Pozdravljeni.

Upam, da mi lahko kdo pomaga z nasvetom, ker sem že čisto obupana.
Sem samohranilka, z dvem hčerkicama. Starejša je najstnica, stara 13 let; mlajša pa je stara 8 let.
Starejša hčerka se že nekaj časa obnaša naravnost nemogoče.Grdo govori, se odgovarja in nas psihično maltretira. Ponižuje, žali in tepe mlajšo za vsako malenkost.Ne dovoli ji, da bi stopila na njeno stran sobe; ne sme govoriti, ne sme se na glas igrati.Tudi do mene se res grdo obnaša in mi grozi, da bo odšla od doma, ker ji samo težim in ker imam mlajšo rajši. Pa ni res. Zavestno se trudim, da z obema enako ravnam, seveda pa imata glede na starostno razliko različne potrebe.Obema večkrat povem, da sta moji in da imam obe enako rada. Pohvalim ju, pa tudi okregam če je to potrebno. Starejša je začela vpiti name naj utihnem, naj se spokam in še kaj hujšega. Ko se želim z njo pogovoriti nikoli nima časa in pravi da mojih pridig ne bo poslušala, ker je sama dovolj pametna in ve kaj je za njo v redu.Pa ji ne pridigam. želim ji samo povedati, da to kar počne ni prav in da vsi trpimo, da bi bil že čas, da mi tudi doma kaj pomaga in da naj se bolj uči. Samo to. Če jo opozorim, da je neredna, da ima vse razmetano, mi zabrusi, da če me moti naj kar sama pospravim. Če jo prosim za pomoč, mi zabrusi, da naj si kar sama pomagam, saj sem sama hotela to, ko sem se ločila. Kar naprej pa nekaj zahteva od mene naj ji kupujem, čeprav ve, da smo v finančni stiski. In ko ji skušam lepo dopovedati, da ne zmorem je ogenj v strehi. Zmerja me kako sem nesposobna; da jo zaradi mene ne marajo, da sem čarovnica in še in še.Sem sicer bolj mirne narave in veliko prenesem, včasih pa tudi meni dvigne pokrov in začnem vpiti nazaj. Vem da to ni prav, saj ima na koncu vedno ona zadnjo besedo.Že nekajkrat se me je hotela tudi fizično lotiti. In priznam da se je malo bojim. Bojim se, da bi kdaj v afektu storila kaj nepremišljenega proti mlajši hčeri. Naslednji dan ji je ponavadi žal in je takšna kot med. Vendar pa tako ne more več iti v naprej, saj vse tri trpimo.
Kje je moja prijazna hčerkica, kot je bila nekoč? Srce se mi para, ko je tako agresivna.Od kje vse to sovraštvo ki se nabira v njej.Vem da me obtožuje zaradi ločitve, a v tistem trenutku je bila to za vse nas edina rešitev.Bivši mož je postajal nasilen, zapravil je ves naš denar; zato sem se odločila tako kot pač sem se.A tega je že kar nekaj let. Njega pravzaprav obožuje, ker ji ne teži. Seveda ne saj se vidijo samo za pet minut na mesec in normalno, da ji v tem času ne teži.
Kako naj ji dopovem, da jo imam rada, da si želim, da bi bila srečna, da bi imela rada svojo sestrico, da se je potrebno učiti, če hočemo kaj doseči v življenju in da se moramo tudi obnašati po nekem kodeksu.Poskusila sem tudi že s tem, da sem jo pustila na miru in nisem silila vanjo; a je kljub temu spet vzkipela in slišala sem ko je očetu po telefonu razlagala, da ji nočem pomagati pri učenju in da se ne zanimam zanjo. Kar sploh ni res. Redno hodim v šolo, ji pomagam kolikor mi pač pusti. A trdi da itak nimam pojma, ker sem staromodna in stara.Pa še nisem štirideset.
Vesela bom kakršnegakoli nasveta, kako reagirati. kako pomagati nam vsem trem, da bi spet zaživele v miru in slogi. To je moja največja želja, vse drugo je postranskega pomena.

