VELIKA NOČ
Pred časom je naš sine bil zadolžen s svojimi 3 sošolci, da izdelajo velik plakat na temo VELIKE NOČI. V enem petkovem popoldnevu je nastal krasen plakat in pomagali so si tudi s spodaj napisano vsebino. Vse kar so našli spisanega o Veliki noči vam posredujem, morda vam bo zanimivo prebrati ali si shranete na disekto, če vam kdaj prav pride v takšni obliki zapisano.
Medvedek Pu
VELIKA NOČ
Velika noč je največji in najstarejši praznik krščanstva.
Verni se spominjajo trpljenja Jezusa Kristusa, njegove smrti na križu in vstajenja od mrtvih, s tem pa tudi odrešenja.
Z velikim četrtkom se v katoliški cerkvi začenja sveto tridnevje. Velika noč je vselej na prvo nedeljo po prvi pomladanski luni in se torej določa po luninem koledarju. Cerkev praznuje ta praznik že od 4. stoletja kot poseben pomladanski praznik, navezuje pa se na starejši judovski praznik, na judovsko veliko noč, pasho, s katero se Judje spominjajo rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Pasha pomeni obed ali jagnje, ko so Judje obhajali sveti obed z žrtvovanjem jagnjeta. Kasneje je postalo jagnje simbol za Kristusa kot osebo, ki se žrtvuje za druge.
Velika noč je v večstoletnem praznovanju v slovenski tradiciji prinesla tudi več običajev, ki jih ponekod izvajajo danes. V četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, se verni spominjajo Kristusove zadnje večerje, med katero je postavil zakrament evharistije, pa tudi začetka njegovega trpljenja. Na ta dan je bil Kristus izdan in v katoliški cerkvi se z njim začne sveto tridnevje kot simbol oznanjevanja ‘Gospodove smrti’.
Začetek velikega tedna sicer predstavlja cvetna nedelja, teden dni pred veliko nočjo, priprave na praznik pa potekajo skozi 40-dnevni postni čas, ki se začne na pepelnično sredo in je namenjen premišljevanju o skrivnosti odrešenja.
Po evangelijskem izročilu je Jezus umrl na križu v petek ob treh popoldne, še isti večer so ga tudi pokopali, ker je bila sobota strog dan počitka. Veliki petek je edini dan v letu, ko ni maš, temveč potekajo le obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt. Ta dan je tudi strogi post.
Na veliko soboto potekajo čez dan molitve ob božjemu grobu, ki ga uredijo v cerkvah. Verni ta dan prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi (prekajeno meso, potico, pirhe, hren, jajca …), ki jih bodo zaužili v nedeljo, na velikonočno jutro. Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca že več stoletij, sprva verjetno rdeče barve, kar kaže tudi ime za velikonočno jajce, pirh, kar naj bi v madžarščini pomenilo rdeče (piros), ista beseda pa v grščini pomeni ogenj.
Jajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi pisanice ali pisanke, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po vsej Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi s pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo.
Med cerkvene obrede velike sobote sodi tudi blagoslov ognja. Zvečer pa se začne velikonočna vigilija oziroma bedenje, ki jo spremljajo posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ti vključujejo tudi obnovitev krstnih obljub in krst katehumenov – odraslih, ki so se odločili za sprejem katoliške vere.
Velikonočna nedelja, dan torej, ko naj bi Jezus Kristus ob prvem jutranjem svitu vstal od mrtvih, se začne s slovesno procesijo. V preteklosti so za ta največji krščanski praznik družinski člani dobili novo oblačilo in obutev in se v velikem številu sprva zbrali v velikonočnem jutru okrog Božjega groba v cerkvi, temu pa je sledila vstajenjska procesija. Po vrnitvi v cerkev je potekala sveta maša, ljudje pa so po njej odhiteli na domove, kjer so se družine zbrale pri skupnem velikonočnem zajtrku.
Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak je dobil del od vseh blagoslovljenih velikonočnih jedi in moral pri tem paziti, da je z vsemi ravnal dostojno. Velika nedelja je vedno med ljudmi veljala za tako svet dan, da se ni smelo nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli zdoma šele na velikonočni ponedeljek.
