Vsako leto 10. septembra obeležujemo Svetovni dan preprečevanja samomora. Letošnja obeležitev je že 12. zapovrstjo in poteka pod geslom »Preprečevanje samomora – ves svet povezan«. Geslo, ki sta ga Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za preprečevanje samomora izbrali za obeležitev, odraža pomembnost različnih strok, resorjev in inštitucij na različnih nivojih pri prizadevanjih za uspešno preprečevanje samomora. Za ogrožene posameznike pa je kjučna povezanost med ljudmi, saj lahko osamljenost poveča tveganje za samomor, nasprotno pa trdne medčloveške vezi lahko delujejo varovalno. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) opozarjamo, da vseh samomorov sicer ne moremo preprečiti, mnoge pa vendarle lahko – s povečano pozornostjo do soljudi, s pravočasnim iskanjem pomoči zase ali za drugega, s ponudbo čim več oblik strokovne pomoči in seveda tudi z ozaveščanjem o problemu. Lani je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 361 moških in 87 žensk.
Leta 2013 je samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100 000 prebivalcev) znašal 21,76 (35,42 za moške in 8,37 za ženske). V absolutnih številkah to pomeni, da je za posledicami samomora lani umrlo 448 ljudi. Od leta 2010 dalje beležimo rahlo naraščanje števila samomorov, kar je predvsem posledica nekoliko večjega števila samomorov med moškimi (2010–2012), v letu 2013 pa se je nekoliko povečalo število samomorov med ženskami. Kljub temu je potrebno poudariti, da je ta številka še vedno precej nižja od tiste, ki smo je bili vajeni na začetku prejšnjega desetletja. Pri regijah glede večje ogroženosti še vedno izstopajo regije na vzhodu. Najnižji količnik so zabeležili v Novi gorici, Kopru in Ljubljani, najvišjega pa v regijah Maribor, Murska Sobota, Ravne na Koroškem, Novo mesto in Celje. Bolj ogrožene regije so hkrati tudi regije, v katerih so izrazito ogroženi moški (imajo bistveno višji količnik kot ženske).
Število življenj, ki jih družba vsako leto izgubi zaradi samomora, presega skupno število smrti v vojnah in število umorov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi samomora vsako leto umre okrog 800 000 ljudi. »Zato tudi letošnje geslo odraža pomembnost povezav na različnih nivojih za uspešno preprečevanje samomora, npr. povezanost na področju kliničnih strok (sodelovanje strokovnjakov za uspešno obravnavo ogroženih), povezovanje in sodelovanje med različnimi akterji in resorji (šolstvo, sociala, zdravstvo, znanost), povezanost na nacionalni in mednarodni ravni ter mogoče ključno, povezanost med ljudmi, saj pri ogroženih posameznikih osamljenost lahko poveča tveganje za samomor, nasprotno pa trdne vezi med ljudmi lahko delujejo varovalno,« je povedala dr. Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora, in dodala: »Ob letošnjem svetovnem dnevu je potekala tudi simbolična akcija »Prekolesarimo svet«, katere namen je bil zbliževati in povezovati ljudi ter povečati ozaveščenost o pomembnosti preprečevanja samomora. Izziv je, da bi v akciji skupno prekolesarili 40 075 kilometrov, kolikor znaša obseg zemlje, kar simbolizira povezanost celega sveta in da bi pri tem sodelovali udeleženci iz vseh celin in čim več držav.« Poleg omenjene akcije je letošnji svetovni dan preprečevanja samomora pomemben tudi zato, ker bo izšlo poročilo Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom Svetovno poročilo o samomoru (World suicide report), v katerem bodo opisane preventivne aktivnosti, ki jih izvajajo posamezne države, in aktualni mednarodni primerljivi podatki o umrljivosti zaradi samomora. Poročilo bo predstavljalo dobro orodje za vse, ki že delujejo na tem področju, za klinike, raziskovalce, žalujoče, neprecenljivo pa bo za države in politične odločevalce, ki preprečevanja samomora še niso postavili na svoj prioritetni seznam. Poročilo sledi smernicam Akcijskega načrta za duševno zdravje 2013–2020 (Mental Health Action Plan), ki ga je sprejel Svetovni zdravstveni svet, in vseh 194 držav članic zavezuje, da do leta 2020 samomor znižajo za 10 odstotkov.
