Upam, da vas ne bom zamorila, ampak me zanima vaše mnenje. Danes mi je namreč zaradi raka umrl dedo in še vedno sem pod šokom, ampak moram nekam preusmerit svojo žalost. V bistvu sem totalno zmedena, pravzaprav ne vem, ali naj bom vesela, da je rešen muk (še ponoči ga je tako bolelo, da je rekel, da bo znorel) ali pa žalostna, da ga ni več. V bistvu me je sram, da se bolj nagibam k prvemu, kaj pa vi menite? Res upam, da vas nisem preveč zamorila!

Dragi Sonček!

Tukaj se lahko odkrito pogovarjamo tudi o stvareh, kot so smrt naših bližnjih, zato nas nisi zamorila. Seveda je smrt sorodnika nekaj žalostnega, vendar jo včasih sprejemamo z mešanimi občutki – tako kot izkušate vi. Počasi se silovita čustvena reakcija umiri, če moremo, se pogovarjamo s prijatelji in bližnjimi, ki nam pomagajo prebroditi stisko. Toda mnoge teme o smrti so “tabu”, zlasti v naši sodobni civilizirani družbi, ki ji je smrt uspelo potisniti nekam na rob, tako da o njej običajno sploh ne razmišljamo in redko tudi doživimo smrt bližnjega. Pa vendar je smrt nekaj čisto naravnega. Vsi jo bomo doživeli.

Sodbam o tem, ali je bilo dobro za nekoga, da je umrl, saj se mu je z njim končalo trpljenje, pa se izogibamo. Veliko je etičnih dilem o tem. Kadar bližnji razmišljajo podobno kot vi, se jim pogosto pojavijo občutki krivde. Seveda niste želeli smrti dedka, a sprejmite jo kot nekaj naravnega. Nikar se ne obremenjujte s tem, kako bi bilo, “če” … Doživel je pozno starost in imel ob sebi ljubečo vnukinjo. Če vam misel na to, da ne trpi več, prinese olajšanje, jo sprejmite.

Starejši ljudje tudi drugače razmišljajo o smrti kot mladi. Nam mladim se zdi smrt nekaj popolnoma nesprejemljivega, čudnega. Saj ne moremo načrtovati jutrišnjega dne, če bi nenehno mislili nanjo! Nekatere tudi misel nanjo hromi, zdi se jim nekaj groznega. Ne morejo se sprijazniti z obstojem smrti ali z lastno umrljvostjo. Še veliko načrtov morajo uresničiti v življenju. S staranjem veliko teh načrtov uresničimo. Nekateri naši vrstniki umrejo – smrt se ne zdi več tako čudna, nemogoča. Zato se veliko ljudi z njo lahko zrelo sprijazni in je tudi prikrivanje tega, da bodo umrli, kadar imajo hudo bolezen, nesmiselna. Hudo bolni ljudje so večkrat zadovoljni z možnostjo, da se od svojih bližnjih poslovijo.

Za takšne in drugačne pogovore o smrti, za pomoč pri težkih trenutkih, ko občutimo hudo žalost in praznino, se obrnite na društvo Hospic, kjer se z vami pogovorijo prostovoljci:
http://www.drustvo-hospic.si/

Društvo si prizadeva za razbijanje tabuja smrti v naši družbi in tisti, ki so stopili z njimi v stik, poročajo na teh straneh, da so jim zelo pomagali.

Lep pozdrav!

Irena

REŠIL SE JE!!!!!!!!!!!!!!Če to misliš ni nič narobe,prej boš smrt tudi prebolela

Najlepša hvala za vse spodbudne besede! V ponedeljek je minil mesec, kar našega dedota ni več, in moram rečt, da mi je kar laže pri srcu. Res, glede na to, da sem ga vsakodnevno gledala, kako je trpel, sem čutila predvsem olajšanje, da je rešen muk in s tega vidika sem sprejemala tudi žalovanje, tako da sem samo pomislila na to, da ga ne boli več in že sem bila boljše volje. Seveda se še vedno pri meni pojavlja občutek krivde, ker tako razmišljam, ampak je občutek olajšanja močnejši. Glede na to, da je bil v bistvu dedo prvi oče, ki sem ga kdaj poznala, sem vedno mislila, da ne bom prenesla, če bi umrl, ampak sem prenesla, saj si nikoli nisem predstavljala, da bo odšel na tak boleč način. Lahko rečem, da sem vesela za njega, da se je rešil in žalostna za vse nas, da ga ni več med nami. Prav predstavljam si ga, kako nekje daleč nad nami se vozi s kolesom, dela v svojem ljubem hribu, obira grozdje in se igra z mački. Prav ta predstava, naj se sliši še tako prismuknjena, mi pomaga, da si ga predstavljam takega, kot je bil vse svoje življenje in ne takega, kot smo ga gledali zadnjih 6 mesecev njegovega življenja.

Še enkrat hvala za vse izrečene besede!

Sedajle berem tvoje pismo. Očeta imam, ki ima raka in ga gledam kako trpi. Danes smo ga odpeljali v bolnico, da bi mu tam vsaj malo pomagali. Še vedno upam, da mogoče pa ni to to in da bo še dolgo živel, čeprav vem, da ne. Strah me je, ampak upam, da ne bo preveč dolgo trpel. Tega pa ne bi prenesla. Razumem vas, kako vam je. Srečno naprej