Velikonočni ponedeljek je praznik, dan sprostitve, ki je namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Včasih so ljudje na ta dan sekali pirhe in pomaranče. Nekateri birmanski botri so na ta dan z velikonočnimi dobrotami obdarovali svoje birmance. Nekdaj je veljalo še, da po veliki noči, ko je zemlja blagoslovljena, otroci zunaj lahko hodijo bosi in se ni bati prehlada.
Velikonočno praznovanje se ne konča na velikonočno nedeljo, temveč vsaj v bogoslužnem pogledu traja ves teden. Štirideset dni po veliki noči v cerkvi obhajajo Gospodov vnebohod. V okviru cerkvenega leta se velikonočni čas konča šele na binkošti, 50 dni po veliki noči. Posebno so v tem času poudarjene nedelje, imenovane kar velikonočne nedelje.
Najzgodnejša velika noč je bila v prejšnjem stoletju samo enkrat, to je bilo 23. marca leta 1913, v 21. stoletju pa bo tega dne velika noč tudi samo enkrat, leta 2008. Najbolj pozno je velika noč lahko 25. aprila. To se je zgodilo v 20. stoletju le leta 1943, v 21. stoletju pa bo na ta dan samo leta 2038.
_________
Predgovor k Veliki noči
Velika noč je poleg Božiča največji krščanski praznik. Datum Velike noči se vsako leto posebej določi in sicer na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni.
Velikonočni čas ni le velikonočna nedelja, temveč vsaj veliki teden.
V širšem pomenu besede pa traja velikonočni čas od pepelnične srede pa vse do binkošti.
Veliki teden se prične s cvetno nedeljo, ki predstavlja spomin na prihod Kristusa v Jeruzalem. Na cvetno nedeljo prinašamo kristjani v cerkev k blagoslovu sveže zelenje in rastlinje.
V različnih predelih Slovenije je zelenje različno oblikovano.
Najpogosteje govorimo o velikonočnih butaricah, katere pa se med seboj razlikujejo. Nekateri jih še vedno vežejo sami, nekateri pa enostavno kupijo butarico na trgu.
Tisti, ki jih vežejo sami trdijo, da mora biti butarica sestavljena iz sedmih rastlin. Običajno je to leska, vrba, brinje, bršljan, pušpan, resje in oljka ali hrast.
Otroci na podeželju smo in še vedno tekmujejo kdo ima večjo in lepšo butaro.
Priprava na pletenje butarice se je pričelo z nabiranjem rastlinj in zelenja. To nalogo so imeli običajno večji otroci ali pa hišni gospodar. Pri nas doma je oče zvezal z lesko in vrbo, nato je mama oblikovala butarico. Otroci smo ji dodajali zelenje, ona pa ga je z vrvico privezovala na osnovo.
Spletla je toliko butaric, kot je bilo pri hiši otrok. Včasih je na butarico privezala tudi jabolko ali pomarančo, katero je smel po blagoslovu tisti, ki je butarico nesel k blagoslovu, pojesti.
Ljubljanske butarice so sestavljene iz več vrst pobarvanega oblanja, katerega skupaj z zimzelenim rastlinjem vežejo na leskovo in vrbovo osnovo. Ljubljanske butarice so zaradi živopisanih barv pogosto spominek, katerega tujci radi odnašajo s seboj.
V Ljubnem ob Savinji pa poznamo butarice, ki jih domačini imenujejo tudi potice. Butarice so oblikovane iz rastlinja in sicer tako, da upodabljajo različno kmečko orodje.
V nekaterih predelih Slovenije dobijo otroci, ko se vrnejo od blagoslova (od maše) prve pirhe. Pirhi so ena najstarejših velikonočnih jedi na Slovenskem.
Veliki teden je čas, ko se vsa družina pripravlja na Veliko noč.
Temeljito čiščenje stanovanja in okolice hiš je značilno opravilo velikega tedna.
Očiščen pa naj bi bil tudi človek. Telesno čiščenje smo opravili s
40 – dnevnim postom in še posebej s postom na Veliki petek.
Mnogi pa opravijo tudi spoved, katera naj bi poskrbela za očiščenje duše.
_________
VELIKA NOČ
Že davno pred nastopom krščanstva je naše ljudstvo v aprilu slavilo zmago dobrih – poletnih duhov nad zimskimi demoni. V krščanstvu so se ta slavja sicer preoblikovala, a ohranila so dediščino starodavnih običajev. Tako je še danes v velikonočnih praznovanjih vrsta poganskih prvin.
