Anoreksija majhnega otroka-dober terapevt?
Pozdravljeni.
Sem mati petletnega otroka, ki ima za sabo že številne operativne posege, bolnišnice, zdravljenja, preglede pri psihologih in pedopsihiatrih….. Že vsa leta se bojujemo s prehranjevanjem. Bili smo na zdravljenju v Grazu, pa ni pomagalo…..
Obiskujema tri različne psihologe, dva pedopsihiatra, pa nihče ne ve, kako bi nam pomagali.
Otrok noče jesti, skrivoma hodi bruhat, odklanja vso hrano, predvsem pa ima težave s trdo hrano, Ne mara ničesar, nič mu ne diši, otrok ne bi jedel, če ga ne bi silili. V vrtcu mu miksajo, da vsaj nekaj poje, doma se miksanja izogibamo in mu ponujamo pretežno nemiksano hrano. Tudi v vrtcu imajo probleme, ne želi jesti, ali pa porabi za vsako žličko 5 minut ali celo več.
Doma mu damo naprimer za kosilo juho z razkuhanimi zvezdicami, tako dolgo bo jedel eno žličko, da bo dejansko hrana v ustih postala zmiksana. Ni šans, da bi pogoltnil košček, se zraven davi in kašlja, prisili se na bruhanje,…. V glavnem, doživljamo največjo grozo in moro v življenju, otrok mi dejansko greni s tem življenje, Naredili smo vse, se obrnili na vse možne naslove, uspeha ni. Zdravniki samo pravijo, naj vztrajamo, naj postavljamo meje…..
Ali je kje kdo, ki se ukvarja s prehranjevanjem, da bi otroka naučil, kako jesti trdo hrano, ker mi več ne znamo.
Otrok porabi za dva 4 njoke(mehko kuhane) in dva nageca (piščančja nuggetsa) 4 ure. Res, 4 ure potrebuje, da to poje. Za en tanek kruh z rezino klobase porabi 3 ure. Smo pred kratkim ugotovili, da hodi na stranišče bruhat med hranjenjem. Je imel izgovor, da ga tišči lulat, pa smo mu pustili, potem pa sem v umivalniku našla ostanke hrane. Tudi za omaro v jedilnici smo po slučaju našli še stare ostanke hrane. Pa v košu izpljunke hrane. Moram reči, da se nam vsem že ob otroku meša. Ne znamo več naprej. Otrok v vrtcu strašno laže, si izmišljuje, hoče biti glavni, hoče izstopati, išče pozornost…… Čeprav je dobi v ogromnih količinah. Nobena pohvala ne pomaga, nobena nagrada,… Nič ne pomaga.
Pomoč.
Morda vam bo pa tale oddaja dala kakšno idejo. Srečno!
Pozdravljena,
se bojim, da nimam kakega pametnega nasveta, vendar razumem vsaj eno pikico tega, kako težko vam mora biti. Tudi moj otrok (malo mlajši) je preživel nekaj operacij, ubadali smo se (se še) tudi s težavami s požiranjem, zatikanjem hrane, zaletavanjem tekočine. Verjetno ste vi dali skozi kar nekaj preiskav pri gastroenterologu? Je tudi kakšna težava v požiralniku samem, kakšnem mehanizmu ali strukturi, ki sodeluje pri požiranju? Je težava kje drugje v prebavilih? Ali pa je težava res samo psihične narave? Je otrok imel kdaj tudi gastrostomo ali bil hranjen po sondi?
Mi se najdemo v prvi točki (težave niso psihične narave) in dolgo smo vztrajali na pasirani, pretlačeni, narezani hrani in postopoma gre na bolje. Je šlo pa “učenje hranjenja” počasi in postopoma. Ni pa imel nikoli velikih težav pri apetitu, čeprav je res, da veliko naenkrat ne poje. Nikoli ne bom pozabila otrokovih besed pri letu in pol: “Mami, zakaj mi morate vso hrano spasirati in narezati?” To je bil eden njegovih prvih daljših stavkov.
Ste v stikih še s kakšnimi starši, ki se ubadajo s podobnimi težavami? Po mojih izkušnjah se dobi tako največ uporabnih, konkretnih nasvetov. Jaz sem se povezala še s parimi in zdaj izmenjujemo svoje izkušnje, tegobe in nam je lažje. Vem, kako težko je, če imaš občutek, da si s težavami sam in ti ne more nihče prav pomagati …
Zdajle sem ob brskanje po eni FB skupini čisto slučajno našla en filmček, ki bo morda tudi vam zanimiv: https://www.youtube.com/watch?v=NelpARXhoZY&feature=youtu.be (The girl who never ate). Sem pogledala samo en kratek odlomek, mislim, da se ne nanaša čisto na vaše težave, a morda vam bo zanimiv. Jaz si ga bom ogledala.
Vse dobro vam želim!
ena mama mamasta
Pozdravljeni!
Morda vam ne morem konkretno pomagati z nasvetom glede terapevta, vendar vseeno.
Naša deklica sicer nima pp, vendar pa je na začetku uvajanja “trde” hrane imela precej težav. Zašli smo v krog, iz katerega nismo mogli uiti in vsak dan je bil le še boj za tistih nekaj grižljajev hrane.
Potem pa sva se z možem odločila za “drzno” potezo, ker nikakor nič ni šlo na bolje.
