To so 3 osnovne napake, ki jih dela večina, ko želi pomagati prizadetim v poplavah

Ljudje smo sočutna bitja in instinktivno priskočimo na pomoč. Ob tem naletimo na različne odzive, saj je na drugi strani lahko nekdo, ki pomoči v tem trenutku ne sprejema. Kako pristopiti in kako vedeti, kdaj je bolje, če človeka pustimo pri miru?

Po prvotnem šoku, ki ga doživi človek, ki je imel nesrečo, je nekoga ali nekaj dragocenega izgubil, ali se mu je zgodilo nekaj tragičnega, sledi obdobje soočanja z novo nastalo resničnostjo. Naravni človeški odziv je žalovanje. Tudi v primeru katastrofe z neurji in poplavami, ki je zadela Slovenijo v zadnjih dneh julija in začetku avgusta, je situacija takšna, da se soočamo z žalovanjem. Žalovanjem za izgubljenim, kar je uničila toča, odnesla voda in kar so podrle gmote naplavljenega materiala.

Žalovanje najpogosteje povezujemo z odzivom na izgubo bližnje osebe zaradi smrti, občutimo pa ga tudi kot posledico izgube doma, premoženja, življenjskega sloga ali dragocenega predmeta.

Proces žalovanja je boleč in poteka skozi več faz, ki se med seboj izmenjujejo in si spiralno sledijo. Izhod iz žalovanja je v dveh smereh. V eni smer lahko vodi v obup in predajo, v drugi smeri pa v postopno sprejemanje izgube in ureditev novega načina življenja.

Ko se srečujemo z ljudmi, ki so doživeli nekaj hudega, bodimo s svojimi besedami in dejanji bolj potrpežljivi, sočutni, prijazni in razumevajoči. Ne vemo, kaj vse hudega so videli, doživeli in kakšne črne misli se jim zdaj vrtijo po glavi.

5 faz žalovanja

Žalovanje sestavlja pet faz, ki se lahko izmenjujejo, vračajo, ponavljajo in trajajo različno dolgo. Ko smo v stiku z nekom, ki je doživel šok in izgubo, je dobro poznati odzive in čustva, s katerimi se sooča:

  • Zanikanje: človek je v šoku, ne more verjeti, da se je situacija resnično zgodila. Lahko išče izgovore, olepšave, si pomaga s sanjarjenjem, iluzijo in zanika resnično stanje.
  • Jeza: občuti jezo, lahko je vzkipljiv, jezijo ga različne povezane in nepovezane situacije, lahko išče krivca in za nastalo situacijo obtožuje sebe in/ali druge.
  • Pogajanje: človek doživlja občutke krivde, se samoobtožuje, razmišlja ali govori, kaj bi lahko bilo drugače, obžaluje, da ni uspel preprečiti situacije ali pravočasno reagiral.
  • Žalost: oblijejo ga občutki žalosti, obupa, brezupa, nesmisla in nemoči. Človek se lahko zapre sam vase, ne komunicira s svetom, se umakne na samo, lahko veliko joka, je brez volje in ne reagira na okolico.
  • Sprejemanje: končno čustveni vrtiljak popusti in človek lažje pogleda na nastalo situacijo, že zave se dejstva, kaj je izgubil in išče načine, kako se bo na novo organiziral in si začel graditi novo življenje v skladu s tem, kar je izgubil.

Večina ljudi gre skozi teh pet faz. Nekatere faze so lahko bolj intenzivne kot druge, krajše in dlje trajajoče, kakšna lahko tudi izpade ali pa mine brez posebnosti. Koliko časa vse skupaj traja je odvisno od osebnostnih značilnosti posameznika, njegovih življenjskih izkušenj, psihične odpornosti in sposobnosti soočanja s (hudim) stresom, koliko je pripravljen sprejeti pomoči od zunaj in ali lahko najde načine, ki pripomorejo h hitrejšemu okrevanju. Odvisno je tudi od moči njegove/njene socialne mreže, splošne družbene klime v okolici, materialnega statusa, veščin, iznajdljivosti in nekaterih drugih okoliščin.

Zaporedje faz žalovanja ni enako za vse, prav tako ni nujno, da vsi doživimo vse faze

Ko pristopamo k človeku, ki je doživel tragično izgubo in šok, imejmo v mislih, da nismo vsi enaki in podobnega karakterja, ne reagiramo enako, nimamo enakih življenjskih izkušenj in se poleg vsega lahko nahajamo v eni od petih faz soočanj z izgubo.

Če bi nekomu pomagalo, da ga razvedrimo in mu dvignemo moralo s kakšno navdihujočo zgodbo, bo drugega to morda razjezilo in pahnilo v še večjo žalost in obup.

3 pravila, kako pristopiti k človeku, ki je izgubil vse, ali se tako v tem trenutku počuti

Bodimo bolj previdni in delujmo bolj preudarno, kot bi postopali v normalnih okoliščinah. Upoštevajmo naslednja tri pravila:

Nežno, počasi in previdno

Ko je človek v šoku, hudem stresu ali žalovanju, ne potrebuje našega dodatnega pritiska in stresa, pač pa pomiritev. Do njega pristopamo počasneje, dejansko upočasnimo svoj korak, nekoliko stišamo glas, se notranje umirimo, upočasnimo govor in dovolimo trenutkom tišine, da skozi njih pridobimo čas, začutimo sogovornika in zberemo več informacij, kaj se dogaja z njim. Včasih je že bližina sočloveka dovolj, da si oddahne, zajame zrak, se pomiri in si povrne moralo. Nič ni narobe, tudi če nič ne rečete in samo postojite za nekaj trenutkov in iskreno poveste: “Ne vem, kaj bi rekel.”, “Ne predstavljam si, kaj doživljaš zdaj.” “Želim si, da bi rekel/-a nekaj pametnega, kar bi ti pomagalo, pa nimam pojma, kaj sploh reči.” “A lahko kaj naredim, da bi ti pomagalo v tej nori situaciji?”

