Približno leto dni je tega, ko sem napisal članek Kolesarjenje je zdravo (če ne padeš pod tovornjak). In v tristopetinšestdesetih dneh se lahko zgodi marsikaj. Kdor kolesari dvakrat na teden, lahko v načelu vsaj 104-krat pade pod tovornjak.
Kdor pa ne kolesari, lahko v načelu vsaj 365-krat doživi infarkt srca. O tem, kaj je manj neugodno, lahko razpravljamo.
Kako je bilo v zadnjem letu pri meni, povzema tale pogovor:
“Živijo, živijo, kako si kaj?” (Tine je moj vrstnik. Če se ga ustrezno izzove, se opiše s strokovnim izrazom, da je starejši in močnejši. Sicer kadi, a je trdno prepričan, da živi zdravo. Ker se nočem prepirati, se z njim pogovarjam zelo previdno. Ne uporabljam npr. izraza “mi starci”, temveč “mi starejši”. Izraza “vi močnejši” pa sploh ne uporabljam, saj bi me Tine takoj obdolžil, da hočem reči “vi debeluharji”.)
“V redu!”
“V redu?” Tine je povzdignil glas, se namrščil in me strogo pogledal. “V redu? Po vsem tem si upaš trditi, da je v redu?” Naštel je vse moje tegobe. Ker je naštel tudi nadrobnosti, sem se potihem začel jeziti nase in na svojo takratno klepetavost.
Poskušal sem se pretvarjati, a ni šlo.
“Ko sem te takrat videl od daleč, nisi bil videti le bolan, temveč dobesedno plesniv.” Sistematično mi je očital moje nevarno življenje, mi dajal sebe za zgled in – kot sem pričakoval – končal: “Upam, da boš zdaj nehal kolesariti!”
“Ne!”
“Kako – ne?” Tine je bil resnično presenečen.
“Ne bom nehal kolesariti!”
“Pa saj te bo kap!”
“Tebe pa bo infarkt!” (Trudil sem se, da bi zvenelo surovo.)
Premor.
“No, kaj boš storil, če te bo med kolesarjenjem zadela kap?”
“No, kaj boš storil, če te bo v postelji infarkt?”
Premor.
“Mar ni lepše, če te kap ne zadene v postelji, temveč na kolesu?”
Premor. A tokrat sem se odločil za ofenzivo:
“Morda je kolesarjenje nevarno. A še daleč ne tako nevarno kot vožnja z avtom. Sicer je pa življenje po definiciji smrtno nevarno. Vendar življenje zdravju ni škodljivo. Prav gotovo pa je zdravju škodljivo – kajenje.”
Od lani se je torej zgodilo mnogo, a očitno ne dovolj. Ko razmišljam o mehanizmu, mi ni jasen. Včasih se mi zdi, da je kolesarjenje vzrok, drugič pa, da je posledica duhovne in duševne dejavnosti. K temu, kar sem zapisal lani, globalno skoraj ni kaj odvzeti ali dodati. V nadrobnostih pa je vrsta dopolnitev, in zdi se mi zanimivo, da bi jih sistematično obdelal – če ne za svojo okolico, pa vsaj zase.
1. Varno kolesarjenje
Lani sem zapisal, da vedno kolesarim vsaj 1m od desnega roba cestišča. Letos sem to razdaljo povečal; če je le mogoče, kolesarim po sredini svojega voznega pasu. Ker se mi avtomobil redno približuje z veliko hitrostjo, sem tako vedno znotraj močno zoženega vidnega polja voznika. Umikati (v desno) se začnem takrat, ko v vzvratnem ogledalu vidim, da se tudi avtomobil umika (v levo). Da je takšno ravnanje nujno, dokazuje napaka, ki sem jo zagrešil lani poleti na klancu med Spodnjimi in Zgornjimi Gorjami (pri Bledu): ko me je dohitel traktor s težko naloženo prikolico, sem se mu umaknil skrajno desno. Traktorist se torej zame še zmenil ni in me skoraj podrl s prikolico.
Ob gostem nasprotnem prometu se avtomobilistu, ki se mi približuje od zadaj, praviloma ne umaknem. V izjemnih primerih ter ob histeričnih reakcijah avtomobilistov zmanjšam svojo hitrost in se umaknem s ceste.
