Najdi forum

Spoštovani!

Imam sina, starega 19 let. Do njegovega 18-tega je bil vzoren fant, v šoli pridno dela, ker je športnik ne ponočuje, ne popiva, ne kadi, skratka vse najlepše. Kar se tiče omenjenih lastnosti je tak še danes, vendar me motijo njegovi nekontrolirani izbruhi.

Ko je miren, je prijazen fant, vedno pripravljen postoriti za kar se ga prosi, če pa ga kaj razdraži, pa se pokaže popolnoma drugačen. Kot primer: če mu prijazno rečem “ali lahko prosim pospraviš smeti”, jih bo brez besed odnesel v smetnjak, če pa mu nestrpno rečem, ker nekaj ni naredil, “pospravi že vendar svoje čevlje”, pa ponori. Začne vpiti, da se tako z njim že ne bom pogovarjala, da je odrasel, začne loputati z vrati in seveda tega, kar sem mu rekla ne naredi. Postalo je že prav moteteč, saj moram neprestano paziti na ton svojega glasu, če hočem mir v hiši. Naj poudarim, da ga nikoli ne žalim, nikoli ne zasmehujem (ker sem bila tega kot otrok sama deležna in vem, kako je to) in vedno, če se le da, že od malega, uporabljam pri nagovoru njega in mlajše sestre vedno besedo prosim. Spoštujem ju kot osebnost in jima to skušam že od malega kazati, vendar me včasih zanese, ko ne postorita tistega, za kar smo zmenjeni, da tudi povzdignem glas, seveda ne vedno, ampak včasih imam tudi jaz slab dan in se ne morem kontrolirati. Takrat pa sem deležna nesramnega obnašanja s strani svojega sina.

Včeraj sem se zjezila nanj, ker ni šel z avtom po svojo sestro (tako, kot smo bili zmenjeni), ker je gledal film in ker naju z možem ni bilo doma je morala ona priti sama po temi domov (tega pa z možem ne dovoliva, ker je pot samotna). Povedala sem mu, da ne bo več dobil avtomobila, ker tako kot jaz njemu vedno dam avto na razpolago, pričakujem, da mi on vrne uslugo in pripelje svojo sestro, če z možem tega ne moreva. V besu mi je rekel, da sem neumna in da sem psihopatka.
Ne upošteva niti tega, da ne maram preklinjanja. Drugače ne preklinja, ko pa je jezen, je njegov repertoar kletvic zelo pester. Vpričo mene celo svojo sestro pošlje v PM, če je jezen nanjo. Meni reče celo, da jo sovraži, da je hudičevka, …. skratka verbalno ponori. Ker pogovor ne pomaga, sem ga sedaj (od včeraj) pričela ignorirati. Zjutraj mu nisem naredila zajtrka niti ga nisem peljala v šolo (vsak dan namreč skupaj zajtrkujemo, potem pa oba otroka razvozim v šolo). Nimam se namena z njim pogovarjati, dokler se ne bo zamislil in spremenil obnašanja.

Ne razumem, kako se lahko fant, ki je drugače prijazen, ki pride do mene in me vpraša, če rabim kakšno pomoč, v hipu spremeni, če mu nekaj rečeš, kar mu ni prav. O tem sem se že skušala pogovoriti z njim, pa mi je vedno rekel, da ga moti nespoštljiv odnos, ki ga imam do njega, s tem, ko povzdignem glas na njega (naj povem, da ne vpijem, res pa je, da imam takrat ukazujoč ton) in da ni več star 5 let. Kljub temu, da sem mu povedala, da sem taka samo takrat, ko se on ne drži svojega dogovora, pravi, da jo to vseeno.

Ali je prav, da ga sedaj ignoriram, dokler se ne opraviči?

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. Odprli ste zelo zanimivo temo : odnos med starši odraslega otroka, ki pa je še vedno odvisen od staršev.

To obdobje je na svoj način zelo težko kako za starše tako tudi za otroka. Osemnajstletnik je že skoraj povsem odrasel. Sam zase sicer meni, da je povsem odrasel in pri tem pogosto ne sprejema dejstvo, da biti odrasel pomeni tudi biti sposoben v polni meri samostojno organizirati in izpeljati sve kar sodi v življenje: od plačevanja vseh stroškov, kar podrazumeva zaslužiti zadostno količino denarja do sprejemanja odločitev in odgovornega nošenja kako dobrih tako tudi slabih posledic omenjenih odločitev.
Prosec odraščanja se postopoma zaključuje. Toliko star otrok ima že v veliki meri izgrajena stališča, pozna v dobri meri lastne sposobnosti, interese, talente, si je ustvaril doložen status v svoji družbi, ima bolj jasno zastavljene cilje, ki jih v prihodnjosti želi doseči. Ni še povsem samostojen, in stoji pred pragom odraslosti, ki si jo želi toda istočasno sam sebe prepričuje, da bo vse zmogel in to boljše kjot njegovi starši: on pa to in to že ne bo tako počel… V tem času nujno potrebuje od staršev dokaze zaupanja o njegovih presojah, priznanja njegovih dosežkov predvsem na področjih kjer se je zelo trudil neodvisno od tega ali so rezulati sorazmerni trudu.Predvsem pa potrebuje jasne znake spoštovanja njegove osebnosti.

Vaš sin je, tako pišete, zelo prizadeven, ima nekaj različnih ciljev, ki jih zmore in zna združeno izpolnjevati (šola-šport) – to je velik dosežek. Ob vsem tem, je še pripravljen, kot malo kateri otrok, sodelovati v hišnih opravilih in prevzemati določene obveznosti. S tem kaže svojo odraslost v veliki meri. Je pa tudi zmotljiv, se tudi njemu zgodijo napake…. verjamem, da mu je v teh situacijah žal. Vaše reakcije zagotovo doživlja kot neko obliko nespoštovanja njegove osebnosti – to vam je tudi jasno povedal in pokazal, saj tako reagira le ko si vi dovolite izbruh. Zakaj si ga potem ne bi smel dovboliti on? Razumete kaj hočem povedati? Starši si jemljemo pravico imeti slab dan, dvigniti glas, izraziti svojo nemoč, utrujenost, nepotrpežljivost – pričakijemo, da nam otroci dajo pravico, dovolijo in z razumevanjem sprejmejo naše tovrstne reakcije. Ko tako reagiramo, ker imamo slab dan, stresemo na otroke nezadovoljstvo čeprav nas je nekdo drug “spravil s tira”. Otroci bi to naj z razumevanjem sprejeli. Vaš 18 lwetnik, pa ne dovoljuje, da je deležen tega. On z verbalno grobostjo odriva tisto, kar se mu zdi krivično.
To ne pomeni, da bi mu morali dovoliti kletvice kadar je on sam neraspoložen ali se čuti neuspešnega zaradi čearkoli. Niste nič napisali kako on reagira kadar ni zadovoljen s seboj. Ali je tudi takrat tajkšen kot opisujete? Ali takrat vi morate trpeti njegovo nejevoljo in nepotrpežljivost?
Glede opravičevanja pa naslednje: menim, da vsak tisti, ki je začutil, da je s svojim ravnanjem na karkršenkoli način prizadel, neopravičeno obremenil drugega, ali s svojim ravnanjem komu kaj onemogočil, torej ta dolguje opravičilo. V vašem primeru bi morda kazalo, da si opravičilo dolgujeta oba.

Predlagam naslednje: lahko bi se pogovorili s sinom in se dogovorili, da že ob srečanju v dnevih, ko sta eden ali drug slabe volje (ni pomembno zaradi česa) to takoj povesta drug drugemu in zaprosita, da drugi to poskuša z razumevanjem sprejeti tako, da se ne čuti užaljenega ob ostrejšem tonu, saj le ta ne leti na njegovo osebnost. Tisti prvi, pa se resnično potrudi biti čim manj “krivičen” v tonu. Poleg tega je pomebno da oba sprejmete dogovor in jasno odločitev: žaljenja v stilu hudičevke, PM in podobno enostavno niso sprejemljiva pod nobenemi pogoji z nobene strani. Tisto, kar si imamo za povedati sme biti v stilu: tvoje ravnanje mi ni všeč, me moti, me spravi ob živce, me jezi in podobno. Niso sprejemljivi komentarji v smislu etiketiranja osebnosti, saj je to neposredno žaljenje in zaničevanje človeškega bitja. Biti odrasel pomeni se imeti v kontroli in sebe voditi po sprejemljivi poti in ne nekontrolirano padati v izbruhe. To velja za starše kot za odrasle otroke. Starši bi naj to bolje obvladovali kot odraščajoči otroci.

Kako se v vse to vklopi oče? Ali tudi on ima tovrstne težave v odnosu s sinom? Zdi se mi zelo dobro, da kljub starosti sina še vedno zjutraj skupaj zajtrkujete. Upam, da vožnja v šolo temelji predvsem na ekonomskih in organizacijskih razlogih, in da pri tem ne gre morda za malo “preveliko dozo” ugajanja in skrbi za tako odraslega sina.

