Propadle zveze, nasilje, samomori, depresija in slabi dnevi. O tem, kako jih prepoznati in kako se z njimi soočiti sem se pogovarjala s psihologom Maticem Muncem. V okviru svoje Svetovalnice Akcija! se ukvarja s pomočjo ljudem v stiskah, njegov pristop pa temelji na sočutju in občutku za sočloveka. V pogovoru nas s primeri iz vsakdanjih življenjskih situacij uči komunikacije, prepoznavanja nasilja in depresije. Zaradi izjemno zanimivih tem, odkritosti in pripravljenosti sogovornika za sodelovanje, so se mi porajala številna nova vprašanja, zato bo pogovor objavljen v dveh delih. V nadaljevanju je prvi del pogovora.
Vsak izmed nas se kdaj v življenju zaradi nekega dogodka (neuspeha, propadle zveze, smrti …), znajde v črni luknji. Kako se lahko takrat motiviramo, da nadaljujemo z vsakodnevnimi obveznostmi?
Povedal bom, kako se jaz lotevam tega. Gre za dve področji. Eno je, kot praviš črna luknja. Da človek pade v črno luknjo, obstaja za to vedno nek vzrok. Lahko je, kot si rekla neuspešna zveza, v teh časih je tega ogromno ne glede na to v kateri starostni skupini. V bistvu zveze zelo razpadajo, tako zakonske kot zunajzakonske skupnosti. Generalno gledano je vzrok lahko neko nerazumevanje, vzrokov je pa lahko milijon. Eno področje so vzroki, drugo področje pa je, kaj se da konkretno narediti, da se človek potegne ven. Najprej je treba seveda človeka toliko opolnomočiti, da začne početi neke vedenjske stvari s katerimi se vleče ven.
Kot primer vzemiva dekle tvojih let, ki je bila v zvezi tri leta. S fantom sta planirala preselitev, mogoče poroko, fant jo je prevaral in je šel. To dekle drsi proti depresiji, proti neki zaprtosti vase. Del pomoči je v tem, da iščemo variante, kako bi se ponovno aktivirala, se pravi vedenjski del: v katero družbo bi hodila in kolikokrat, ali bi se ukvarjala s kakšnim športom, ali jo to sploh zanima, ali bi se ukvarjala z dobrodelnostjo, s prostovoljnim delom, kako je z njeno službo. Drugi del pomoči pa je odkrivanje vzrokov, zakaj je s to zvezo šlo nekaj narobe, iskanje nekih vzorcev, da ne bi ponovila istega. Njena odgovornost za zvezo je bila polovična, medtem ko je bila za varanje pač njegova.
Omenila si, da ključen problem motivacija in tu ni čudežnega zdravila. Eni ljudje imajo tako imenovano zunanjo motivacijo, kot na primer, da ljudje hodijo v službo, ker dobijo plačo. To je napačna motivacija, ker na dan, ko dobijo plačo, so veseli, naslednji dan pa je spet vse enako. Poiskati moramo neke osnove notranje motivacije, kar pomeni, da počnem nekaj zaradi tega, ker mi to nekaj pomeni. Gre za iskanje poti, kaj nekoga dejansko res zanima. Meni je zelo pomembno, kaj ljudje počnejo v življenju tako na področju službe kot prostočasno kot na področju odnosov. Iskati je potrebno, kakšen ta človek pravzaprav je in seveda poskušati skupaj z njim iskati neke poante, da dobi notranjo motivacijo, notranji motorček.
To se dobro vidi pri ljudeh, ki so že leta in leta prostovoljci. Zakaj si ti prostovoljec v nekem društvu, recimo? Zdajle sem imel sestanek z Društvom za pomoč osebam z depresivnimi in anksioznimi motnjami in tukaj so ljudje, ki so že 15 let prostovoljci. Zakaj? Zakaj bi to delal, zastonj je, ali ne? Prostovoljci znajo povedati, da je pač to njihovo, ali so imeli sami težave, ali imajo občutek, da morajo nekaj vračati skupnosti, notranje jih izpolnjuje in tako naprej. To so dobre motivacije.
Žal pa ljudje, ki imajo samo zunanjo motivacijo, potem res dojemajo cilje tako kot samo cilj. Če bi to dekle, ki sem si jo izmislil, reklo, da ji je pomembno samo to, da dobi novega fanta. To je slabo zaradi tega, ker to ni dober cilj. Se pravi meni je vseeno kakšen bo, samo da imam novega tipa. To ne bo ok. Je pa vedno odvisno od človeka do človeka. In če ni motivacije, ni dela.
Ljudje se usedejo na ta stol, kjer ti sediš, in mislijo, da sem čarovnik. Sami morajo delati. Mi jih opolnomočimo, jim damo neke smernice in navodila, kaj pa če bi poizkusil to ali ono. Potem pa človek pride čez 14 dni in vidiš, da ni naredil nič od tega, ampak čisto nič. In spet sedi na istem stolu in reče: »V redu, kaj pa zdaj?« Ta blokada in nemotiviranost je v tem trenutku zelo huda pri ljudeh, zelo huda, v tvoji generaciji, pri mlajših, pri mladostnikih absolutno: »Nič se mi ne da in vse je brez veze.« To je vedno izziv. Se pa pogosto zgodi preobrat, ko človek v bistvu pogrunta, da ko nekaj naredi, se zadeva tudi notranje dobro pozna.
Se pravi ta punca, o kateri se pogovarjava, si mora potem zastaviti kakšen cilj?
Meni se zdi zanimiv cilj, da si enostavno v življenju malo bolj zadovoljna. To je tako zelo abstraktno. Gremo konkretno: Kako pa si lahko ti bolj zadovoljna? Rada plešeš? Ne, ples me ne zanima. Ali si bila kdaj športnica? Ne, šport mi je brez veze. Kaj pa rada počneš? Rada berem knjige. Katero knjigo zdaj bereš? Ne, ne zdaj ne bom nič brala, ker je itak brez veze. Kaj pa če bi šla v knjižnico? Kaj pa če bi šla recimo na literarne večere? Kaj pa če bi – to so predlogi, iz tega je potrebno poiskati neko oporno točko. To je tako kot pri plezanju, naslednji oprijem, kje je zdaj naslednja oporna točka.
To je samo na tem vedenjskem področju. Drugo je pa potem samoizpraševanje. Stara si 25 let, triletna zveza se je končala, kaj misliš, da je bil tvoj del odgovornosti? Ali pa kaj narediti, da ne boš tega ponovila? Na primer, zdaj vem, da sem si izbrala fanta, ki je bil prevelik materialist. Jaz nisem materialistka. Zadnja leta sva se razhajala, on je veliko delal, jaz sem delala manj, ker mi je več pomenilo druženje. On je potem v službi spoznal drugo, ki je ekonomistka, tako kot on. In potem – aha, ali so sploh bili skupni interesi? Kako boš zdaj iskala naslednjega fanta? Preko skupnih interesov ali pa tudi preko skupnega etično moralnega kodeksa. To je zelo pomembno, ali biti poštenjak ali biti nepoštenjak. Ali pa tudi te zelo stroge stvari glede prehrane. Težko je živeti z veganom, če nekdo tam peče piške. Ali imaš rad živali, ali nimaš rad živali? Recimo eni moški ne prenašajo psa v stanovanju, ona pa je pa ljubiteljica živali. Tudi pri glasbi se včasih zalomi.
Tako se išče neke skupne točke. Če bi ta punca rekla, da bi vseeno rada nekoga spoznala, bi pogledala, kakšne so njene osebne vrednote glede moškega. Kaj bi si želela, kakšnega bi si želela? Pogledali bi interese in poiskali stičišče, kje so taki ljudje. Punce tvojih let večinoma iščejo fante v lokalih. V lokalih so pijanci, neki z denarjem opletajo. Zelo slaba izbira. Kje pa so ta dobri fantje? Ja, oni so pa doma za računalnikom ali pa veliko delajo, se veliko ukvarjajo s športom in podobno. Iskati je potrebno neke stične točke, ne samo imeti cilj, da moram nekoga najti. Punca mora sama osebnostno dozoreti, vedeti kaj hoče in potem se dejansko stvari zgodijo. V tvoje življenje pridejo v redu ljudje zaradi tega, ker se giblješ v pravih krogih, ker izžarevaš nek pravi odnos do vsega, govoriš prave stvari. Motiv je bistven del tega vprašanja. Če ni motivacije je ne znam zbuditi, lahko pomagam, ampak če nekdo reče »men se nič ne da«, potem pa nič. Nič se ti ne da, ne moreva nič, odrasli smo.
Kaj pa potem narediš, če ti vendarle kdo to reče?
Moja pozicija je zelo specifična, ker so konec koncev ljudje tukaj samoplačniki. Nimam nobene koncesije, nisem center za socialno delo, tako da se potem s takim človekom razidemo. Pri meni je načrt dela takšen, da je le treba imeti neke napredke, ampak to je bolj zaradi tega, da tudi človek čuti napredek. Ni treba iti zelo strmo navzgor, ampak fino je, če čez tedne človek vidi drobne spremembe. Če bi se nekdo res začel vrteti v začaranem krogu, mu pač to povem. Potem je verjetno čas, da prekineva, ker mu to nič ne pomaga. Konec koncev jaz ne vem vsega, lahko da tudi ta pristop zanj ni ustrezen. Potem je bolje, da si poišče nekoga drugega, ki je bolj primeren. Včasih so problemi zaradi mojega videza. Imam pač malo bolj alternativen videz in se potem nekomu zdi, da nimam pojma. Včasih zaradi tega, ker sem moški. Potem rečem: Tole nekako ne gre nikamor. Vrtiva se v krogih, dajva poiskat nekaj boljšega, greš k nekomu drugemu. Drugače pa ne maram da bi služil na tem, da mi tukaj nekdo jamra. To je zame spoved, to je brez veze, da mi eno uro govori, kaj je narobe, kaj ni funkcionalno in tako naprej. Razumem, da je stiska, ampak kaj lahko narediva vsak s svoje strani, kaj boš ti naredila, kaj ti bom jaz predlagal. Čez štirinajst dni pogledava, kaj je bilo narejenega in če ni bilo nič, nekaj ni bilo v redu in nima smisla, da se to potem vrti.
Tukaj je malo drugače, kot recimo, glede na to, da si socialna delavka, socialno delavski pristop, kjer je osebna pomoč zelo odprta. Stranko vedno sprejmeš, še vedno z njo delaš tudi če že dve leti dela isto, si še vedno tam. Meni ta princip ni bil nikoli všeč. Vedno se mi je zdelo, da potem enostavno ljudje kar cepetajo na mestu. Jaz jim na prijazen način rečem adijo, ker če ne gre, ne gre. Ker gre za delovni odnos, morajo biti rezultati, sicer se jaz ne počutim dobro in stranka se ne počuti dobro. Vsak ima prav, samo pogledi so različni.
Še zdaj ne vemo, kako človek funkcionira. V moji omari imam zelo veliko knjig, prva polica so knjige iz časa študija, psihoanaliza, Freud, druga polica je večinoma pravo in tako naprej, potem so še strokovne knjige za pomoč ljudem iz različnih smeri. Katera je prava? Nobena in vse. Malo transakcijske analize, malo psihodinamike, malo objektnih odnosov, malo vedenjsko kognitivne analize. Še zdaj ne vemo, kaj človeku pomaga, različni smo. Medicina ima tukaj lažje delo. Predpišejo zdravila, če je treba nekaj odrezati, se odreže. Kirurgija je zelo preprosta, mi pa se tukaj lovimo.
Vem, da enim moj princip dela ne ustreza, potem morajo poiskati nekaj drugega. Pri delu z ljudmi ne baziram tako izrazito na psihodinamiki, ne začnem z otroštvom in starši, bolj me zanima tukaj in zdaj. Zakaj si prišla k meni in kaj te moti, spremeniva nekaj. Skozi proces se potem seveda odkrhne tudi predzgodovina, ampak ni fokus na tem. Nekdo drug bo začel najprej s tvojimi prvimi otroškimi spomini, očetom, mamo, torej s primarno družino. Različni principi so in vse se mora uskladiti tudi s stranko. Gre za osebno delo, to pomeni, da mora biti vsaj ta neka osnovna simpatija, freudovci bi rekli temu, da mora biti transfer in kontratransfer, kar pomeni, če sem jaz nekomu zoprn, pač ne bo mogel delati z mano. Velja tudi nasprotno, če meni ni simpatičen, se pač ne ujameva. Če ni simpatije, je boljše da gremo narazen. Na srečo se to ne zgodi zelo pogosto, ampak je treba računati tudi s tem.