2. Stabilnost, težišče “nevzmetena masa”
Ko se kolo ne premika, stoji pokonci le, če ima tretjo oporno točko (oporo za kolo). Ko pa se premika, kolesar izkorišča centrifugalno silo [2], da ohranja smer. Če se zaradi naključnih dejavnikov (grbine na cesti) težišče premakne npr. v desno, tudi kolesar zavije v desno. Kolo začne potovati po krožnici v desno in zaradi centrifugalne sile v levo kolesar ujame ravnotežje. Se pravi: kolesar ne more voziti po premici, temveč vedno v lokih, vedno vijuga levo-desno. Čim večja je hitrost in čim bolj je kolesar izkušen, tem manj izraženo je vijuganje, kar je zelo pomembno za varno kolesarjenje.
Težišče se premika levo-desno tudi zato, ker kolesar poganja gonilnik. Frekvenca prečnega premikanja je odvisna od hitrosti vrtenja (frekvence oz. kadence) gonilnika. [3] Velikost prečnega premikanja pa je odvisna od sile kolesarjeve noge na pedal gonilnika. Zanemarljivo vijuganje (kolesarjenje “naravnost”) je mogoče le, če je ustrezna kadenca (okoli 60/min) in strmini ustrezen navor (kar se kaže kot potisna sila; za nadrobnosti glej [4]). Ali z drugo besedo: če je le mogoče, vozim z vedno enako kadenco. V ravnini z mesta vedno startam v nizki prestavi, tako da imam dovolj velik začetni navor. Hitrost spreminjam s prestavljanjem.
Pri nenadnem prehodu z gladke na grbinasto cesto zavrtim pedali vodoravno in se nekoliko dvignem s sedeža, da imam rahlo pokrčena kolena. Ker slednja delujejo kot vzmet, bistveno zmanjšam “nevzmeteno maso”. Kolo ohrani stik s podlago, ostane vodljivo in varno.
3. Kolo sem si priskrbel natančno takšno, kot sem ga načrtoval lani (slika 1). Naj ponovim:
Gorsko kolo z aluminijevim okvirjem, s 26-palčnimi platišči, vendar z ozkimi pnevmatikami (26 x 1,2), z rahlo hrapavo tekalno površino (tlak vsaj 50 psi). [5] Sprednja vilica na vzmet, nastavljiva; blatnik spredaj in zadaj. 27 prestav, zobnik zadaj 32-13 zob. Zavore V; prestave na dva vzvoda (rapid-fire, omogočajo zaviranje in prestavljanje hkrati). Natančno tako kolo, kot si ga je avtor zaželelNa koncih balance roglji. Panoramsko vzvratno ogledalo. Brzinomer na 6 funkcij 
(hitrost, povprečna hitrost, največja hitrost, dnevni števec, odometer, ura). Prtljažnik (nad zadnjim kolesom) z žičnato košaro (za priročno orodje, lekarno, obleko, pijačo) ter opora za naslanjanje kolesa. V mraku ali ponoči močna rdeča utripajoča lučka (LED) na baterijo, pritrjena na moj pas na hrbtu, tako da se v mraku dobro vidi od zadaj.
Sedež je nastavljen tako visoko, da je v spodnjem položaju pedala koleno popolnoma iztegnjeno. Balanca nekaj centimetrov pod višino sedeža. Med kolesarjenjem velik predklon, zato manjši zračni upor ter ustrezno velika sila na pedal gonilnika.
Tako opremljeno kolo je skoraj enakovredno dirkalnemu (ki ima zaradi 28-palčnih platišč nekoliko manjši kotalni upor kot 26-palčno), je pa hkrati pravo univerzalno kolo. Z ustrezno večjimi pnevmatikami (npr. 26 x 1,5) in dvakrat nižjim tlakom je nadvse uporabno tudi na zelo slabi makadamski cesti.
Mazanje kolesne verige: sodobna lepljiva oljnata maziva sicer odlično mažejo, a hkrati se na verigo lepi pesek, ki ni le na makadamskih, temveč tudi na asfaltiranih cestah. Pesek na lepljivi površini pa deluje kot smirkov papir in hudo povečuje obrabo verige in zobnikov. Lani jeseni sem problem končno rešil. To je White Lightning, raztopina parafinu podobnih snovi (voski), ki se zaradi dodatkov trdno vežejo na torno površino členov verige. Veriga je suha, čista in brez peska. Prek zobnikov teče skoraj neslišno.
