Prosim za vaše mnenje:

a ni žalostno, da se v stiskah ne moremo nasloniti na prijatelje in družino in nam potem ostane edino psiholog ali psihoterapevtska skupina (hvala bogu!!!), kjer nas zares poslušajo in nas podpirajo!

Spoštovana Vijolica,
kdo pravi da se ne moremo nasloniti na prijetelje, le prave moramo izbrati.Družine si ne izberemo sami, lahko pa si izbermo nadomestno družino to je simbolične starše iz kroga znancev, ti so lahko enako ali pa še bolj učinkoviti kot pravi starši.Če pa si ustreznih prijateljev ne znamo izbrati ali jih obdržati, pride seveda v poštev psihioteraoevtska pomoč.

Moji prijatelji se me v moji stiski malo izogibajo ali pa me zasipujejo s svojimi težavami. Prav presenečena sem, kako me v moji tragiki na vidijo in bi naj reševala njih. Prav jezna sem na njih! Sploh se izogibajo temu, da bi me povprašali kako sem in me bili pripravljeni poslušati. Dobivam neke instant recepte ,da naj pojem malo čokolade ipd. Odžaluješ ne naenkrat, ampak je proces in takrat krvavo potrebuješ podporo, a ne?
Zanimajo me še faze žalovanja, kako poteka?

Lep pozdrav!

Spoštovana Vijolica,
v prvi fazi žalovanja nastopi otopelost, človek ne dojame v se teže izgube.V drugi gfazi se pojavi jeza uperjena v pokojnika, v tretji , ki je objektivno najdaljša pa se obujajo spomini na pokojnikovo odbro in slabo ravnanje, ocena postaja objektivnejša, trpljenje žalujočega pa se polagoma umirja.,četrta faza je umeščanje asociacij na pokojnega v spominsko bazo podatkov.