Za konec pa še malo nenavadna ideja: kaj če bi ta odgovor dali v branje svojemu sinu in ga prosili, da vam pove svoje mneje o napisanih razmišljanjih? MOrda boste slišali zanimive komentarje, ki vam bodo odkrili nekaj, kar doslej niste morda zaznali. Morda bo ta odgovor postal istočnica za nove dogovore med vami, boljše ozaveščanje stališč vseh vpletenih, morda vam bo omogočil boljšo komunikacijo.

Uspešno skupno delo vam želim. Paula

NOVO ŽIVLJENJE Paula Miljević s.p. Rašiška 5 1 000 Ljubljana tel. 01 / 5073 180 ali 041 / 873 851

Če dovolite, bi dodala svoj daljši komentar:

jaz sem ena izmed takih odraslih otrok. Sem v dvajsetih letih, zaključujem faks, z odličnimi ocenami, udejstvujem se na mnogo področjih, honorarno delam – veliko, več kot poln delovni čas itd. Skratka navzven vse krasno.

Sem pa ravno tako nagnjena k takim izbruhom do mame, ki so zelo divji. Popolnoma ponorim. In norim vedno bolj, ko me mama v moji jezi ne razume. Vsaka beseda, da kako se obnašam, ali sklicevanje, da je stvar, ki je sprožila prepir, brezvezna oz., da ima kakor ona prav, samo še bolj podžiga moj bes – ker ne čutim njenega razumevanja, oz.čutim, da me sploh ne posluša in da ni sposobna zaznati, kaj me v resnici tare in kaj v resnici potrebujem in da sploh ne gre za to stvar, zaradi katere se kregava.
Problem je v tem, ker mama naredi neko popolnoma banalno stvar, ki zgleda navzven čisto nedolžna, a pri meni vzbuja občutke, da me ne razume, da me ne sprejema, da ji ni mar zame, počutim se, kot da bi izgubila tla pod nogami. V bistvu sem grozno jezna nanjo, ker ne čutim varnosti pri njej – in če ne čutim varnosti pri njej, se pravi, da me ne sliši, ne čuti, izgubim občutek varnosti kot tak. Ne vem, če me razumete, težko je to vse ubesediti.

Hočem reči tole: v tistem trenutku, ko se razbesnim, si želim edino in samo razumevanja. Samo da bi mama rekla: razumem, da si jezna, razumem, da si živčna, RAZUMEM TE, vem, da ne gre za to, o čemer se prepirava zdaj, ampak za nekaj drugega. To bi bile tiste magične besede, ki bi zaustavile poplavo besa, vse ostalo je kot olje na ogenj. Vsi očitki, vsi argumenti, vse, kar se vrti okoli začetne točke, vse je udarec mimo in samo še bolj me frustrira, ker mama ne sliši, kaj v resnici govorim. In kaj v resnici POTREBUJEM.

Ker nikoli ne gre za tisto stvar, zaradi katere se začne. Vzroki za take izbruhe so veliko globlji.

Vam dam primer, okvirno: zadnji mesec sem bila pod zelo velikim pritiskom, ne bom šla v podrobnosti, ampak stres je bil tak, da sem zbolela. Zelo težki izpiti na faksu, delo s polnim delovnim časom, plus projekt, ki ga delam… Zdelo se mi je, da sploh ne živim, kot pravim, vmes sem zbolela.

Pred kratkim sem obveznosti na faksu opravila, z odličnimi rezultati, a nisem se mogla sprostiti, ker sem morala takoj iti delat. To se je vse dogajalo v roku treh dni. Bila sem neprespana, izčrpana, a delo ni moglo počakati. Na dan dela nisem mogla jesti kosila, ker sem bila preveč živčna, a ko sem prišla z dela, sem si želela in pričakovala, da bo mama mi pripravila večerjo – glede na to, da je cel dan doma in da je vedela, da sem cel dan delala popolnoma brez hrane, da sem izčrpana in na koncu z živci.

Večerje ni bilo, niti mama ni imela nobene pametne ideje, kaj bi se dalo narediti toplega za jest. In jaz sem se zelo razjezila oz.sem bila zelo slabe volje. Kot se reče: vse mi je padlo dol.

In point je v tem, da sploh ni šlo za hrano! Ni šlo za tisto večerjo, šlo je za njen odnos do mene. V trenutku, ko sem videla, da se ni potrudila in mi nekaj pripravila – in da se ji to ne zdi nič takega, me je prizadelo, ker se ni zavedala, pod kakšnim pritiskom sem. Hrana je popolnoma nebistvena. Kar sem želela od nje, je bila pozornost. In strašno sem ji zamerila, ker tega ni razumela, da si želim njene podpore, da sem opravila zelo hude obveznosti na faksu, da sem bila en mesec pod hudim stresom in da je sedaj to za mano, želela sem si, da bi me po domače povedano, pocrkljala in s tem pokazala, da me razume. In da ceni moje napore, čisto v globini je šlo za to: želela sem, da pokaže, da je ponosna name, da se zaveda, da mi je uspelo veliko stvari, da sem stvari zelo dobro opravila in da si sedaj zaslužim nekaj trenutkov popolnega oddiha in malo večjo pozornost.

Ker sem bila jezna in razočarana zaradi večerje, je na koncu prišlo do njenih očitkov, da ona meni ni za kuharico. In to je šele podžgalo pravi bes, da sem čisto podivjala. Ker sploh ni šlo za bedasto večerjo. A ona se je vrtela samo okoli tega. Sploh me ni poslušala, sploh ni razumela, kaj v resnici potrebujem. In bolj ko mi je očitala nazaj in se kregala z mano, me hotela prepričati v svoj prav, bolj je v meni podžigala bes. V tistem trenutku sem hotela samo slišati: razumem, da si živčna, utrujena, umiri se, zdaj se vse za tabo, RAZUMEM, da si napeta.
Šle je za to, da ona IZREČE te besede: razumem te, zdaj si razburjena, vse je v redu, zdaj je za tabo, opravila si odlično, vem, da je bilo hudo.
Po možnosti da se me celo dotakne, me poboža ali celo objame.
Če bi to storila, bi se jaz v trenutku pomirila oz. bi najbrž planila v jok, ki bi me sprostil, in stvar bi bila v trenutku mimo.

Ves moj bes in kričanje je izražalo samo: NE RAZUMEŠ ME, NE CENIŠ MOJIH NAPOROV!

Hočem povedati, v tistem trenutku je izjemno pomembno, vsaj kakor pri sebi čutim, da starš RAZUME in ne obsoja zaradi izbruha. Ker izbruh nikoli ni zaradi tiste brezvezne stvari, NIKOLI. Gre za čisto druge zadeve in v tistem trenutku sem si jaz obupno želela, da bi me mama objela in stisnila k sebi in rekla, da je vse v redu in da VE, RAZUME, kako se počutim in DA NI NIČ NAROBE S TEM, da sem jezna, napeta. Očitki, da kako se obnašam, so popolnoma zgrešeni v tistem trenutku in, kot sem rekla, so samo olje na ogenj, ker samo še bolj kažejo na to, da te starš ne razume.

Ne zdaj reči, da bi morala jaz to mami povedati. Ji reči: rabim, da me razumeš. To ne gre. Ker je ponižanje prehudo. V tistem trenutku, ko se starš odmika od tebe in te napada in ti očita, je skrajno ponižujoče reči, da potrebuješ razumevanje. Ko je enkrat že prišlo do jeze, se odprto ne da pogovarjati. In tudi jaz vsaj čutim, da če bom rekla mami, da rabim, da me razume, da bo to v svoji jezi zasmehovala in rekla, da delam iz muhe slona.

Jaz sem tudi sicer mirno in prijazno dekle. Vi ste govorili o svojem odnosu do sina, da je vse v redu in da niste grobi z njim. Že prav, samo včasih se mi zdi, da starši pozabljajo na to, da otroci nimajo odnosa samo s svojimi starši, ampak da nanje vpliva cela paleta energij in situacij, ter da se srečujejo z mnogo ljudmi in mnogimi stresnimi situacijami in obveznostmi, pričakovanji. Pač vsi živimo v tem svetu in le-ta ni vedno prijazen ter od nas veliko zahteva. In prijaznim ljudem je včasih ravno najtežje, ko se morajo soočati z neprijaznimi situacijami, pred katerimi se ne znajo uspešno braniti. Človek, ki je “komolčar” ali grob v situacijah in komunikaciji nasploh, ne bo potreboval izbruhov, saj se sproti “čisti”. “Prijazen” človek pa stres in jezo nabira. Tako pač je, da nas civilizacija uči represije negativnih občutkov, da se jeze in slabe volje ne sme pokazati in da ju moramo brzdati. Samo če ju sistematično ne odpravljamo ven iz organizma, bodo slej ko prej izbruhnile.

