Vzroki za razvoj motenj hranjenja so preplet številnih dejavnikov, od psiholoških, sociokulturnih in genetskih. Nedvomno ima tu vlogo okolje oz. družba v najširšem pomenu besede, pa tudi družina in določene osebnostne značilnosti.
Motnje hranjenje navadno sledijo neželenemu ali težkemu življenjskem dogodku (travmatične izkušnje, npr. zloraba, alkoholizem v družini, selitev od doma, izguba bližnje osebe, …) Kljub jasnim sprožilnim dogodkom so vzroki za nastanek mnogo kompleksnejši in so tesno povezani tudi z mnogimi drugimi področji življenja, ki vplivajo na to, kako in ali se posameznik lahko konstruktivno spopade s težavami, pa tudi z dedno predispozicijo za motnje hranjenja.
Družina ni vzrok za nastanek motnje hranjenja, je pa lahko spodbujevalni in vzdrževalni dejavnik za motnjo hranjenja (npr. konflikti, ki se v glavnem nanašajo na moteče vedenje posameznika, nejasna komunikacija, močna kontrola staršev, ki ovira avtonomijo otroka in prilagajanje družinskih pravil potrebam otroka, prepoved izražanja določenih čustev,…)
Vpliv bioloških dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
Motnje hranjenja so med sorodniki obolelih približno 10 krat pogostejše kot pri sorodnikih zdravih. Vlogo dednosti potrjujejo tudi študije dvojčkov.
Tveganje za razvoj anoreksije in bulimije nervoze je večje pri sorodnikih v prvem kolenu v primerjavi s sorodniki zdravih posameznikov. Genetski dejavniki lahko vplivajo na pojavljanje nekaterih vrst prehranskega vedenja, kot npr. omejevanje vnosa hrane, prepoznavanje občutka lakote in izguba nadzora nad hranjenjem.
Sem štejemo novorojenčke, ki se že rodijo s prekomerno težo, in otroke, ki so do šestega leta prekomerno hranjeni. Oboji so nagnjeni k motnjam hranjenja, saj zaradi debelosti že kot otroci pogosto niso dobro sprejeti med sovrstniki – en dejavnik več za slabo samopodobo. Nizka samopodoba pa je že eden od »podlag« za motnje hranjenja.
“Druga možnost pri biološko-genetski skupini je, da se, lahko tudi transgeneracijsko, podedujejo osebnostne lastnosti, ki so značilne za osebe z motnjami hranjenja; mednje spadajo izrazita pridnost, storilnost, potreba po potrjevanju od zunaj in nezmožnost samostojnega odločanja.” Pa tudi nagnjenost k depresiji in odvisnosti npr.
Pomen psiholoških dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
Po psihološkem modelu razlage so motnje hranjenja posledica specifičnih družinskih odnosov ter odgovor otroka na njegovo krizo v družini. Ljudje z motnjami hranjenja v otroštvu niso dobili ustreznega odziva staršev na njihove potrebe; že pri hrani niso imeli možnosti razviti lastnih občutkov lakote in sitosti, ker so jih hranili občutno preveč ali premalo. Pogosto gre za nuklearne, zaprte, k storilnosti usmerjene družine, kjer so tudi starši precej zaposleni s svojo težo. (Zaviršek, 1994)
“Sem spadajo najpogosteje primeri, ko mama ves čas hujša, šteje kalorije in dejansko otroka oropa možnosti, da bi spoznal, kaj pomeni normalna prehrana. Otrok živi v svetu nenehnih diet, seštevanja kalorij in obsedenosti z vitkostjo.
Naslednji razlog je nefunkcionalni partnerski odnos. Če je odnos med staršema dober, je to največje zagotovilo za otrokov zdrav duševni razvoj. Bolje je, da starša živita ločeno in ima otrok z obema stike, kot da se zvezo poskuša obdržati na silo.
K vzrokom prištevamo tudi nefunkcionalno starševstvo, ko otrok prevzema vlogo pogajalca med staršema ali celo sam prevzame vlogo starša.
