Spoštovani

prosila bi vas za pomoč zaradi težav s preobilnimi menstruacijami oziroma zaradi težav z jemanjem kt, da so te krvavitve nekako vzdržne. Moja ginekološka zgodovina je kar obsežna.

Malo pa 20 letu sem imela oparacijo maternice po Brett Palmerju. Odkrili so dvorogo maternico, v celoti pregrajeno v sam maternični vrat. Temu je sledilo 6 histeroskopij (nekaj je bilo diagnostičnih, pa odstranitev polipa, odstranitev pregrade, ki je ostala po operaciji). Zaradi neplodnosti so mi naredili tudi hsg, 2x laparoskopijo, bila sem 6x v postopku obmp. Zadnji postopek se je končal z hudo hiperstimulacijo kjer je prišlo do delne odpovedi ledvic, embolije pljuč in drugih težav, ki pa niso ogrožale življenja. Če nisem bila v postopku sem pila ali kontracepicijo za pripravo na postopek ali klomifen in aglurab. Imam policistične jajčnike kar je bil menda tudi razlog za hiperstimulacijo.

V tem obdobju sem 2x zanosila. Prvič je v 11 tednu srček nehal biti in naredili so mi abrazijo, drugič je šlo za izvenmaternično nosečnost. 12 let po začetku mojih ginekoloških težav sem zanosila tretjič. Od samega začetka sem krvavela, v 20 tednu so mi zaradi začetka odpiranja naredili cerklažo. Ker so bile krvavitve še vedno prisotne sem veliko dni preživela v bolnici oziroma doma v postelji po navodilih ginekologa. V 26 tednu sem dobila popadke in bila takrat premeščena k vam. Stvari so se potem nekoliko umirile in rodila sem v 36 tednu zdravega fantka. Po prvem porodu večjih težav ni bilo, menstruacije nekaj let nisem imela oziroma sem si jo občasno sprožila s progesteronom. Tri leta po porodu smo se kljub mojemu začetnemu nasprotovanju odločili, da še 1x preiskusimo srečo. Zanosila sem dve leti kasneje s klomofenom+aglurab vendar se je končalo zelo hitro s ss in potem eno leto kasneje spet s klomifenom in aglurabom. V tej nosečnosti sem spet krvavela, naredili so mi cerklažo takoj v 12 tednu, ki je krvavitve spet močno povečala. Iz mene so dobesedno leteli kosi strnjene krvi. Taka nosečnost je kljub pripravljenosti velika psihična obremenitev in na koncu sem bila fajn izmučena. Rodila sem v 36 tednu s carskim rezom. Sina so takoj po rojstvu oživljali ampak se je vse končalo srečno. V primerjavi s prvim carskim rezom sem imela jaz precej bolečin in šele 3 tedne po porodu sem doma lahko prvič dokaj normalno sama vstala iz postelje. Prvič sem bila po odpustu iz bolnice takoj skorajda fit. Specifična bolečina me spremlja še danes leto in pol po porodu ob vsakem hitrem dvigu ali zasuku.

Po porodu sem 3 mesece črpala mleko potem pa to počasi opustila. Četrti mesec sem dobila menstruacija in tu se začne zadnja težava. Krvavitve so bile tako močne, da 3 dni nisem mogla iz hiše. V času porodniške sem nekaj časa še čakala in potem obiskala ginekologa saj bi imela sicer težavo kako iti v službo. Ob pregledu je ugotovil zelo zadebljen endometrij takoj po menstruaciji in en del brazgotine po cr je ostal razprt. Ta naj bi mi povzročal izcedke med menstruacijami. Ginekolog mi je odsvetoval še kakšno nosečnost in predpisal Diane za ureditev menstruacije. Ta se je sicer zmanjšala toliko, da tudi v najhujšem dnevu vložek zdrži eno uro. Mi pa kontracepcijske tablete povzročajo migrene. Po drugem obisku se je ginekolog odločil za ablacijo endometrija. Po spraskanju endometrija naj bi bila skoraj brez menstruacije. Pa ni bilo tako. Že takoj prva in vse ostale menstruacije so bile enako obilne kot pred samo ablacijo. Ginekolog je sicer omenil, da ni upal dovolj spraskati zaradi številnih brazgotin ampak vsaj malo je pa računal, da bo pomagalo. Sedaj mi je predpisal Yarina kt, vendar imam spet hude glavobole. Zdravnica mi je sicer predpisala protibolečinske tablete na recept, ki zelo pomagajo ampak meni je takšno stanje nevzdržno. Ob Yarini sicer nimam vmesnih krvavitev, se mi pa začne menstruacija dva dni po zadnji tabletki in traja polnih 10 dni, od tega je 5 dni močna ostalo pa izcedki.
Za konec naj povem še, da je mama imela raka maternice in so ji le to odstranili, po mamini strani so tudi vsi sorodniki srčni bolniki. mama je imela lani srčni infarkt, sestra je letos za las preživela serijo srčnih infarktov. Ob količini vseh hormonov, ki sem jih spila v teh letih me seveda tudi to skrbi.