Kako prepoznati, opaziti nasilje v svojem življenju in v okolici?
Super vprašanje, še vedno aktualno. V Sloveniji imamo s tem kar težavo, ker se o nasilju kot takem, kot o vedenju, ki je neprimerno, resno pogovarjamo šele deset, petnajst let, kolegice iz društev za zaščito žensk in otrok recimo mogoče dvajset, triindvajset let, pred tem pa to sploh ni obstajalo. Druga težava je v tem, da zelo veliko mojih kolegov tudi zdaj pravi, da nasilje ne obstaja in delajo kot terapevti. Se pravi nasilja za njih ni, ne obstaja. Torej imamo tukaj že družbeni diskurz, pogovor o nasilju poteka: je – ni. Glede fizičnega nasilja smo ta trenutek kar soglasni, da se fizično nasilje odklanja. Glede psihičnega nasilja, spolnega nasilja, ekonomskega nasilja, internetnega nasilja pa je tako, da velika večina ljudi misli, da ne obstaja. Glede same prepoznave nasilja je težava, ker posameznik v bistvu dostikrat niti ne ve, da je to narobe. Prepoznava verjetno, da je nekaj narobe, ampak misli, da je zaradi družinskega ali družbenega vzorca to v redu. Če vzameva recimo žalitve. V partnerskih in družinskih odnosih se zelo veliko žalimo, so grde besede, ki dejansko res bolijo, ampak tako pač je in tako je vedno bilo. Ženska na primer reče, da ji je običajno, če ji mož reče »pra***« ali še kakšno hujšo psovko. On vedno tako govori. Težko prepozna, da je to dejansko žaljivo. S tem ji ni nič naredil, nikoli je še ni udaril. Poniževanja ne prepoznava.
Trudimo se ljudi izobrazit, kaj nasilje je in kaj nasilje ni. Imamo fizično in psihično nasilje, ki je včasih res bolj boleče kot fizično. Imamo vse oblike spolnega nasilja, kot so neprimerne pripombe na službenem mestu: Ja, pa kaj če bo malo vesel, včasih me tudi prime. Ej, halo!? To v službenem okolju ni dovoljeno, to je spolno nadlegovanje. Imamo blazne tabu teme. Ekonomsko nasilje – absolutno, imamo cel kup strank, kjer so se ženske odločile, da ne gredo v službo, da so vzdrževane, ker je pač gospod dobro situiran in ji v neki točki predlagal: Lej, imava otroke, tebi ni treba hoditi v službo. Čez petnajst let nima enega dneva delovne dobe, je popolnoma ekonomsko odvisna od njega in seveda ne more več nikamor. Pri mladih je internetno nasilje, tega sploh ne prepoznavajo. Imamo na primer sovražne skupine, ki so naperjene proti enemu dijaku. Mulci dobro obvladajo računalniške programe in z lahkoto pretvorijo fotografijo v golo fotografijo. Da ne govorimo o nadlegovanju po internetu, kaj bi nekdo s kom počel. Omenil bi tudi mobing, obliko nasilja, za katero pri nas v Sloveniji ljudje praktično sploh ne vedo, da obstaja, pa je kaznivo. V zadnjem času je mobing precej prisoten zaradi težje ekonomske situacije in ljudje, ki so bolj na ogroženih delovnih mestih in so neprestano žrtve mobinga. Pojavljajo se neprestana izsiljevanja: »Lej, danes boš še delala, če ne boš v redu, jutri ne boš več delala.« Ali pa podpisovanje raznih čudnih pogodb. Zato je potrebno ljudi izobrazit, ko vedo, kaj je to, si je treba priznati, da se to dogaja meni, kar je včasih zelo težko, in si poiskati pomoč, ker gredo oškodovanci nasilja načeloma zelo težko popolnoma sami iz tega kroga. Se pravi vedeti, kaj je nasilje, ga prepoznati, aktivirati se v smislu iskanja pomoči in seveda potem biti vztrajen pri tem.