Kakor se to sliši morda čudno, jaz bi ji predlagala, naj gre na daljši, morda enomesečni obisk k očetu in naj poskusi živeti pri njem.

ne vem, morda nimam prav glede njene selitve k očetu, ampak manjka ji oče, ta pravi, ne tisti za pet minut.

Kako bi bilo, če bi naredili tako?

Katarina,
žalostna sem, ko berem taka pisma, a kaj moremo – to je realnost. Na hčero je ločitev očitno pustila posledice prištejte še puberteto in rezultat je njeno obnašanje. Sama imam mlajše otroke, tako da Vam pametnega nasveta ne morem dati.
Prepričana sem, da zavestno ne delate razlik med otrokoma in se jim dovolj posvečate (pač v času, ki Vam kot samohranilki preostane). Ugotovili ste, da nekaj ni prav in to je PRVI KORAK na poti k razumevanju s hčerko. Predlagam, da si preberete kakšno knjigo (Kako se z otroci pogovarjamo in kako jih poslušamo, Tudi z otrokom lahko sodelujemo…ne vem točen naslov). Zelo dobra se mi zdi knjiga 5 jezikov ljubezni, ki opisuje kako različne pristope potrebujemo (tudi otroci!).
Poglejte stvari z njenega zornega kota: hči je v občutljivem obdobju odkrivanja svoje identitete, obveznosti v šoli, mama “teži”…ni prijetna situacija. Poskušajte vzpostavit konstruktivno komunikacijo med vama. Pomembno se mi zdi, da hčero poslušate! Tudi če Vam pravi da ste čarovnica, jo vprašajte zakaj misli tako in kaj naj spremenite…ampak svoje obnašanje morata spremenite OBE!
Želim, da bi (vse tri) našle skupen jezik!

Hvala za nasvet. Sem tudi že sama razmišljala o tem, a se mi zdi neizvedljivo. Prvič, oče nima časa za njo, kot ga tudi ni imel nikoli prej. Seveda je sedaj zelo pameten in me kritizira kako nisem sposobna vzgajat otrok. Kaj pa on ve o tem, saj še nikoli tega ni počel, ker nikoli ni imel časa. Rajši je bil s prijatelji v gostilni.
Drugič, se bojim da bi mi jo še bolj odtujil in “naščuval” proti meni, kar bi vse skupaj samo še poslabšalo. In tretjič, mlajša hčerkica bi jo zelo pogrešala, ker jo ima zelo rada, kljub njenemu negativnemu obnašanju.
Čeprav po drugi strani pa bi morda spoznala, da bi ji tudi oče vsega ne pustil in bi ji verjetno prej ali slej pričel tudi on težiti.
A ne upam si tvegati.

Po drugi strani, kadar je dobre volje pa je zelo prijazna, obožuje živali, bere, se ukvarja s športom. Uči se res nič ne in je povprečna v šoli, z malo truda pa bi lahko bila super odličnjakinja. A se ji tudi to zdi bedasto, da piflarka kot sem bila jaz, pa že ne bo. Mlajši gre v šoli super in tudi to ji ni všeč. Ful je ljubosumna nanjo. Noče mi verjeti, da jo imam rada, da je bila resnično zaželjen otrok (z moje strani, ne z očetove).
Res ne vem kako naj postopam z njo, kako naj ji omogočim, da bo srečna in da bo spoznala, da je ljubljena ne glede na to kakšna je.

več kot povedati jo, da jo imaš rad in ji to pokazati (da skrbiš zanjo ipd) NE moreš. zakaj bi se metala po zobeh, da bi jo “prepričala”, da jo imaš rada.
bedarija.

ali si kaj gledala oddaje Supernanny na RTL? mislim, da bi vam koristilo.

usedite se skup, bojni plan, seznam obveznosti vseh v hiši, seznam nesprejmljivega obnašanja. kadar ga polomi, se dere ipd. NUJNO sankcija!
zakaj bi se ji vi potem prilizovali… kaj vas briga, da je 2. dan kot med?!!! to nima veze.
zmenite se za kazen in bodite dosledni!!!

če bo čutila, da se je bojite… kaj bo šele tedaj.

ideja glede bivanja pri očetu se mi zdi OK. ko bo drugič jezikala, kot je oči fajn, na plan s tem predlogom IN ker oči ne teži, naj ga zdaj takoj pokliče in se zmenita.

vzemite si kaj časa samo zase, če boste spočiti, veseli, BO šlo lažje!

srečno.

