levkemija
Dragi ali draga aa!
Vaše vprašanje izhaja iz nerazumevanja bolezni raka. Enotne recepture, po kateri bi prepoznali to ali ono vrsto raka, namreč ni. Če bi obstajala, ne bi potrebovali zdravnikov, zlasti pa ne diagnostičnih metod, ki so včasih tudi agresivne. Občutite lahko prav vse simptome levkemije, pa vendar bo vaša diagnoza drugačna in se lahko za temi simptomi skriva drugo obolenje.
Na splošno povzroča levkemija znake in simptome, ki jih lahko povežemo s tem, da pri tej bolezni nastaja preveč nepravilno delujočih belih krvnih celic. Toliko jih je, da motijo normalne krvne celice in njihovo delovanje, pa tudi nastajanje (lahko pride do slabokrvnosti ali anemije). Pogoste so okužbe, kot je vročina in mrzlica (nekaj takega, denimo opažamo pri AIDSu, ki je čisto druga bolezen). Lahko se pojavlja tudi bolečina in otekline v različnih delih telesa. Opazimo lahko tudi nabrekle bezgavke, bledico, oslabelost, glavobol, bruhanje, krče, izgubo apetita ali hujšanje, potenje, zlasti ponoči.
Na koncu (a ne nazadnje!) pa je pomembno tudi, za katero vrsto levkemije gre. Mnoge levkemije ne izražajo nobenih posebnih znakov in jih dolgo časa tudi bolnik sam ne zazna, niti ne poišče zdravniške pomoči. Velikokrat se diagnoza postavi čisto naključno.
Lep pozdrav,
Irena
Nihče ne ve, koliko življenja še imamo pred sabo.
Levkemija je sicer huda bolezen, a ni neozdravljiva. In na intenzivnost bolezni ne sklepajo po zunanjih znakih, ampak naredijo preiskave (kri, kostni mozeg,…) in določijo, za kateri tip bolezni gre (levkemije je več vrst in podvrst) in določijo način zdravljenja. Jaz ti samo laično povzemam izkušnje, ki jih imamo ‘pri nas doma’, torej z zdravljenja mojega sorodnika. Njega so zdravili s kemoterapijo in kasneje s presaditvijo krvotvornih matičnih celic. Zdravljenje je bilo intenzivno in agresivno, bilo je nekaj zapletov, a ga je dokaj dobro prestal in se vključuje nazaj v normalno življenje.
Po naših izkušnjah zdravniki nimajo te prakse, da bi bolniku z levkemijo rekli, koliko časa še ima pred sabo. Povedo mu, kakšne opcije zdravljenja obstajajo in kaj je zanj primerno, in potem se lotijo zdravljenja. Odločno in z vero v uspeh. In naloga pacienta je, da sodeluje in da goji enako močno vero v uspeh zdravljenja. In naloga njegovih bližnjih je tudi, da ga v tem spodbujajo, da se zavedajo resnosti situacije, da njegovih problemov ne omalovažujejo, da pa mu vedno pokažejo, da v uspeh terapije verjamejo.
Veliko zdravja želim.