4. Povečevanje kondicije
Zavedati se je treba, da je človek izumil kolo z namenom, da bi potoval hitreje (kot peš) in hkrati porabil manj energije (kot peš). To pa velja le za razmeroma počasno kolesarjenje (približno 12-15 km/h). Se pravi: zelo hitra hoja (6 km/h) je veliko manj gospodarna kot počasno kolesarjenje (12 km/h), kar pa je še vedno 2-krat hitreje kot hitra hoja (glejte tudi opombo [2]). Pri večjih hitrostih pa poraba energije strmo narašča zaradi zračnega upora ter kotalnega trenja koles. Za povečevanje ter vzdrževanje kondicije je torej nujno takšno kolesarjenje, pri katerem se porablja razmeroma velika moč. Slednjo lahko posredno merimo s hitrostjo kolesarjenja (a le v ravnini), bolj natančno pa z merjenjem frekvence srca z ustreznim merilcem. Najbolj pripravni so tisti, ki kolesarja z zvočnim signalom opozorijo na obremenitev zunaj t. i. tarčne frekvence srca. [6]
Zaradi “zdravstvenih zapletov”, opisanih v uvodu, sem prvič letos v enem krogu prekolesaril le kakih 30 km izključno po ravnini (ljubljansko Barje). Zdaj po treh mesecih razmeroma zložnega kolesarjenja prekolesarim v enem kosu 40-60 km, včasih tudi s klanci 15 % do 18 %. Če kolesarim po ljubljanski okolici, vožnjo po mestu izkoristim za ogrevanje (približno 6 km, 18 km/h). Ko pridem iz mesta (Črnuče, Šentvid, Črna vas), nastavim števec na začetek in poskrbim, da preostanek načrtovane proge prekolesarim s povprečno hitrostjo vsaj 20 km/h. Največja hitrost, ki sem jo letos dosegel na 40 km dolgi progi z blagimi klanci, je bila 23,2 km/h. Najbolj preprost preskus kondicije pa je še vedno – kot sem že opisal lani – na stopnišču Kliničnega centra. Po zadnjem preskusu sem ocenil višino nadstropja (vključno debelino tal) na približno 3,5 m. Ker tehtam 70,5 kg in ker se do vrha (približno 28 m) vzpenjam 73 s, porabljam moč, ki ustreza (705 N x 28 m/73 s = 270 W), za mojo starost zadovoljiva številka. Tudi zato, ker je frekvenca srca še vedno 162/min in dihalna stiska ne posebno huda.
5. Prehrana
Nisem asket in ne maram žaganja, ki ga propagirajo nekateri prehranjevalni zanesenjaki. Sem pa skoraj pikolovsko pozoren na tri dejavnike. Na prvem mestu je teža. Tehtam se vsak dan in če dosežem 71 kg (moja višina: 171 cm), zmanjšam vnos hrane. Na drugem mestu je zares izdatna količina vlaknin (največkrat solata) pri kosilu. Na tretjem mestu pa je čim manj soli: hrane, ki si jo pripravim sam, nikoli ne solim. Nikoli ne jem raznih konzerviranih slanih oreškov, piškotov ali krompirčkov. Sirov v glavnem ne maram. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič jedel zaseko s kruhom. Med zajtrkom, kosilom in večerjo rad berem; a ko berem, ne jem. Ne jem, ko gledam televizijo. Vendar: po ostrem kolesarjenju sem z zavidljivim apetitom sposoben požreti kar spodobno količino hrane, vode in soli – pač toliko, kolikor narekuje načelo bilance energije in snovi.