Zakaj izbruhnejo najbolj pri starših? Iz moje izkušnje: ker si na starše najbolj jezen, ker so ti najbližje. Starši v svojem nezavedanju naredijo marsikaj, zaradi česar so otroci nezavedno jezni nanje. To je neizbežno. Jaz na svojo mamo nikoli nisem jezna zaradi tiste določene situacije. Vedno gre za mnogo globlje stvari, ki se jih v tistem trenutku ne da izraziti, ki bi se jih lahko razčistilo samo v globokem, razumevajočem pogovoru – ki ga pa nismo sposobni, žal. Tudi če jaz razumem določene zadeve, jih moja mama ni sposobna slišati. Zato je prepad nepremostljiv. Ampak v to se tukaj ne mislim spuščati.

Staršem tudi najbolj zaupaš, da te ne bodo zavrgli, če boš storil kaj narobe. Otroci od svojih staršev pričakujejo podporo in sprejemanje tudi v najtežjih trenutkih. In bi jo tudi morali dobiti. Če te ne sprejema starš, čutiš, da nisi sprejet kot tak, nikjer, ne sprejemaš samega sebe in se obtožuješ in misliš, da si vreden le, ko si “dober”. Zato menim, da je vaša reakcija ignoriranja zelo neprimerna in boste sina s tem zelo prizadeli. To ni način “obračunavanja” z otrokom. Vi morate pristopiti k njemu in pokazati svojo zrelost, ne pa se kujati kot pubertetnik. Če se imate kot starš za bolj zrelo in modro osebo, se obnašajte temu primerno, ne pa da sina čustveno izsiljujete. Ker točno to počnete. Namesto da bi ga poskušali razumeti.

Največja napaka, ki jo tudi moja mama dela, je da z mano ravna, kot da sem njen partner. Jaz nisem njen partner, jaz sem njen otrok. To ne pomeni, da lahko delam, kar hočem, a tudi ona ne sme delati vsega, kar hoče. Če vam sin pravi, da ga ne spoštujete, potem se zagotovo počuti tako. To niso zgolj besede. In s tem, ko se kujate nazaj, ta zev med vama samo še raste in zamere bodo šle vedno globlje.

Čustveno izsiljevanje z molkom je skrajno neprimerno tudi med partnerjema, kaj šele do otroka. Ne reši ničesar, gre samo za prisilo. Kaj vam bo opravičilo, ki ga boste dosegli na ta način? Izsilili ga boste in sin bo na vas jezen samo še bolj. V njem hočete vzbuditi občutek krivde. krivda je nekaj najbolj razdirajočega za človeško dušo in strup za vse odnose. Poleg tega svojo ljubezen pogojujete: sprejemam te samo, če se obnašaš tako, kot jaz mislim, da bi se moral. Izsiljevanje, kaznovanje, maščevanje – to niso lastnosti ljubečega odnosa, ampak ega, ki hoče nadzorovati in doseči svoj prav in svojo zadovoljitev.

Izbruhe boste preprečili samo z ljubeznijo in razumevanjem, ker to je tisto, kar vaš sin rabi. VEDNO, VEDNO, VEDNO. Vsa jeza, ves bes je samo krik po pozornosti. Če ste se spustili v avanturo starševstva, morate to pač sprejeti. Da je eno bitje odvisno od vašega razumevanja in popolnega sprejemanja tudi v težkih trenutkih. Takrat ravno najbolj!

Vsak starš bo prikimal, da je to samoumevno, ampak v situacijah preizkušnje bo ravnal pa kot užaljen otrok in bo v resnici hotel samo potrditev svojega prav.

Razumevanje rodi razumevanje. Jaz sem jezna na mamo zato, ker me ne razume. In se tudi potrudi ne. In ja, prvo mora razumeti starš, ker ima starš odgovornost, da je spravil novo bitje na svet. Tako pač je. Vi ste tisti, ki morate podpirati in sprejmati otroka, to je vloga starša. Iz vašega sprejemanja in podpore in vašega brezpogojnega spoštovanja in ljubezni se bo otrok naučil to vračati nazaj. In ne zaradi izsiljevanja, groženj, zahtev in pritiska ter očitkov.

Povem iz sebe, ki sem tak “besneč” otrok: vedno pobesnim zaradi pomanjkanja razumevanja, zaradi izgube občutka varnosti, zaradi občutka, da me mama ne ceni, ne spoštuje, ne mara. VEDNO.

Vam Paula pa hvala – tudi meni ste pomagali. Ja res je, moja mama ima lahko slab dan, jaz pa ne. Dejansko je ta mehanizem res vsiljen: starš je lahko slabe volje in zato ne izpolni pričakovanj, otrok pa ne. Od otrok se pričakuje, da bodo vedno razumeli, da starši niso popolni in vedno sprejeli njihove spodrsljaje (ki so veliki, v to se raje sploh ne spuščam), od staršev pa se tega ne pričakuje. Nisem še nikjer prej zasledila, da bi kdo rekel staršu, da se mora otroku opravičiti, niti nisem nikjer še zasledila, da bi se kak starš spraševal, ali bi se moral otroku opravičiti -od svojih otrok pa to stalno pričakujejo. Hkrati pa se imajo za modrejše in bolj zrele – se pravi bi ravno oni morali delati manj “napak”in biti zgled.

Iz mojih lastnih izkušenj, ker moje delo sestoji tudi iz dela z otroki vseh starosti in sem tudi že marsikaj videla: noben otrok ni tečen, zoprn, nespoštljiv, naporen, nesramen zato, ker bi v tem užival, ampak je ravno takrat sam v največji stiski. In enako velja za odrasle. Za vse.

Pozdravljena Zala !

Najlepša hvala za vaš prispevek in zaupanje, ki ste nam ga izkazali z razkrivanjem svojih misli in čustev.
Morda vas bodo zanimale določene misli in stališča, katere bom objavila v prispevku pod naslovom: Pričakovanja v odnosih med starši in otroki. Vaš prispevek me je spodbudil k pisanju le tega. Objavila ga bom kot ekstra temo, ker si želim, da bi ga prebralo čim večje število obiskovalcev foruma.

Lepo nedeljo vam želim. Paula

NOVO ŽIVLJENJE Paula Miljević s.p. Rašiška 5 1 000 Ljubljana tel. 01 / 5073 180 ali 041 / 873 851

Draga Zala!

Hvala za vaš odziv. Željno sem ga prebrala, saj je tak odgovor več vreden, kot bi ga napisalo 100 strokovnjakov (ga. Paula prosim ne zamerite in jemljite tega osebno), saj izraža občutena čustva. Iz vašega pisma sem razbrala, da moj sin nekaj potrebuje, toda sigurno ne tega, kot vi, pač pa očitno nekaj drugega, ker vse to, kar ste vi pisali, da pogrešate pri materi, moj sin ima. Vedno sem mu namreč na razpolago. Če ima probleme, sva sedela skupaj tudi do 2. ponoči (velikokrat) in sem ga poslušala, velikokrat mu povem, da ga imam rada, da je moja ljubezen do njega brezpogojna, da sta on in njegova sestra zame najdragocenejši bitji pod soncem, čeprav imam tudi njunega očeta neznansko rada, vedno hitim iz službe domov, da skuham kosilo, da jima vedno povem, da sem tam, če me potrebujeta, tudi sredi noči (v ta primer vedno spim z mobitelom, če gre zvečer kam ven), da ga velikokrat pohvalim, da dopuščam, da ima slab dan, tudi če mi tega ne pove, saj približno vem, kaj se mu dogaja in kaj ga tisti dan teži (če ga imam sama, to tudi povem in prosim otroka, da mi prizanašata, ker sem slabe volje), da se jima opravičim, če ugotovim, da sem jima storila krivico …. in v zameno nočem ničesar, ker vse to delam z veseljem, saj želim, da moja otroka odrasteta v zadovoljna človeka. Želim samo spoštljiv odnos, brez žalitev. Vem, da so današnje generacije drugačne, kot so bile pred 20-timi leti, ko sem bila sama toliko stara kot moja otroka. Zato dopuščam tudi drugačen, bolj demokratičen prepir, kot sem ga imela jaz s svojimi starši. Vendar ne dopuščam v prepiru izrazov: mi najedaš, si neumna, si psihopatka, … Tudi jaz jih ne uporabljam, saj ju ne žalim, niti ne zmerjam.

