ne/vedeti
Draga Makarina,
o tej dilemi smo tukaj že razpravljali. Vsekakor velja mnenje, da lahko slaba diagnoza tudi poslabša zdravstveno stanje bolnika v nekaterih primerih, zato se zdravniki velikokrat izogibajo podajanju podrobnejših informacij o bolezni. Ljudje so različni in se različno odzovejo. Če nekoga zanima, kaj se z njim dogaja, če vrta z vprašanji, mu bodo zdravniki odgovorili. Na ta način ta oseba ne bo v negotovosti ali celo v dvomih, ali ga sploh pravilno zdravijo in ali ima še kaj upanja za ozdravitev.
Drugi spet so mirnejši, če ne vedo, kaj se dogaja z njimi. Lažje jim je, da o svoji bolezni nič ne sprašujejo in se pasivno predajajo predpisanemu zdravljenju. Podrobnejših odgovorov si niti ne želijo. Velikokrat se negativno na slabo novico odzovejo tudi sorodniki češ – zakaj niste tega zadržali zase.
Na ta forum prihajajo zlasti ljudje, ki iščejo odgovore, zato jim jih tudi ponujamo, pa še vse ostale nasvete, za katere morda v ordinaciji zmanjka časa. Rak je v naši družbi še velik tabu, ki ga skušamo razbiti. Verjamemo, da dobro informiran bolnik aktivneje sodeluje pri zdravljenju. Pozna tveganja in je pozoren na znake ponovnega pojava bolezni. Ob slabi napovedi se z boleznijo sooča realneje, z informiranjem pa mu omgočimo tudi dobro načrtovanje. Pripravljen je na morebitne zaplete ali poslabšanja.
Lepo vas pozdravljam!
Irena
Pozdravljena,
Irena ti je ze obsirno odgovorila. V vsem se strinjam z njo in dopolnjujem, da je tudi vazno, KAKO se bolniku pove diagnoza. Vcasih pa je ravno ta šok tudi pomemben, da clovek spremeni njegove navade in nastopi z vso mocjo v boj proti raku. Bolnik bo videl nujnost sodelovanja le, ce bo vedel za diagnozo. Tako bo verjetno en kadilec opustil kajenje, alkoholik nehal piti, spremenil prehrano, zacel intenzivneje ziveti…. Zacel bo nositi odgovornost za samega sebe. Morda bo prav zato tudi ozdravel. Ali mu smemo mi to moznost vzeti?
Tisti, ki ve, da bo umrl, bo tudi pripravljen na smrt; bo uredil to, kar bi se rad uredil.
Zelo pozorno, pa se je treba priblizevati takemu pogovoru, ce mi cloveka dovolj ne poznamo. Narobe je tudi, ce mu v tem, ko ga hocemo tolaziti, lazemo.
Izjava, da so nekomu “dnevi steti” je zelo neresna. Dostikrat izhajajo taksni nesporazumi iz tega, ce so npr. v bolnisnici rekli, da za bolnika ne morejo vec storiti. To pa se ni receno, kdaj bo le-ta umrl….
Rada se spomnim dialoga, ko sem bedela pri eni nevrologinji, ki je umirala na crevesnem raku. Vprasala sem jo, ce jo je strah smrti. Ona mi je odgovorila: “ne, kaj pa Vas?”
Lep pozdrav!
Pred 8 meseci je punca umrla za pljučnim rakom. Njen odgovor glede njene bolezni pa je bil: “Ne bojim se umreti, bojim se umirati!”
Smrti se verjetno še nekaj časa ne bomo mogli izogniti. Smrt sama po sebi niti ni nekaj grdega, grdo je umiranje. Grde so bolečine, ko vidiš svoj konec ko veš, da odhajaš… Smrt pa je kvečemu olajšanje.
Ali to nekomu povedati ali ne… Težko vprašanje… Mogoče če se pravočasno obvesti bolnika se da še kaj pomagati pa naj bo šok ob tem velik ali pa ga sploh ni. Prej ko izveš, več časa imaš, da boš lahko kaj ukrepal.