Strinjala bi se z vsem v predhodnih postih. Ocitno je hcerko locitev hudo prizadela, saj vam jo ocita (v smislu, da ste vi kriva in da ste vi razdrla druzino) in pogresa oceta (ob taksnih dogodkih lahko otroci kar naenkrat zacnejo zelo idealizirati odsotnega starsa, brez vsake realne podlage, ker se tako podzavestno scitijo pred tisto pravo resnico – da oceta v bistvu verjetno bolj malo briga za njo.). Potrebno bo veliko ljubezni, vendar pa ji morate cimprej, kot je napisala predhodnica, zacrtati zelo zelo jasne meje in sankcije in se jih dosledno drzati. Ni vseeno, kako se obnasa do vas ali sestre in njeno vedenje, kot ste ga opisali, je nedopustno. Dretje, zmerjanje in pretepanje ni dovoljeno in nedopustno je, da se mlajsa sestra to uci od nje. Tudi zaradi mlajse morate biti zelo odlocni in starejsi pokazati, kje so meje. (Ce tako zeli, ji ne branite, da se preseli k ocetu.) Pisite tudi Natasi Durjavi na forum Osnovno in srednjesolci in vzgojne dileme, ker se ukvarja prav s taksno problematiko (tudi po telefonu jo lahko dobite). Morda vam lahko svetuje tudi kaksno strokovno pomoc, tudi zato, da se vi ne boste pocutila sama v vsem tem in boste imela neko podporo.

Kopiram svoj post neki drugi mamici s težavno pubertetnico:

Pravzaprav ste kar naprej pod stresom. Moram reči, da je k temu, kar se sedaj dogaja z našimi mladostniki, v veliki meri pripomogla literatura z zahoda, ki je propagirala izrecno in samo razumevanje mladostnika in njegovih težav, naj otrok izživi svoje potrebe, stati ob strani otrokom in jih podpirati ter voditi izključno s pogovorom, zahtevati in kaznovati sploh ne, ker so to zastarele metode, ki temeljijo na ustrahovanju, mi pa želimo, da bi otroci zrastli v neobremenjene in svobodne mlade ljudi. In kaj se je v resnici izcimilo iz tega in pri družinah, ki so tem trendom sledile? Mladi ljudje, vzgojeni izključno po teh načelih, še zdaleč niso svobodni, neobremenjeni, odgovorni in tolerantni mladostniki, pač pa tečni, samozaverovani (a kljub temu s slabo samopodobo), egoistični mladci, ki so jim pomembne samo njihove lastne potrebe in se na druge ne ozirajo – še posebej ne na starše. Otrok namreč sprejme tisto, kar ima za samoumevno in se po tem ravna. Če mu je od otroštva naprej samoumevno, da tepta pravice staršev, da lahko zahteva od njih in ne prosi, da so starši tu samo zato, da izpolnjujejo njegove želje, jih bo tako tudi obravnaval. Ne bo mu pomembno in ne bo mu nič pomenilo, če jih bo žalil in zasmehoval, če jim bo povzročal trpljenje in če bodo zanj zadnja smet v stanovanju. Tukaj otrok sam ni nič kriv – krivi so sami starši, ki so od vsega začetka dopuščali tak odnos do sebe. Že majhnega otroka, ki vrešče zahteva nekaj, je treba navaditi, da s takim načinom ne bo ničesar dosegel in da ni čisto samoumevno, da smo mu ves čas na razpolago. Otrok mora že majhen začutiti, da kot starši cenimo sami sebe in imamo tudi mi svoje pravice.

Nikakor ne smete tolerirati njenih izpadov in žaljivk, ljubezen gor ali dol. Nujno ukrepajte s kaznimi za grdo obnašanje. Spoštujte sami sebe, če hočete, da vas bo otrok spoštoval.