Namenoma sem vam napisala skoraj vse kar se mi je iz ginekološkega vidika dogajalo v teh letih, ker poleg tega, da s tako močnimi menstruacijami ne morem normalno funkcionirati in da na drugi strani z napadi migrene spet ne morem funkcionirati, je prisoten tudi psihičen del me to res že močno obremenjuje. 20 let se ukvarjam praktično ves čas z ginekološkimi težavami. Če bi šlo za eno stvar vam ne bi niti pisala, tako se je pa nabralo toliko, da preprosto ne morem več.

Se da kaj narediti, da bi končno normalno funkcionirala in odmislila vse ginekološke težave, ki so se nabrale v teh letih? Res vas prosim za pomoč.
Hvala že vnaprej in lep pozdrav

Spoštovani,

že sredi vašega dopisa mi je bilo jasno, da obstaja za vas le ena res dobra rešitev : odstranitev maternice. ampak ni potrebno odstraniti celotne. lahko bi vam odstranili le telo maternice (laparoskopsko) MV pa pustili. Mislim, da bi to bila v danih okoliščinah najracionalnejša odločitev. Sicer bi lahko poskusili še z maternični vložkom Mirena ali z nožničnim hormonskim obročkom Nuvaring, ampak vse to so začasne in ne nujno dovolj učinkovite metode.

Spoštovani

nadaljujem v tej temi saj se zgodba nadaljuje. Septembra sem upoštevala vaše gornje mnenje, se pogovorila z ginekologom in dobila napotnico za odstranitev maternice. Priznam, da sem rabila nekaj psihične priprave preden sem sprejela to odločitev ampak misel na to, da bo to konec težav je premagala nad drugimi pomisleki.

26.11. sem tako bila laparoskopsko operirana in kot ste tudi vi svetovali so mi odstranili maternico in pustili maternični vrat. Operacijo sem prestala odlično, samo okrevanje je bilo hitro in počutje krasno.
Malo manj kot en mesec.
Potem se je pa začelo. En teden krvavitve in občutki kot pri menstruaciji. Krvavitev res ni bila zelo močna ampak konstantna in več kot za vložek. 14 dni nič in spet nekaj dni izcedek. Mesec dni po prvi krvavitvi spet menstruacija. Sedem dni krvavitve. Pa nekaj dni nič in spet izcedek. Da ne bom predolga. Obrnila sem se na operaterja, bila prejšnji teden pregledana in dogovorili smo se za ponovno operacijo. Odstranili bodo še maternični vrat in ta košček nad njim. Menda nisem ne prva in ne edina pri kateri se je zgodilo, da odstranitev samo maternice ne zadošča. Se pa počutim točno tako. Kot da me spremljajo čisto vse možne ginekološke komplikacije 🙁

Rada bi vas vprašala, če ste vi že imeli kakšne izkušnje s krvavitvami kljub odstranjeni maternici. Ali mogoče bi morali biti pozorni na še kakšno stvar?
Kako je sedaj z mehurjem, ko mi odstranijo še maternico? Lahko to že sedaj kako podprejo ali ne vem kaj ali se to rešuje šele v primeru, da se mehur povesi? Upam, da nisem ustrelila kakšne prevelike neumnosti s tem vprašanjem:)

Vi za kakšno operacijo bi se odločili sedaj, ko je potrebna odstranitev le mv. Čez nožnico ali laparoskopsko? To vprašanje je še ostalo odprto kljub temu, da že imam določen datum operacije. Sama sicer operaterju povsem zaupam pa vendar so me izkušnje naučile, da več glav vedno več ve in vaše mnenje zaradi preteklosti še posebej cenim .

Iskrena hvala že vnaprej za vašo res cenjeno pomoč.

Spoštovani,

hm?…bistveno vprašanje je zdaj, od kje krvavite. Pri odstranitvi materničnega telesa včasih ne odstranijo povsem vse maternične sluznice, ki je nekaj ostane tik nad MV in ta se seveda obnaša enako kot prej vsa sluznica celotne maternice. V tem primeru bi morda celo zadostovala cervikoskopija in ablacija cervikalne in maternične sluznice. Ampak, če boste to omenili operaterju, si kar predstavljam, kaj bo rekel ali pa si bo vsaj mislil: “naj se Pušenjak ukvarja s porodništvom, ginekologijo pa naj prepusti tistim, ki to počnejo vsak dan!”…:-)… omenjam torej eno od rešitev, ki je možna, je manj invazivna, ni pa nujno vedno optimalna. bi bila le v duhu namena prve operacije, torej ohraniti MV in vse, kar je povezano s tem (boljša spolnost, boljši občutek in manj zapletov insuficientnega medeničnega dna (kasnejše težave z mehurjem ipd.). če se boste odločili za odstranitev MV, pa je seveda boljši pristop vaginalni, saj potem ne bo dodatne travme na trebuhu.

Pozdravljeni, najprej iskrena hvala za odgovor.