Delo z nasiljem je izjemno zahtevno za svetovalca, ker se neprestano pojavljajo začarani krogi. Med socialnimi delavci je znano kot osebno razočaranje, ko delajo dve leti z žensko, ki je že bila v varni hiši pa se potem vrne k nasilnežu. Teoretično je to seveda povsem razumljivo, vendar je svetovalec osebno razočaran, ker je vložil toliko dela, gospa je bila že tako daleč, potem pa je v neki točki spakirala kovčke in šla k njemu nazaj. Nasilje je v Sloveniji absolutno še vedno tabu tema in žal je velika teža na kolegih tako s področja psihiatrije, psihologije, tudi socialnega dela, ki dejansko mislijo, da to ne obstaja. In to je grozljivo, da še vedno strokovnjak, ki ima izobrazbo, reče, da se pač samo tako malo ne razumeta. Če jo je udaril, je pa sama izzivala. Težko je poslušati takšne stvari na strokovni ravni, ker to niti za »šank« ni dobra debata.
Kaj pa v družini, kjer so prepiri neizogibni, ali je to tudi nasilje?
Ja. Načeloma je tako, lahko ti povem moj pogled. Recimo, da se midva o nečem skregava, recimo, da sva sodelavca in se skregava. Če si ti starejša in bolj izkušena, jaz pa sem dobil nalogo, ki sem jo naredil slabo. Če mi očitaš, da sem idiot in nesposobnež, to leti na mene. Recimo, da to narediš še pred celo skupino, veš da se bom slabo počutil. Če pa debatiraš o mojem delu, je seveda to kritika, ki jo utemeljiš: Glej Matic, pred enim tednom sem ti dala nalogo, da urediš excelovo tabelo. Poslal si mi jo danes, tabela pa še sedaj ni urejena, dajva nekaj narediti s tem. Na ta način zadeva seveda ni žaljiva. Če to dojamem kot da si ti čudna, potem imam problem sam. Če pa letijo očitki za razvrednotenje človeka, besede, ki so žaljive, je seveda to oblika verbalnega nasilja. Ne moremo psovk deliti levo in desno, še posebej ne do svoje partnerke/partnerja, sestre/brata. Ni sicer kaznivo, je pa neprimerno vedenje. Če so zraven otroci je pa to grozljivo zaradi tega, ker je to vstavljanje verbalnega koda, kako se v bistvu obnašati. Otroci to dobijo seveda tudi od vrstnikov. Živimo v družbi, kjer imamo veliko lepo vzgojenih otrok, ki gredo potem v vrtec in mu prvi izmišljeni Luka iz druge skupine reče: »Izgini mali.« On tega besednjaka nima. Truditi bi se morali v smeri bolj prijazne komunikacije na splošno. Seveda je to oblika nasilja in je čisto nepotrebna. Če sem jaz jezen nate, ker nečesa nisi naredila, se nisi držala dogovora ali pa obratno, ti lahko povem na veliko lepše načine. Učimo jih te dejansko nenasilne komunikacije. Odnosi so veliko lepši. Jaz sem še vedno jezen nate ali pa ti name, to ni sporno. Pač zmotilo me je, ampak kako to s tabo skomuniciram je res moja stvar. Če te bom poniževal, se boš ti seveda slabo počutila in na nek način te ranim, kaj šele če te razvrednotim pred drugimi, tako da ja, nasilje seveda je.
Kako bi lahko preprečili žaljive besede, ki nam hitro uidejo? Kako bi se to dalo?
