“Vse smo poskusili – redno menjavanje spodnjega perila in pranje posteljnega perila, vsakodnevno umivanje rok in jutranje prhanje, kratko postriženi nohti, izogibanje praskanju ter celo uporaba naravnih zdravil, kot so česen, korenje, bučna semena, papin in kurkumin,” svojo tegobo z nadležno golaznijo razlaga naša bralka.
Zgodba bralke
Prvič smo na podančice posumili, ko je naš sin v prvem razredu zelo pogosto imel bolečine v trebuhu. Misli smo, da gre za težave pri prehodu iz vrtca v osnovno šolo, pa se je izkazalo, da ne gre za to. Ker krvni izvidi niso pokazali ničesar posebnega, kar bi lahko kazalo, na dolgotrajne bolečine v trebuščkom je pediatrinja pomislila na podančice. Napotila nas je na test z lepilnim trakom in tam se je pokazalo, da gre res za podančice. Sprva smo bili veseli, da smo odkrili razlog za bolečino, ki se nam je zdel preprosto rešljiv.
Poleg bolečin v trebuhu so bili simptomi še temno rdeči podočnjaki, neizmerna želja po sladkarijah, tudi v poznih urah, ko bi moral naš sin že spati, nočno prebujanje in slaba volja. Obdobje obiskov pri zdravnikih, nočnih prebujanj zaradi srbenja in stalnega stresa, ki ga prinaša ta težava, je bilo zelo naporno. Na začetku smo bili precej zmedeni, saj se je okužba s podančicami ponavljala kljub našim prizadevanjem za higieno in upoštevanjem vseh ukrepov za preprečevanje.
Pediatrinja nam je večkrat predpisovala tablete za zdravljenje okužbe s podančicami. Osebno zdravljenje okuženih družinskih članov ni prineslo želenih rezultatov. Kljub večkratnemu zdravljenju se je okužba vedno znova pojavila. Naša zgodba ni edinstvena. Med iskanjem rešitev smo se srečali s številnimi družinami, ki imajo iste težave. Kljub temu se nismo obupali. Še naprej sledimo nasvetom zdravnikov, skrbno upoštevamo higienske ukrepe in upamo, da bomo nekega dne končno premagali te nadležne podančice.
Kakšni so znaki okužbe?
” Podančice (Enterobius vermicularis) so majhne, približno centimeter velike gliste, belkaste barve, ki živijo v prebavilih človeka. Med glistami so najpogostejše povzročiteljice okužb, predvsem pri otrocih, ki obiskujejo šolo,” razlagajo pri NIJZ.
Najpogostejši znak okužbe je močan srbež okoli zadnjika, zlasti ponoči. Do srbeža pride, ker oplojena samica leže in odlaga jajčeca v kožne gube okrog zadnjika.
Človek se okuži, ko zaužije jajčeca podančice. Oseba s podančico si ob praskanju zadnjika jajčeca zanese pod nohte, na roke, v spodnje perilo, na posteljnino. Od tod jih prenaša v hrano, na druge predmete, pohištvo. Jajčeca so tudi v hišnem prahu, prenašajo jih hišni ljubljenčki na dlaki, vendar se ne okužijo. Izven gostitelja ostanejo jajčeca kužna do treh tednov. Zlasti jim ustreza vlažno okolje. Visoka temperatura jih uniči (nad 55°C).
Najboljši način za preprečevanje okužbe s podančicami je redno umivanje rok z milom in vodo vsaj 20 sekund. Prav tako je pomembno, da redno menjavamo spodnje perilo in peremo posteljnino pri visokih temperaturah.
Če ima kdo v družini okužbo s podančicami, je pomembno upoštevati naslednje nasvete, da bi preprečili širjenje okužbe:
- Vsi družinski člani naj redno umivajo roke z milom in vodo vsaj 20 sekund.
- Vsi družinski člani naj redno menjavajo spodnje perilo in perjejo posteljnino pri visokih temperaturah.
- Vsi družinski člani naj se izogibajo praskanju zadnjika.
- Izogibajte se tesnemu stiku z drugimi ljudmi, ki bi lahko bili okuženi.
Navodila za preprečevanje okužb s podančico so dosegljiva na naslednji povezavi.
Če se tudi samo srečujete z nadležnimi podančicami, lahko podobne zgodbe naših bralcev poiščete tudi na naših forumih: