moj otrok ima tik, star je deset let in niti približno ne vem kako naj se lotim reševanja tega problema, pozna kdo kakšno dobro terapevtko, ali skupnost, de mi pomaga..

hvala in lp

Ne opozarjaj,spreglej in minilo bo samo od sebe. Vsaj ponavadi je tako.

Kaj je to tik?

A ni tik to ko eno določeno besedo otrok nenehno ponavlja in ne more nehat?

Tik je nehoten gib, ki ga posameznik pogosto ponavlja (mežikanje, določeni gibi ramen, glave ipd.).

Treba je najti vzrok, ki je ponavadi psihične narave, velikokrat zaradi prehudega stresa npr. v šoli, v družini, če je prišlo do kakšnih večjih sprememb ipd. S samim opozarjanjem se zadeva ponavadi ne odpravi, ampak otrok postane še bolj živčen. Pomaga blagodejno okolje in čimmanj stresa, vendar ne pričakujte hitre korekcije.

Če ste zelo zaskrbljeni, se pogovorite s kakšnim psihologom, vendar ponavadi blagi tiki minejo po določenem času, če jim ne pripisujemo posebnega pomena, hkrati pa poskrbimo za blagodejno in ugodno okolje. Pogovarjanje o samem tiku z otrokom ponavadi ne da zadovoljivih razultatov, saj ne gre za stvar, ki bi jo otrok lahko zavestno obvladoval.

Naša 12-letnica ga je imela letos pozimi. Cel čas je hrkala, grlo pa zdravo. Nič ne moreš naredit.Meni je pediatrinja rekla, da ignoriram in je res samo od sebe minilo po parih mesecih.

Se srečujem z podobnim problemom. sedaj nimam časa, če želiš še pogovor o tem napiši in se piševa jutri popoldan.

Občasno ga imajo vsi trije. Kadar se pojavi, je to zame alarm, da je otrok pod stresom. Takrat se ponavadi potrudim poiskati vzrok za stres, potrudim se, da se načrtno “sproščamo” – počnemo stvari, za katere vem, da jih imajo otroci radi.

Mine samo od sebe. Ni treba, da zganjaš kakšno paniko. Lahko sicer otroku poveš, da opažaš kaj se z njim dogaja, da je to nekaj novega, da bi bilo primerno, da ti pove, če ga kaj boli ali kaj podobnega, potem pa mu povsem mirno pomagaš preko tega. Podobno težavo, kot jo opisuje 2x mama smo pri 3letniku pred časom rešili z malo prevaro – pez bonboni. Če mami reče, da pozdravijo “renčanje”, potem je to najbrž res. 🙂

10-letnik je sicer prevelik za take prevare. Pri njem ti ostane pogovor in skrb za sprostitev, ki bo pregnala posledice preobremenjenosti oziroma stresa.

LP

Tudi naš 4,5 letnik ima večkrat te tike in se sprašujem zakaj pride do tega. Še ni v šoli, tako da stres zaradi tega odpade. Traja pa ponavadi 2 meseca in ko mine eden, začne že z drugim. Je pa res kar moteče za druge, ki vidimo, on se pa niti ne zaveda tega. Lani je mežikal, potem je hrkal, pa smrkal, za ušesa se je prijemal, pa usta odpiral,…

Otroci, ki imajo tike so običajno občutljivejši, bolj čustveni velikokrat pa na določenem področju tudi prehitevajo in npr. razmišljajo o stvareh (mogoče tudi gledajo kaj po TV) katerim niso dorasli.

Torej, jaz predlagam da malce tudi presodite če 4,5 letnik npr. ne gleda kakšne oddaje ali (pobere kaj od starejših bratov,sester) kateri ni dorasel. Vse ob svojem času. Za take otroke je priporočljivo čimveč gibanja, igranja, športanja in čimmanj računalniških in TV igric, sploh takih z veliko efekti.

Ker je tudi naš sine imel pri starosti manj kot tri leta tik (potem se je izkazalo, da samo kratkotrajnega, 2-3 mesece), sem kar nekaj prebrala o tem. Ker imamo v družini nagnjenost k določeni psihični motnji (disorder). Kar sem si zapomnila iz literature, gre približno takole: veliko otrok v starosti 2- 15 let (n. pr. polovica ali malo manj) ima kdaj kakšen prehoden tik, bolj pogosto fantki kot deklice. Večinoma izgine sam od sebe, in (kot so že napisale pred mano) najboljše narediš, če ga “ne opaziš”. Splošno priporočilo je, da greš k strokovnjaku, če traja več kot nekaj mesecev in če se stopnjuje. Tik se lahko ponovi, v isti ali drugi obliki. Torej samo po sebi je to še kar pogosta reč. Vendar pa pozor (nočem nikogar strašiti, ampak dobro se je zavedati): zelo veliko, nadpovprečno nagnjenost k tikom kažejo otroci, pri katerih se kasneje razvije kakšna psihična motnja (disorder), n. pr. Touretteov sindrom ali obsesivno-kompulzivne motnje itd. Torej: ni odveč, če opazuješ, če se hkrati ali sčasoma razvije še kakšno drugo nenavadno vedenje, ali če se težava stopnjuje. Takrat pa ne odlašaj z obiskom strokovnjaka.