Hvala vsem za vaše nasvete. Vse kar ste napisali je do neke mere res. Zavedam se, da sem ji vseskozi preveč popuščala, čeprav ne vem kakšnih problemov prej ni bilo. A vedno sem hotela vse rešiti na lep način, bila sem užaljena, če jo je bivši mož kdaj hotel udariti, češ da mi ne bomo na tak način reševali težav. Morda sem tu naredila napako in bi morala kdaj popustiti. A nisem tak tip, še vedno sem mnenja da lepa beseda lepo mesto najde. Vse se da rešiti, samo če sta obe strani za to. Nikoli nisem bila z nikomer v konfliktih in zato še toliko težje razumem, da svoji lastni hčeri nisem kos.Pravijo, da se otroci zgledujejo po starših. Nisem prepričana več v to, saj se pri nas najstnica obnaša ravno nasprotno kot jaz.Ni mirna, tolerantana, ni se pripravljena pogovarjati, ne pospravlja niti za sabo kaj šele da bi kaj pomagala, noče se učiti…..Resnično pravo nasprotje. Ko vendar vidi, da se sama trudim na vso moč, vežem konec s koncem, da deklici ja ne bi čutili pomanjkanja in se ne bi počutili manjvredni od sošolcev – kolikor zmorem seveda, v mejah normale. Včasih se mi zdi, da samo pospravljam, da bi imele lep dom in bi se z veseljem vračale vanj; se skušam igrati z njima, hoditi v naravo…. (starejša seveda noče več tega). Trudim se, da je ne izzivam in ne sprožam prepira kolikor se le da. Tudi družinske sestanke smo že imele, se vse dogovorile. kakšne obveznosti ima katera, kakšne sankcije sledijo (sami sta si jih izbrali: prepoved gledanja TV, računalnika, odvzem gsm ipd.). A to je trajalo kratek čas, potem pa spet po starem in se je naši najstnici to zdelo bedasto.Rada bi ji dopovedala da je družina, četudi enostarševska,nek organizem ki lahko lepo funkcionira, če se za to vsi trudijo, če vsak nekaj prispeva – pri tem mislim pomoč, če se sklepajo kompromisi…..A očitno tega še ne razume.

Nima veze, kaj se vasi hcerki zdi bedasto. V hisi ste glavna vi sama in vi ste odgovorna za to, da ce se kaj zmenite, to tudi drzi in se dosledno uposteva. Ne strinjam se, da se da vedno vse resiti, “ce sta obe strani za to”; nekdo mora biti vodja druzine. Ne morete imeti vi, ki ste starejsa najmanj 18 let in njena mama in skrbnica, enakovredno besedo kot pubertetniska hci. Saj to je smesno. Seveda lahko ona vedno nekaj predlaga, ampak vi ste mama in odrasla in izkusena in vi morate vedno imeti zadnjo besedo. Ce bo videla, da nekaj lahko ne drzi, ce se ona postavi proti temu in je dovolj nesramna in vas zmede ali prizadene in vi pac popustite, ji s tem ne boste naredili cisto nobene usluge. Nasprotno, to otroke zelo zbega, ker enkrat recete, da bo ob krsenju pravil sledila tainta sakcija, pa enkrat ja in drugic ne; to otroku pokaze, da se na vas in vaso besedo v bistvu ne more zanesti, kar je zanj zelo skodljivo. Otrok potrebuje varnost in stabilnost (se zlasti pubertetniki) in samo vi mu jo lahko daste. Tudi vasa mlajsa hcerka se ne sme uciti, da ce si dovolj agresiven in verbalno nesramen, lahko zrusis mamina pravila in si izboris svoja. Mora videt, da takemu obnasanju sledijo doslednje sankcije in da tako izgubis marsikateri privilegij.

Vi ste center in steber druzine, zato zelo zelo delajte na svoji samozavesti. Trdno morate verjeti, da ste vi po hierarhiji najvisja, najmocnejsa, vase najbolj gotova, najbolj izkusena in najpametnejsa v druzini PA PIKA. Verjamem, da niste konfliktna osebnost in da konfliktov ne marate, saj jih nobeden ne; ampak v zivljenju se morate nauciti tudi soocati s konflikti. Predstavljajte si, da ste kapitan ladje, kar v bistvu tudi ste. To je ogromna odgovornost, ki zahteva veliko moci in prepricanja vase. Na takem polozaju morate vedno pricakovati, da bodo med mornarji in vami konflikti – in konflikti BODO, brez skrbi. Tak je poklic kapitana in mam – brez konfliktov mikakor ne gre, zato jih vzemite v zakup, racunajte nanje in se z njimi pogumno soocite. Na vas je naloga, da takrat, ko je vihar in vsi drugi izgubljajo zivce, trdno stojite kot skala in krmarite v pravo smer; ce bo tudi vas zajela panika in obup, bo ladja potonila.