Ti in jaz se lahko seveda tukaj naučiva samokontrole. Midva sva v posesti svoje volje. Če ti sebe dobro poznaš, jaz sebe dobro poznam, vem da mi to lahko uide in lahko samega sebe kontroliram. Ni mi treba reči vsega, kar mi pride na pamet, ker s tem nekoga žalim. To je na tem individualnem nivoju. Večji problem imamo seveda na nivoju družbe kot take, ker se konec koncev sovražni govor tolerira v najvišjih vejah oblasti. Parlament je v bistvu teater sovražnega govora in to je reprezentant tega, kako se lahko obnašamo. Za moje pojme imamo zelo necivilizirano družbo. Enako velja za medije in na splošno za neko komunikacijo. Mladi in odrasli pijemo in rečemo, da je to v redu. Ali pa, saj lahko tako rečem, ker je tudi on tako rekel. Tukaj lahko filozofirava, ampak v bistvu politične volje ali pa neke družbene volje za to, da bi dvignili nivo komunikacije, ni. Še nihče nam v bistvu ni nikoli rekel: »Dajte, ali se lahko malo bolj prijazno obnašate eden z drugim zaradi tega, ker to ni v redu.« Sam dnevno doživljam te drobne izpade drugih ljudi, na avtobusu, na pošti, v trgovini, na tržnici, na cesti. »Dej spizdi kreten« reče človek, ki ga niti ne poznaš. Ali pa rečejo blagajničarki: »Dajte malo hitreje, kaj ste tako lena pra***.« Čakajte no malo, halo? Ampak nihče nam nikoli ni rekel, da tako ne gre, kaj šele skozi izobraževalni proces, da bi imeli predmet komunikacije. Tega te v bistvu nihče ne uči, učijo te starši, vrstniki, potem se pa malo navadiš, ampak tega ni v šolskem kurikulumu. Da bi ti povedali, da če znaš govoriti še ne pomeni, da znaš komunicirati.
Kako pa se ustaviš, da imaš samonadzor (aha, ne bom ti rekel butelj), ker si takrat v bistvu jezen?
Dobro vprašanje. V jezi govorimo grde besede, to je logično. Če se midva dobro poznava, kakšne vrste jezo imava, koliko sva jezljiva, greva lahko na temperament. Zase vem, da je del mojega temperamenta zelo koleričen, zelo hitro se lahko razjezim in tam na tej špici že vem, da se bom obnašal neprimerno. Se pravi, da moram samega sebe toliko poznati, da vem, kdaj moram trikrat štirikrat ali petkrat zadihati, koliko pavze si moram vzeti, da se mi jeza malo pomiri. Takrat, ko bom na špici, bom seveda brez samokontrole in me bo jeza preplavila, takrat znam povedati besede, ki bodo bolele. Koliko časa si mora vzeti, se človek nauči skozi trening. Lahko je dovolj od tri do pet minut, ampak včasih sem jaz rabil pol ure, eno uro, dve uri, da sem se pomiril. Kar pomeni, da mi je srce še vedno razbijalo, bil sem jezen in če bi takrat prišel, bi bil še vedno v konfliktu. Zdaj ni več tako, naučil sem se, da vem, kje je špica. Takrat naredim stop igra in se umaknem iz komunikacije. Sem kadilec in vem da zame je ena cigareta čas, ko lahko premislim in ne bom več jezen.
Recimo če bi bil jezen nate, ker nisi točna. Danes si bila zelo točna in to je zame zelo pomembno, pohvalno. Ampak recimo, da te ob pol sedmih še ne bi bilo. Pokličem te, ti povem, da imam še nekaj naprej in te vprašam, kje si. Odgovoriš, da prideš takoj, potem pa vstopiš skozi vrata še petnajst minut kasneje kot kraljica in rečeš da ni »frke«. Sem že jezen in takrat bi lahko rekel, da pojdi domov in »ko te šlivi«. Ampak, če počakam in si rečem, da je punca mogoče imela kaj, ti lahko potem rečem: »Glej, sorry, ful si zamudila, imam še nekaj naprej, ampak imava še dvajset minut. Zdaj morava biti zelo učinkovita.« To je tvoja odgovornost, ti si zamudila, ampak ne bom te vrgel ven. Povem ti le dejstva, takšna kot so. Nisem več tako zelo jezen nate, lahko pa da bom kasneje: Kakšna je, je pa res »glupa« ali naduta, ali pa, kaj je s to punco. Samokontrola, ali ne? Premalo uporabljamo to, da smo v bistvu razmišljujoča bitja ali pa da naše delovanje v svetu ni pogojeno z nekimi silnicami iz vesolja. Midva sva v volji, ti imaš lastno voljo. Tako kot si mi prej razložila, da si se danes odločila, da me pokličeš. Imela si krompir, prišla si na pravi dan, čisto lepo sva komunicirala. Nisem ti rekel, kaj pa kličete, kaj ste vi za ena idiotka? Sem rekel pridi in to je to – komunikacija je bila ok. Nič nisem jaz tebi naredil, nič nisi ti meni naredila. Lahko bi pa jaz mislil, neznana številka, kdo me pa zdaj kliče, kaj pa hočete, ne nimam časa, pa še kaj bi ti rekel.