Otroka sva vzela iz vrtca (stara je bila 2 leti, tja je začela hoditi s prvim letom) in zaposlila varuško. Imela sva kar nekaj razgovorov, razložila situacijo in se na koncu odločila za neko dekle, ki je bila študentka, vendar nikakor v neki specifični smeri naše težave. Malce nenavadna glede na prvi vtis. Ampak takrat se nama je nekako zdelo, da je prava izbira in na koncu se je tako tudi izkazalo.
Na začetku ni bilo učinka in je hčerka pri meni ali možu hrano še vedno metala iz ust. Varuški sva zaupala in stvari prepustila njeni presoji. Počasi je šlo na bolje – otroka je vključila v pripravo jedi, se z njo pogovarjala o občutkih, jo spoznavala s hrano (na podoben način, kot je bilo razvidno v tistem filmčku zgoraj), in seveda sproti poročala o napredku ali ovirah.
Danes deklica je normalno. Ni nek velik jedec, ampak poje kolikor potrebuje in s hrano se pravzaprav ne ukvarjamo več. Končno smo zaživeli.
S tem sem vam hotela povedati, da je včasih potrebno razbiti to življensko “rutino”. Mislim, da ste se z otrokom trenutno znašli v začaranem krogu, ko od njega želite nekaj, kar vam on noče dati. Zato, ker mu s tem, da ga ves čas opominjate na hrano in vozite k psihologom ipd. nezavedno opominjate, da ni sprejet takšen, kakršen je.
Moje mnenje je, da poiščete pomoč za otroka v drugačni obliki, kot mu jo nudi klasična zdravstvena doktrina (ker nenazadnje ni nekega izboljšanja). Poleg tega boste s tem razbremenili tudi svojo napetost, ki je velikansko breme, saj vas trenutno praktično nihče ne podpre (ne vrtec, ne strokovnjaki…)
Lep pozdrav in upam, da vam bo zgoraj napisano v kakršnokoli pomoč. Pa srečno!
Najlepša hvala za pomoč. Upam, da se bo kaj našlo.
Je pa me presenetila izjava njegovega pedopsihiatra, da imamo dve možnosti, ali damo otroka na Prozac (kar se mi zdi grozljivo, petletnika basati z antidepresivi, ki pa ne rešijo vzroka) ali pa ga damo v dom (ampak s tem razbremenim samo sebe, otrokov problem pa ostane enak). To je vse, kar v naši preljubi državi premore zdravstvo.
Slišala sem za eno logopedinjo v Soči, vendar glede na opis njenega dela dvomim, da bo šlo.
Hvala vam za prijaznost in pomoč.
Pozdravljeni,
hm, zares zoprna stvar to s hrano. Prozac se zdi tudi meni zares malo neprimerna rešitev, še manj pa dat otroka stran iz domačega okolja.
Je pa to hranjenje verjetno postalo že pravi začaran krog. Bolj kot boste silili v njega s hrano bolj jo bo zavračal, ker z zavračanjem hrane se ne zapira le pred hrano temveč predvsem pred siljenjem drugih v njega. Podobno nekateri otroci v vrtcu sploh nočejo jesti hrane, ker zavračajo vrtec in ne hrane same po sebi. Morda se je vse skupaj začelo zaradi slabega počitja (zdravstvene težave, operacije,…), vendar je ta vzorec prenesel naprej.
A ima primerno telesno težo ali je podhranjen?
Če ima primerno telesno težo, potem bi bilo fajn da se s hrano vanj ne sili, temveč se pusti naravi da spet prevzame vajeti in začuti “lakoto”, da otrok sam doživi občutek da je lačen. Če na primer noče jesti kosila, ga pustite in mu hrano spet ponudite za malico, če še takrat ne bi hotel jesti, mu ponudite hrano za večerjo. Vmes naj ne bo sladkarij in podobnega. Verjemite mi, potreba po hrani se bo pokazala prej ali slej, bo bolj močna od trme saj gre za preživetje.
Sedaj dobi ogromno pozornosti ko je čas hranjenja in to bi bilo fajn prekiniti, saj pozornost staršev (naj bo pozitivna ali negativna) le krepi vedenje otroka. Če zavrne hrano, to sprejmite in ne silit vanj. Če reče da je ne bo jedel, ne mu je dati na krožnik in potem očitat da ni pojedel, recite mu da jo bo dobil za malico (in mu jo zares takrat ponudite in nič drugega). Naj ne prekomirno pije in s tem napolni želodca, da dobi občutek sitosti.
Sicer kot je že napisala ena gospa, ga vključite v pripravo hrane, naj vam pomaga. Naj on očisti solato v vodi, pripravi mizo, pomeša maso za palačinke,…
Pomembno je, da ste pri vsem tem sproščeni in zaupate, da bo sam začel jesti prej ali slej. Ko gre od mize preverite, da nima hrane v ustih, saj bi jo šel izpljunit. Ko bo sam prišel k vam in vam rekel, da je lačen, takrat bo konec teh bitk.
Vaša naloga je dati hrano na mizo, njegova pa da se sam hrani in jo da v želodec. Pri petih letih je tega že sposoben. Naj vas ne izsiljuje in s tem pridobiva pozornost, ni več dojenček.
Veliko sreče
p.s. sama sem bila zelo podobna vašemu otroku ( v vrtcu mi je velikokrat obrnilo, ko so silili vame s hrano). Različno hrano sem se naučila jesti šele v šolah v naravi, taborih,… kjer so mi bile postavljene jasne meje, da drugega ne bom jedla če ne pojem tistega kar je na mizi. Vame niso silili, le preprosto so odnesli krožnik in jaz sem bila lačna. Prvih nekaj dni sem zdržala, potem pa sem začela jesti večino stvari.