Kam?
Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Prašájte raj’ oblak nebá,
prašájte raji val morjá,
kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.
Oblak ne ve, in val ne kam, –
kam nese me obup, ne znam.
Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,
in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!
Ali smo Slovenci kulturen narod?
8. februar je slovenski kulturni praznik ali Prešernov dan, saj je posvečen spominu na leta 1849 umrlega največjega slovenskega pesnika, doktorja Franceta Prešerna.
Na ta dan poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja v Sloveniji- Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Proslava ob obletnici pesnikove smrti je prvič postala vseslovenska po sklepu narodnoosvobodilnega gibanja leta 1941, med drugo svetovno vojno, vendar je bil tedaj to praznik vseslovanske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja.
Slovenci so dobili svoj narodni praznik, ko je predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta 1. februarja 1945 izdalo Odlok o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda:
“Osmi februar, dan smrti dr. Franceta Prešerna, osrednjega slovenskega književnega genija, se proglaša za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan naj se poslej s proslavami in svečanostmi praznuje po vseh slovenskih prosvetnih in kulturnih ustanovah ter zavodih. Ves slovenski narod naj se proslavam svojih kulturnih in prosvetnih ustanov pridruži in pri njih sodeluje.”
[IZLET] Prešernova rojstna hiša v Vrbi
8. februar se je kot praznik slovenske kulture ohranil tudi v novi državi Sloveniji in leta 1991 je bil razglašen za dela prost dan.
O Prešernovem življenju je veliko napisanega, še premalo pa so “znane” njegove zbirke poezije, premalo opevane, brane in deklamirane, zato Vam ponujamo v branje le nekaj njegove poezije.
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: “fej te bódi!”
Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade;
tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.
Bo prijeten morebiti temu glas gazelic;
úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi?
Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne;
al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi.
Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti,
drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.
Kupído! tí in tvoja lepa starka
Kupído! tí in tvoja lepa starka,
ne bóta dalje me za nos vodila;
ne bom pel vajne hvale brez plačila
do konca dni, ko siromak Petrarka.
Dovolj je let mi že napredla Parka;
kogá mi je prinesla pevska žila?
Nobena me še ni deklet ljubila,
kadil ne bom več vaju brez preudarka.
Obeti vajni so le prazne šale;
sit, nehvaležnika! sem vajne tlake;
té leta, ki so meni še ostale,
cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
zvečer s prijatlji praznil bom bokale,
preganjal z vinam bom skrbi oblake.
Apel podobo na ogled postavi
Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;
zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: “Le čevlje sodi naj Kopitar!”
Vir: Wikipedia in Preseren.net
Foto: Google