Torej mojo ljubezen in pozornost ima in to tudi ve, nima pa očitno nekaj drugega, vendar ne razumem, zakaj mi ne pove. Ne, seveda ne takrat, ko se razburja, tega sploh ne pričakujem! Vem, da je v takem trenutku priznanje slabosti nemogoče, saj obrambni sistem v človeku tega ne dopušča. Ampak velikokrat sem otroka “v mirnih” dnevih vprašala, kaj ju moti in takrat sem se sama spremenila v eno samo veliko uho, da mi ne bi kaj ušlo, vedno pa sem dobila le odgovor, da se vtikam v njiju:
– določam kdaj in kaj bosta jedla (skuham namreč skupno kosilo, za večerjo pa ju že dolgo ne “obremenjujem” več in si jo sama vzameta)
– hčerki določam, kdaj mora biti doma oz. grem po njo, ker se bojim, da bi se ji kaj zgodilo, ker je zvečer pot iz avtobusa do nas zelo samotna (stara je 17 let)
– da morata doma delati (sin naj bi 2x/teden posesal stanovanje, hči pa pomila kopalnico)
– da ne smeta biti pri prijateljih na obisku po 23. uri (menim, da so norme obiskov takšne, saj konec koncev ti prijatelji živijo še pri starših)
– vikam njune sošolce (menim, da nima pravice tikati nekega mladostnika istočasno pa pričakovati, da bo on mene vikal, saj je tudi on konec koncev že skoraj odrasla osebnost)
– hodim v šolo na govorilne ure 1x/2 meseca

Toda od teh argumentov ne uspem potegniti nič pametnega. Iz njih je razbrati, da želita živeti popolnoma po svojih merilih. Toda to vendar ne gre. Če živiš z nekom v skupnosti, potem se je potrebno držati nekih pravil, nekih omejitev. Pa ne mi reči, da so to moja pravila. Seveda so. Starši smo dolžni postavljati pravila, saj v nasprotnem primeru otroke prisilimo, da jih oni postavijo. To pa je za otroke prevelika odgovornost, saj ne znajo pravilno razsojati, kaj je prav in kaj ne . To so pravila, ki sva jih z možem postavila in pričakujeva, da se jih bosta otroka držala. Seveda pravila z leti spreminjamo, vsako leto jima je bilo več dovoljeno, več pravil smo ukinili, toda zgornjih pravil še ne misliva. Zajemajo namreč urejeno prehranjevanje, varno pot domov, nekaj obveznosti, ki niso pretirane za dva srednješolca (vzamejo cca 1 uro na teden), pravila vedenja na obisku ter redno spremljanje šolskega dela, ker menim, da morajo učitelji videti, da se starši brigajo za otroka. Če pa je to preveč, potem res ne vem ….

Vedno bolj razmišljam, da sta razvajena, da sem ju preveč zavijala v vato.

Draga Zala! Svoje materinstvo sem pri 20-tih letih sprejela z vso odgovornostjo in neskončno veliko ljubezni do svojih otrok, ki danes ni nič manjša kot takrat. Še vedno sem prepričana, da imam dva čudovita otroka in hvaležna sem zato, da sem lahko prav jaz njuna mama. Ampak nekaj moram storiti! Že zaradi njiju, da se bosta naučila brzdati. Saj se ne kujam kot majhen otrok, kot skušate prikazati. Tega nisem sposobna (čeprav sem to hotela storiti), saj ju imam preveč rada in ne bi mogla biti tiho, če bi me ogovorila. Ampak s pogovorom nismo pri nas doma dosegli nič, pa čeprav sem se že neskončno velikokrat skušala o njunem nespoštljivem odnosu pogovarjati. Torej mi preostane bolj drastičen ukrep: dokler boš do mene nesramen, ukinem bonuse. Še vedno bom likala, kuhala, skrbela za svojo družino, sama bom sesala in pospravljala, ne bo pa več avta (do sedaj ga je uporabljal skoraj vsak dan za treninge in tudi konec tedna za večerni izhod), ne bo več voženj v šolo ampak le do avtobusne postaje, ne bo žepnine. To je še edina možnost, ki sva se jo uspela z možem spomniti, saj se bojiva, če ne postaviva ostre meje, se bo to stopnjevalo v nedogled.

ZAVEDAM SE, DA NISEM IDEALNA MAMA! Taka ni nobena. Z otrokoma ravnam tako, kot si želim, da bi ravnali z menoj. Toda to za moja otroka očitno ni v redu, ker si onadva želita nekaj drugega, samo da tega ne znata prav povedati. Želita, da se neham brigati zanju, da živita lahko po svoje, toda to ne gre, to ni sprejemljivo.

Spoštovana ga. Paula! Hvala vam za vaš odgovor. Naj vam torej odgovorim na vaše vprašanje:

1. Niste nič napisali kako on reagira kadar ni zadovoljen s seboj. Ali je tudi takrat tajkšen kot opisujete? Ali takrat vi morate trpeti njegovo nejevoljo in nepotrpežljivost?

Ko ima on slab dan, skušam to razumeti. Največkrat že v naprej vem, kdaj bodo prišli ti dnevi, saj vem, kaj ga najbolj duševno “utruja”. Takrat se, če se le da, izogibam, da bi mu “prišla na pot”, saj vem, da je razburjen in da bo takrat ekspolodiral. Tiste dni sem tudi vedno pripravljena, ker vem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel k meni in mi slabe volje začel naštevati, kaj vse ga teži. Takrat ga poslušam, da se “skašlja”, nato pa mu, če vidim, da pretirava, povem tudi to in ga skušam postaviti na realna tla. Moj mož velikokrat ni dovzeten za take stvari, zato že vnaprej pripravljam teren in mu povem, da je sin slabe volje, ker je npr. slabo pisal šolsko nalogo in naj ga pusti pri miru. Ampak to mi sploh ni hudo, saj vem, da je sedaj v problematičnem obdobju, da ga dajejo hormoni in da se “še išče”, nasprotno, zadovoljna sem, da sem takrat jaz tista točka, v kateri sprošča slabo voljo, saj za to pa smo matere, da pomagamo otrokom, če ne drugače tudi kot pljuvalniki (karikirano povedano).

2. “Kako se v vse to vklopi oče? Ali tudi on ima tovrstne težave v odnosu s sinom?”

Tudi oče ima težave, ker (kot večina očetov) ne začuti, kdaj je otrok v stiski in velikokrat, tudi za moje pojme, odreagira krivično brez potrebe. Takrat se vedno trudim gladiti situacijo. Vendar je sin do njega bolj nesramen, kot do mene in to me še bolj boli. Vem, da imata moja otroka zelo dobrega očeta, ki bi sam naredil vse za njiju, celo veliko jima popušča in sam opravi namesto njiju, le nekoliko nerodno se izraža in reagira, ker sam nikdar ni živel v ljubeči družini.

3. “Upam, da vožnja v šolo temelji predvsem na ekonomskih in organizacijskih razlogih, in da pri tem ne gre morda za malo “preveliko dozo” ugajanja in skrbi za tako odraslega sina.”

Razlogi? Morda je to razvajanje, vendar gledam iz tega stališča: zakaj bi moja otroka hodila na avtobus, če se jaz lahko vozim z avtom. Tudi meni ni prijetno čakati v mrazu na avtobus, zato ju skušam vsaj zjutraj malo “pockrljati”.

In kako je pri nas doma sedaj? En teden po pogovoru je bilo spet vse lepo in prav, v soboto pa se je situacija ponovila.

Zala, čestitam, nisem še nikjer prebrala tako zrelega in iz srca izpisanega življenjskega komentarja. Tvoj komentar oz. tvoje doživljanje je najčudovitejši odgovor na gornje vprašanje in prava dopolnitev cenjenega Paulinega odgovora.

Mama,

tudi moja mama me posluša, se veliko pogovarja z mano, vedno je tam, ko jo rabim, nikoli ni zlorabila mojega zaupanja, vse ji lahko povem, podpira me pri mojih projektih…Ni distancirana mama, daleč od tega.
Ko sem govorila o razumevanju, nisem govorila o tem, da kakor nje ne briga, kaj se z mano dogaja. Daleč od tega! Je zelo skrbna mama in zato tudi ona sama težko razume, od kod moja jeza nanjo.

Kot sem že rekla, gre za nepremostljive razlike. Jaz sem popolnoma drugačna OSEBA kot ona. Že res, da mi ona pušča biti to kar sem, nikoli me ni skušala krojiti, ampak me ne razume. Zato z njo ne morem deliti in s tem se ustvarja prepad. Ne razume me v stvareh, ki so zame najbistvenejše v življenju – preprosto zato ker je moja pot tako zelo drugačna od njene. In dolgo časa – in hudih prepirov – je potrebovala, da je sprejela in dojela, da grem čisto svojo pot in ne tako, kot si jo je ona zamišljala zame. Ker vsak starš si, pa če se zaveda ali ne, nekako predstavlja, kaj naj bi iz otroka “nastalo”.

Moja mama, da se razumemo, mi nikakor ne brani te poti, mi ne prepoveduje, celo podpira me – finančno. A v srcu me ne razume; imam pa to srečo, da je vseeno toliko odprtega duha, da vsaj navzven sprejema mojo pot, ki naju bo fizično ločila (daljna tujina) in tudi psihološko, ker so moje sanje čisto drugje, daleč od vsega, kar si je lahko predstavljala.

Samo ko sem govorila o trenutkh nerazumevanja, sem govorila predvsem o tistih točno določenih momentih, ko izbruhne prepir. Ko me ne razume v tem, da sem utrujena, kot sem rekla. Ko ne razume, da rabim, da me pocrklja, da razume mojo stisko – tudi jezo.

