zatrdlina na dojki
Pozdravljeni!
Pred dvema mesecema sem na desni dojki zatipala manjšo zatrdlino, ki po menstruaciji ni izginila. Zatrdlina je velika cca 0.5 cm in ne boli. Na pregledu mi je ginekologinja rekla, da gre verjetno za žlezno tkivo in naj se po menstruaciji vrnem, če zatrdlina ne izgine (naj pridem samo po napotnico). Dobila sem napotnico za ABD.
Zanima me, če je kdo ve, kakšna preiskava je to in kakšna je možnost, da je zatrdlina rak (kakšne so druge možnosti).
Stara sem 22 let in nimam nobenega primera raka na dojki v družini.
Za odgovor se Vam lepo zahvaljujem.
Saša
če si dobila napotnico za pregled boš verjetno čakala kar nekaj mesecev.
Tud sama sem imela podoben problem in me je skoraj kap, ko sem zvedela da bom čakala 8 !!!! mesecev na pregled. Potem sem pa najdla v VIVI naslov od onkologa dr.Miha Debevca na Topniški u Lj. in sem bla verjameš ali ne pri njemu naslednji dan na pregledu in še na mamografijo me je poslal. Sicer je treba plačat, ampak sem bla vsaj takoj pomirjena, ker ni blo nič narobe, drugač bi se pa požrla od skrbi medtem ko bi čakala.
probaj še ti, telefon boš najdla tudi v imeniku
Draga Saša!
Zdravnica vas je napotila v ambulanto za bolezni dojk, kjer bi v primeru, da zatrdlinica ne bi izginila, spremembo podrobneje preiskali. Vedeti pa morate, da je v vaši starosti rak dojke zelo zelo (!) redek, pogostejše pa so benigne (nezločeste) spremembe dojk. Te povzročijo veliko hudih skrbi, naposled pa se izkaže, da alarm ni potreben. Včasih pa se kljub temu zdravniki odločijo za odstranitev. Glede na to, da zatrdlino tipljete šele dva meseca, pa je lahko to nekoliko bolj zadebeljeno žlezno tkivo (najpogostejši vzrok strahu pri mladih ženskah!). S ciklom se žlezno tkivo dojke odziva na hormonske spremembe, nekatere spremembe, ki se tipljejo kot drobne zatrdlinice, pa lahko vztrajajo še nekaj mesecev. Pravzaprav skoraj ni mlade ženske, ki ne bi imela kakšen mesec ali dva takšne žlezne zatrdlinice.
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Ginekologinja me je poslala takoj po pregledu na onkološki inštitud, kjer sem bila še isti dan pregledana ( mamografija, bris). Ničesar niso odkrili, šlo je samo za nenevaren benigni tumor. Kjub temu enkrat na leto hodim na preglede. Vsi so zelo prijazni. Rekli so mi, da pri raku na dojki veliko velja dednost, pa tudi kontracepcijske tablete. Beri Evropo Donno v novi številki Naše žene.
Tudi jaz imam zatrdlino v dojki. Že drugič. Prvič je bila cista, ki mi je po aspiracijski biopsiji izginila. Drugič sem zatrdlino tipala 3 mesece, nato sem se odločila, da grem k zdravniku, ki me je poslal na center za bolezen dojk. Tu me je prvič pregledala sestra in me naročila čez en mesec (baje naj ne bi bilo nič nevarnega). Nato mi je zdravnica rekla, da naj bi bilo ali cista ali žlezno tkivo ali fibroadenom. Nato so mi zopet vzeli vzorec za citološko preiskavo. Po 14 dneh pa sem dobila sporočilo, da ne morejo določiti narave spremembe dojke in da se naj zglasim pri nekem dr. v ambulanti D (kirurgu). Pozneje sem cela objokana šla k sestri, da hočem videti izvide, pa mi je rekla češ da imam le fibroadenom in da mi ga bodo odstranili zaradi materinstva in varnosti, izvide pa naj bi poslali kirurgu. Ne vem več komu naj verjamem, po eni strani mi pišejo da ne vejo kaj mi je, po drugi pa da imam fibroadenom. Če je res fibroadenom, zakaj mi tega niso napisali. Že cele dneve se sekiram in jočem, sovražim vse po vrsti, še posebej pa vse te vključene zdravnike, ki si sploh ne vzamejo čas, da bi ti iskreno povedali kaj je narobe. Zdaj moram čakati še 14 dni na tega kirurga na pregled in potem me bo po vsej verjetnosti naročil zopet za en mesec na odstranitev. Ves postopek se v glavnem vleče ža 2 meseca in prav nič nobeden ne pomisli, da me mogoče skrbi in da sploh ne morem normalno živeti.Poleg vsega tega naj povem, da imam rak dojke v družini. Moja mama je zaradi tega naredila samomor. Čisto sem že obupana, saj me zelo skrbi kaj mi v resnici je. Najhujše pa je to, da sem stara 22 let.