Dobro: večina vas je za to, da bolniku pustimo upanje, ki lahko tudi pozitivno vpliva na počutje ali zdravljenje. Toda če je rak preveč napredoval, da bi upanje še obstajalo? Tako je upanje bolnika lažno in v zvezi s svojo boleznijo hoče ukrepati! Hoče novega zdravnika, pa ko ta nič več novega ne stori zanj, hoče tretjega, desetega, saj posebno neizobraženi starejši ljudje zaupajo v vsemogočno znanost ali pa celo v čudež. Tak bolnik lahko svojcem povzroči s svojimi zahtevami po novih in novih ukrepih obilo nepotrebnih težav, za nič zapravljenega časa svojcev, dežurnih zdravnikov, stroškov z vožnjami itd., tudi ob najbolj neprimernem času. Menim, da gre kar veliko neozdravljivih bolnikov skozi fazo, ko nočejo sprejeti krute resnice. V taki fazi je trenutno moj tast. Ni način, da bi mu direktno rekli: ostane ti še nekaj mesecev življenja, na svetu ni zdravnika ne zdravila, ki bi ti pomagali. Če pa tega ne izraziš eksplicitno, bolnik ne pošteka. Pa tudi, če bi končno dojel, bi še bolj izsiljeval, da bi mu ustregli v vsaki muhi, mu izpolnili še tako nemogoče želje. In takega čustvenega izsiljevanja se lahko poslužuje tudi človek, ki meni, da je sinu v mladosti nudil maksimalno količino “ljubezni” s tem, da mu je dal hrano, da ga ni pretepal in da mu je omogočil šolanje.
Resnica je res dvorezen meč. Na eni strani lahko pomaga, drugje pa škodi.
Res smo pred casom o tej temi ze razpravljali.. Jaz se se vedno nagibam za “vedeti”, ker mi to omogoca uravnavati zivljenje po lastnem prepricanju! Je pa to zares strasno individualna stvar, odvisna predvsem od znacaja bolnika, družinskih odnosov, vrste in stadija raka in se mnogo drugih okoliščin.. Predlagam, da preberes Irenin odgovor pod:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=26&i=81&t=80
Srečno,
Jože
Dragi Jože,
najlepša hvala za vso pomoč in povezave na tem forumu! Veliko tem smo že obdelali, a včasih se sama kar ne znajdem več, kje iskati, kar sem že zapisala …
Še namig – povezave se aktivirajo (tako da je mogoče nanje klikniti) tako, da jih spraviš med znaka (brez vsakega presledka, pa z začetnim http:// delom tudi).
Nekako takole:
Za Lenči –
pri bolniku, ki mu ostaja le še nekaj mesecev življenja, a je sposoben soočanja s svojo boleznijo, mu resnice ne prikrivamo. Mnogim je dejstvo, da je njihova bolezen neozdravljiva, v pomoč pri načrtovanju preostalega življenja. Tudi sami si lahko zastavimo podobno vprašanje – ali bi jaz v podobnem položaju želel vedeti, da mi preostane še nekaj mesecev? Večina izmed nas bi si to seveda želela. Takšen položaj omogoča odkrit pogovor s tistimi, ki skrbijo za bolnika, prav tako, da jim slednji zaupa svoje strahove in skrbi v zvezi s smrtjo. Večina ljudi (zlasti starejših, ki so o tem že veliko razmišljali) pa se ne boji smrti, bojijo se umiranja. Zato jih lahko tolažimo, da bomo proces napredovanja bolezni skrbno nadzorovali, preprečevali bolečino in morebitne zaplete.
Seveda je tast, za katerega skrbi Lenči, zelo samovoljen in se z resnico niti ne želi soočati. Z boleznijo se sooča tako, da jo zanika. Najbolje pri takem bolniku je, da ne vztrajamo in ne uveljavljamo svojega prav za vsako ceno, hkrati pa ne pustimo, da ima to za posledico izsiljevanje bolnika (nenehne zahteve po zdravniku sredi noči). Vem, Lenči, da vam ni lahko najti srednje poti in da se za to zelo trudite.
Lep pozdrav vsem!
Irena