Draga Katarina!

Ljudje smo v kviru družine čustveno zelo povezani. Včasih en član družine kaže ravno nasprotna čustva kot drugi. Ko berem vaše pismo, imam občutek, da bolj kot ste vi miroljubni in strpni, bolj agresivna je vaša hčerka. Morda se morate od nje naučiti, kako se človek potegne zase in svoje pravice. Ustvariti si morate svoje mesto starša v družini, ki je glavni, saj ima največ dela in odgovornosti. Hčerko pa postavite na njeno mesto otroka, če je treba tudi povzdignite glas ali pa ji odpovejte ugodnosti.

Jaz živim v enostarševski družini z dvema sinoma in iz svojih izkušenj vem, da ni lahko. Da imajo najstniki toliko energije in so včasih zelo prepričljivi. Ne morem pričakovati, da bosta navdušena nad vsemi mojimi odločitvami. Zato se o svojih odločitvah posvetujem s prijatelji, da imam podporo vsaj od zunaj. Velikokrat se moram dobesedno boriti za svoj položaj.

Razčistiti morate tudi sami s sabo in slabo vestjo zaradi ločitve. Če ste prepričani, da ste storili najboljše, potem tako je in za tem morate tudi stati. Ne pustite se hčeri, da bi manipulirala s tem.

Delajte na sebi in svoji samozavesti – zelo je pomembno – vzemite si zase čas in tudi privoščite si kaj – ne delajte samo za otroke.

Lp

Stvar je pravzaprav zelo enostavna. Hčerka dela to, ker dela zato, ker lahko in ker ji vi to omogočate. S svojim blagim in popustljivim vedenjem samo vzpodbujate njeno agresivnost. Z vami ravna kot s cunjo, saj je v naravi nezrelega človeka (in to otrok prav gotovo je), da bo s tistim, ki mu dovoli nespoštljivo vedenje, nespoštljvo in nesramno tudi ravnal. Ker se ne znate postaviti zase in ker lahko pometa z vami.

Ali to dela zaradi ločitve ali zaradi pubertete ali zaradi nesrečne ljubezni je čisto vseeno. Takega obnašanja ji ne smete dovoliti in pika. Ne glede na razloge. Vzroke lahko začnete iskati skupaj z njo šele potem, ko jo boste brez pardona postavili na svoje mesto v družini – mesto otroka, ki ji pripada. Vi pa končno prevzemite odgovornost in postanite njen starš v pravem pomenu besede, ne pa nekdo, ki se trese pred pobesnelo in podivjano 13-letnico.

Spoštovani!

Hvala vsem staršem tudi v mojem imenu, ki ste odpisali na to pismo. Prav vsa so se mi zdela dobra in smiselna.

Zato bi jaz dodala samo svoj predlog. Morda bi bilo dobro poiskati pomoč v kakšni instituciji (npr.: Svetovalni center). Zdi se mi, da je res veliko agresije v deklici, pa ne glede na puberteto, izkušnje v družini…Skrbi me predvsem zato, ker imam občutek, da deklica tudi ve, da ste vi bolj nežni in zato stopnjuje pritisk. In morda deklica tudi čuti, da lahko zdaj vodi tudi vas. Tega pa ne morete dopustiti. Ne zaradi nje in ne zaradi vas.

Morda vam bodo konkretni nasveti in predvsem podpora, v pomoč, da se boste lažje odločali.
Verjamem, da je situacija res stresna in vaše želje zelo iskrene. Zato, da boste lahko še naprej stali ob strani svojima deklicama, poiščite še kakšen nasvet, kjer imajo strokovnjaki veliko izkušenj.

