Kratkovidnost

Nasprotno kot pri daljnovidnem očesu, se vzporedno vpadajoči žarki pri kratkovidnem ali miopičnem očesu zbirajo že pred mrežnico, mrežnica pa dobi žarke, ki so se že križali, zato je slika nejasna in posamezne točke slike so razpršilni krogi. Daljišče leži torej pred očesom.

Kratkovidni vidijo slabo v daljavo, dobro pa na blizu in to predmete, ki ležijo v akomodacijskem polju, oziroma med njegovim bližiščem in daljiščem. Ker pa je njihovovo bližišče bližje, kot pri normalnem očesu, lahko predmete bolj približajo očesu in jih vidijo bolje kot normalnovidni, ker dobijo večjo sliko na mrežnici. Za gledanje na blizu potrebujejo tudi manj akomodacije, če pa imajo svoje daljišče v delovni razdalji, je pa sploh ne potrebujejo. Drugače je sedaj z gledanjem na daleč.

Kratkovidni z akomodacijo svoje napake ne more popraviti, kajti z akomodacijo se lomna sila še poveča in slika (žarišče) se še bolj odmakne od mrežnice, tako da je vidljivost še slabša. Težave nastanejo tudi pri višji stopnji kratkovidnosti, ker morajo predmete zelo približati. Prekomerna konvergenca kratkovidne utruja in jim povzroča bolečine (muskularna anestopja). Prekomerna napeta mišica rada omaga, zato zasledimo pri kratkovidnih strabizmus divergens.

Poznamo v glavnem dve vrsti kratkovidnosti. Prva je podaljšana zrkelna os ali osna kratkovidnost, za drugo pa smatramo večjo lomnost optičnih lomil. Optična lomila so v tem primeru: roženica, če lomi žarke močneje, leča, če je defektna in zavzame obliko krogle, ali pa, če se pomakne naprej. Vsi ti vzroki so redki. Pri večini je oko dolgo 24 mm, a se pri visoki kratkovidnosti podaljša tudi do 32 mm. Zato je sedaj razumljivo, da se vzporedno vpadajoči žarki združijo že pred mrežnico (glej sliko), in sicer čim bolj pred njo, čim daljše je zrklo.

Kratkovidnost pravzaprav ni prirojena, ampak nastane pozneje v šolski dobi ali pa celo še pozneje, redko kdaj prej. Podeduje se le višja stopnja kratkovidnosti, če ima eden izmed staršev višjo refrakcijsko napako, obstaja verjetnost, da bo podedovala isto napako večina otrok. Kratkovidnost, ki se pojavi v šolski dobi, raste počasi, dokler raste organizem, po končani telesni rasti, pa se ustavi na neki stopnji. Navadno doseže nizko do -3.00 dioptrije ali srednji stopnjo od -3.00 pa do -6.00 dioptrije. Večjih komplikacij na očesnem ozadju ne napravi, vid se da precej dobro korigirati.

Visoka stopnja kratkovidnosti se ravno tako lahko pojavi v šolski dobi ali pa celo še prej, napreduje vse življenje in doseže do -20.00 ali celo -30.00 dioptrije. Pri temeljitem pregledu ponavadi zasledimo, da je takšen vid tudi z dobro korigiranimi stekli precej slab. Vedno je kompliciran s spremembami na očesnem ozadju in vid nepopravljivo oslabi ali se celo uniči. Na zunaj je zrklo videti izbuljeno, ima jajčasto obliko, beločnica je zadaj stanjšana, včasih tako močno, da je na nekaterih mestih sploh ni. Konvergenca je otežena, steklovina pa prizadeta, ker sploh ne raste pri večanju zrkla in odstopi od podlage. Zdravljenje je skoraj brezuspešno.

Kratkovidnega lahko spoznamo takrat, ko gleda v daljavo s priprtimi vekami. Pomaga si s tem, da z vekami pripre zenici in tako zmanjša razpršilne kroge. To mu preide v navado in gleda s priprtimi očmi. Od tod tudi ime miopia.

Kratkovidni občutijo v steklovini tako imenovane fiziološke mušice (mauches volantes), katere se jim na ozadju nejasnih slik še bolj odražajo kot daljnovidnim in normalnovidnim.

Če mladega kratkovidneža preiskusimo s poskusnimi stekli in mu damo npr. steklo -4.00 dioptrije, bo videl in lahko prebral vrsto Snelove tablice, ki jo od njega zahtevamo. Če mu sedaj zamenjamo steklo z -4.50 ali -5.00 dioptrije, vidi z njim prav tako dobro. Zakaj?

Presežek -0.50 ali -1.00 dioptrije lahko nevtralizira z akomodacijo. Zato tu velja pravilo, da nam pri korekciji pove stopnjo kratkovidnosti najšibkejše steklo, s katerim dosežemo najboljši in pravilen vid. To imenujemo korigiranje glede na akomodacijo.

Daljišče očesa določimo tako, da oddaljujemo od oči droben tisk. Kraj, kjer postane tisk nejasen, nam pove lego daljišča D. Razdaljo od D do očesa izmerimo; ta znaša npr. 25 cm. Daljišče leži torej 25 cm pred očesom. Sedaj lahko v dioptrijah izrazimo kratkovidnost = 100 / 25 = 4,00 dioptrije. Ta način je možen le pri višji stopnji kratkovidnosti, zato ga ne uporabljamo, ker ni praktičen.

Spregovoril bi še o dobrem in slabem vplivu očal. Mnenja niso povsem enotna. Vsekakor se pa ostrina vida s stalnim nošenjem očal bolj ohrani in kratkovidnost ne raste tako deletarno. Važno je tudi, da kratkovidni, katerega daljišče ne leži preblizu očesa, nosi očala samo za gledanje v daljavo, za bližinska dela, pa naj jih ne uporablja. Večina se tega pravila ne drži in to zaradi nepoučenosti. Če z očali, ki so predpisane samo za daleč, gleda na blizu, s tem zelo slabo vpliva na oči. In tu tiči eden izmed vzrokov, zakaj kratkovidnost stalno narašča. Znano je tudi to, da se da začetna kratkovidnost, če ni premočna, odpraviti s tem, da ne sežemo prehitro po očalih. Z zmanjšano dozo naprezanja oči, s počivanjem očesa pri pogledu v daljavo itd., lahko dosti pripomoremo, da se vid občutno popravi. Pravilno je tudi, da pazimo na svoje oči s tem, da skrbimo za dober tisk, za pravilno razsvetljavo, za pravilno držo telesa pri bližinskem delu idr.

Če pa nas vid le preveč utruja, ter nas pri tem boli glava, je nujno, da se čimprej izmeri dioptrija, ter predpiše ustrezna očala. Zato je dolžnost očesnega optika, da mora dandanes s svojim sodobnim strokovnim znanjem stranko pravilno poučiti, ji dati nasvet, kako si obvaruje ali celo izboljša vid.

V odgovarajoči starosti (po 40 letu), ki je pri kratkovidnem pogostokrat poznejša kot pri normalnovidnem, postanejo kratkovidnemu potrebna očala tudi za bližino, kajti samoumevno je, da postaja kratkoviden tudi staroviden.

Preberite tudi