detox
Detox pomeni različne stvari različnim ljudem. Beseda sama pomeni razstrupitev, detoksikacija. Ta lahko poteka na suho, z zmanjševanjem odmerka, z drugimi zdravili itd. Lahko sam doma, lahko v zaprtem okolju.
Bistveno je vedeti, da je detox le prvi korak pri dolgoročnem ozdravljenju. Veliko lažje se je detoksificirati kot ostati detsoksificiran.
Problem odvisnosti je mnogoplasten, sama fizična odvisnost je le en aspekt, je simptom, ne pa vzrok problema in zato detox sam po sebi kaj veliko spremenil ne bo.
Ne poznam podrobno dela Centra za odvisnost (ali ne bi moral biti center proti odvisnosti), govorimo najbrž o Psihiatrični kliniki. na spletni strani ni najti kaj prida podrobnosti, prav tako ni navedena nobena študija o stopnji uspešnosti tovrstnega zdravljenja. Kot vidim so zagovorniki koncepta skupin za samopomoč, tipičen primer je AA, kjer se dobivajo “ozdravljeni” narkomani in primerjajo svoje vojne zgodbe; kdo je bil hujši, kako so ga biksali in kok je zdej fajn, ko so clean.
Tak koncept je nekoliko vprašljiv, človek bi si mislil, da je za pogojno ozdravljenega narkomana slabo, da se druži z drugimi v podobni situaciji, in da se pogovarja o svojem drogiranju. mislil bi si, da bo tak način “zdravljenja” kontraproduktiven, ker bo pri pogojno ozdravljenih povzročal t.i. trigger efekt, ves čas se jih spominja na drogo in od tega do relapsa pogosto ni daleč.
AA (enako NA…) je še dodatno sporen, ker izhaja iz predpostavke, da alkoholik ali narkoman ni nikoli ozdravljen, da je itak povsem nemočen, in da mora svojo svodobno voljo in usodo prepustiti “višji sili”. To deluje kot izmikanje od lastne odgovornosti, kar je sicer v nasprotju z osnovnimi načeli zdravljenja, a dejstvo je, da je AA izjemno razširjen, da je v ZDA celo ukrep obveznega zdravljenja, in da v filmih in serijah redno vidimo sestanke, kjer se oseba predstavi “Jaz sem Jože Jožič in sem alkoholik/narkoman…” skupina pa navdušeno aplavdira.
AA je vsekakor kontroverzen, za ateiste povsem nesprejemljiv, za kristjane heretičen, za razumne ljudi vprašljiv, a sami člani ga zagovarjajo z versko gorečnostjo, zato naj si vsaj ustvari sodbo sam.
Bistveno vprašanje je vedno uspešnost in AA je šele po hudih mukah pristal na analize (Projet Match) in pokazalo se je, da je uspešnost (definirano kot čist po daljšem časovnem obdobju, mislim da 3 leta) 3-4%, kar je približno enako stopnji spontane samoozdravitve, torej stopnji uspeha med tistimi, ki ne iščejo nobene pomoči ali samopomoči v skupini.
Vrhunskega detox centra, tega čemur rečejo Rehab, pri nas ni, psihiatrija in s tem tudi psihiatrična klinika, pa ima jasno še vedno določeno stigmo, poleg tega, da si je psihiatrija kot stroka tako v svetu kot pri nas naredila celo vrsto slabih uslug in utrpela diskreditacijo.
Na vsak način pa je smiselno vsako stvar preveriti, za nekoga je morda ravno Psihiatrična klinika najboljša rešitev. Pri nas najbrž nikjer drugje ni na kupu toliko izkušenj z detoxi in toliko strokovnjakov za odvisnost in si že zaradi tega klinika zasluži pozornost.
Delno je morda problem ugleda tudi posledica dejstva, da je narkomanija pri nas postala biznis. Praktično vsak namreč lahko registrira društvo, pridobi sredstva iz državne blagajne in zmanjšuje škodo in/ali “zdravi” narkomane.
Podobno lahko nekdo piše šund knjižice na temo narkomanije in s pravimi prijemi doseže, da to nebuluzno pisanje postane obvezno čtivo oz vsaj, da dobrohotno ministrstvo kupuje zadostne naklade, da se o grozovitosti mamil pouči vsak šoloobvezen otrok.
Kot rečeno, kar je za večino udeleženih muka in trpljenje je za nekatere vir dohodka in upati je, da bo ravno stroka postavila neka jasna merila kdo in kako se to tematiko lahko ukvarja, sploh na račun davkoplačevalskega denarja.