Res vam želim vse dobro in držite se!
Pišite še!
pozdravček
Dragica

Vsem, ki ste mi odgovorili se zahvaljujem.Najbrž bom res najprej morala delati na sebi, da si pridobim na samozavesti in se tako ne bom pustila izkoriščati hčerki. To je resnično moja napaka tudi na splošno v življenju, tudi v službi. Vedno želim vsem ustreči, nikoli ne znam reči ne. In zdaj se je to pojavilo kot problem tudi s hčerko. Ko jo vprašam zakaj mi to dela, zakaj me provocira; mi odgovori, da zato, ker je tako fajn ker se potem razburim. Da v tem pač uživa, če me uspe spravit ob živce. Z mlajšo hčerko pa to počne zato, ker je super, ko jo spravi v jok ker je taka cmera. Očitno bom morala skoncentrirati sebe, da bom ob njenih izpadih čimbolj mirna, jo morda nekako ignorirati in naučiti mlajšo, da tudi ona ne bo reagirala na izpade. Morda jo bo potem minila želja po maltretiranju, ko bo videla, da nima gledalcev?
Saj pravzaprav to vse vem, ogromno knjig preberem, tako o osebni in duhovni rasti kot o vzgoji otrok. A kako to sprovesti v prakso pa je že problem.
Hvala vam vsem še enkrat.

Hci vam je povsem odkrito povedala, da pocne to kar pocne, ker vas ima za sibkejso od sebe in zato za sebi povsem podrejeno. Da o sestri niti ne govorimo (nacin, kako jo obravnava, sploh ni vreden besed, ker se iz vseh vasih opisov sodec nad njo dobesedno izzivlja). Zelo zelo boste morali obrniti svoj nastop, ce hocete, da se bo situacija spremenila, in biti pripravljena marsikaj tudi tvegati, magari jo poslati zivet k ocetu, ce se ji vasa pravila ne dopadejo in s tem prevzeti tudi posledice in se iz vse stvari nekaj nauciti. Jasno mora razumeti, da ste vi v druzini glavna in da ce hoce ziveti v vasi skupnosti, se mora ravnati po vasih pravilih. Nikakor ji ne smete popuscati. Ce nekaj dobro naredi, jo pohvalite. Ce se obnasa nedopustno, mora vsakic slediti sankcija za toliko casa, kot ste se zmenili – odvzem zepnine za ta mesec, telefona, racunalnika, televizije … Sigurno je marsikaj, kar ji nekaj pomeni in ji ne bo vseeno, ce bo odvzeto.

Ce bo njeno zivljenje z ocetom prineslo v druzini vec miru in boljsi vsakodnevni polozaj mlajse, ki ni nicesar kriva, boste morali razmisliti tudi o tem.

Vaša hči ima morda NPD sindrom, z drugimi besedami… narcisoidnostno osebnostno motnjo. Predlagam, da greste z njo do psihiatra. Take bolezni je treba zdraviti že v ranem otroštvu, sicer se izjemno težko pozdravijo.
S tem sem predvidel skrajno možnost vašega problema.

Vaša hči se MORA. Poudarjam… mora pogovoriti. Pri narcisoidnih ljudeh je značilno, da uživajo v šinkaniranju in ignoriranju. Ne prenesejo poraza in so vase zagledani. Domišljajo si, da je potrebno z njimi prav posebej ravnati, in da si oni vedno vse zaslužijo brez da bi karkoli napravili v zameno, ker so specialni. Velikokrat so tudi nadpovprečno nadarjini, ampak to ni nujno.

Na kratko o narcisih:

Malo narcis ima zmožnost za zadostno presojo o tem, kaj je moralno prav in kaj je sporno. Pri terapiji zelo pomaga, če jim predstavimo zunanjo (ne njihovo) perspektivo.

Če bi želel čisto malo upravljati njeno vedenje (upoštevajoč verbalno zlorabo), bi jo v trenutku razjezil do take mere, da bi celo pobesnela.

Narcisa bo shirala ali celo umrla, če ne bo imela svoje zadostitve. Poniževanje, nestrinjanje, kritike, primerjanje z drugimi, zgledovanje po njenem obnašanju – so dobre poti, po katerih prenehamo biti “droga” za narcisa. Ona to lahko počne drugim, drugi njej pa ne.