Govorili ste o postavljanju omejitev svojim otrokom. Da se morajo prilagajati, sklapljati v neko okolje. Našteli ste primere, ki se vam zdijo razumni in se vam zdi, da to res ne bi smelo predstavljati problema oz.če ga, vidita problem v tem le vaša otroka.

Vendar te stvari niso tako nedolžne. Vzemimo za primer omejevanje obiskov po 23 uri. Od kod vam ta ura? Problem z dolgimi obiski imate samo vi, nihče drug. Vi imate v glavi sliko, da to ni “vljudno”. To je vaš problem. Če staršev otroka, pri katerem je vaš sin na obisku to ne moti, zakaj bi motilo vas? Samo zato ker imate v glavi to predstavo. In tudi če bi jih motilo, lahko to jasno in glasno povedo. Zakaj odločate namesto njih?
Samo poskusite razumeti. Gre za banalno zadevo, a s tem kažete, da se zelo vtikate v življenje drugega človeka, samo zato ker se vam nekaj dozdeva. Kaj pa če je družina, pri kateri je sin na obisku “nočni ptič” in hodijo spat ob štirih zjutraj? Poznam ničkoliko takih ljudi, ljudi, pri katerih se ne sme poklicati pred eno popoldne, ker do takrat spijo, mirno pa jih lahko kličeš opolnoči.
To zdaj ni bistveno, samo hočem vam dati primer, da vsiljujete svoje fiksne vzorce na življenje, ki je tekoča, spremenljiva zadeva. To je poskus obvladovanja – ne samo vašega otroka, ampak življenja nasploh. Vsekakor je možno, da obstaja družina, ki gre spat ob devetih. Samo tudi če: če njihov sin ne gre spat ob devetih, ima lahko obiske pozno, če tako čuti in če s tem ni moteč za druge. Ljudje imamo preprosto različne bioritme in tudi to je treba najti in začutiti. Hočem vam samo pokazati, da kako starši vsiljujejo otrokom svoj prav, samo zato ker oni tako živijo in tako ravnajo. Kdo pa pravi, da je to najbolje? V življenju ni nič najbolje, oz.najbolje je tisto, kar ustreza vsakemu individuumu – seveda z edino omejitvijo: da ne posega v individualnost drugega.

Če je vaš sin nočna ptica in ima rad pozne obiske – in zelo lahko si predstavljam čar noči in pogovori, ki se v njej razvijejo, noč ima svojo moč! – kje je razlog, da mu to kratite? Samo in edino v vaši predstavi, da bi nekaj moralo “tako in tako” biti. To je vtikanje v človeka. Ni važno, koliko je star. Če pa v drugi družini kogarkoli moti, da je tam tako pozno, je njihova odgovornost, da dajo to vedeti. Vidite, kako se obremenjujete in vmešavate v stvari, ki nimajo zveze z vami? To delamo vsi ljudje, ker mislimo, da če ne bomo stvari držali v vajetih, bodo kar razpadle. V osnovi hočemo življenje nadzorovati – samo življenje je preveliko.

Skozi življenje je treba iti pozorno in zavedno, odzivajoč se na vsako situacijo posebej. Ni fiksnih pravil. Jih ni! Samo mi si jih zadajamo, ker mislimo, da bomo tako lažje živeli. Ja, za ceno kratenja svobode in omejevanje – sebe in drugih.
Obstajajo ljudje, ki bi radi obiske ob sedmih zjutraj, ljudje, ki bi jih radi ob dveh zjutraj. Ne morete postaviti enega enotnega pravila za vse – in to še celo jih ne postavljate zase, ampak za drugo osebo! Ne dovolite sinu, da iz lastne izkušnje vidi, ali je to res neprimerno ali ne. Zdi se nedolžna zadeva, a ni. Je poseganje v njegovo individualnost.

Starši posegajo v otrokovo individualnost na vse možne načine – osnova tega pa je strah. Kot ste dejali za hčerko: bojite se samotne poti, po kateri se vrača domov. To je razumljivo.

Samo v večini primerov gre samo za željo po nadzoru, za strah, da bo otrok se kar izgubil v tem svetu, če ga ne boste držali na vajetih. te stvari niso lahke za starše, to je jasno, samo dejansko je to vaš problem, ne otrokov. Ta strah in odgovornost ste prevzeli, ko ste rodili. Da bo prišlo bitje, ki se mora slej ko prej samo znajti v tem svetu – na svoj način, s svojo individualnostjo.
Žal, postavljate nesmiselne omejitve in razumem, da se vaš sin upira. Skupno kosilo? Čemu? Pri 19h ne sme odločati, kdaj bo jedel? Zakaj skupno kosilo? Probajte res razmisliti, čemu to služi. Mogoče mu ni takrat do hrane. Ampak – hrana sploh ni bistvo tu. Tudi če mu kruli po želodcu: spet nekdo drug odloča, kdaj bo jedel. Spet nekdo posega v njegovo svobodo. Zadeva se zdi res banalna, ampak ni. Je poseg v njegovo odločitev in to pri stvari, ki se tiče zopet individualnega bioritma. Od kod ideja, da mora biti kosilo točno takrat? To velja za vse ljudi: vsilili smo telesu vzorce, ki prihajajo iz naših predstav. Nobena civilizacija še ni imela toliko problemov s hrano in nobena civilizacija se s hrano še ni toliko ubadala. Kdaj jesti, kaj, kako… Ona knjiga pravi tako, druga tako – kaj pa pravi naše telo? Verjemite, če razviješ posluh do telesa,točno veš, kaj ti ustreza, kaj ne, kdaj in če sploh. Telo je kompleksen mehanizem, ima svoje poti, včasih je hrana odveč, včasih bi jedel več kot običajno.

Poskusite samo razumeti, da se vmešavate in da dejansko vsiljujete svoje predstave drugemu človeku. Če je to vaš sin, to ne pomeni, da to lahko počnete. Bi to počeli sosedi, ki bi prišla na obisk? Bi ji rekli: zdaj moraš jesti in konec? Ne, do popolnega tujca pokažejo ljudje več spoštovanja, kot do lastnega otroka. Otroku skupajo vsiljevati svoje predstave in svoj ritem v najosnovnejših rečeh.

Če je odgovor na to, zakaj vztrajate pri skupnem kosilu, “družinsko druženje”, se zavedajte, da vsakršno prisilno druženje, ni druženje, ampak razdruževanje. Če nekoga prisilite, da sedi ob vas – mar menite, da je “z vami”? Če sin pristane na skupna kosila, samo da ima mir, mar res mislite, da to obogati vezi med vami?

Vezi v družini se obogatijo samo, ko se to dogaja v svobodi. Nihče ne more nekoga spoštovati na ukaz, čutiti povezavo z nekom, zgolj zato ker jo “mora” itd – a takšni vzorci prevladujejo v tej družbi. V bistvu smo družba ritualov – praznih ritualov, ki so sami sebi namen. Če bi si drznili pogledati malo globlje, bi videli, da je vse skupaj nično.

Ker otrok bo čutil vez in ljubezen do starša takrat, kot vsak človek do drugega človeka: v svobodi. Edino gnojilo za ljubezen je svoboda, ampak tega se ljudje vse premalo zavedamo. Če otrok čuti, da mu pustite biti to, kar je, v vseh pogledih, od kosila do druženja in še globlje, potem ga bo naravno to povezalo z vami. Nikogar nimaš rajši na svetu kot človeka, ki te spoštuje in te ne omejuje.

Ljudje pozabljamo, da zdravih odnosov in kvalitetne družbe ne delajo pravila, ampak srce in zavedanje. Pravila in ideje, kako je treba živeti in ki jih tako radi vsiljujemo svojim otrokom, predvsem pa samim sebi, so samo dokaz, da pravega spoštovanja in ljubezni ni.

Če sina prisilite v uporabo lepih besed oz.da ne uporablja grdih s tem, da mu, kot ste rekli, “kratite bonuse” – kaj ste dosegli? Razmislite. Mogoče jih res ne bo uporabljal. Pa vas ima zato raje? Vas bolj spoštuje? Zato ker se je utrašil? Kakšno spoštovanje je to, ki temelji na strahu? Samo to je primarni princip vzgoje še vedno. Starš ustrahuje in izsiljuje, da dobi od otroka določeno obnašanje. Vi želite spremeniti njegovo obnašanje, ne pa seči globlje. Obnašanje je lahko spremeniti, samo to je samo zunanja igra. Otrok postane politik – obnaša se tako, kot drugi hočejo, zato ker se boji. V njegovem srcu se pa ni nič spremenilo oz. vam je zameril še bolj in se je začel samo prenarejati.

Tako ravnanje med ondosi ne rojeva ne ljubezni ne spoštovanja. Samo dejansko vsi tako ravnamo. In potem se čudimo, da ne znamo ne komunicirati, ne deliti, ničesar.

