudje sicer reagiramo različno, a če ga poznaš, boš sama začutila v kakšnem filingu je. Ni ravno fajn, da se zapre v samoto, ker lahko zapade v stanje, ko bo mislil, da je konec z njim…. Moški so še sploh malo čudni ponavadi ob takih rečeh… Po eni strani se grejo heroje in nič ne povedo itd…, po drugi pa se sesujejo…(sorry, moški, ampak tako je)
Vsekakor ne potrebuje tolažbe ali skrbi, ker se človek potem začne smiliti sam sebi in iz tega ni nič pametnega. Morda konkreten pogovor v smislu “Kaj nameravaš?”- potem, ko se je/bo zavedel bolezni..

Sama se pravzaprav ne spomnim dosti, kako je bilo z odnosom do drugih. Je že 13 let nazaj. Vem, da mi je bilo najhuje od tistega momenta, ko sem izvedela za dejstvo pri zdravniku, ki me je takoj poslal naprej na onkologijo, pa do momenta, ko sem bila tam na vrst pri onkologu – to je trajalo skorajda pet ur. Hodila sem ob Ljubljanici gor in dol in premlevala sama pri sebi in se pogovarjala sama s sabo, malo jokala, malo bila zmedena… vsega po malo. Bila sem sama in morda je bilo tako bolje… Kaj vem.. Saj sem še vse v življenju morala pregurati sama.
Potem ko sem se vrnila v čakalnico, mi je bilo malo lažje, ko sem se pogovarjala z drugimi, ki so bili tudi bolni, pa že “ozdravljeni”, zazdravljeni,…. potem je ogromno pripomogel k dejstvu moj onkolog, pri katerem sem še danes in ki je izredno dober zdravnik, psiholog, na momente prijatelj..ne bi ga zamenjala…

Nekako se sploh ne spomnim, kako sem odreagirala v zvezi s prijatelji- tistimi bližnjimi (drugim tako nisem povedala- še domačim nisem takoj povedala..)
Ko enkrat bolezen sprejmeš in zaživiš z njo, je lažje. Ko se mi je ponovilo, mi ni bil več problem kontaktirati s prijatelji…
Res pa je, da si v bistvu sam s tem in da kaka tolažba in objokovanje, smiljenje in
podobno ni spodbudno za bolnika. Vsak rad sliši, da je bolezen dandanes že zelo obvladljiva, rad sliši za primere, ko so ljudje ozdravili, kaj vse se da pomagat in podobno.Zavedati se mora, da danes to ni več taka smrtna obsodba kot včasih in da se s pozitivno naravnanostjo zelo pomaga.

Polkiči ga in “potipaj”… “Začuti ga”, pojdi k njemu s pozitivnim odnosom- “hej, stari, tole je jasno., da boš zvozil…!”
Če bo imel probleme s psiho, mi piši, povem ti za odličen tretma, ki mu bo pomagal sprejeti bolezen, spoznati zakaj je zbolel in dvigniti zavest na stopnjo, ko se bo lahko maksimalno boril z boleznijo.
Lep pozdrav,

Draga , Neva!

verjemi, da vem kako se počutiš in vem, da ga imaš kljub temu rada in ga podpiraš verjamem, da se zate ni nič spremenilo…..toda verjemi mi …..zanj se je vse!!!..( pa prosim ne jemlji tega kot kritiko).

Tudi sam sem bil v zelo veliki dilemi kako naprej, kako naj se obnašam, pazil sem na vsako svojo besedo….dejanje……bilo me je neznansko strah ( še me je na trenutke)……da boš tele vrstice bolje razumela si preberi moj “post” malo niže na forumu.

Toda čez čas sem videl, da moram ostati takšen kot sem ( z vsemi dobrimi in slabimi stranmi ), saj me moji dve deklici edino takšnega poznata, vse drugo je sprenevedanje.
Res se poskušaš prilagoditi in verjemi ….tudi se, -stojim jima ob strani, jima pomagam kolikor je v mojih močeh in še več, včasih na trenutke se mi zazdi da obe vse skupaj veliko bolje prenašata kakor jaz oz. vsi bližnji domači.
Včasih ko sem na trenutke sam in ko začnem razmišljati in pride tista “žuta minuta” in si rečem….zakaj se nam vendarle vse to dogaja,kaj smo takega zagrešili, zakaj morata trpeti…….pa nato poskusim vse skupaj gledati z bolj optimističnega vidika, pa si rečem….saj bosta ozdraveli, močni sta, premagali ga bosta…..pa jih pogledam se jima nasmejim…..pa vem da je tako!!!

Najbolj zastrašujoče pa je nakaj: – da se mora nekaj tako strašnega zgoditi, da dojameš koliko ti na tem svetu nekdo pomeni!!!

Imej ga rada tako kot do sedaj….vse ostalo pride samo po sebi!!!

Vso srečo obema!!!

Sašo

V prvih dneh, ko izveš, je verjetno vsakemu najteže. V hipu se ti odrola življenje kot film, premišljuješ, kje in kaj vse bi lahko naredil drugače kot si. Misli ti begajo… tudi zajočeš, najraje takrat, ko si sam. Pa saj v tem ni nič slabega, nekakšna sprostitev v teh težkih trenutkih.

Težko je svetovati, kaj potrebuje tvoj prijatelj. Daisy je lepo napisala, moraš malo ‘potipat’, v kakšnem stanju je. Pred dnevi sem imel priliko spoznat človeka, spremljala sta ga žena in hčerka, ki se je v strahu pred ponovitvijo bolezni kar zaprl vase. “Nikamor noče, rad je sam, samo spal bi…”, mi je zaupala njegova hčerka.

Ko se je vrnil s pregleda v čakalnico, sem mu iskreno povedal, da sva ga s hčerko ‘malce opravljala’, in naj se vendar odpravi z družino v Kranjsko Goro, čim pogosteje nazaj k naravi… Sploh pa sedaj, ko bo pomlad.

Pogledal me je z zaupanjem, iskreno… zaznal sem iskrico upanja v njegovih očeh. Morda me je sprejel drugače kot svoje najdražje, saj je v meni videl nekoga, ki je imel podobno izkušnjo z boleznijo, ki ni obupal, se ni zaprl vase – in je preživel, se pozdravil. Zaželel sem jim srečo in zdravja… in zazdeli so se mi bolj zadovoljni in veseli, ko so skupaj odhajali s CT-ja.

Kako malo je včasih treba, da nekomu polepšamo dan. Prepričan sem, draga Neva, da bo tudi tebi uspelo. Kar pokliči svojega prijatelja, ne pusti ga čakati.
Če bo želel svoj mir, samoto… ne odnehaj, pokliči kasneje. Potrebuje te, vem!

Pozdravljena Neva,
lahko je reci, da mu stojis kot prijateljica ob strani; nihce pa ne vprasa njega, ce on to hoce!!!!!!!!
Ce ne bo nic spremenil, ne bo ozdravil….. dostikrat moramo pustiti tudi stare prijatelje na poti, ker nas ovirajo v napredovanju, ipd.

Najhujse je, da, ko pade streha na glavo, da se najdejo prijatelji, ki pravijo: “saj bo boljse” ali “to ni nic hudega”….Takih pametnjakovicev je na vsakem vogalu dovolj. Nekateri recejo se: “Mi imamo vsi raka.” ali dajejo napacne predloge (v prehrani, ipd.)…Povrsno govorenje odvraca….. Zato je zelo pametno, da si to tule vprasala; se bolj pametno pa bi bilo,
da bi ti vprasala njega!!!!!!!!!!

da mu iskreno poves, da ne ves, kako on zeli ……
Poklici ga, zmenita se, kokor je bilo to tudi preje; – in potem v pogovoru mu lepo povej, da imas obcutek, da se ti on odmika in da bi bilo bolje za tebe in za njega, ce bi ti on povedal, kaj on hoce in kaj on noce. Poslusaj ga – to je vse kar lahko storis…. lahko ga vprasas tudi, ce lahko kaj storis za njega….
Lahko ga vprasas tudi, ce ga obremenjujes, ali ce bo vesel, da ga veckrat poklices…. Vse ga lahko vprasas, –
Ne pa ga uciti, ne mu dajati sto nasvetov – ne ga se bolj obremenjevati. Za to so ustanove, zdravniki….
On mora mnogo spremeniti, ce hoce, da ne bo dobil spet raka. In prijatelji morajo to sprejeti; ce ne pa niso prijatelji. On mora biti aktiven in odlocati, ne se samo prilagajati, jemati tako kot pride. On mora voditu rezijo o svojem zivljenju. Vse kar ga obremenjuje, deluje slabo tudi na njegov imunski sistem – ta pa je zdaj itak ze cisto na tleh.

Sem hotela omeniti to moznost, ki se ni bila napisana. Iz izkusenj vem, da si vecina zelijo, da bi se nekateri bolj brigali za njih, da pa se tudi nocejo ukvarjati z ljudmi, ki jih ne razumejo….. tako se spocijejo in dobijo moc za naprej.

Lep pozdrav
Vrba

neva je pisal/pisala:
>
> 40letni prijatelj je prejšnji teden izvedel, da ima raka na
> črevesju. Prej sva se pogosto slišala, si pisala; precej
> blizu sva si, sedaj pa je umolknil. Vem, da mu ni lahko. Tudi
> mene je pretresla diagnoza, vendar se vsaj zame ni nič
> spremenilo; ostaja mi enako ljub človek. Sedaj pa pravzaprav
> ne vem, kako mu stati ob strani. Naj čakam, da se sam oglasi,
> ko bo hotel ali naj kličem sama?
> Kako je bilo vam, tistim, ki imate podobno diagnozo? Ste si v
> dneh po razkritju želeli biti predvsem sami ali se
> pogovarjati s tistimi, ki so vam res blizu? Kje ste iskali
> upanje, tolažbo in vedrino: v samoti, v naravi, pri ljudeh?
> Hvala za vsako vašo izkušnjo in mnenje.

Pozravljena!

Sama sem takoj po diagnozi želela presvsem mir in objem najbližnjih. Ko pa me je poklicala prva prijateljica in sem ji morala povedati za bolezen, sem si želela pogovora in tolažbe. Predvsem sem si želela slišati, da je to ena izmed bolezni, sicer hujša, vendar ozdravljiva. Da nisem nič “čudna” in drugačna zaradi tega. Nisem prenašala modrih nasvetov in morebitnih analiz vzrokov za mojo bolezen. Predvsem sem potrebovala tolažbo, kot vsak, ki zboli, in se slabo počuti. Pomagali so mi ljudje, ki so mi svetovali, naj zaupam zdravnikom. Predvem se mi zdi pomembno, da se iz raka ne dela prevelikega cirkusa.
Ljudje iščemo tolažbo tam, kjer smo jo iskali že pred boleznijo. Gotovo potrebuješ ob soočanju z boleznijo tudi mir. Potrebuješ pa tudi sprejemanje drugih.

Želim ti, da bi znala prijatelja kar najbolje “pocartat”.

Pia