6. Mrčes
Srečanja z mrčesom so med kolesarjenjem kar pogostna. Muha se navadno ustavi v ustih, a – če verjamete ali ne – imam vedno težave, da jo izpljunem. Mušice se navadno ustavijo v grlu; zaradi obveznega kašlja se zelo poveča možnost padca z vsemi posledicami. Najbolj – resnično smrtno – nevaren pa je pik čebele ali ose v ustni votlini. Tega se bojim tudi zato, ker sem kot vojak v JLA po vakcinaciji (tifus, paratifus, tetanus) doživel akutni edem grla. [7] Bilo je dramatično, bil sem že višnjeve barve, in četudi se je zgodilo sredi Beograda, prav na Vojno-medicinski akademiji, sem se moral zdraviti kar sam. Občutek dušenja je bil strašen in domnevam, da je podoben tistemu, ki bi se razvil po piku ose v ustno votlino. Na srečo tega še nisem doživel, a enkrat me je osa med kolesarjenjem pičila v levi ustni kot. V nekaj minutah se je razvila izjemna oteklina in do naslednjega dne dosegla razsežnosti, da sem na cesti zbujal pozornost. Takoj potem sem svoji priročni kolesarski lekarni dodal ustrezno mazilo (antihistaminik). Hkrati resno razmišljam, kako bi si naredil nekakšen nagobčnik iz fine polietilenske mreže, ki bi bila edina res učinkovita tovrstna zaščita.
7. Starost
Starec – kakor koli ga že opredelimo – mora računati z znanimi rečmi. Najmilejši račun je zmanjšanje moči. Najhujši račun je – kot pravimo – da se starcu podre podstrešje. Še posebej, če se tega ne zaveda. V zvezi s tem se veselim spomina izza mnogih let nazaj, da je človekova temeljna dolžnost postati Človek Spoznanja. [8] V ta namen mora premagati svoje štiri naravne sovražnike: Strah, Jasnost, Moč in Starost. Prve tri lahko – če je pripravljen na neznanski napor – premaga za vedno, zadnjega pa le začasno. Pravzaprav je Starost sovražnik, ki ga človek zmore le odgnati. Dolgoročno pa seveda vedno zmaga Starost.
Znova in znova se mi zdi, da se še vedno dajem s prvim sovražnikom. In hkrati se mi zdi, da sta prvi in zadnji sovražnik nekako povezana, da je strah tem močnejši, čim starejši je človek. Da je temu res tako, se mi zdi smiselno opisati dva dogodka. Natančno enaka dogodka. Vendar se je prvi (prvič) zgodil pred skoraj dvajsetimi leti, zadnji (zadnjič, četrtič) pa pred nekaj dnevi.
Bilo je takole:
S kolesom sem se odpravil iz Ljubljane na Bled. V Šentvidu, ko sem začel tuhtati, ali naj zavijem proti Tacnu ali Škofji Loki, me je obšel znan občutek in ko sem si otipal arterijo na vratu, je bil srčni utrip tako hiter, da ga ni bilo mogoče šteti. “Ah,” sem pomislil, “paroksizmalna tahikardija”. [9] Ustavil sem se, razjahal in to motnjo ritma srca poskusil prekiniti z različnimi znanimi ukrepi. [10] Vse zaman. Spomnil sem se, kako je bilo prvič, po zimskem sestopu s Kokrskega sedla, ko sem ob spodnji postaji žičnice dvignil čutaro in se napil čaja. Ko sem takrat začutil in otipal neznansko hiter utrip srca, sem zamahnil z roko in se odpravil proti Kamniški Bistrici. Celo pozabil. Ko sem se spet spomnil, je bil utrip že normalen.
Da, tako je bilo pred 20 leti. Zdaj pa – skoraj 20 let starejši – sem dobil mehke noge. Kot hrenovke. Strah, nepopisen strah. Z naporom sem obrnil kolo, ga zajahal(!) in se odpravil domov. Spravil kolo v kolesarnico. Se preoblekel. Odšel delat. In ko sem se usedel za računalnik, sem ugotovil, da motnja ritma traja že skoraj eno uro. Potem sem pa med elektronsko pošto našel nekaj zanimivih sporočil, da sem na tahikardijo pozabil; ko sem se nanjo spet spomnil in si otipal vratne arterije, je bil utrip – normalen. A strah je ostal. Ugibal sem, kaj storiti. Zdravnik? Kardiolog? EKG? Holter? [11] Odvlekel sem se domov na kosilo, pomislil, da bi šel v 6. nadstropje peš, pa si nisem upal.