Če ste 1x-2x na mesec na govorilnih urah, kažete veliko nezaupanje v sposobnosti svojega otroka. Otroku na sploh ne zaupate. Kontrolirate ga. Ne dvomim, da menite, da je potrebko in da ravnate prav, a s tem kažete veliko nespoštovanje do njega oz.do nje. Šola je njena skrb, morate ji pokazati, da verjamete, da jo bo zmogla. Meni bi se zdelo skrajno ponižujoče, če bi moja mama tako pogosto hodila k mojim profesorjem. Vem, da bi ji zelo zamerila, ker bi to pomenilo, ne samo da mi ne zaupa, ampak to celo kaže drugim ljudem, se pravi profesorjem.

In mimogrede – to, da gre lahko z avtom na trening, je bonus? To, da mu date denar je bonus? BONUS, se pravi nekaj, kar dobi dodatno, ne spada k običajnemu paketu. Vidite, kako se manipuliranje vseli v odnos? To, da delite z otrokom, kar imate, da mu olajšate življenje, je za vas bonus. Kaj pa ni bonus? Kako lahko sploh pri otroku karkoli označite za bonus? “To ti dam, to ti pripada, ostalo je bonus.” Veliko staršev razmišlja na ta način, a iz tega se vidi samo to, da si mora otrok vašo delitev z njim prislužiti. Dejansko pogojujete to,kar boste delili z njim. Zato ne pomaga, če mu 100X na dan rečete, da ga “brezpogojno” ljubite, besede so poceni. Dejansko pa zadovoljevanje njegovih potreb in želja pogojujete. Dobro veste, da če nima določenega zneska denarja, mnogo stvari ne more početi, ki mu lahko veliko pomenijo. In potem si mislite: odtegnila sem denar, ne ljubezen.

To so samo prazne puhlice, ki skrivajo dejansko manipuliranje z ljubeznijo. Kje pa je ta “ljubezen”? Kaj je torej ta “brezpogojna ljubezen”? V osnovi je to samo ideja v glavi, še zdaleč ne živeta. Ker s tem, ko odtegujete stvari, ki so mu pomembne, odtegujete spoštovanje do teh stvari in posledično do njega.

Nisem vas hotela napasti ali kaj podobnega, samo želela sem opozoriti na stvari, ki se jih mnogi ljudje sploh ne zavedamo. Ne dvomim, da so nameni staršev dobri, a dejstva so dejstva, razkrivajo želje po nadzoru, omejevanju, korjenje po lastnih merilih, vtikanje v individualnost drugih ljudi, nespoštovanje drugačnosti drugega – ker otrok je tvoj drugi, četudi je prišel preko tebe. To ne pomeni, da si njegov lastnik in ga lahko ukrojiš, kot ti paše.

Dejali ste tudi, da sta z možem postopoma umikala določena pravila, da ostajajo le “najvišja”, kjer boste brezpogojno vztrajali. Zamislite se resno nad temi pravili in bodite iskreni s sami sabo, kaj hočete z njimi dejansko doseči in ali se ta pravila res ne vmešavajo v individualnost vašega otroka. Po mojem mnenju se.

In pravite, da poslušate svoje otroke. Res? Če vam pravi, da ga moti, da mora jesti ob določenem času, vi pa v tem do konca vztrajate. Potem ga ne poslušate. Vidite, kako imate predstavo v glavi, zaverovanost v svoj prav? Ne spoštujete njegove želje, ki je zelo majhna. Kaj se šele dogaja pri drugih, večjih stvareh?

Starši imajo dostikrat v glavi, da pa res ne “težijo” oz.težijo v stvareh, kjer je to pač neizbežno. Res? Je res neizbežno? Treba je zbrati pogum in premotriti svoje motive za vztrajanje pri “resnično nujnih” zadevah. To ne velja samo za starše, to velja za vse nas – vsi se ujamemo v past načrtovanja, krojenja ne le drugih, ampak lastnega življenja, ki nas potem povozi. V bistvu smo v večini primerov žrtve samih sebe in svojih do potankosti izdelanih pogledov, ki se ne uemajo z dejansko, življenjsko situacijo.

Hotela sem samo povedati, da je treba v življenju biti pretočen, igriv in ne preveč resen. Osnova za vse omejitve, ki si jih postavljamo, je strah, da bomo kar podlegli in izgubili vse, kar nam pomeni. V osnovi gre za nezaupanje življenju. Brez zaupanja pa nismo zmožni ne ljubiti ne spoštovati, ker se vse to spremeni v manipuliranje in omejevanje.

Do teh stvari sem prišla sama, skozi lastne grenke in lepe izkušnje. Mama me nikoli ni omejevala. Ne poznam pravil. In ne verjamem vanje. So samo slab nadomestek za zavedanje. Zaveden človek ne bo nikoli ravnal škodljivo, ne do samega sebe ne do drugih. Samo zavedanje rabi zorenje skozi posluh do sebe in situacij, s katerimi se srečujemo. Vem, da imajo starši težko nalogo, spustiti iz rok mlado neizkušeno bitje, ki jim pomeni vse. Samo to je cena, ki jo morajo plačati. Lahko podpirajo in naj razumejo, ampak določene napake in težke preizkušnje mora vsak storiti. Jaz ne bi nobene “napake” izbrisala. V bistvu jih sploh ni bilo. Bili so samo koraki k moji večji zrelosti – ki sem jih morala prehoditi sama. Tu se ne da golhufati. Pri življenjskih izpitih si sam in če jih prešpricaš, plačas hudo ceno slej ko prej.

Mama me pri tem ni podpirala, a me vsaj ni omejevala. To je že zelo veliko. Ker me ne razume – in me tudi ne more, je med nama nepremostljiv prepad. A vsaj imela sem proste roke najti stvari sama. Od tega, kaj bom jedla, do tega, kakšne odnose si želim in kje hočem živeti. In za to sem neskončno hvaležna.

Želim vam, da imate pogum, da skozi odnos s sinom poglobite svoje razumevanje tudi vi, ne le sina, ampak tudi sebe in življenja nasploh. Dana vam je priložnost, ki je marsikateri starš ne vidi – da se tudi vi kaj naučite in dozorite skozi svojega otroka. Življenje ni biznis, ki ga moraš voditi, ampak skrivnost, ki jo moraš polagoma odkrivati in se zavesti svojega mesta v njem.

Srečno!

Lepo pozdravljena Zala!

Z zanimanjem sem brala vaš prispevek. Čeprav prispevek ni bil namenjen meni, sem se odločila oglasiti:

1.- prispevek, ki sem vam ga obljubila o pričakovanjih bom morala napisati še nekrat, vendar šele čez nekaj časa. Sicer sem ga žće napisala, toda ob hitenju in nerodni uporabi računalnika, sem ga polomila pri pošiljanju in v zadnji trenutek, preden sem ga izgubila, shranila v word. Toda, tako shranjenega ne znam odpreti in poslati na forum. Nezaslišano, mar ne? To se zgodi kadar se “stara koklja” uči pod stare dni ravnati s sodobno tehnologijo. Sedaj moram najprej poiskati nekoga, ki mi bo pri tem pomagal, saj je prispevek daljši in se mi ne ljubi ponovno pisati. Pisala sem ga v neki navdahnjenosti, ki jo ne bom mogla ponoviti kar tako.

2. Menim, da ste tudi vi zadnji prispevek pisala navdihnjena s temo in reakcijami na vaš prvi prispevek. Imam vtis, da ste izjemena mlad človek, ki je z veliko truda in sposobnosti dosegel marsikaj, kar mnogi vaši sovrstniki niso zmogli. Morda tudi mnogi starejši od vas niso zmogli ustvariti toliko ob raznem odrekanju, ki ste ga vi premogli.
Prav je, da ste samozavestni. Prav je, da ste polni razmišljanj in vedenj o tem kaj je prav in kaj ni. Vaše izkušnje so vas marsičemu naučile in vas pripeljale do določenih spoznanj. Tudi sama se strinjam z mnogimi vašimi trditvami.
Nekaj pa le malo manjka v vaših odgovorih, nekaj kar je povsem normalno, da ne more obstajati v izkušnjah in znanjih mladega človeka:
to so izkušnje lastnega materinstva in izkušnje biti v zakonu in deliti problematiko vzgoje otrok s svojim partnerjem.

Tudi sama sem bila v isti poziciji kot mnogi drugi. V tej starosti, z znanjem vzgojiteljice na začetku karijere apred materinstvom, sem točno vedela kaj je bilo napačno v vzgoji mojih staršev v odnosu do mene, brata in sestre, kaj je tisto, kar jaz s svojim otrokom ne bom počela, kako mu jaz ne bom kratila svoboščine, …. in td. Istočasno sem zelo srčno presojala in obsojala določena dejanja staršev otrok, ki sem jih imela v skupini, jih razlagala kaj je prav za otroka…..To sem počela z isto vnemo kot vi svetujete Mami prepričana v svoj prav….

