mačeha
Pozdravljeni!
Ne vem sicer ali spada moja tema ravno v tale forum, vendar se tiče »vzgoje« otrok, zato sem se odločila moj problem zaupati na teh spletnih straneh. Žal mi ni bilo usojeno imeti svoje otroke, sem pa zato postala mačeha. Življenje včasih ubira čudna pota, dolga leta sem prenašala nasilje (bivšega) moža, pa potem zbrala pogum in se odselila, po raznih zapletih pristala na za mene najlepšem koncu Slovenije, in končno spoznala moškega ob katerem se resnično počutim ženska. Če sem mislila da je mojih težav konec, sem se motila. Tukaj se moja težava šele začenja! Moj sedanji partner je namreč tudi ločen in ima 6-letno hčerko, ki sicer živi pri mami, ob vikendih pa pri njem, oziroma pri nama. Nikoli si nisem predstavljala, da bi bila podobna tistih mačeham iz pravljic. Nisem in nikoli ne bom! Po svojih najboljših močeh se trudim, da punci ob vikendih nič ne manjka, da ima vse, kar ji srce poželi. Skušam si predstavljati, da ji mora biti težko, ker starša ne živita več skupaj. Ne silim vanjo in ji na noben način ne poskušam biti mama, saj že ima svojo. Sem pa opazila, da se noče ne tuširati, ne umivati zob, kar mislim,da je pomembno. Pravi, da ji tega pri mami ni treba delati. Vendar jo vsak vikend opozorim, da je umivanje, takšno ali drugačno zelo pomembno. A ona trmasto vztraja pri svojem. Nekaj časa sem bila jaz tista, ki sem jo vsak vikend skopala, saj menda njena mama tega ni mogla narediti zato, ker ima samo tuš kabino… Kakorkoli, ničesar mi ni bilo in mi ni težko narediti za tega otroka, moti pa me, da mi vedno in povsod daje vedeti, da sem nezaželena in samo vsiljivka. V njenih očeh se bliska od jeze, ko me zagleda. Pravi mi, da bi raje bila s svojo mamo, kot pa z menoj. A jaz ji tega ne morem uresničiti… Kadarkoli ima priložnost besno kriči nad menoj, včasih tudi udari. V začetku se v njeni prisotnosti nisem smela dotakniti nobenih stvari v hiši, je takoj kričala nad menoj, da so to stvari njenega atija in naj se jih ne dotikam! Nekaj časa sem to molče prenašala, potem pa vse povedala njenemu očetu, mojemu partnerju. Se je z njo pogovoril in je bilo nekaj časa malo bolje, vendar opažam, da vse skupaj ne pomaga dosti. Ne vem več, kako se naj sploh obnašam do nje… Naj ji še naprej govorim kaj je prav in kaj narobe ali jo naj preprosto ignoriram? Vse kar si želim je mirno družinsko življenje, tako med tednom kot med vikendi. Vesela bom vašega odgovora in nasveta!
Maja, 38 let
Nasveta ti ne znam dati, želim pa te opozoriti, da ne moreš od 6-letnega otroka pričakovati, da bo kar razumel in upošteval, da ima zdaj oče drugo partnerko. Da te bo kar sprejel. Najbrž v svoji glavici razmišlja, da si ti kriva, da očka ne živi več pri njej in njeni mamici. Seveda nisi, a kako naj otrok to razume?
Pišeš, da imaš 38 let. Jaz bi potem pričakovala več modrosti od tebe. Ne zameri, ampak zrela ženska bi razumela, kar sprašuješ.
Spoštovani!
Mamica Meta je v prvem delu pisma dobro opredelila težavo.
Dejansko je deklica premajhna, da bi lahko objektivno presodila situacijo. Morda je tudi njeni mami kdaj, hote ali nehote, izletela prd deklico kakšna misel, ki vam ni bila naklonjena.
Kar se tiče različnih dnevnih opravil, ki jih je treba privzgojiti, naj se več časa vključuje njen oče. Otroci jih neradi opravljajo in ni treba, da ste zdaj vi tisti, ki jo v nekaj silite.