Šel sem z dvigalom. Ali je res bolj ugodno, če te paroksizmalna tahikardija zaloti na kolesu? Hm, to je lahko zapisati, če te še ni …
Po kosilu sem šel delat in čez kako uro sem se odločil, ne da bi razmišljal: nadel sem si merilec utripa in stekel v 8. nadstropje v Kliničnem centru. In naslednji dan spet. In naslednji dan s kolesom 20 km po Barju (gnal sem na vso moč: 24,3 km/h). In naslednji dan 40 km po blagih klancih (22, 2 km/h). Strah je sicer še vedno, a je obvladljiv. Zato bom jutri šel na Golico gledat narcise! [12]
8. Narava
Kolesarjenje je koristno za telo, še bolj pa za dušo (slika2). Kdor tega ne verjame, naj preskusi tole: svoje kolo (približno takšno, kot opisano zgoraj) naj (z vlakom ali avtom) pripelje do Podnarta. Od tu pa naprej s kolesom bolj zložno do Krope in nato bolj naporno do Jamnika. Razjahati tam, kjer se odcepi steza proti cerkvi na Jamniku. Usesti se na rob ceste, popiti pol plastenke čaja ter se predati razgledu, tišini in – sebi.
Komentar, slovar in pojasnila:
[1] Za Srce 2000; 9: 18-20
[2] http://www.exploratorium.edu/cycling/.
Medtem ko je centrifugalna sila zelo pomenbna, je učinek vrtavke (žiroskopski efekt) za stabilnost kolesa zanemarljiv, saj imajo koleas premajhno maso in premajhno hitrost vrtenja. Verjetno pa je učinek bolj pomenben pri motornem kolesu. Sicer pa se učinek vrtavke v praksi obilo uporablja, npr. za preprečevanje zibanja ladje ali za ohranjanje smeri (torpedo, žiroskopski kompas)
[3] Izkušen kolesar zibanje telesa levo-desno (zaradi poganjanje gonilnika) kompenzira z zibanjem kolesa levo-desno.
[4] Kordaš M: Radost (teorije) kolesarjenja. Proteus (1989-1990); 52: 67-70.
[5] Praktično je na kolesu imeti kakovostno zračno tlačilko z merilcem tlaka. Ta je navadno kalibriran v angleških enotah psi (pounds per squere inch, funtov na kvadratni palec). Tlak 50 psi usteza približno 3.5 kp/cm^2.
[6] Gre za miniaturen elektrokardiograf na baterijo, zalit v pas iz plastike. Uporabnik si ga pritrdi na prsni koš nekaj prstov pod prsnimi bradavicami. EKG – pravzaprav časovna razlika med dvema zobcema R v elektrokardiografskem zapisu – se telemetrično registrira z merilcem, ki ga preiskovalec nosi kot zapestno uro, med kolesarjenjem pa na balanci kolesa.
[7] Oedema glottidis: akutna, življensko nevarna oteklina sluznice grla zaradi hude alergične reakcije. Če ni ustreznega zdravljenja, se človek lahko zaduši.
[8] C. Castaneda: The Teachings of don Juan: A Yaqui Way of Knowledge. Penguin Books, 1972. Nekaj Castenedovih del je prevedeneh tudi v slovenščino.
[9] Paroksizmalna tahikardija: nenehno povečanje frekvence srčnega utripa na 150-220/min.
[10] Napad paroksizmala tahikardije je včasih mogoče prekiniti z ukrepi, ki povečajo vpliv n. vagusa na srce.
[11] Elektrokardiogram (EKG): zapis električne aktivnosti srca, pomenben pripomoček v diagnostiki obolenj srca. Holter: žargonski izraz za miniaturni elektrokardiograf (Norman J. Holter, 1914-1983, biofizikv ZDA):, ki zvezno (navadno 24 ur) zapisuje EKG med dnevno dejavnostjo preiskovanca.
[12] Bilo je prekrasno. Spodaj narcis ni bilo več. Bile so le še krog Rošce, odcvetele in zdelane od toče. Na poti proti Hrvaškem vrhu je bilo veliko encijanov. Na paroksizmalno tahikardijo sem se na srečo spomnil šele med sestopom, a sem se tako ustrašil, da sem že samo od strahu imel skoraj enako visoko frekvenco srca!
Piše: prof. dr. Marjan Kordaš, dr. med.