Gledano z enega zornega kota je tako tudi prav do določene mere, saj to omogoča svetu, da se spreminja, človeštvo v razvoju nadaljuje svojo pot ozaveščajoč različne zmote….

Kot že napisano, vaša prepričanja nimajo še zornega kota lastnega starševstva. Se morda motim? Morda je videnje do neke mere obarvano tudi z prav posebnemi družinskimi izkušnjami? Morda govori iz vas tudi rahlo kolerični temperament mladega človeka, ki je na lastni izkušnji prepoznal kaj ni dobro, kaj si želi, kaj ne dobi od staršev…… ali to isto doživljajo prav vsi mladostniki na isti način? ali je tudi za nje to na isti način kot za vas moteče? Morda pa tega drugega moti ton, način bolj kot vsebina, saj ima z drugačno mamo drugačne izkušnje kot vi?
Zakaj bi vaša mama morala tisti večer vas dočakati z večerjo? Zakaj bi ravno takrat, ko vi to potrebujete, morala sprejeti vašo jezo oz. jo razumeti? Če boste še enkrat prebrali vaš prispevek boste morda odkrili še kakšno nasprotje, ki se vam je nehote omaknilo v kontekstu pričakovanj otrok od staršev in obratno. Ali za obe strani veljajo isti kriteriji?

Ko mlad človek izpolni sebe do te mere, da ne zmore in noče več upoštevati stil življenja in vrednote, ki so jih izbrali starši kot svoje vrednote, imajo možnost, da ustvarijo lastno gnezdo, morda veliko skromnejše kot starševsko, vendar svoje: svoja hišica-svoja svobodica.
Do kdaj so starši obvezni ustvarjati pogoje za svobodo lastnih otrok (materijalno in duhovno) ?

Upam oz. prepričana sem, da boste moj prispevek doživeli le kot impulz za razmislek o nekaterih aspektih iste teme. Takšen vtis imam glede določenih sposobnosti v vašem razmišljanju, glede izkušenj, ki ste nam jih zaupali, glede čustev, ki ste nam jih hote in nehote razkrili.
Izjemno spoštujem vašo osebnost in če bi bila otrok, bi si želela imeti mamo, ki bi bila zelo podobna vašim značajskim kakarteristikam. V nekaterih točkah sva si, vsaj tako sama sebe doživljam, do določene mere podobni. Vi ste borka za svobodo in to ni lahka pot. Takšne ljudi na življenjski poti čakajo velike preizkušnje in različne ovire, saj imajo sposobnosti s katerimi jih lahko premagajo.

Lep večer vam želim, Paula

NOVO ŽIVLJENJE Paula Miljević s.p. Rašiška 5 1 000 Ljubljana tel. 01 / 5073 180 ali 041 / 873 851

Pozdravljeni Paula,

vsekakor se strinjam, da sama še nimam starševskih izkušenj in da govorim le z zornega kota otroka. Samo se mi zdi zelo pomembno, da se začne zorni kot otroka veliko bolj izpostavljati, kot se je do zdaj, da ne ostane le pri starševskih “res ne razumem, kaj delam narobe”. Mnogo staršev misli, da posluša in upošteva svoje otroke, a jih v resnici še zdaleč ne in vztraja pri omejitvah, ki so nesmiselne. Omejitve so potrebne, to je jasno, a mislim, da bi se morali velikokrat vprašati, zakaj točno pri nekaterih vztrajamo in da odgovor na to ne bi smel biti zgolj: ker se meni tako zdi prav.
Marsikaj, kar se staršu zdi prav, je zgolj njegov vzorec ali strah in ga ne bi smel vsiljevati otroku. Ni vedno tako, prevelikokrat pa. Še vedno mislim, da starši otrokom odločno preveč kratijo svobodo in posegajo v njihovo individualnost. Vse preveč staršev jemlje otroke kot lasten projekt in ne kot bitje, ki ima svojo pot.

Je pa res, da mnogo otrok ne razmišlja oz.ne občuti stvari tako. To se strinjam. Marsikdo si tudi želi, da mu starši ali nekdo, ki ga imajo za avtoriteto, postavlja pravila oz.so jim kasneje celo hvaležni, da so jih “držali na vajetih”. Po mojem mnenju je to strahopetno in izogibanje lastni odgovornosti in raziskovanju, kdo si. Jaz vsekakor nisem taka in ne prenesem nobenega vtikanja, nobenih nasvetov ali napotkov, za katere nisem prosila, ne le od mame, tudi od prijateljev oz.znancev ne. Če rabim nasvet, kar je redko, izrecno vprašam za mnenje, sicer pa se v življenju vedno ravnam po svojem notranjem občutku, ki me še nikoli ni pustil na cedilu. Moje izkušnje mi kažejo, da ko si v stiku s samim sabo, točno veš, kam te vleče in kako ravnati, če pa ne veš, si drzneš zmotiti se. Zato je moj pogled na vzgojo tak, da mora starš namesto, da skuša otroka “varovati”, se pravi v večini primerov omejevati in mu nalagati pravila, kako naj se vede, kako ravna, raje pomagati otroku, da razvije svoj notranji čut, ki bo vedno pripeljal do prave odločitve oz. do odločitve, ki je v tistem trenutku najprimernejša.
In če se otrok, ki je že odrasel pravzaprav, ne more ravnati po občutku niti pri tem, kdaj in kako bo jedel, kako naj sliši samega sebe pri še bolj občutljivih oz.zahtevnih stvareh? Zdaj karikiram, a v osnovi je tako, kar vidim tudi pri sebi. Življenje daje namige stalno, a da jih slišiš, moraš biti zelo pozoren in v sebi tih. Vsiljena pravila pa so hrup, ki odvračajo od povezave s samim seboj, od intuitivnega vedenja, ki nam je dano.

Kar hočem reči je to, da mnogokrat starš reagira, prepove, zahteva stvari le zato,ker je to navada, ker je na kocki njegov lasten občutek varnosti ali želja po kontroli, ker je to njegov vzorec, za katerega še sam ne ve, od kod mu. Tako je z vsemi nami, pravzaprav. Koliko stvari počnemo ne zato, ker bi res izhajali iz sebe, ampak ker v nas delujejo mehanizmi, ki smo jih dobili od kdo ve kje in ki sploh niso naši, so narek nekih norm, vzorcev, pričakovanj, ki nimajo v resnici zveze z nami, ampak jih kar sprejmemo se potem ravnamo po njih, ker je tako prikladneje, ker nas potem drugi sprejemajo ali ker imamo potem manj problemov, karkoli že. Govorim iz lastnih izkušenj, svojih, ali od ljudi, s katerimi se srečujem, vključno s svojo mamo.

Vsekakor je starševstvo izjemno zahtevna naloga, o tem sploh ni dvoma. Zato pa se je sama še dolgo, če sploh kdaj, ne mislim lotiti. Ker nisem prepričana, da sem toliko opravila s svojimi strahovi, vzorci, da se že toliko zavedam, da ne bom vsiljevala otroku neumnosti. Oz.vsiljevala karkoli. Ne vem, če sem toliko pogumna, da temu bitju dam popolno svobodo. Ker po mojih izkušnjah gre v osnovi za strah.
Sama delam z otroki vseh starosti in že tam vidim, da dostikrat zahetvam stvari, za katere v naslednjem trenutku vidim, da jih je pogojil le moj strah. Vedno ko jih omejujem, je v ozadju moj strah. Težko ga je zaznati, a če si pozoren, ga vidiš. Včasih je upravičen, a sem se že zalotila, da jih omejujem po nepotrebnem, ker se bojim, da bom izgubila kontrolo. In če bom izgubila kontrolo – kdo ve? Sama poznam te občutke, pa sploh ne gre za moje otroke. Zato razumem te starševske občutke, vsaj malo.

Samo ravno za to gre. Kdo ve? Otrok lahko krene po poti, s katero se ne strinjaš in je ne razumeš. Samo to je tvoj problem. Če se ti ne strinjaš, je to tvoja stvar. To je nekaj, česar po mojih izkušnjah večina staršev ne sprejme. v otroka vložijo svoje upe in sanje in če se to izjalovi…oz.že sam strah, da se izjalovi je dovolj. Nihče se ne upa zares ostati pri “kdo ve?” To je normalno in razumljivo. Samo realnost je vseeno realnost. Vsak človek ima svojo “usodo”, če se tako izrazim – ampak, koliko od nas jo dejansko živi? Nočem zdaj zahajati v neke globoke vode preveč, ampak dejansko se vprašanje vzgoje otrok dotika vprašanja vseh nas: ali mi živimo to, kar smo? Ali smo uresničili svojo pot, najgloblje hrepenenje, res našli same sebe, če se tako izrazim? Po mojem mnenju še zdaleč ne. In jasno če tega nismo dovolili sebi, če se tega ne zavedamo niti pri sebi ali pa nimamo poguma za to, da tega ne bomo dovolili svojemu otroku.