Lahko gre za totalni kaos v družini zaradi močnih problemov staršev (npr. odvisnost ali duševna bolezen enega od njih), ko otrok nikoli ne ve, ali bo kosilo, kakšno bo razpoloženje, ali bo moral pobirati črepinje po očetovem razbijanju doma…
Med zadnjimi vzroki, ki jih velja omeniti, je tu še tako imenovana nekompatibilnost med starši in otroci. To je najbolj vidno, ko dva tako rekoč idealna starša, ki sta uspešna in se dobro razumeta, dobita otroka, ki ima popolnoma drugačne osebnostne lastnosti. Otrok se težko uči, ne gre mu najbolje v šoli in v času pubertete, ko vsak mladostnik razvije zdravo ambiciozno željo, da bi vsaj dosegel, če že ne presegel svoje starše, ugotovi, lahko tudi podzavestno, da mu to nikoli ne bo uspelo. To seveda vpliva na nizko samospoštovanje in nizko samopodobo, ki sta, kot smo že rekli, glavna povoda za nastanek motenj hranjenja.”
Preko hrane smo ljudje vpleteni v pomembne odnose z drugimi ljudmi. Hrana ima globok psihološki pomen, ki se simbolično povezuje s čustveno zadoščenostjo in občutjem sprejetosti. Hrana prinaša človeku prvo izkušnjo ugodja v življenju. Hrana, ki je v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu, povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še kasneje v podzavesti kot simbol ugodja, zadoščenosti in tolažbe. Hrana lahko postane sredstvo, s katerim že odrasla oseba nezavedno pomaga pri reševanju notranjih stisk. Tako vsaj začasno prežene vsa druga neugodja, ga pomiri, potolaži in sprosti. Lahko postane nadomestilo za čustva najbližjih oseb, kot sredstvo za odpravljanje stiske in zagotovilo prijetnega počutja. S hrano si rahlja tesnobo in z njo zmanjšuje občutek osamljenosti.
Pomen sociokulturnih dejavnikov pri razvoju motenj hranjenja
- Ti dejavniki pri razvoju motenj hranjenja delujejo na več ravneh.
- v družini (kako pomembna je družina, kaj se skupaj počne…),
- v družbi preko sistema vrednot in norm ter vsakodnevne socialne interakcije (npr. kaj je pomembno v življenju, o čem se pogovarjamo, ali lahko govorimo o svojih problemih…)
- v kulturi – ki določa vrednostni sistem, le ta pa usmerja vedenje ljudi.
Delovanje teh dejavnikov se kaže v tem, da se motnje hranjenja pojavljajo različno glede na spol – večinoma za to obliko bolezni zbolijo ženske, tipično starostno obdobje začetka bolezni, povezava z načinom življenja in vrednotami v zahodnih družbah, ki spodbujajo storilnost, tekmovalnost, poudarjanje vitkega telesa, kult vitkosti in stereotipi, kaj pomeni biti ženska/moški,…
Tu igrajo najvidnejšo vlogo mediji, ki zadnjih trideset let preplavljajo trg s podobo idealne ženske oziroma dekleta, ki mora biti tudi nujno vitko. Stvari se sicer izboljšujejo in vloga medijev je lahko tudi zelo pozitivna, predvsem pri informiranju ljudi o boleznih, kot so motnje hranjenja.
Svojo vlogo pa ima v tej skupini tudi spremenjena vloga ženske v današnjem svetu. Ženska ni več samo mati in gospodinja, ampak tudi poslovna oseba, ki služi svoj denar in ustvarja svojo kariero. To pomeni preobremenitev ženske in krizo vrednot tudi za moškega, kar je tudi eden od razlogov, zakaj danes toliko moških trpi za depresijo in ne nazadnje za motnjami hranjenja.”
