Pred kratkim mi je umrl dedek. Nanj sem bila zelo navezana in ko so mi povedali, da ima raka, me je zelo potrlo. Res, da je bil ze v starosti 96 let, vendar ne verjamem, da se mu je rak razvil tako pozno. Ker so mi mnogi povedali, da je rak lahko dedna bolezen, se tega zelo bojim. Skoraj vsaka bolezem me doleti: gripe prehladi, kaksna okuzba ipd., zato mislim, da se tudi temu ne bom mogla izogniti. Zelo me je strah…strah predvsem tistih bolecin, ki jih je dedek dozivljal- v katere skoraj nismo mogli verjeti, saj je bilo stokanje ze tako vsakdanje:(…resnicno me je strah in prosila bi, da mi odgovorite, daste mogoce malce upanja in pa seveda nasvete, kako se morebiti temu izogniti. (mimogrede, sem se zelo mlada…17 let)

V upanju na boljsi svet vas vse lepo pozdravljam

Tanja

Draga Tanja!

Zelo bi mi bilo v pomoč pri odgovoru, če bi mi povedala, za katero vrsto raka je dedek umrl. Določene vrste raka so pogostejše v družinah. Dedna nagnjenost k raku pomeni obolevanje že prej, ne pa v častitljivi starosti 96. let. Dedek ti najverjetneje ni zapustil neprijetne genetske zapuščine nagnjenosti k raku, ampak prijetno genetsko zapuščino – predispozicijo, da boš zelo zelo dolgo živela. Če je dedek morda zbolel za rakom prostate, je mogoče, da ga je imel že prej, saj se skoraj praviloma pojavlja pri moških v tej starosti. Vendar pa le redko umrejo zaradi tega (vzroki smrti so običajno drugi).

Morebitna genetska nagnjenost k določeni vrsti raka praviloma ne pomeni, da človek za njim res oboli. K nastanku raka prispevajo tudi dejavniki okolja (kajenje, uživanje maščob, kancerogene snovi). Preberi o tem moje odgovore v forumu (uporabi iskalnik). Vendarle pa je dobro, če je družina, v kateri se pojavlja določen tip raka (npr. rak dojke) še bolj pod budnim nadzorom zdravnika (pogostejši pregled dojk, npr.). S tem, ko se člani družine zavedajo svojega povečanega tveganja, so pozornejši, izogibajo se dejavnikom tveganja (npr. ne kadijo) in če se rak pojavi, ga ujamemo v zgodnjih stadijih, ko je ozdravljiv.

Strahu pred rakom je pri mladih ljudeh veliko. Tvoj strah se je najverjetneje pojavil v zvezi s srečanjem smrtjo. Razmišljala si o dedkovi smrti in spoznala, da si tudi sama umrljiva. Tega dejstva se malokdo zaveda, večinoma se ga odriva v podzavest, zato je tudi spoznanje, da ima nekdo raka, tako šokantno zanj. Vedno nekako mislimo, da zbolijo in umrejo drugi, mi pa ne. Toda, če se smrtjo sprijaznimo, če jo sprejmemo kot normalni del našega življenja, prinese to določen mir, pa tudi drugačen pogled na življenje. Vse okoli nas je dragocenejše, cenimo trenutke z domačimi in prijatelji in jih nimamo za samoumevne. To lepoto uvidi marsikateri bolnik z rakom. Takrat pravijo, da so srečni, ker so dobili raka, saj so z njim prišla tudi določena spoznanja v življenju.

Tvoj strah pred rakom je trenutno neutemeljen. Pripadaš generaciji, ki bo v medicini deležna vrhunskih diagnostičnih postopkov, zdravila se vedno bolj razvijajo, kot tudi drugi postopki zdravljenja. Rak verjetno ne bo izumrl, toda odkrivali ga bomo v vedno bolj zgodnjih stadijih, vedno več bolnikov bo popolnoma ozdravelo. Del te prihodnosti se v določenih vrstah raka kaže že sedaj – visok odstotek ozdravljenih (npr. pri raku testisov) priča o napredku sodobne medicine.

Sama pa lahko prav tako veliko storiš zase. Ker z vsakim dnem rastejo spoznanja o zdravem življenju in povezanosti določenih dejavnikov z rakom, se slednjih izogibaj. Pomembno je, da slediš tem informacijam ter redno hodiš na preglede k zdravniku (tudi h ginekologu).

Lepo te pozdravljam,

Irena

Pozdrav še enkrat!
Najlepše se Vam zahvaljujem za Vaš hiter odgovor. Ker vem, da je trpljenje nekaterih bolnikov že ob misli, da imajo raka neizmerno, sem se povezala z nekaterimi. Hočem občutiti kako je, če s tem živiš celo življenje.
Tale forum je enkraten, vendar resnično življenje je pač resnično življenje. Mnogokrat je huje živeti z mislijo, da imaš neozdravljivo bolezen, kot pa to zliti na kos papirja ali natipkati.
Ali mogoče veste za kakšno knjigo, ki jo je napisal kdo, ki ima raka in pripoveduje o svojem življenju, in kako se bori proti temu?!?

Najlepša hvala za odgovor, že v naprej!

LP, Tanja

Draga Tanja,

ko je človek soočen z diagnozo raka, se počuti osamljenega. Zanj je to seveda edinstven primer. Šele kasneje, ko je obdobje prvega šoka, jeze in žalosti mimo, najde uteho (če sploh) pri bolnikih s podobno diagnozo, v razgovorih o tem. Seveda so tudi takšni, ki se o tem ne morejo pogovarjati, ki skrivajo svoja čustva, jih ne znajo izraziti, se morda niti ne zaupajo domačim – ti še zlasti trpijo. Knjig o osebnem doživljanju raka je precej in takšno branje je velikokrat navdihujoče tudi za tiste, ki za rakom niso zboleli. Zato ti ga priporočam! Vsekakor je razmišljanje o tej bolezni tudi meni prineslo številna dragocena spoznanja.

Eno od teh knjig boš našla opisano tukaj:

Priporočam tudi knjigo Ronnie Kaye – Dober dan, življenje! Ta knjiga je v pomoč ženskam, ki so zbolele za rakom dojke, hkrati pa Ronnie poroča tudi o svoji osebni izkušnji s to boleznijo.

Lep dan!

Irena