Lažje je živeti po že vkrojenih pravilih. Ravnati tako, kot se od nas pričakuje, se vklapljati v že obstoječe vzorce in si ne delati “problemov”. Najti svojo individualnost je težka pot, vsekakor. Veliko je padcev in lahko ti spodleti. Se pregrizti skozi vso to grmado vzorcev in zaslišati svoj glas, odkriti svojo individualnost ni lahko, samo je edina vredna stvar v življenju. Po mojem mnenju ga sicer sploh ni vredno živeti. Veliko ljudi, celo večina, se niti vpraša ne, kdo so, kaj v resnici čutijo, kam spadajo pravzaprav in se raje udobno namestijo v že danih formulah in spijo dalje. Jasno da pri otroku tudi ne bodo spodbujali lastnega raziskovanja. Če človek nima izkušnje povezanosti s samim seboj, da je v njemu samem vodstvo, ki ga rabi, če človek ni začutil radosti ob tem da je to, kar je, potem je jasno, da bo sprejemal tuje napotke in se pustil voditi drugim ter bo to zahteval in pričakoval tudi od drugih, od otroka. To je normalno.

Starš bi moral otroka učiti, da si prisluhne, da je v stiku s samim seboj, ne pa ga krojiti po danih pravilih. Kot sem že rekla, pravila so neinteligenten nadomestek za notranje vedenje, čutenje. Samo sami odrasli še ne znamo temu prisluhniti in tu je resnični problem vzgoje. Sami smo dobili in dobivamo enaka pravila in pogojevanja. Na vsakem posamezniku pa leži odgovornost, da se začne zavedati teh stvari in se prebujati.

Kot sem rekla, starševstvo je vse prej kot lahko in jaz tukaj nisem želela zabresti v tako globoke debate. Hotela sem samo prikazati drug zorni kot, s strani otroka, odraslega seveda.
Imam rada otroke in znam z njimi delati, ampak ne vem, če se bom kdaj spustila v avanturo starševstva ravno zato, ker se zavedam, kako težka naloga je to. Zato to, kar sem napisala, ni mišljeno kot kritika in obsojanje, ampak sem samo želela deliti neke stvari, ki jih sama že razumem, glede sebe, ne glede starševstva. Ker starš je v prvi vrsti tudi sam individuum in svojemu otroku daje vedno le to, kar sam že razume in vidi. Vzgoja otroka ni ločena od osebe starša, od njegove individualnosti in razumevanja življenja nasploh. In tu, mislim, so resnični problemi in resnična vprašanja.

Tako da vsem mamam – in očetom seveda – želim predvsem pogum, da uresničijo sebe.
Vem, da so moji pogledi morda nekoliko nenavadni. So popolnoma iskreni in si drugačnega življenja sploh ne morem predstavljati. Nočem se vtikati v kogarkoli ali prepričevati v svoj prav. Moje izkušnje – tudi z otroki – so mi pokazale in mi še kažejo, da ima čisto vsak človek, pravzaprav vsako bitje, vez z življenjem in da ji mora le prisluhniti. Potem je vse, kar stori, prav.

Take so moje izkušnje, če kdo kaj najde v tem, prav, če so to za koga nesmisli, prav, vsem pa želim veliko razumevanja in posluha.
LP

Draga Zala!

Zgrešila si bistvo. Ne dvomim, da si razumen, dober mladostnik, toda še vedno si okusila samo to, kako je biti otrok in ne to, kako je biti starš. Ali se ti zdi tudi to omejevanje (banalen primer) da majhen otrok ne sme vreči kozarca ob tla, ker mu je to tisti hip zapasalo? Iz tvojega pisanja je namreč to razbrati; kar nekdo drugemu preprečuje ali ga usmerja, je omejevanje, ne glede na razlog, ne glede na življenske norme. Ali si predstavljaš, kakšna podivjana drhal bi postali ljudje brez pravil in omejitev? Kako bi bili otroci nevzgojeni, če jih starši ne bi vzgajali in jim seveda s tem postavljali omejitev, kdo bi sploh hodil še v šolo, če ga k temu ne bi “prisilili” starši? To, kar govoriš ti je teorija, to kar delamo starši je praksa (sicer z veliko napakami), kajti tudi mi smo bili nekoč otroci, zato vsaj približno vemo, kaj smo ob taki in taki situaciji kot otroci občutili. Seveda to ni idealen recept za naše otroke, ampak trudimo se po svojih zmožnostih.

To kar ti opisuješ, je idealno razmerje za sostanovalce, pa še za te ne vedno, saj morajo tudi oni postaviti pravila, kdaj bo kdo npr. uporabljal kuhinjo. To, da vsak dela kar hoče, ne funkcionira nikjer, saj potem pride do anarhije.

Zakaj te moti, da te tvoja mati ne razume, če tebi ni potrebno razumeti nje? Morda zato, ker smatraš, da je njena dolžnost te razumeti, ker se je ona odločila zate in ne obratno?

Zakaj ne bi smela družina skupaj jesti kosila? Tebi to pomeni omejevanje. Meni, kot materi pa to pomeni, da se neka mati vsak dan potrudi in za svoje otroke skuha sveže kosilo. Pa naj bo to iz razloga, ker nima dovolj denarja, da bi se vsak prehranjeval po svoje, kakor bi mu pasalo, saj iz izkušenj vem, da je 1 kosilo za 4 osebe cenejše kot 4 kosila za 1 osebo, bodisi iz razloga, da skuša svojim otrokom zagotoviti vsaj en topel svež obrok dnevno, ne pa postanih pogretih kosil ali po možnosti halo pizze, kar kmalu pripelje do čira na želodcu.

Po tvoje je idealna mati tista, ki pusti otroku, da dela to kar hoče. Jaz pa take matere ne bi marala in sem vesela, da mi je moja mati postavljala omejitve, pa najsi so bile včasih res (zame takrat) nemogoče. Danes vem, da me je imela rada in da ni bila brezbrižna do mene.

Ja, tudi jaz omejujem svoje otroke. Nekaj zaradi svojega prepričanja, nekaj zaradi moje vzgoje, ko sem bila sama otrok in nekaj zaradi življenskih norm, ki nam jih postavlja družba.

Vem, da ko boš to brala, ne boš razumela, kaj sem ti hotela povedati, saj govorim o temi, ki je ti ne poznaš, o nalogi, ki je istočasno najtežja, istočasno pa najlepša naloga, ki nam jo je naložilo življenje.

Zala napisal:

> In mimogrede – to, da gre lahko z avtom na trening, je bonus? To, da mu date denar je bonus? BONUS, se pravi nekaj, kar dobi dodatno, ne spada k običajnemu paketu. Vidite, kako se manipuliranje vseli v odnos? To, da delite z otrokom, kar imate, da mu olajšate življenje, je za vas bonus. Kaj pa ni bonus? Kako lahko sploh pri otroku karkoli označite za bonus? “To ti dam, to ti pripada, ostalo je bonus.” Veliko staršev razmišlja na ta način, a iz tega se vidi samo to, da si mora otrok vašo delitev z njim prislužiti. Dejansko pogojujete to,kar boste delili z njim. Zato ne pomaga, če mu 100X na dan rečete, da ga “brezpogojno” ljubite, besede so poceni. Dejansko pa zadovoljevanje njegovih potreb in želja pogojujete. Dobro veste, da če nima določenega zneska denarja, mnogo stvari ne more početi, ki mu lahko veliko pomenijo. In potem si mislite: odtegnila sem denar, ne ljubezen.

Dajte mu tablete in infekcije če ne bo dobro še enkrat sem se zibal v postelji ko moje sestre in bilo doma in večkrat imam take izbruhe rabim samo čas

Odgovor na objavo uporabnika
MayaM , 09.05.2004 ob 14:34

Zala napisal:

> In mimogrede – to, da gre lahko z avtom na trening, je bonus? To, da mu date denar je bonus? BONUS, se pravi nekaj, kar dobi dodatno, ne spada k običajnemu paketu. Vidite, kako se manipuliranje vseli v odnos? To, da delite z otrokom, kar imate, da mu olajšate življenje, je za vas bonus. Kaj pa ni bonus? Kako lahko sploh pri otroku karkoli označite za bonus? “To ti dam, to ti pripada, ostalo je bonus.” Veliko staršev razmišlja na ta način, a iz tega se vidi samo to, da si mora otrok vašo delitev z njim prislužiti. Dejansko pogojujete to,kar boste delili z njim. Zato ne pomaga, če mu 100X na dan rečete, da ga “brezpogojno” ljubite, besede so poceni. Dejansko pa zadovoljevanje njegovih potreb in želja pogojujete. Dobro veste, da če nima določenega zneska denarja, mnogo stvari ne more početi, ki mu lahko veliko pomenijo. In potem si mislite: odtegnila sem denar, ne ljubezen.

Mami od otroka ki je star 19 let in otravičita se morata drug drugemu

Vzgojila je pridnega fantka po svoji ženski podobici, gospa, v družini imate problem z potlačitvijo zdrave jeze.

New Report

Close