Predvsem bodite potrpežljivi, ne pa na kakšen način vsiljivi. Deklica ima mamo. Vi poskušajte ugotoviti kakšen njen interes in tam lahko kaj skupaj delata.
Verjetno še ni dolgo od takrat, ko sta se starša ločila. Zato se ta čas poskušajte malo umakniti. Pogovorite se z dekličinim očetom o tem, da se on ukvarja z deklico več časa.
Verjamem, da vam ni lahko. Vendar si ne jemljite tega preveč k srcu. Dajte deklici čas, da se privadi na situacijo, bodite prijazni in potrpežljivi.
Želim vam vse dobro!
Pišite še!
pozdravček
Dragica
Vloga macehe je ena najtezjih vlog, ki te lahko v zivljenju doleti. Zahteva ogromno diplomacije in truda; pogosto gre za polno materinsko skrb brez polnega vracanja otroske ljubezni, ker pac seveda otrok ni tvoj in ze ima svoje starse in vcasih kljub velikemu trudu izpades tretje kolo. Zato Meta nikakor nima prav v svojem komentarju glede zrelosti, ker ocitno sama nima tovrstnih izkusenj. Ce bi jih imela, si taksne osnovnosolske opazke zagotovo ne bi privoscila.
Vsekakor bo tukaj vloga oceta zelo zelo pomembna. Opravila (umivanje, pospravljanje, kasneje solske naloge) bi morali opravljati vsi skupaj oziroma vidva izmenicno z deklico, ne pa da partner vse to kar samoumevno prepusca vam, kot je to prej mami. Jasno je, da je deklica prizadeta zaradi tega, ker sta se starsa locila, in da vas vidi kot vsiljivko. Tudi to, kar doma mama govori o vas, gotovo ne pomaga. Tukaj mora nujno posredovati oce; ce je nekaj casa drzalo, da se je do vas bolje obnasala, ko se je z njo pogovoril,naj to stori se enkrat. Otroci se z zadevo vsekakor hitreje sprijaznijo, ce vidijo,da so njihove strategije neuspesne. Seveda se bo moral partner postaviti za vas; ne morete biti s partnerjem, ki se za vas ne bo postavil ,ne glede na to, kako se hci ali kdorkoli drug do vas obnasa. Takega partnerja ne rabite in on mora posredovati.
Obcutek imam, da na deklico prihaja prevec stvari naenkrat. Bolje bi bilo, ce bi se ji priblizali postopoma, da bi se vas lahko navadila. Priti kar naenkrat v stanovanje pri sestih letih in bum, oce zivi z drugo zensko, je kar velik sok. Prihranite obema zivce in si vecino vikendov zdaj na zacetku organizirajte tako, da boste poskrbeli predvsem za svojo zabavo in sprostitev. Pojdite kam s prijateljicami, on pa naj poskrbi za hci, jo kam pelje, umiva itd. – vglavnem, prezivlja z njo kvaliteten cas, kot se za oceta spodobi, ne pa da jo kar porine v vaso skrb, kjer jasno da bodo nastali konflikti. Tako boste po vinekdu zadovoljni vi, ker boste nekaj imeli od vikenda, pa tudi tamala, ker bo imela nekaj od oceta. Poskrbeti morate, da ne bo deklica mislila, da ima manj casa z ocetom zdaj, ko ste vi v sliki. Ne vsiljujte se ji, skrivajte se pa tudi ne. Se vas bo ze navadila. Naj on prezivlja veliko casa z njo, prezivljajte pa ga tudi skupaj – pojdite na kaj lepega skupaj itd, izlet, zivalski vrt, kar si bo zapomnila in se ne bo od vas pocutila ogrozena, drug dan pa naj prezivi z ocetom.
Ojla!
Nekaj o tvojem problemu je napisano v knjigi “Si ti pravi zame” avtorice Barbare Angelis, poglavje o “strupenih” pastorkih. Avtorica spregovori o tem problemu zelo verodostojno, saj ima sama izkušnjo, da je bila tak nemogoč otrok in je grenila življenje svojemu očimu.