==========================
Napotki za delo s takimi otroci:
==========================

KAKO SE IZOGNEMO JEZI NARCISE:

* Nikoli ji ne dajati nasvetov, razen če te eksplicitno prosi za njega, pa še takrat ji ga predstavi tako, da bo ponosna na sebe.

* Nikoli ji ne nasprotovati ali pa jo kritizirati.

* Nikoli ji ne ponudit iintimnosti, bližnjega in toplega prijatelstva.

* Občuduj vse, kar ji je pomembno. Npr.: njeni profesionalni dosežki ali njegov lep videz ali bilokakšen uspeh itd.

* Nikoli je ne spominjati na življenje drugod in če slučajno ga, potem ga poveži z njenim smislom grandioznosti.

* Ne podati nobenega komentarja, kjer bi lahko direktno ali indirektno podal kakšno kritiko o njej.

* Ne začenjati stavkov z:” mislim, da si spregledala… naredila napako tu… ti ne veš… ni te bilo tu včeraj, zato… ne moreš… dobro bi bilo, če bi… na take stavke narcisa reagira zelo slabo in to vzame, kot da omejuješ njeno svobodo.

* Nikoli je ne opominjati, da je slabotna, bolana, potrebna pomoči

Na internetu dvomim, da boste našli kaj več zapisaov o tem v slovenščini, ker sem preiskal skoraj vse, pa je vse skupaj za en mišji pildek.

Prevedenega čtiva iz angleščine imam še na zalogi.
Če želite vedeti kaj več o NPD, me kontaktirajte na e–mail.

Spoštovani!

Zelo ste se potrudili pri iskanju informacij. Vseeno pa menim, da je postavljanje diagnoz, tudi hipotetično, lahko zelo neustrezno.
Premalo poznamo situacijo in osebno zgodovino otroka, okolje, dinamiko v družini, osebnostno strukturo in še mnogo drugih reči, na osnovi katerih lahko le zelo izurjeni in kompetetni strokovnjaki postavijo takšno diagnozo.

Ne bi rada, da bi bila mamica Katarina prestrašena in to zelo po nepotrebnem. Menim, da potrebuje samo podporo pri vzgoji deklice in morda še kakšne konkretne nasvete za vzgojno ravnanje ustreznih strokovnjakov.

Upam, da ste me razumeli. Hvala.
Pišite še!
pozdravček
Dragica

Katarina1, jaz ti samo polagam na srce, da resnično nekaj stori, da se obnašanje tvoje starejše hčere spremeni – če ne zaradi sebe, pa zaradi mlajše sestre, ki je terorizirana z njene strani.

Jaz sem bila v otroštvu v položaju tvoje mlajše sestre in povem ti, da verbalno, psihično in fizično nasilje povzroči otroku veliko težav (psihičnih in psihosomatskih) in posledic – ne glede na to, ali prihaja s strani staršev ali sestre.

Draga Katarina, kar nameravate (namreč ignoriranje hčerinega vedenja in njenih izpadov) je popolnoma zgrešeno. To zaleže pri triletnih otrocih, ki z ihto želijo doseči nekaj, česar jim starši ne dovolijo. Vsako nesprejemljivo vedenje, kot je agresija – verbalna ali telesna, pa je potrebno ostro zatreti in po potrebi sankcionirati z osamitvijo, odvzemom bonitet ipd. Hči bo samo še bolj prepričana, da ima vajeti v rokah in da je ne znate zaustaviti v njenem početju, če ob njenih verbalnih izpadih ne boste reagirali. Taki otroci gredo velikokrat celo tako daleč, da namenoma škodujejo sami sebi (droga, promiskuitetno obnašanje v spolnosti…), samo da bi dokazali staršem, da jim nič ne morejo.

Deklico je treba ustaviti, tako ali drugače. Boljša izbira kot sedanji zgled, ki ji ga dajete vi, ko lahko dela vse, kar si zamisli – v škodo same sebe in vseh okoli nje (posebej sestrice) – brez kakršnih koli posledic, je celo vzgojni zavod. Vem, da sem malo ostra, vendar sem prepričana, da vam bo otrok, če boste s svojim popuščanjem ali celo ignoriranjem in nekaznovanjem nesprejemljivega obnašanja nadaljevai, čez nekaj let zašel na stranpoti. Takrat pa bo morda že prepozno.