Samokontrola je zelo dobra tehnika, se je pa treba tega učiti. Ljudje se nočejo učiti, nočejo trenirati, bolj enostavna je klasična pot, ki je naučena, taka hitra. Komunikacija je nekaj, kar učimo tudi partnerja, ker je sodobna moško- ženska komunikacija zelo slaba. Ni pravega pogovora, dekleta želite imeti ene vrste pogovor, tipi želimo imeti druge vrste pogovor in kar naenkrat ni komunikacije, kar je včasih mučno. Traja lahko eno leto, dve leti, da se dva, ki se imata res rada, naučita pogovarjati o stvareh, ki so skupne, ki nekoga zanimajo, drugega pa ne in reče, da je to brez veze.
Moški smo pri tem slabši, komunikacija je zelo ženska lastnost. Ve ste dobre verbalno, moški pa smo bolj zaprti in se kar ne bi pogovarjali. Pa daj, pusti me pri miru. Potem pride lahko ven, da je ženska tečna. Ampak to je čisto neumen vzorec. Ko se hoče moja žena pogovarjati z mano je tečna. Čakaj, od kje si to dobil? Ali pa na primer, da žena prepozna, da pridem iz službe slabe volje. To se mi vidi na obrazu. Vpraša, kaj je bilo, jaz pa, daj pusti me pri miru. Ni dober odgovor, ali ne? Lahko ji rečem: »Lej, zdajle sem čisto živčen. Pusti me, da se stuširam in nekaj pojem, pa ti čez pol ure povem.« Samo potem ji moram res povedati, reči moram: »Lej, prišel je en človek, ki me je izsiljeval ali pa je bil zoprn in sem zato slabe volje.« Moja žena dobi informacijo. Če pa rečem, da ni nič, slučajno grem še gledat televizijo ali pa grem za računalnik in tam besno udarjam po tipkovnici, bo pa vprašala, če sem jezen nanjo. Če rečem, da ne in pusti me pri miru, je slabo.
S kakšnimi tehnikami lahko treniramo samokontrolo?
To je spet odvisno, kakšnega človeka imamo pred sabo. Načeloma ni slaba katerakoli oblika meditacije za tiste, ki jim paše. Res ni slabo. Za meditacijo zdaj že znanstveno vemo, da usklajuje levo in desno hemisfero, kar pomeni, da je to najbolj enostavna pot za uskladitev in za umiritev tako za tiste, ki smo bolj desno hemisferci, kot za tiste, ki so bolj levo hemisferci, pa oboje ne more delati v možganih. Meditacija sama po sebi ni relaksacijska tehnika, je bolj sinhroniziranje. Meditacija človeku načeloma ne škoduje, razen če ima hude psihične težave.
Potem trening, jaz imam zelo rad te življenjske treninge, se pravi, da poiščeva boljšo varianto, kaj bi ti naredila v določeni situaciji. Recimo, da poveš standardno situacijo, kjer te nekaj razjezi in ti vedno reagiraš narobe, potem pa ti je žal. Na primer, da mi moj mlajši brat vedno popije jogurte iz hladilnika, kar mu povem, on pa se dela norca, ali kaj? In mene to tako razjezi, da mu rečem idiot in še kaj. Imava torej situacijo, kako to rešiti? Iščeva rešitev in potem greš v življenje in rešitev preizkusiš. Rešitev je ena, dva, tri, štiri, pet… Ena od njih bi bila tega brata dobiti na razgovor in mu reči: Dragi moj brat, ali bova res morala hladilnik razdeliti na pol? Ali naj imam jaz hladilnik pod ključem, ali pa mi plačaš te jogurte? Ali kupim vedno dvakrat toliko jogurtov in mi vrneš denar? Brat se o tem noče pogovarjati, se pravi moraš iskati rešitev dve. Skratka, kreativno iskati komunikacijske in vedenjsko življenjske rešitve ter hkrati seveda tudi tvoje mentalne – kaj te toliko razjezi? Kaj je tisto? Zato, ker mi pač popije vse jogurte. In tako dalje. Tukaj gre res za nek kreativen proces, ljudje morajo preizkusiti v življenju, da v bistvu vidijo, da jim to prinaša nek rezultat. Lahko imaš sošolko, ki ti je šla vedno na živce. Ali se da s tem človekom normalno komunicirati ali moram imet res tisto jezno »faco«, da ji pokažem, joj spet gre ta. Mogoče res nisva najboljša prijatelja, lahko pa se zgodi, da prav od te sošolke rabim izpiske, ker ima najboljše zapiske. In kaj naj zdaj rečem, na prilizujoč način zdravo ali lahko normalno vprašam. Skratka poskušati, poskušati.