Osebnostne lastnosti posameznika
Nagnjenost k anoreksiji nervozi se kaže predvsem v obliki nekaterih osebnostnih lastnostih (pridnost, rigidnost, želja po zadovoljitvi okolice, velik dvom v svoje sposobnosti, natančnost,…). Osebe z anoreksijo nervozo pogosto strmijo k popolnosti na vseh plateh življenja (perfekcionizem), so izredno storilnostno naravnane, se težko prilagajajo spremembam in so preplavljene s strahom, da bodo storile napako, poleg tega imajo težave na področju skrbi zase na konstruktiven način.
Tveganje za razvoj lahko povečuje okolje, ki poudarja pomen telesne teže in postave, zaradi česar so motnje hranjenja pogostejše med posameznimi skupinami ljudi (npr. baletke, nekateri športniki) in motnje čustvenega dozorevanja, ki nekatere osebe pusti ranljivejše in manj odporne za različne obremenitve življenja.
Tudi introvertiranost oz. zaprtost vase je rizični dejavnik, saj takemu otroku manjka druženja, kasneje pa tudi podpore in izkušnje, da se lahko problemi rešujejo tudi s pogovorom.
Nasveti za starše
- Imejmo jih radi in jim to pokažimo, podpirajmo jih in spodbujajmo h grajenju samospoštovanja. Če je otrok vzgojen v ljubezni, obstaja manj možnosti, da bo prevzel definicijo družbe o “idealni” postavi, in več možnosti za to, da bo ljubil svoje telo, ne glede na to, kakšno je.
- Otrok se mora zavedati, da smo ponosni nanj in da ga ljubimo zaradi tega, kar je, in ne zaradi njegovega videza.
- Spodbujajmo jih k izražanju čustev in poslušajmo, kaj nam želijo povedati.
- Vključimo se v njihovo življenje in jim namenjajmo pozornost, ki jo potrebujejo, pri tem pa jim omogočimo tudi zadostno mero zasebnosti.
- Učimo jih, da je pomembno, kaj je v človeku in ne kakšen je videti, ter da morajo spoštovati ne samo sebe, temveč tudi druge.
- Če opazimo, da se otrok po tolažbo zateka k hrani, se z njim pogovorimo. Naj nam zaupa svoje misli in občutke. To bo seveda lahko naredil le, če smo ga tega naučili. Naučili pa smo ga z lastnim zgledom.
- Kritiziranje otroka zaradi njegove telesne teže je najslabše, kar lahko storimo. Starši, ki otroka silijo k hujšanju, ga ponižujejo, osramotijo in v njem vzbujajo občutek manjvrednosti. Nič od naštetega ga ne spodbudi k hujšanju, ampak le še poglobi občutke sovraštva do samega sebe in pospeši prenajedanje.
- Kot starši moramo biti dober vzor otroku. To pomeni, da se moramo tudi sami zdravo prehranjevati, predvsem pa se znati postaviti zase, se skregati, pobotati, si privoščiti, si pokazati ljubezen …
- Otroka nikdar ga ne silimo jesti, če tega ne želi; v nasprotnem primeru bo začel sovražiti čas za obrok in razvil nezdrav odnos do hrane. Hrana nikoli ne sme biti orodje kaznovanja ali nagrajevanja, marveč le čas prijetnega druženja.
- Otroka spodbujajmo k redni telovadbi; pomagajmo mu najti obliko gibanja, ki mu najbolj ustreza in v kateri uživa on in vsa družina.
- Najstnika spodbujajmo, naj se potrudi po najboljših močeh, ne pa da dosega najboljše ocene. Naj bo ponosen na to, kar je, in naj se ne vdaja vrstniškemu pritisku. Nagrajujmo trud in ne le doseženega cilja.
- Če vključimo otroka v vrhunski šport, ga spremljajmo vsaj na nekaj treningov, predvsem na začetku, ter opazujmo trenerja in njegove vadbene metode. Otroka poučimo, da mora biti ponosen na to, da tekmuje, ne glede na to, katero mesto doseže.
Povzeto po forumu Motnje hranjenja.
Avtor: TatjanaR