Naporno obnašanje otroka izvira iz njegove stiske, starša sta se verjetno ločitev pospremila z veliko prepiri in še zdaj med njima ni vse urejeno, vse to pa pritiska na otroka. Ni pa nujno. Deklica je lahko samo tak značaj, da težko prenaša spremembe ali pa jo daje zavist, ker se je ona morala odseliti iz svojega doma, ti pa lahko živiš tam, kjer bi ona najraje, pa ne more.
Problema se boš morala lotiti skupaj s partnerjem. Skupaj morata držati in deklici postaviti meje. Kričanje ali celo udarci niso sprejemljivi. To ji vedno povej, o tem se pogovori s partnerjem in potem se še skupaj pogovorite, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne. In naj na nek način nosi posledice svojega vedenja (kakšna ugodnost manj).
Na tvojem mestu ne bi nič pretiravala s kopanjem in podobnimi zelo intimnimi aktivnostmi, vse to je delo njenega očeta, ki naj poskrbi za deklico. Če bo pa kakšen dan nestuširana, pa tudi ne bo nič narobe. Sprosti se malo umakni s svojo skrbjo za deklico!!! Morda te bo potem lažje sprejemala.
LP
Pozdravljeni!
Morda vam moj odgovor ne bo kaj dosti koristil, pa vendar…morda je včasih kljub vsemu dobro pogledati na problem še z duge strani. Sem hčerka ločenih staršev. Sedaj že sicer odrasla in si počasi že ustvarjam svojo družino. Ko sta se starša ločila sem bila prav tako stara 6 let in prav tako sem tudi jaz dobila mačeho. Ne morem vam prav točno povedati, kaj vse se je takrat podilo po moji glavi, ker so spomini že nekoliko zbledeli, lahko pa vam povem, da je otrok takrat neizmerno razdvojen, ranljiv in občutljiv. To je namreč starost, ko otrok ve kaj se je zgodilo in kaj se dogaja, je pa še veliko premajhen, da bi dejstvo razumel kaj še le ga znal sprejeti. Spomnim se, da je bilo kar težko in to kar nekaj let. Resnično sem bila tako razdvojena in razpeta med očetom in mamo, da mi je bilo kar težko v življenje sprejeti še tretjo osebo. Pa vendar sem jo. Ne vem kako ji je uspelo in prav zato morda moj odgovor ne more biti prav v veliko pomoč. Se pa spomnim, da je pri vsem tem resnično veliko vlogo odigral moj oče. Pri vsem je bil namreč on tisti prvi-težave je vedno reševal on prvi, vselila sva se vedno midva prva, če sem bila potrebna lekcije, mi jo je vedno dal on. Počasi pa se je v vse začela vključevati tudi mačeha. Sprva samo v lepih trenutkih in tistih pozitivnih stvareh, kasneje pa tdi v zadvah kot so vzgoja in podobno.
Torej, sprva mi res ni bilo veliko jasnega in mačeha mi je predstavljala tujko v mojem življenju. Toda leta prinesejo svoje-tudi moja leta. Sedaj ko sem odrasla in se spomnima za nazaj ter analiziram dejstav vidim, da je svoje delo opravila odlično. Resnično je to eno najtežjih del, tako kot je to že opredelila ena od mojih predhodnic. Danes se s svojo mačeho odlično razumem! Pokličem jo, kadar imam kakšen problem, kadar potrebujem nasvet ali zgolj žensko debato. Pogostokrat, da ne rečem kar največkrat se zgodi, da v situaciji nastopa pred mojo mamo.
Torej, zgolj kot nasvet. Ne hitite! Punčka potrebuje čas. V njeni glavi je velika zmeda, če je podkrepljena še z raznimi manipulacijami, še toliko bolj. Glavno vlogo pri vsem naj prevzame njen oče, vi pa se poskušajte počasi zliti v njuno življenje. Resnično naj se vam nikamor ne mudi, kajti življenje je še dolgo. Pazite na svoje izjave, naj te v nobeni luči ne mečejo negativne plati na njeno mamo, to je namreč neskončno boleče in tako si boste lahko za vedno zaprli pot do te punčke! In pa vztrajajte. Pozitiven odnos do vsega pa bo. Čez nekaj let, ko vas bo poklicala in vam rekla: “Imam problem…”, takrat veste da vam je uspelo! Pa srečno!