Hvala vam za odgovor! Šele danes (27.11) sem ga prebrala. Jutri imam pregled, upam da bo vse v redu; če pa bom imela še naprej probleme se bom res oglasila.
Moje sporočilo je pač takšno, da bi želela da bi si zdravniki vzeli več časa za bolnika, saj je potrebno le par besed in odkritost, pa se že boljše počutiš. Res je težko čakati na izvide in lahko bi npr. bolniki poklicali po tel. za rezultate, ne pa da se valjajo že en teden prej v ambulanti, predenj ti sploh povejo zanje (če ti sploh povejo, ker jaz svojih izvidov nisem mogla videti.)
Lep pozdrav!
Pozdravljena Maja!
Nikar ne glej vse tako črno, pa čeprav se ti zdi tako.
Sama sem bila letos spomladi povsem v enaki situaciji.
Torej, moja mami je zbolela za rakom na prsih pri rosnih 30 (prvič), pri 40 (drugič)
in letos v začetku januarja smo odkrili, da je zopet po 10 letih hudo metastaziral tudi drugam.
Na mami sem bila zelo navezana, saj smo živeli pod eno streho in verjetno si predstavljaš s kakšnim strahom sem se po daljšem času pregledala dojki… in na mojo grozo otipala zatrdlino v velikosti manjšega grahka. Počakala sem en ciklus in se tolažila, da bo zatrdlina izginila… pa ni. Takoj sem odšla k splošni zdravnici in zahtevala pregled in tudi napotnico za pregled v Centru za bolezni dojk na Onkološkem inštitutu. Ker je spl. zdravnica poznala situcijo z mojo mami je na napotnico napisala nujno. Ne spominjam se točno, vendar sem bila v roku treh tednov naročena na pregled. Najprej me je pregledala sestra in nekaj godrnjala: “zakaj na napotnici piše nujno, če pa ona čuti, da to ni rakavo”.
Halllo! Brez konkretnih preiskav, ona to čuti?!!! Povedala sem ji, kakšna je družinska anemneza in vztrajala, da me pregleda zdravnik. Zato me je poslala naprej k zdravniku, ki pa se nikakor ni mogel odločiti kaj bi to bilo. Poslal me je na mamografijo in na punkcijo. Rekel je še, če kaj ne bo v redu, vas tako ali tako pokličemo nazaj.
Potem so se začeli dnevi negotovosti… Še bolj pa, ko dobim pošto iz Onkološkega, naj se tega in tega dne zglasim pri tem in tem zdravniku, saj iz opravljenih preiskav ne morej postaviti natančne diagnoze!!!
Obšla me je groza, saj sem si njihovo pisanje razložila kot izredno slab izvid, ki pa ti ga seveda ne napišejo ampak ti ga povejo osebno.
No, izkazalo se je čisto drugače. Ampak zato sem trpela 14 dni, nisem ne spala, ne jedla. Kirurg specialist mi je razložil, da sumijo na fibroadenon, da ni nujno, da ga operirajo. Glede na to, da sem še mlada (29 let) in si želim otrok pa se je odločil, da bi zatrdlino le izrezal. Med nosečnostjo (in dojenjem) se namreč struktura dojke močno spremeni in je spremljanje zatrdlin oteženo.
Po operaciji sem videla v izvidu niti ni bil fibroadenon ampak benigni tumor, ki pa nikakor ni škodljiv zdravju.
Zato glavo pokonci!!! Prepričana sem, da bo tudi pri tebi precej podobna situacija!
Moja zgodba: stara sem 28 let. pred 2 letoma sem na levi dojki pod bradavico (vertikalno pod) zatipala bulico premera slab cm. Ginekolog me je poslal na pregled v Center za bolezni dojk MB. Občutek: tam so me vsi jemali malo neresno, “ker pred 30im pa je res malo rakavih tvorb na prsih”). Doktor me je pretipal (cca 1,5 min) in me poskušal pomiriti, da to vrjetno!!! tako ni nič in naj pridem čez eno leto! Čez eno leto se poskušam prijavit, mi povejo, da pa to ne gre in da rabim napotnico. K ginekologu, potem pregovarjanje, naj mi da novo napotnico, on , da nimam te pravice, potem po dolgem parlamentiranju končno dobim napotnico in grem nazaj. Doktor me tokrat spet po 1 minuti odpravi in me pošlje na ultrazvok, prej še ugotovi, da je bulica taka kot je bila. Na ultrazvoku, Dr. trdi, da nič ne vidi, ker se bulica skriva točno pod bradavico, reče, DA JE NI. No potem mu jo direklt pokažem, zatipa jo, na ultrazvoku pa se ne vidi in ultrazvok je njegovo delo – ne to kar se zatipa. Grem z izvidom nazaj k Dr., ki me je nanj poslal, ta pogleda izvid in komentira” no vidite, saj ni nič”. Pravim mu da Ne, “da ni nič, ampak da se ne vidi”, bulico otipava oba. Spet se izgovori na mojo mladost in me odpravi. In najboljše sledi sedaj: na zadnjem pregledu je bila v ambulanti neka zdravnica, pregledala me je v 20s in dejala, da mi ni treba več prit, ker mi ti pregledi 1x letno pripadajo po 50. letu. Se pravi čez 22 let. Bula je še vedno tu, premična v obliki fižola, dokaj velika. Rekla je še, da ne bo izginila, zdaj tam je in tam bo ostala. Nisem imela niti mamografije, niti punkcije, po skupno 2,5 min je bilo ocenjeno da to tako ni nič! Sedaj poskušam Ne!!! mislitina to, da imam v dojki bulo. Tu in tam le preverim, če bi se kaj spremenila. Nimam pravega občutka. Tako popoularno in na vseh koncih oglaševano pregledovanje dojk-“Zakaj prosim?”, zato da še kaj odkrijem in se potem sekiram, naredit pa tako noče nihče nič, ker sem premlada. Zaradi takega sistema mi je hudo. Kaj naj naredim? Ida
Draga Ida,
popolnoma te razumem, kako se počutiš, ker sem sama šla čez vse to dvakrat.
Obakrat sem bulico zatipala sama in obakrat morala vztrajati, da so me bolj natančno pregledali (drugič je šlo hitreje, ker so sumili na metastazo). Hočem ti povedati, da je prav da vztrajaš, dokler nisi zadovoljna z odgovorom. Če ne gre drugače, pojdi v samoplačniško ambulanto in naj ti naredijo še mamografijo. Verjamem, da boš šele takrat pomirjena, zato naj ti ne bo škoda denarja.
Čeprav sem laik, pa sem v štirih letih že precej prečitala, videla in slišala, zato bi po tvojem opisu sama bila kar pomirjena – za maligno bulo je značilno, da se ne premika (naj me Irena popravi, če se motim), ti pa praviš, da je premična in ne raste.
Lahko ti še povem, da so v moji službi potem, ko so zvedele za mene, skoraj vse ženske šle in opravile preizkave, ker se jim je zdelo, da “nekaj” tipajo. Pa je bilo potem vse OK, strah je izginil in z njim tudi “bulice”.
Zato je moj nasvet tak, da pač čimprej greš na mamografijo, ker boš šele takrat pomirjena.
Skoraj prepričana sem, da je tvoj strah odveč, zato le pogumno stopi tja, potem se pa še kaj javi.
Lepo te pozdravljam,
Daša
Spoštovani!
Pred devetimi leti sem radikalno prostatektomijo. Do pred kratkim pa mi je začel naraščati marker PSA. Urolog mi je predpisal eligard injekcije.. Po njih sem se začel potiti (oblivanje), najhuje je pa bolečina v nogah. Bil sem na doplerju, pa je še kar v redu ožilje. Prehoditi ne morem sto metrov. Mislite, da bo to minilo? Zaj sem že pred drugo injekcijo – tri mesece in se bojim, ker ne vem, kaj je manjše tveganje. PSA mi je padel na 0 že po prvi injekciji. Lepo prosim za odgovor!
lp Ladislav
http://www.pisateljstvo.com