Pozdravljeni vsi!

Odpiram temo, ki je zame osebno oziroma v mojem zakonu precej moteča. Z možem sva poročena že 15 let, stara sva 35 in 37 let. On je športni tip človeka že iz otroštva. Jaz pa sem šport sovražila že v šoli in še vedno se mi upira. Zakaj?!

Mož je, kot rečeno, zagovornik športa, gibanja, vsako vrsto športa obvlada takoj. Vsoraj redno vsak dan teka po 5 – 6 kilometrov pretežno navkreber, da nabira kondicijo. Je zelo dober smučar, plavalec…

Seveda je vse to o.k. in super. Popolnoma mu dajem prav, ker je to početje zdravo in koristno. Problem je drugje. Jaz si dejansko pravzaprav tudi želim biti športno aktivna, vendar skupaj z njim ne najdem pravega jezika. Saj je seveda logično. On nabit s kondicijo, jaz in moja kondicija pa nekaj srednjega. Naj razložim, kaj počnem. Enkrat tedensko grem v bazen in savno. Enkrat tedensko na kolo in naredim približno 20 km. Pozimi smučanje mogoče 2 do 3x, sedaj se učim rolati. Predvsem si želim tekati in to z njim. Tukaj pa nastane problem. On noče tekati z mano, ker pravi da se z mano niti približno ne utrudi in ne doseže željenega učinka. Niti približno ne pokaže toliko razumevanja, da bi vsaj poskusil. To je storil mogoče 1x, pa je potem rekel, da nima nobenega smisla. Ne prenese prilagajanja in razumevanja, da se kondicija ne pridobi z enim tekom, temveč je zanjo potrebno nekaj časa. Pa me je gnjavil, da naj tečem v strm klanec navzgor, ko sem bila čisto na tleh. Ko naprimer gobarimo ali planinarimo, si on želi hoditi svoj tempo in ga kar jezi, če midve s hčerko (ona ima 9 let) ne dohajava.

Skratka: Jaz bi rabila samo razumevanje in potrpljenje nekaj časa. Ko smo kjerkoli, ali na kolesu ali smučanju… naju samo gnjavi in zahteva skrajnosti. Skratka želi si, da se naučiva vse na enak način in enak tempo, kot to obvlada on. Ni popuščanja. Kvečjemu razjezi se, da tako nič ne more doseči pri nama in potem gre naprej po svoje. Torej, ker nismo uspeli doseči skupnega športanja in sedaj počnemo vse športne aktivnosti ločeno. Midve s hčerko kolesariva najraje sami, v bazen greva najraje sami, rolava se skupaj…. on pa laufa po svoje, kolesari nekaj časa ob nama, potem pa naredi velik krog še po svoje. Enostavno je prezoprno ga ves čas poslušati njegove očitke in biti sam. Vendar to zame ni najbolj zdravo za družinske odnose!

Sedaj od vas vsej potrebujem nasvet: Ali se sploh še izplača iskati neko rešitev in se truditi, da mu bom enaka?! Kako naj od njega dosežem več sodelovanja in mu dam vedeti, da preveč gleda le na lastne interese. Zakaj se moram jaz toliko prilagajati njemu, on se le malo in zelo poredko. Zakaj, v končni fazi, je pravilen le ta nivo?! Ali naj kar opustistim željo po skupnem kolesarjenju, plavanju, smučanju…. ?!

Torej prosim za vaše življenske izkušnje in vaše nasvete!
Pozdravljeni!

Kot sem jaz razbrala iz tvojega pisanja, se ti upira šport kot ga prakticira tvoj mož. Intenzivni, tekmovalni. Ker rekreativni šport očitno izvajaš.
Po moje je verjetno res najbolje, da opustiš misli na skupne športne aktivnosti. Težko boš spremenila moža, da bi manj resno jemal svoje ukvarjanje s športom. In s tem, da vaju hoče prisiliti, da sta mu pri rezultatih enaki, lahko edino še hčerki priskutita športne aktivnosti.
Vsak človek naj tekmuje le sam s sabo. Truditi se, da bi mu posatla enaka se meni zdi povsem nesmiselno. In nemogoče, ker so moški pač fizično močnejši. In trud, vložen v doseganje tega cilja, bi ti povzročal le frustracije in slabo voljo in ravno kontra efekt od tega, čemur naj bi rekreacija sploh koristila. Edina možnost je, da on naredi tiste svoje kilometre teka ali česarkoli v svojem tempu, potem pa še s tabo ali z vama za vzpodbudo, zato da ste skupaj,…in brez priganjanja ali kritik. Čeprav težko verjamem, da bo zmogel iz svoje kože. Sicer pa se sprijaznite z ločenimi aktivnostmi. Bolje to, kot da ste zaradi tega ves čas v nekakšnem sporu.

Draga Lara,

jaz tečem in tekmujem že 17 let. Mislim, da je tvoj mož na takem nivoju kondicije, da ga ti enostavno ne moreš doseči, pa tudi te želje nimaš. S tem ni seveda nič narobe! Moraš pa razumeti, da skupna rekreacija (v smislu treninga in NE družinskega izleta) ni smiselna.