Najprej se želim iskreno opravičiti, če sem morda s svojo preveč naravnost izrečeno pripombo koga prizadela. Vsekakor tega nisem želela. Na bolj grob način sem samo izrekla svoje začudenje, da tudi odrasli ljudje gojijo nerealna pričakovanja. In pričakovati od male prizadete deklice, da bo z razumevanjem sprejela odločitve odraslih in se skupaj z njimi vključila v nova razmerja, je vsekakor nerealno. Čeprav ni Majchi zato nič kriva, celo zelo se trudi, pa bi bilo vendarle dobro tudi zanjo, če bi svoja pričakovanja prilagodila realnosti. Tako bi se manj obremenjevala z vedenjem svoje pastorke, ki je po mojem mnenju samo reakcija otroka, ki so ga prizadeli njegovi starši, ne pa mačeha.
Res je, nimam neposrednih izkušenj, imajo jih pa zato ljudje, ki so mi blizu. Zato vem, da mačehe povečini niso niti približno podobne hudobnim ženskam iz pravljic. Pogosto si zelo nesebično prizadevajo za dobro svojih pastorkov in pastork, kljub temu pa so redko sprejete tako, kot piše “otrok”. To je realnost, pred katero si nima smisla zatiskati oči. Imam prijateljico, ki nikoli ni sprejela druge žene svojega očeta, čeprav je bila dobra. Še zdaj, ko je ta žena že pokojna, jo jaz svoji prijateljici nikoli ne omenim, saj težko sprejemam njen odklonilen odnos do zdaj že mrtve mačehe.
Majchi vsekakor iz srca želim, da bi uspela s svojo pastorko vzpostaviti odnos, ki si ga želi. Kljub temu pa sem ji s svojo grobo pripombo želela sporočiti, da mora biti pripravljena tudi na drugačen scenarij. Znak zrelosti je po mojem sposobnost, da v svoj življenski ritem vključimo tudi težave, s katerimi se srečujemo, in se naučimo z njimi živeti. To veščino pridobivamo z leti. Srečno!
Kitka ti je zelo lepo napisala. Imam 10-letne “mačehovske izkušnje”, verjetno bi danes naredila tudi kaj drugače, pa vendar, na splošno se mi zdi, da kar dobro furamo. Svetovala bi ti, na kratko, za dobro vseh:
– da se čim manj direktno petljaš v vzgojo. Zavedaj se, da ti NISI za to odgovorna, še posebno, če je punčka pri vas le čez vikend, ti si prisotna, in ti si del vaše družine, ampak that’s it. Umivanje, spravljanje spat, prepovedovanje, vzgajanje – za vse to je tu njen očka, ki naj prevzame polno odgovornost, ti ji lahko – če želi – prebereš kakšno pravljico, lahko z njo zaplešeš, lahko jo pritegneš v nekaj zanimivega, nikar pa ne poskušaj popravljati vzgojnih napak njene mame. Naj se sliši še tako čudno: NIHČE ti ne bo za to hvaležen.
– ne glede na to pa morate postaviti v hiši pravila. Recimo to, da tepež in zmerjanje NIKAKOR nista obliki komuniciranja. Tu mora nastopiti njen oče, ti pa jo lahko, če sta sami, na to mirno, a odločno spomniš. Nespoštljivega vedenja preprosto ne smete dopustiti.
– vem, da misliš samo najbolje, se kar vidim v tvoji koži. Zavedati pa se moraš še nečesa: šele ko imaš svoje otroke, vidiš, kako stvari ZARES funkcionirajo. Jaz sem bila polna nekih modrosti, življenjskih resnic, načel, ki so se mi zdeli tako samo po sebi razumljivi, da sem bila dejansko šokirana, ko sem ugotovila, da se to zdi samo meni. Zato se je morda dobro včasih ugrizniti v jezik, nesoglasja in predloge pa predebatirati v miru zvečer, ko bosta sama s partnerjem, ne jih preskušat direktno na punčki.