Klivija, vzroki so psihični. Je pa res, da so določeni otroci bolj nagnjeni k temu kot drugi. Oz. nekateri otroci bodo ob istih obremenitvah in stresih reagirali s tikom, drugi ne. Ponavadi gre za to, da otrok določene zahteve staršev, vrtca, šole… sprejme kot stresne (nam se lahko sploh ne zdijo take) in skozi tik v bistvu sprošča to svojo napetost. Vse se seveda dogaja podzavestno. Nekateri otroci pridobijo tike, ko začnejo hoditi v vrtec in se morajo začeti prilagajati pravilom, ki jih do takrat niso poznali. Nekateri otroci težko sprejemajo prepovedi staršev (ki so velikokrat nujne, lahko pa tudi ne) in tudi reagirajo s tikom. Ali pa tik spremlja kakšno novo situacijo, kot npr. rojstvo sorojenca. Skratka, pojavi se velikokrat takrat, ko se mora otrok prilagajati zunanjim okoliščinam, ki mu niso pogodu oz. ki jih ne zna predelati.

Z neprestanim opozarjanjem otroka na njegov tik in s tem, da poskušamo tik odpraviti, pogosto naredimo ravno obratno. Tik se še bolj utrdi ali pa nastopi nov. Zadevo popolnoma ignorirajte, hkrati pa poskusite ustvariti za otroka okolje, ki bi bilo čim bolj spodbudno in ne preveč stresno. S tem ne mislim, da morate otroka zavijati v vato ali ga pred situacijami, ki mu niso všeč, ki pa jih mora doživljati, varujete. Otroku predvsem pokažite, da ga sprejemate ne glede na njegove tike in ne pripisujte le-tem nobenega pomena. Tudi pretirana in nenehna opozarjanja in prepovedi (pusti to, ne smeš tega, daj že mir, …) ne vplivajo ravno pozitivno. Ljubeče okolje z jasno postavljenimi mejami in mirno reagiranje na otrokove napake (vendar kljub temu tudi sankcije, če so potrebne – vendar ne v jezi in s kričanjem) deluje na take otroke zelo blagodejno.

Tudi pri nas se je začelo letos ,sin je star 8 let.Najprej nekakšno zavijanje z očmi ,potem stresanje teleščka.Pomagali smo mu tako kot je že opisala xxy pred mano. Očitno so to zares občutljivi otroci.

Dobronamerna, Tourettov sindrom je podedovana nevrološka motnja in se zelo pogosto pojavlja v družinah. Najbolj rizični so sinovi mater, ki so imele ta sindrom ali pa če se je v družini pojavljala kakšna druga prisilno-kompulzivna motnja (npr. obsedenost s tem, da si moraš umivati roke kar naprej, prisilne misli itd.).

Torej od samega tika se Tourettov sindrom ne more razviti. Je pa lahko tik začetek gensko prenosljive bolezni, ki se bo čez nekaj let razvil v ta sindrom. Oprezen velja biti, če se je v družini pojavljala taka ali drugačna oblika bolezni. V tem primeru ne gre za običajen tik, ki nastane zaradi psihičnih vzrokov, pač pa za nevrološko motnjo, ki se je ne da odpraviti brez psihiatrične in nevrološke obravnave in zdravil. Če pride to te stopnje, so problemi tako veliki, da vsi oboleli poiščejo pomoč, ker zadeva onemogoča otrokovo socializacijo in delovanje v družbi. Vendar gre za tako redke primere, da je strah pred tem (samo na osnovi tega, ker ima otrok tik) neosnovan. Razen seveda, kot sem že rekla, če so se podobne bolezni pojavljale v družini.

xxy ali te lahko vprašam,če si iz stroke?

Ne čisto. Sem pedagoginja, vendar sem se poklicno precej ukvarjala tudi z otroki, ki so imeli podobne težave, zato sem predelala kar nekaj literature s področja psihologije ter psihiatrije. Obiskujem tudi seminarje in druga izobraževanja v zvezi s to tematiko.