Bodimo pozorni do drugih
Mnoge samomore bi lahko preprečili s povečano pozornostjo do soljudi, pravočasnim iskanjem pomoči zase ali za drugega, ponudbo čim več oblik strokovne pomoči in ozaveščanjem o problemu. »Bodimo pozorni vedno, kadar pri ljudeh opazimo brezup, nemir, nemoč, ko človek vse vidi črno, se ne mara in ima občutek, da zanj ni nikomur mar. Jemljimo resno, če izgubi veselje do življenja in smisel, se umakne iz družbe, še posebej, če govori o smrti in samomoru. Bodimo pozorni na izjave, kot so na primer: najraje bi kar umrl… saj je vse skupaj brez pomena… ne zdržim več… kar šel bi…, še posebej, če prej oseba ni govorila na ta način. Ob takšnih izjavah si vzemimo čas in povprašajmo človeka, kaj misli s tem. Ni dovolj, da rečemo ‘saj bo bolje’, treba je zares prisluhniti. V hudi stiski človeka nikoli ne puščajmo samega, vse dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti. Spodbudimo ga, da poišče pomoč. Marsikdo v psihični stiski ne zmore iti do strokovnjaka, zato je prav, da mu pri tem pomagamo, na primer tako, da mu uredimo obisk pri osebnem ali dežurnem zdravniku, ali ga tja pospremimo kar sami. Na stisko opozorimo tudi njegove najbližje,« svetuje Nuša Konec Juričič, vodja strokovne skupine za duševno zdravje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, in dodaja: »Tudi po poskusu samomora moramo človeka peljati k zdravniku, četudi nima nobenih poškodb in nam zagotavlja, da poskusa ne bo ponovil. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat je izjemno pomembna podpora in spodbuda, da vztraja pri zdravljenju. V primeru poskusa samomora in po odpustitvi iz bolnišnice potrebuje posameznik močno podporo, redno jemanje morebitnih predpisanih zdravil in kontrole pri osebnem zdravniku, psihiatru in psihologu, saj je verjetnost za ponovni poskus samomora zlasti v prvem letu povečana. Blagodejno je, če se zanj omilijo zunanji stresni dejavniki in zagotovi dovolj spodbudno domače in delovno okolje. Po poskusu samomora bo moral posameznik pričeti z reševanjem problemov in se obenem učiti sprejemanja tistega, na kar dejansko nima vpliva.«
Povezanost z ljudmi, ki je tudi geslo letošnje aktivnosti ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora, nam je v težkih življenjskih situacijah v oporo. Predsednica Slovenskega združenje za preprečevanje samomora Anka Zavasnik pravi: »Pomembni so partnerski odnosi, povezanost z družino ter stiki s prijatelji, saj je v teh zvezah vedno prisoten močan čustveni naboj. Posamezniku, ki razmišlja o dokončanju svojega življenja, predstavljajo varne navezave z bližnjimi pomemben motiv za življenje in ga zato silijo v iskanje primernejših rešitev. Kadar pa ti odnosi že v osnovi ne vključujejo zaupanja in sodelovanja, lahko ob dodatnih obremenitvah postanejo konfliktni in vodijo celo v razmišljanja o razširjenjem samomoru, maščevanju in smrti bližnjih. Močna čustva, ki obvladujejo suicidalnega posameznika, imajo lahko depresivno vsebino, ki vpliva na njegova prepričanja na tak način, da verjame, da bo tudi bližnjim smrt prinesla olajšanje. Lahko pa so povezana z neobvladljivo jezo ob lastni prizadetosti ob izgubi ljubljene osebe.« Ob tem se zaradi neugodne družbeno-ekonomske situacije pogosteje srečujemo z obremenitvami in ovirami pri zadovoljevanju najbolj osnovnih življenjskih potreb (primerno bivališče, zaposlenost, dohodki, ki omogočajo preživetje). Poskusi reševanja teh problemov pa se pogosto končajo z zavrnitvijo, ki v doživljanju posameznika sproži občutek poraženosti, nemoči, nezmožnosti vplivanja na lastno prihodnost in v končni fazi občutek brezizhodnosti iz situacije in obupa ter posledično razmišljanje o samomoru. Predvsem v takšnih trenutkih je pomembno, da s takšnimi občutki ne ostanemo sami.
V duševni stiski je treba poiskati pomoč
Četudi so mnogi ljudje še vedno prepričani, da je v duševni stiski najbolje ostati tiho, oziroma da si mora človek v takem primeru pomagati sam, je vedno več tistih, ki v stiski poiščejo strokovno pomoč. Ta je na mestu vedno, kadar stiska obvladuje posameznikovo življenje do te mere, da je moteno njegovo vsakodnevno delovanje doma, v šoli ali službi in kadar stiske sami ne znajo oziroma ne zmorejo rešiti. »Samomor prizadene bližnje osebe, še toliko bolj, če gre za razširjen samomor. Pogovor s strokovnjakom (svetovalcem na telefonski krizni liniji, psihologom, psihoterapevtom, psihiatrom, zdravnikom) bo prizadetim bližnjim pomagal izraziti bolečino, občutke in dileme ob dogodku ter »preživeti« težko obdobje žalovanja. Zato je pomembno, da ob obveščanju širše javnosti o takšnih tragičnih dogodkih, avtorji prispevkov objavijo tudi različne vire strokovne pomoči,« svetuje psihologinja Anka Zavasnik.