– poskusi jemati stvari manj resno, ne rešuj za vsako ceno sveta in nje, misli nase, privošči si kaj, pusti ju, da sta sama, ne pričakuj hvaležnosti, ne od partnerja, ne od punčke, boš videla, kakšen znak naklonjenosti bo prišel povsem nepričakovano, zavedaj se, da boš lahko dolgo sejala in žela šele čez leta in leta, preberi morda kakšno knjigo o otrocih, da boš malce bolje razumela njihovo razmišljanje, sprosti se, ne dokazuj se za vsako ceno, bodi ti, bodi potrpežljiva, predvsem pa: ne jemlji stvari osebno, ne jemlji vsakega grdega pogleda kot napad nase; če boš pokazala negotovost, strah, razočaranje, bo le še slabše, bodi dovolj samozavestna, pa hkrati dostopna.
Veliko sem ti natrosila, ti se kar še oglasi:)
Pozdravljena! Tudi sama sem nedavno prišlav vlogo mačehe. Sicer sem stara le 25 in moževa otroka 3 in 4,5. Kar je napisala “tudi mačeha” čisto drži! Ne smemo igrati vloge mame in jih poiskušati izobraževati in dajati navodila inprepovedi. Naša naloga je le osnovno in igranje ter zabavaa. Ostalo prepustimo staršem. Mogoče se sliši smešno, ampak pomaga tudi da jih prinesemo kakšno skromno darilo ali sladkarijo. Otroke se da s tem hitro podkupiti! Pač delamo stvari ki jih imajo otroci radi. Mene imata oba rada. Tudi ko sta pri mamici sprašujeta po meni, mamica me pa zato ne mara.
Je pa veliko odvisno od tega kako mati razloži otrokom ločitev in očetovo novo partnerko. Sama sem imela bolj s tem probleme, saj 4 letnik zaradi tega najprej ni želel govoriti z menoj. Hvala bogu je moj mož iz njega izvlekel kaj je problem in se je pogovoril z njim o tem. Od takrat naprej je vse normalno 🙂
Vam moram svojo zgodbo povedati. Spoznala sem samohranilca s 2 otokoma 7 let in 9 let. Otroka že od takrat, ko jih je mati zapustila nista imela stika z materjo. Mama ni plačevala preživnine, je ni brigalo kako bodo otroci živeli. Mlajši otrok je niti ne pozna, saj je bil star leto in pol, ko je šla mati svojo pot. Drug otrok pa se je spomni iz slik, saj je bil star 3 leta. Jaz nimam svojih otrok in se mi sta ta dva otroka zelo hitro prirasla k srcu. 1 otrok me je takoj sprejel, 2 pa nikdar. In ta 2, mlajsi mi je vedno nagajal in kaj ušpičil, ni me hotel nikar poslušati. Kar ignoriral me je ali pa rekel, da njemu to ni potrebno. Nato je že prišlo tako daleč, da sem začela jemat pomirjevala. In stalno bolj sem postala žalostna, v stiskah in nesrečna. Preden smo začeli skupaj živeti je otrokoma umrla mati. Ostala sem še samo jaz, mačeha. Najhuje postalo takrat, ko smo začeli skupaj živeti. Oče se ni brigal za vzgojo otrok, ne za šolske obveznost, nič kaj drugega. Niti pomagal ni. Ko sem mu kdaj rekla naj on kaj reče in mi naj kaj pomaga, mi je rekel da sem že vse jaz povedala in nardila. In otroka sta postala najstnika. Takrat je postal največji problem. Otroka sta bila samo eno leto in pol narazen. Velikokrat sta se dogovorila kako me bosta spravila ob živce. Nista se več držala hišnih pravil. Mlajši je začel delati velike probleme. No, zdaj sta odrasla in nista več z nama. Ampak se še vedno sprašujem ” ali je meni takšno življenje bilo potrebno ” . Danes svetujem ženskam brez svojih otrok, pustite partnerja z otroci, to so sami tuji problemi, ki se vas osebno ne tičejo. Uživajte v svojem življenju. Nekje obstajajo samski, brez otrok… Raj biti sam, kot pa životariš takšno življenje. Če je otrok v začetku nastrojen proti tebi, bo potem stalno hujše. Pride do prepira med partnerjema zaradi tujih otrok. Škoda življenja za kaj takega.