tumor
Tina,
seveda se zgodi tudi to. Pri benignih tumorjih je tak pojav pogostejši, kot bi si želeli za maligne (nevarne). Tumor v telesu je nezaželjeni gost. Ker tumorske celice pogosto nastajajo (z genetskimi napakami pri prepisu in delitvi celic, pod zunanjimi vplivi), jih je imunski sistem praviloma sposoben prepoznati in uničiti. Razlog, da tumor zrase v kaj večjega, je v tem, da se to ni zgodilo. Da pa bi imunski sistem kasneje prepoznal ta tumor kot nekaj tujega, je zelo zelo malo verjetno. Na čudeže se pač ne moremo zanašati.
Pa vendar je poročil o “čudežnih” ozdravitvah kar nekaj, pogosto so povezana s kakšnim alternativnim zdravilom itd. Ker učinkovitost teh zdravil ni znanstveno dokazana, jih v medicini ne uporabljamo. Veliko bolnikov se k njim zateka z upanjem, da jim bodo le pomagala. Nekateri povsem spremenijo način življenja. Vsak išče uteho v določenih stvareh in mnogi tudi upajo na čudež. Ta pa se zgodi le zelo redko! Zdravljenje raka je že zelo napredovalo in lahko ozdravimo številne tipe in stadija raka (v nasprotju s splošnim prepričanjem, da rak takoj pomeni obsodbo na smrt).
Zato bi bilo čakanje, da bi tumor morda po čudežu izginil sam od sebe, res pretirani (in smrtonosni) optimizem. Veliko je namreč tumorjev, ki so izginili sami od sebe – po zdravljenju. Četudi ima bolnik že napredovalega raka, se zgodi, da se zelo dobro odzove na zdravilo – in to uniči raka.
Najbolj znan primer takšnega ozdravelega bolnika je kolesar Lance Armstrong. Kljub majhnim možnostim za preživetje se je odločil za zdravljenje ter raku napovedal tudi miselni boj, zaradi česar je bil za zdravljenje še bolj motiviran. Zdravljenje raka namreč še zdaleč ni udobno in prijetno, po kemoterapiji doživljajo bolniki številne neprijetne stranske učinke, mnogi izmed njih se jim zdijo tako hudi, da si z zdravljenjem zaželijo prenehati in menijo, da bo rak že izginil sam od sebe. Lance ni obupaval, čeprav je imel kar nekaj kriz.
Pa lep pozdrav!
Irena
Draga Irena,
Nacelno ti ne morem v nicemer ugovarjati, ker imam podobne poglede glede cudezev.. Vendar mi je ravno danes pisala prijateljica, ki ji je med cakanjem na obsevanje maligni tumor “cudezno” izginil. Tudi pojavil se ni prvic, ampak recimo cetrtic (limfom), Tudi to je res, da prijateljica zivi asketsko, po vseh mogocih pravilih zdravega zivljenja in to ze dolgo casa. Pa se je tumur vseeno spet pojavil! Med cakanjem na milost obsevanja na OI je probala z bioenergijo in homepatijo. Ocitno je nekaj od tega delovalo, ker vizualno tumorja ni vec in rezultati krvne slike ze dolgo niso bili tako dobri, pravzaprav so nadnormalni… Ko je prisla na simulator za obsevanje, zdravnica ni imela casa za pogovor. Po telefonskem razgovoru je pristala na pregled, ki ga je izvrsila kar na hodniku (s tistim prekletim otipavanjem) in izjavila, da bi ona iz preventive vseeno obsevala! Bemti, kot da ne bi vedela, da obsevanje unici tudi zdrave celice! Vzela si je cele tri minute casa na hodniku za izrek takega mnenja! Irena, upam, da boste vsaj zdravniki mlade generacije drugacni do pacientov! Znanstvena dokazanost cesar koli je in bo vedno vprasljiva na tem podrocju! Kar je dovoljeno v ZDA in Nemciji, zaradi nase slovenske zaverovanosti v svojo edino in zvelicavno resnico, pri nas ni! Tam odloca tisoc in vec strokovnjakov o uporabi kaksnega zdravila ali metode zdravljenja, pri nas nekaj deset, pa se ti javno izjavljajo po medijih, da niso placani za prijaznost do pacientov! Vem, da nisi ti pravi naslov za to, samo nekomu moram izpovedati svojo zalost in razocaranje nad naso vsakdanjo prakso. In ti si me vedno razumela.. Oprosti in v naprej hvala..
Pozdrav,
Joze
Dragi Jože,
kakšen tvoj komentar vedno rada preberem in je dobrodošel. Vendar se nad zdravstvom pri nas načeloma (ali pa – čudežno?) ne moremo toliko pritoževati, ker je učinkovito in po rezultatih dosega zahod. Zato bi tudi bolniku priporočila, da se zdravi pri nas.
Seveda se srečujemo pri zdravljenju tako z zdravniki, ki nam niso po godu, kot s tistimi, vrednimi zlata. Morda je omenjena zdravnica pač posumila v učinkovitost izkoreninjenja raka – hm in ne vem, če se ne bi z njo strinjala. Mogoče je namreč, da so ostale rakave celice, ki jih ni bilo mogoče zaznati. Limfom se je nenazdanje pojavil četrtič. Tri minutke so seveda premalo, da se bolniku popolnoma posvetiš, pa vendar, kot omenjate, pri nas zdravi bolnika team zdravnikov, ki se mora med seboj posvetovati in zaželjeno je, da čim tesneje sodelujejo.
Pri odločitvah o uporabi zdravila ali metode zdravljenja, sodelujejo naši zdravniki prav tako s temi strokovnjaki, čeprav mislim, da je pri nas manj zgodnjih kliničnih raziskav npr. zdravila (kar pa prav tako načeloma NI v škodo bolniku, prej v korist). Seveda ne odloča team tisočev zdravnikov o zdravljenju enega samega bolnika, tu je vselej prisotna manjša skupina, ki se lahko posvetuje in bi naj bolnika tudi poznala.
Vse raziskave, objavljene v uglednih medicinskih revijah, se izvajajo po naprej utečenih znanstvenih postopkih. Če je povezava med določeno terapijo in učinkom nejasna, bo to tudi tako navedeno, pogosto se potem navede, da se terapija zdravljenja (zaradi te nove možnosti) ni spremenila in ostaja naprej taka in taka. Vem, da naši strokovnjaki skrbno spremljajo novosti. Seveda pa se tudi med zdravniki najde kakšen brezvestnež – tako kot povsod. Zato vam posebnega zagotovila glede svoje generacije ne morem dati – z izjemo morda tega, da smo še bolj prestrašeni (in morda zato tudi potencialno manj prijazni!) kot prejšnje generacije.
No, jaz osebno se zavzemam za prijaznost že kot začetni del terapije, pa najsi pride pomoč k zdravniku iskati kdorkoli.
Pa lep pozdrav,
Irena