Priprave na veliko noč so se začele že precej pred velikonočno nedeljo, z njimi pa je povezana marsikatera šega in verovanje.
VELIKONOČNE JEDI
Po dolgem štiridesetdnevnem postu so se velikonočne dobrote prilegle: gnjat, pirhi, potica pa tudi stara kranjska aleluja: jed iz posušenih in stolčenih repnih olupkov, skuhanih v svinjski juhi. Ta jed nas spominja na leto 1529, ko je bila v naših krajih huda lakota.
ALELUJA
1kg repnih olupkov
1 do 1,5l suhe juhe
10 zvrhanih žličk moke
ocvirki in zaseka
Posušene repne olupke operemo in jih tri dni namakamo. Vsak dan vodo odlijemo in prilijemo drugo. Nato olupke skuhamo v manjši količini suhe juhe (juhe, v kateri se je kuhalo suho meso). Kuhane ocedimo in sesekljamo. Prilijemo juho, ki jo podmetemo: moko razmešamo z malo mrzle suhe juhe in med mešanjem prilijemo vreli vodi.
Če hočemo, jed zabelimo z vročimi ocvirki ali z zaseko.
V Poljanski dolini so repne olupke zakuhali z belo moko in zabelili z maslom.Drugje spet so jih skuhali v kaši, podmeteni z ajdovo moko ali pa kar v mesni juhi.
Valvasor nam je podal opis »kranjskega žegna«, iz druge polovice 17.stoletja: prekajena svinjina, osoljena govedina, kuhana jaca in kolač. Ta je bil vedno iz bele moke, imel pa je poseben nadev.Oskrbeli so si tudi jagnje, tega so nesli k blagoslovu celo najrevnejši.
Prekmurski žegen sestavlja kos mesa, slanine z mesom, pirhov, korenino hrena, kvašeno potico in vlečeno potico«vrtanek«, ki slovi kot prekmurska narodna jed.V tržaškem žegnu je bila pinca, z mlekom in rumenjaki umešan sladek in odišavljen kruh, ki so ga od zunaj namazali z rumenjakom, da se je svetil.Tržaško goriška posebnost so še menihi, ki so iz takega testa kakor pince, a spleteni v kite, ki objemajo na enem koncu rdeč pirh. Sem sodi še žolca, pršut, koromač in pobarvna jajca.
Vsekakor pa so najbolj tipična velikonočna jed, povezana s številnimi šegami in simbolo – jajca – podoba rodovitnosti, izvor življenja.
Rdeča pobarvana jajca se imenujejo pirhi, pisano barvana in poslikana pa pisanice.
V zvezi s pirhi nastopa tudi pri nas velikonočni zajec, ki skoraj po vsej Evropi prinaša (zlasti otrokom) pobarvana in pisana jajca.
VELIKONOČNI JEDILNIK
Domača šunka s hrenom
Piščanec v aspiku s trdo kuhanimi jajci
Juha z domačimi rezanci
Pečen in ocvrt kozliček ali jagnje
Pečen krompir
Stročji fižol v solati
Rozinova potica ali druge potice ali primorska pinca
Kavna kupa
PRIMORSKA PINCA
1 kg moke
1jajce,7 rumenjakov, 10 dag sladkorja, 1 dl ruma,
sol, 3 dl mlačnega mleka
Kvasec: 4 dag kvasa, malo sladkorja, 2 dl toplega mleka,
1 žlica moke
1 jajce za mazanje
V kotličku penasto stepemo jajce, rumenjake, sladkor, rum in sol. Nato prilijemo toplo mleko in stepamo dalje v vodni kopeli, da se zmes segreje. Odstavimo in dodamo kvasec. Zamesimo testo, ga nekoliko ugnetemo, nato prilijemo raztopljeno maslo, olje, dobro pregnetemo in postavimo na toplo, da vzhaja. Vzhajano testo zvrnemo na pomokano desko, ga narežemo na tri dele in vsakega posebej pregnetemo v okrogel hlebček. Položimo v namazan pekač, vsak hlebček pokrijemo s skledo in pustimo, da vzhajajo. Vzhajane namažemo z jajcem in vsakega trikrat zarežemo iz sredine navzven. Pečemo 50 do 60 minut pri 180 C.