Mnogi v takem primeru svetujejo ločeno rekreacijo. Mož se naj preganja s sebi primernimi ali sam, ti si najdi prijateljice ali pojdi sama. Tu mislim na redno rekreacijo med tednom, ko smo s časom zelo na tesno. In sploh ni nujno, da ti izbiraš športe, ki so partnerju po godu.

Možu se pri skupni rekreaciji zdi, da zgublja čas in kondicijo… postaja nervozen, prične priganjati in težiti… Dokaj normalno za tovrstne odvisneže. Poznam ta občutek! Torej je potrebno ločevati med treningom in družinskim izletom. Ne zagovarjam moževega obnašanja. Človek se naj zgoni na kaki tekmi ali treningu s prijatelji. Priložnosti je vse do novembra več kot dovolj in povem ti, da nas je kar nekaj hitrejših/vzdržljivejših od njega. Potem mu bo že pasalo tudi kaj lahkotnega ali počasnega. Skratka višek svoje energije bi moral skuriti brez tebe.

Skupne izlete (hribi, kolo, tek) pa bi moral jemati kot družinski izlet in ne svoj trening! Dokler meša to dvoje, bo težko. Lahko kdaj poskusite tudi tako da on teče, medtem ko sta vedve na kolesu ali rolerjih. A tudi to je le izhod v sili.. Mora dojeti, da ni “vsak dan tekma”. Mora ločiti treninge od skupnih izletov. Mora si znati odtrgati čas tudi za vaju, za družino. Ti pa razumi, da on rabi kak izlet v hribe ali trening/tekmo s sebi primernimi.

Žal poznam mnoge primere, ko zagreteži trenirajo preko vsake mere. Hočem reči, da jim količina/pogostost treninga nič več ne koristi in bi jo lahko zmanjšali. Imajo pa jekleno voljo, vztrajnost, trmo, godi jim “lahek” občutek, ko se noge premikajo že kar same in po dveh dneh neaktivnosti skoraj “zbolijo”. Taka aktivnost nas pripelje do neke vrste odvisnosti, kar je tudi znanstveno dokazano. Proti njej se vsak bori predvsem s trezno glavo. Lepo je, da skrbite za kondicijo. Bodi pa previdna, da se moževe ambicije ne bodo izražale na tebi in/ali hčerki. Vsak naj ima svojjo mero.

Pa srečno!

Pozdravljeni!

Najlepša hvala Pipi in Nik za odgovore in čas, ki sta si ga vzela. Dobro je slišati za mnenje drugih ljudi, ker sami gledamo včasih preveč enostransko na zadeve. Predstavljamo si po svoje, želimo si več, kar smo sposobni doseči in tako naprej.
V mojem primeru sem dejansko že ugotovila, da nivoja kondicije, ki jo ima moj mož verjetno (ali pa tudi-nikoli se ne ve) ne bom dosegla. Jaz sem torej na realnih tleh in si ne delam iluzij, da bom “nekoč” visoko streniran športnik. Njemu popolnoma prepuščam njegovo odločitev in željo, da trenira, da teče po svojih sposobnostih, da gre sam in naredi planinsko turo po svojih sposobnostih itd. Le občasno si zaželim, da počnemo kaj tudi skupaj in takrat pričakujem in želim od njega nekaj več uvidevnosti in prilagajanja. Pa počne točno to, kar si rekel Nik. Na začetku se še potrudi in drži moj tempo, potem pa postaja nervozen in prične priganjati. To potem prinese splošno slabo voljo pri obeh, ker jaz pričnem opozarjati na zmernost. Družinski izlet v planine pa bi naprimer praviloma moral biti sproščen, miren, vesel, ne pa neka tekma v nabiranju moči in kondicije. Popolnoma se strinjam s tabo Nik, da je verjetno malo pomešal družinske izlete in svoje treninge! Torej si v prihodnje res verjetno ne smem obetati veliko skupnih izletov in prav tako tudi ne skupnih kolesarjenj …. To je po svoje žalostno, ker so družinski izleti stvar, ki družino povezuje, popestri odnose. Ni se enostavno sprijazniti s tole, neko mero egoizma, ki jo izkazuje moj mož. Ampak druge rešitve trenutno res ni.
Hvala torej še enkrat za prijazne odgovore in pozdrav!

Lara

Mislim, da bi moral tvoj mož pokazati malo več razumevanja-to si pa tudi že sama ugotovila. Če si želiš nabrati kondicijo, pojdi tudi ti tečt vsak dan. Garantiram ti, da se ti bo izboljšala. Mogoče ga boš potem že lahko dohitevala. Ne razumem pa zakaj ne greste kdaj v hribe kot družinski izlet ne da bi on narekoval svoj tempo. Očitno se ne zna prilagajati. Nič ni narobe, če je športen tip, toda razumeti mora, da imata vidve s hčerko manj kondicije. Zakaj veeno ne kolesarite skupaj in, ko pridete domov gre on še malo po svoje? To res ni dobro za družinske odnose. Drugo pa je, če se ti ne bi hotela ukvarjati s športom, ampak če se hočeš, potem naredi kaj za svojo kondicijo-v dveh mesecih se ti bo zelo izboljšala če boš tekla vsak dan, vem po lastnih izkušnjah. Saj ni treba teč z njim vsak dan, pojdi vsak drugi dan in se potrudi teči z njim. Če pa ne gre…pa se pogovori z njim, saj mislim, da bo razumel.