XXY,

torej če gre za nevrološko motnjo se to VEDNO vidi na EEG???

xxy, saj pravim prav to (in samo to): da so tisti, ki so bolj nagnjeni k določenim motnjam, bolj nagnjeni tudi k tikom, te pa najprej opazimo (prej kot recimo prisilne misli in kompulzivno vedenje, ki jih (po literaturi) lahko imajo že tudi zelo majhni otroci).
Torej, da povzamem še enkrat: tik je zelo pogosta reč (nalašč ne pravim “motnja”), in v veliki večini primerov nima zveze z goraj omenjenimi težavami. V primeru pa, da je človek (otrok) nagnjen k omenjenim psihičnim motnjam, je pa močno povečana verjetnost, da bo imel tudi tike.
Zakaj pa sem to sploh napisala? Ker ljudje o tem (zaradi stigme) premalo vejo, govorijo, pišejo) in se takim ljudem (in otrokom) pomaga mnogo kasneje, kot bi se lahko. Ker očitno veliko veš o tem, veš tudi to, da je ocena ameriške zdravstvene organizacije, da je pogostnost na primer obsesivno kompulzivne motnje med prebivalstvom 1-2%, pač v različno močno izraženi obliki, in da približno ena tretjina odraslih bolnikov navaja, da se spomnijo teh (takih) težav še iz otroštva, le da se seveda niso zavedali, za kaj gre…

Ne, vseh nevroloških motenj se ne da ugotoviti z običajnimi diagnostičnimi sredstvi.

Nekaj iz neta v zvezi s tem sindromom:

“Tourettov sindrom (TS) je podedovana nevrološka motnja. Značilni so nehoteni telesni gibi (tiki) ter nenadzorovani vokalni glasovi. Redko lahko vokalizacija vsebuje socialno neprimerne besede in stavke – imenujemo jih coprolalia. Ti izbruhi niso niti namerni niti vsebinsko pomembni. Neprostovoljni simptomi so lahko tudi mežikanje z očesom, ponavljajoče se odkašljevanje ali smrkanje, …

Značilni tiki

Motnja je bila poimenovana po francoskem nevropsihiatru, ki jo je uspešno raziskal v poznih letih 19. stoletja, to je Georges Gilles de la Tourette. …

Tourettov sindrom je torej nevrološka motnja, za katero so značilni tiki – nehoteni, hitri nenadni gibi ali različne vokalizacije, ki se podobno ponavljajo. Večkratni motorični tiki in en ali več vokalnih tikov so navzoči v nekem časovnem obdobju trajanja bolezni, čeprav ni nujno, da se pojavljajo hkrati. … Značilno je tudi, da bolezen nastopi pred osemnajstim letom starosti. Pojavlja se v vseh etničnih skupinah, moški so tri- do štirikrat pogosteje prizadeti kot ženske.

Izraz “nehoten”, s katerim označujemo tike TS, se zdi včasih sporen, saj vemo, da večina ljudi s TS nekako le lahko nadzira svoje simptome. Ne vemo pa, da ta nadzor, ki se lahko izvaja kjer koli – v enem mahu od nekaj sekund do nekaj ur -, lahko le odloži na pozneje več hujših izbruhov simptomov. Tike doživljajo kot nepremagljive in jih (tako kot pri potrebi po kihanju) navsezadnje morajo izraziti. …

Pogosto se pojavlja vprašanje, ali je obscena, nespodobna govorica (coprolalia) značilen simptom Tourettovega sindroma. Ni. …

Od mežikanja do skakanja

Diagnozo TS je mogoče določiti z opazovanjem simptomov in ovrednotenjem zgodovine njihovih izbruhov, ne pa s krvno preiskavo ali kakšnim drugim nevrološkim testiranjem. …

Najobičajnejši prvi simptom je obrazni tik, denimo mežikanje z očesom ali trzanje ustnice. Začetni znaki so lahko tudi nenamerni zvoki, kot je odkašljevanje ali glasno vdihavanje zraka (smrkanje), pa tudi tiki udov. Redkeje motnja izbruhne nenadoma s celo vrsto gibalnih in vokalnih simptomov.

Ločimo dve glavni kategoriji tikov – preproste in kompleksne. …

Obseg tikov ali tikom podobnih simptomov, ki jih lahko opazimo pri TS, je zelo širok. Kompleksnost nekaterih simptomov pogosto zbega družinske člane, prijatelje, učitelje in delodajalce, ki jim je težko verjeti, da so taka dejanja ali vokalna izrekanja nehotena.”

Dobronamerna, hotela sem samo opozoriti, da je TS neodvisen od kakršnegakoli delovanja staršev in se temu ni moč izogniti s takim ali drugačnim ravnanjem. Da torej starši otrok s tikom ne bi mislili, da morajo ravnati na določen način, če naj bi se hoteli izogniti temu, da njihov otrok zboli za TS. Ali da so kakorkoli krivi, ker niso pravočasno reagirali in pomislili na TS že ob otrokovem prvem tiku. Ker zadeve ne bi mogli preprečiti v nobenem primeru oz. je niti niso mogli z nobenim svojim dejanjem povzročiti. Ko pa enkrat pride do te stopnje, pa itak vsi poiščejo pomoč strokovnjakov (doker zadeva ni toliko napredovala, da je jasno, da gre nedvomno za TS, zdravljenje itak ni možno). Zato pravim, da se ni smiselno že vnaprej bati, če v družini ni bilo znanih primerov take ali podobnih motenj. Seveda pa je dobro vedeti tudi za to možnost, se strinjam.