Svetovalnice za pomoč v duševni stiski
Na NIJZ, območni enoti Celje, že od leta 2010 kot zelo dobrodošla oblika pomoči deluje svetovalnica za prvo psihološko pomoč »Tu smo zate«. Vsako leto svetovalnico obišče med 150 in 200 uporabnikov z različnimi težavami, med katerimi so v ospredju predvsem težave v partnerskih odnosih in družini. Prihajajo zlasti ljudje v srednjih letih, ki v silni dinamiki življenja izgubljajo tla pod nogami, vse bolj se oglašajo tudi starejši in mladostniki. Svetovalci so psihologi in psihoterapevti z večletnimi praktičnimi izkušnjami. Kliente podprejo s sprejemanjem, razumevanjem in spodbujanjem k aktivnemu reševanju težav. Včasih se izkaže, da je v pomoč že prvi razgovor s svetovalcem, večina pa jih pride večkrat. Svetovalnica deluje v prostorih območne enote NIJZ Celje, ob ponedeljkih, torkih in četrtkih, od 15. do 18. ure, dejavnost sofinancirajo Ministrstvo za zdravje in nekatere občine. Na pogovor s strokovnjakom lahko pridejo posamezniki kadarkoli v okviru delovnega časa svetovalnice, lahko se tudi vnaprej naročijo. Njihov prispevek za 45-minutni pogovor znaša 5 evrov. Še daljšo tradicijo, sicer pa podoben način dela ima Center za psihološko svetovanje Posvet v Ljubljani, ki deluje vsak delovnik. »Izkušnje obeh svetovalnic kažejo na povečane potrebe odraslih po psihološkem svetovanju, zato v stroki javnega zdravja menimo, da bi podobne svetovalnice ob podpori lokalnih skupnosti in države morale zaživeti tudi v drugih slovenskih krajih. S tem ko bi se povečala dostopnost ljudi do strokovne psihološke pomoči, bi se zagotovo zmanjšala marsikatera osebna življenjska stiska,» je prepričana Nuša Konec Juričič.
Informacije o možnostih preprečevanja samomora tudi na spletu
Slovenski center za raziskovanje samomora, Univerza na Primorskem, Inštitut Andreja Marušiča (SCSR UP IAM) je v zadnjem letu razvil novo spletno stran za razumevanje samomora Živ? Živ! (www.zivziv.si). Stran s svojo svežo grafično podobo in strokovnimi informacijami za ljudi v stiski, tiste, ki z njimi prihajajo v stik, bližnje po samomoru ter medije predstavlja pomembno orodje za preprečevanje samomora pri nas. Stran je v manj kot enem letu obiskalo več kot 36.000 ljudi.
»Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, smo na centru v akciji Prekolesarimo svet kolesarje vzpodbujali in jim sledili na Facebook omrežju, kjer so udeleženci objavljali svoje kolesarske dosežke. Ob tem dogodku je center pripravil tudi razstavo literarnega natečaja. V projektu A (se) štekaš?!? so namreč srednješolci sodelovali v pisanju o svojih stiskah in kako si pri tem pomagajo. Javnost vabijo, da si na povezavi ogledajo pisano galerijo 25 izpovedi mladostnikov. Najboljša dela so bila nagrajena, v centru pa si želijo, da so mladi en drugemu vzgled, kako se je možno soočiti s stisko, ki se v odraščanju pogosto kaže v težavah s samospoštovanjem, konflikti s starši, prijatelji, šolskimi obveznostmi in predvsem lastno identiteto,« je povedala asist. Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora.
S ciljem prepoznavanja in preprečevanja samomorilnega vedenja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, Slovenski center za raziskovanje samomora, Univerza na Primorskem, Inštitut Andreja Marušiča SCSR UP IAM in Slovensko združenje za preprečevanje samomora sicer celo leto izvajajo delavnice za učence, dijake, njihove učitelje in starše, pa tudi za specifične poklicne skupine, kot so policisti, svetovalci in zdravstveno osebje, ki so pomemben člen pri prepoznavi samomorilnega vedenja.
Kontakti za pomoč v stiski
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 – Zaupna Telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24h/dan; klici so brezplačni)
080 12 34 – TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
031 778 772 – Svetovalnica za prvo psihološko pomoč Tu smo zate v Celju ([email protected])
031 704 707 – Center za psihološko svetovanje Posvet ([email protected])
Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje
