Obdarovanje
Mi imamo pa kar srečolov. Po moji strani nas je sedem odraslih in ker bi bilo to cenovno malo prevelik zalogaj smo se pred 4 leti odločili za srečolov in je idealna rešitev. Za praznike nekaj daš in nekaj dobiš! Pa tudi vsota je min samo 3.ooo, tako da je prav zabavno.
Seveda za otroke in taščo pa tasta to ne pride upoštev.
Lansko leto sem jaz nabavljala uporabna darila KOSE PRŠUTA in MEŠANE OLIVE! vsi so bili navdušeni
LP
Pri nas Miklavž tavelikim prinese samo sadje in kakšno sladkarijo, za mulčke je pri nas ravno Miklavž ta glavn. Sem ravno danes govorila s prijateljico, katere otrokom sem botra (in ona našemu!) in sva se zmenili, da tudi tisto, kar smo oboji namenili za Miklavževa darila, nakažemo tej ubogi družini v Celju. So bolj potrebni, kot naš drobiž igrač.
Drugače je pa tko: naš je rojen na sveti večer, mož pa par dni po novem letu, tko da tukaj čisto ne bomo ušli skozi, staršem kupimo tisto, kar rabijo, pa ne glede na to, a je dva jurja ali pa 10. Če ne rabijo nič, dobijo pa samo eno drobno pozornost (naš oče recimo veliiiiiiko vrečo arašidov, ki jih nato lupi in zoblje še dva meseca, vesel je pa kot malo dete). Sva pa oba edinca, tko da kake “številne” žlahte ni na spisku :))) S prijatelji je pa dogovor, da se obdarujejo samo otroci in sicer za tistega “možaka”, ki je pri njih doma “ta glavni”. Vseh treh pa res ne zmoremo!
No, tudi meni se začne kar v glavi vrteti pred prazniki, ko pomislim komu vse moram kaj kupiti. Pa dobro, eno darilo ali dva, ampak potem ko začneš množiti: babica 1, babica 2, dedek 1, dedek 2, teta, stric…….
In tako, sem prišla ob rojstvu naše hčerkice, prvega vnuka obeh babic in dedkov na idejo…..
Mogoče se sliši malo grdo, ampak na tržišče sem dala našo hči….ha! Zelo se je obneslo že prvo leto, tako da s tradicijo nadaljujem.
Naša darila pa so bila:
– izbrala sem fotografije, kjer je bil na sliki tisti, ki sem mu darilo namenila, pa naša hčerkica, jo povečala, kupila v Šparu tiste poceni okvirje, lepo zavila, ali pa kar v tiste namizne okvirje….
– par slik smo ponovno dali razvit, kupili lep album in noter so bile slike od rojstva pa do…..
– ko je bila punčka stara leto in pol, smo ji dali prstne barve in je veselo dajala svoje ročne in nožne odtise na papir, jaz sem potem samo še vsako dala v okvir in zavila
– lani smo izbrali par dobrih slik in jih dali odtisniti na lončke, tako da je vsak dobil svojega
– letos razmišljam o izdelavi koledarja ali pa tiska na mikico……
No, mogoče sem dala kako dobro idejo….
Nada
Meni se zdijo tako fina doma narejena darila… mogoče kakšni izdelki, če smo spretni v tem; kakšno fino pecivo (lepo dekorirani makroni ali rumove in podobne kroglice v luškanih šalčkah); velikokrat dajem domačo marmelado (ki jo je treba vkuhavati že med letom, čeprav se tudi zdaj še kaj najde), ali pa naprimer čokoladni liker, ki ga skuham sama, po možni v ročno poslikanih stekleničkah. Ali pa ročno poslikane svilene rute, poslikane steklenice ali kaj podobnega. Marsikaj se z malo spretnosti da narediti doma, in tako čisto preprosto darilo postane nekaj posebnega.
Miklavž – obdarujem svoja dva otroka in nečakiji. Nečakinjama bo moja tašča zašila pulovarje iz velurja, naša pa sta naročila pulovarje in dežnike. Ter seveda piškoti. Ta starim (samo mojim, pri njegovih ni Miklavža) Miklavž prinese kakšno klobaso, suho salamo in doma spečene piškote. Zmanjeni smo da Miklavž ne nosi igrač, to lahko prinese Božiček.
Božiček – naša dva igrače (kakšen manjši paket legic)
Nečakinji – prešite brezrokavnike (spet delo tašče) + kakšna malenkost za otroško dušo
Mami – brezrokavnik velur
tašča, snaha – svilen šal (doma narisan)
svak – smučarske nogavice
svak 2, tast – pršut, teran
sestra – ?
Otroci prijateljev – taščo sem prosila če zašije kakšnih 20 velurjastih trakov za ušesa, zraven kakšen piškot, bonbon.
dedek mraz pri nas ne obstaja.
Upam da sem dala kakšno idejo.
LP A.
Jaz sem lani sklenila, da od letos pri naši hiši sprejemajo decembrska darila samo tisti, ki verjamejo v Miklavža, Božička in Dedka Mraza – torej samo naš otrok! In enako: da mi obdarujemo samo tiste, ki verjamejo v te tri – torej samo otroke (tudi če ne verjamejo več, jasno). Po tej odločitvi se počutim precej lažja!
Pika na i je bila, ko sem se lani iz prekletega občutka dolžnosti odpravila po teh groznih nakupih, doma pa pustila štirimesečno hčerko, nakar sem seveda obtičala z avtom v totalni gužvi pred BTC-jem, tako da eno uro nisem mogla ne naprej ne nazaj, in se mi je skoraj zmešalo, ko nisem mogla drugega kot to, da sem po mobitelu poslušala, kako se otrok doma joče in joče in joče…
Ljudje, scena je postala prehuda!
In sploh… to, kar se dogaja v štacunah decembra, ni več nobeno prijetno nakupovanje, ampak pravo prednovoletno klanje!
Jaz se tega ne grem več…
lp,
I.G.