Pozdravljeni,

imam teto, ki okreva po operaciji raka na maternici. Žalosti me, ko jo gledam vso pesimistično, kako se po uspešno prestani operaciji skoraj poslavlja od tega sveta. Ravnokar je po obsevanjih v toplicah, pa bi jo ob vrnitvi rada razveselila s kakimi podatki o skupinah za samopomoč s to vrsto raka, če obstajajo, saj menim, da nujno nujno potrebuje glas vzpodbude. Prosim, pomagajte ji.

Lep pozdrav,
Andreja

Draga Andreja,

skupine za samopomoč pri bolnicah, zdravljenih zaradi raka na maternici, žal ne poznam. Po Sloveniji pa so aktivne skupine žensk z rakom dojke, o tem, kje se sestajajo in kdaj, preberite na tej povezavi:

Če vaši teti vključitev v to skupino ne bi ustrezala ali pa ima raje pogovor na štiri oči, jo lahko napotite k psihiatru terapevtu (ali psihologu), ki ji bo pomagal pri soočanju s strahom, žalostjo, ranljivostjo in drugimi negativnimi občutki, ki jih občutijo skoraj vsi bolniki z rakom. Soočenje z rakom pomeni pri mnogih soočenje s smrtjo, ne glede na to, ali je stadij njihove bolezni povsem ozdravljiv. Čutijo, kot bi se jim zamajala tla pod nogami, naenkrat v njihovem življenju ni več občutka varnosti. Prav tako čutijo jezo (zakaj ravno jaz?), lahko celo ljubosumje (drugi so zdravi, srečni, neobremenjeni). Z razumevanjem teh občutij in razgovorom lahko teti tudi sami veliko pomagate. V sebi naj poišče tista dobra občutja in pozitivno razmišljanje o sebi, ki so ji sedaj morda skrita. Zelo priporočam v branje knjigo Ronnie Kaye Dober dan, življenje! izdala založba TDS Forma 7, 1994. Pobrskajte po knjižnicah!

Lepo vas pozdravljam,

Irena