Če imava od prej star vzorec, ki ga vseskozi vrtiva kot mlinček, torej nekaj me razjezi in padem ven, se pravi, da moram narediti nov vzorec. Nov vzorec se mi bo vtisnil v mojo nevrološko mrežo ne samo s pogovarjanjem o tem, ampak z življenjsko izkušnjo. Moram poizkusiti drugače. Šlo je dobro, rezultat je bil v redu, saj ti je tista zoprna sošolka dala zapiske. Ko gremo v to smer, v bistvu krepimo to pot.
To je nevroznanost, temu se reče v angleščini the path, pot. Če nevrološke zveze ni narejene, jo moramo narediti in ji slediti: dogodek, moja reakcija, tega še nisem nikoli preizkusil, dogodek, reakcija. Imam pa za isti dogodek še vedno tisto staro reakcijo, ko vedno ven padem. To sem šel pa že stokrat, to že poznam in imam kar avtomatizem, grem tja. Ne, dajmo poskusiti. Tukaj lahko svetovalec zelo pomaga, da reče, v tej situaciji imaš več možnosti. Vedno si naredil tako in vedno je bilo tako, da si se ti razjezil, druga oseba je bila jezna, ni bilo dobro. Daj poskusi enkrat drugače. Tako nekako se učimo, res je edukativen proces, temu se reče učiti se življenja. Večkrat ko ponoviš novo, drugačno reakcijo, bolj se ti vtisne in lahko tudi prikličeš ta spomin. Rečeš, da je bilo zadnjič v redu, ni bilo slabo. Recimo, ko hodiš po lokalih, ali je dobro biti neprijazen do strežnega osebja?
Ne, ker ti lahko pljunejo v kavo.
Recimo, ali pa urinirajo v vino ali pa karkoli. Ravnokar sva mela s prijateljico razgovor in je rekla, kako ji gre na jetra to, da ljudje s tleskom prstov kličejo točajke, kot da naj pridejo sem na klik. Saj so tudi one osebe. Zakaj ji ne bi rekli, živijo in kako si? Ali mora biti prva stvar, kako dolgo sva čakala. Bodi malo človek. Poglej da imajo velik vrt, punca dela, »švica«, sto ljudi mora postreči. Počakala sva deset minut, ampak zato ni konec sveta. Rečeš lepo živijo. Če nekdo vedno kliče na klik, saj je ona tukaj zaposlena, je to konec koncev nehumano. In kakor si rekla, ta oseba se nam lahko res maščuje, pljune ti v kavo. Zakaj bi torej to naredili, zame ne bo dobro. Medosebne stike je treba imeti lepe.
O Maticu Muncu:
Študiral je psihologijo, naredil je izpit iz socialnega varstva, izobraževanje za vodenje edukativnih skupin za depresijo in anksioznost, izobraževanje iz kognitivno-vedenjske terapije, je tudi mediator. Ima svojo psihosocialno svetovalnico Akcija! v okviru katere izvaja različna osebna svetovanja za posameznike, družine in pare, motivacijske priprave za športnike in izvaja izobraževanja iz različnih področij.
Več o storitvah Svetovalnice Akcija! si lahko preberete na: http://maticmunc.net/storitve/
Jutri pa vas vabimo k branju drugega dela.