Vprašaj in prisluhni

Poleg tišine, ki si jo dovolimo med srečanjem in pogovorom, predvsem pozorno poslušajmo. Da bi zvedeli več o počutju, razmišljanju in potrebah, vprašajmo: “Kako se počutiš?”, “Kaj delaš?”, “Kako si preživel/-a noč?”, “Si morda lačen/-a?”, “A ti pomagam – morda pomijem tole ali ti grem v trgovino?”
Potem ko vprašamo, pustimo besedo sogovorniku in počakamo, da v miru odgovori. Če je bolj redkobeseden, postavimo kakšno dodatno vprašanje, za njim ponovimo del povedanega in vprašamo, če smo to prav razumeli … S tem mu/ji pokažemo zanimanje in za mnoge je to več, kot so vajeni dobiti in se že bolje počutijo. Iskreno zanimanje in to, da smo slišani, ljudem veliko pomeni.

Pri tem, ko postavljamo vprašanja pazimo, da s tem ne zaslišujemo, vendar zgolj izražamo človeško zanimanje in skrb. Če boste prisotni v trenutku in pozorni na pogovor, boste točno začutili razliko in mejo dopustnega.

Ponudi pomoč

Lahko se zgodi, da bo človek sprejel ponujeno pomoč, lahko mu bo ob tem nerodno in se bo izogibal, lahko mu bo težko sprejeti ali celo ne bo želel naše pomoči. Do vsega tega ima pravico.
Pomembno je, kako smo mi s tem, da ponudimo pomoč, kakšne motive imamo in ali si resnično želimo pomagati. Vse, kar se boste odločili narediti, naredite to, ker si vi tako želite in ne ker to pričakuje okolica, ker to vsi počnejo ali ker mislite, da morate. Lepo je, če pomagate. Je pa veliko breme sprejeti pomoč od nekoga, ki to naredi s težkim srcem, z občutkom vznesenosti, ponosa in celo samovšečnosti. Tudi med prostovoljci se zgodi, da kdo pomaga drugim zaradi občutka višje lastne vrednosti in ne bodite mu podobni.

Pomagajte na način, ki je sprejemljiv za vas. Če vam ni všeč, da bi nakazali denar, pojdite odmetavati blato po nastalem neurju, če ne bi nekoga sprejeli v svoj dom, lahko skuhate obrok in povabite prostovoljce, ki delajo v vaši bližini ali kupite pijačo in prigrizke ter nesete na teren. Če ne zaupate dobrodelnim organizacijam, vprašajte znance, ki so utrpeli škodo, kaj jim lahko kupite, da jim olajšate nov začetek. Morda lahko med tem, ko drugi pomagajo človeku v stiski, vi sprehodite njihovega psa.

Ni pravila, kaj je prav in narobe. Opazujte situacijo in se prilagodite tistemu, kar vidite, slišite in čutite. Pogumno vzpostavite stik in se ne bojte prvi ponuditi roko. Če jo ne bo sprejel prvi, jo bo pa drugi. Če boste kaj rekli ali naredili narobe, se opravičite. Potem pa naprej v nove stike in nove povezave.

Nič ne more nadomestiti pristnega človeškega stika. V situacijah, kot je po poplavah in neurjih v Sloveniji, ko toliko ljudi trpi, pa sploh ne. Tudi materialno stanje bomo povrnili samo s sodelovanjem in medsebojno pomočjo.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka, svetovalka, zakonska in družinska terapevtka stažistka iz Društva VseDobro svetuje:

Bolje manj besed kot veliko. Vsekakor se izogibamo puhlicam kot so: »Vse bo v redu, ne skrbi, drugim je še hujše, dobro da vam ni odneslo hiše…« Če ne vemo, kaj bi rekli, smo samo tiho. Pomembna je bližina. Pri tem se zavedajmo, da je to naporen proces za vse vpletene, tudi za nas: biti ob nekom, ga čutiti v njegovi bolečini. Ko ne zmoremo več, poskrbimo zase in se vrnemo kasneje/drugič.
Zavedajmo se, da je oseba doživela travmo in je travmatizirana, in da je to postopek okrevanja, ki potrebuje svoj čas. Mi nimamo te moči, da bi s samo enim pogovorom odvzeli ves stres, vso bolečino. Je pa naša prisotnost pomemben kamenček v mozaiku okrevanja posameznika.
Če je oseba jezna, nedostopna, ne vzemimo osebno, ampak se zavedamo, da je to posledica travme. Velikokrat ljudje, ki najbolj potrebujejo pomoč, delujejo kot da jo ne. Naredite to kar začutite v sebi, če boste previdni, povezani s svojim bistvom, boste naredili to kar je prav in naredite brez pričakovanja česar koli v zameno.”

Avtor
Piše

Andreja Verovšek

Zdravje, preventiva, dobri odnosi in ustvarjanje pogojev za lepše življenje so področja, ki jih raziskujem in na njih aktivno delujem od leta 1999. Po osnovni izobrazbi univ. dipl. soc. del., nadaljevala z delom na področju PR in marketinga za družbeno odgovorne projekte (mag. poslovnih znanosti), danes nadaljujem študij telesno usmerjene psihoterapije. Imate komentar na članek? Pišite nam na [email protected].
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
3,665
15.06.2024 ob 23:01
3,913
16.06.2024 ob 19:37
33,807
11.06.2024 ob 21:36
1,236
13.06.2024 ob 21:48
569
11.06.2024 ob 22:31
Preberi več

Več novic

New Report

Close