No v preteklosti sem en zelo podoben stavek jaz dejansko slišala od enega vašega kolega. Malo v vato zavito ampak sporočilo je bilo zelo jasno. No mene po vseh teh komlikacijah to ne zmoti :))) Sama vedno v naprej povem, da bom pridobila tudi drugo mnenje. Moj izbrani ginekolog vas pa zelo ceni in mi kar sam reče naj še vas povprašam :))

Da se vrnem k težavam. Ablacijo endometrija sem imela maja meseca narejeno in ni pomagala. Pri odstranitvi maternice, če sem prav razumela so ta del, ki ostane že nekoliko požgali ravno zato, da ne bi iz tam krvavela. Pa spet ni pomagalo. Vsaj mislim, da sem prav razumela. Ker sem pa tudi sama naveličana preiskušanja je verjetno to tudi imelo vpliv na odločitev operaterja. Če seštejem zadnjih 20 let sem imela 28x narkozo iz različnih razlogov. Ta bo 29ta in iskreno upam da zadnja.

Vsekakor bom povprašala ali bi bilo to kar vi pišete rešitev. V kolikor ne bi bila pa torej ostane le še odstranitev mv…vaginalno.

Če smem imam še eno vprašanje. Kaj za to, da kasneje ne bi imela težav z mehurjem se preventivno ne da ničesar narediti?

Hvala in lp

Hm? Tole zadnje je bolj retorično kot res praktično vprašanje. Saj ni rečeno, da po odstranitvi maternice sploh kdaj pride do težav z mehurjem. Govorim pač o statiki medeničnega dna, ki je boljša, če je maternica ali vsaj maternični vrat na svojem mestu. Kirurg nasatlo vrzel ob odstranitvi maternice seveda združi s šivom, ampak to vedno ni dovolj. Deluje pač “zakrpano” in to tkivo je v primerjavi z originalnim stanjem oslabljeno. Kakorkoli, zdaj glejte s praktičnega stališča in če s sodobnim pristopom ohranitve organov niste imeli sreče, veliko izbire res nimate. Glede mehurja ostanejo še redna vadba mišic medeničnega dna, sekundarna prevencija glede življenjskega sloga (ne, kajenju, pridobivanju odvečne teže, težko fizično delo) ter ustrezna skrb za kapaciteto sečnega mehurja (ne pretiravati s praznjenjem, takoj ko se pojavi prvi signal k potrebi po uriniranju).

Pozdravljeni,

pa je tudi to za mano. Pred desetimi dnevi sem bila operirana, na koncu na oba načina. Laparoskopsko so mi odstranili številne brazgotine, rešili črevesje in mehur. Vse je bilo nekam priraščeno. Ker sem močno krvavela so nato mv odstranili čez nožnico in spet laparoskopsko zaustavljali krvavitve. Ampak je uspelo 🙂 Po operaciji me je sicer res močno bolelo, vstavljeno sem imela še drenažo dva dni, kar ni ravno prijetno. Operacija je menda trajala okoli 3 ure kar verjetno ne spada več med majhne posege. Temu primerno se tudi sedaj doma ne počutim ravno odlično. Še vedno moram vsak dan popiti Analgin 🙁

Prosila bi vas za vaše mnenje glede okrevanja. Trenutno imam še rahel izcedek iz popka in iz mesta kjer je bila drenaža. To je menda ok. Iz nožnice pa občasno kar fajn sveže zakrvavim. Sem imela tudi uz pa ni videti kakšne resne krvavitve in vnetni parametri so neg. Opažam, da zakrvavim po odvajanju blata in če sem malo dlje na nogah. Bi morala ves čas ležati, da se izognem krvavitvam ali se tega ne da preprečiti in je vredu, če se že malo sprehodim in kaj malega postorim? Predpisali so mi 5 tednov bolniškega staleža in dvigovanje do max 5 kg in nato še par mesecev nobenega težjega fizičnega dela. Poudarjeno je bilo, da je to nujno za to, da se vse dobro zaraste in se prepreči, da bi se nožnica povesila.
Doma imamo kmetijo zato nisem ravno vajena poležavat, če to ni nujno potrebno. Je okrevanje po vašem mnenju res tako dolgo? Lahko kaj malega že postorim ali je bolje, da še počivam?
Iz preteklosti sem vajena, da se navadno predpiše preveč ležanja, seveda pa ne vedno. Nekajkrat sem si že naredila škodo zaradi prehitevanja zato sem se odločila, da tokrat raje vprašam. Posebej zato, ker sem trdno odločena, da tridesete operacije ne bo! 🙂

Ne me narobe razumet ampak z malo sreče je to moje zadnje vprašanje za vas 🙂 Ampak sem prepričana, da jih boste imeli vseeno dovolj, vprašanj namreč:)

Iskrena hvala in lp

Spoštovani,

žal ni enega odgovora, ki bi veljal za vse (tudi sami imate očitno takšne izkušnje) in to velja tudi za aktivnosti po takšni operaciji. Načeloma potrebuje vsaka rana, ki ni inficirana, 6 tednov, da se zaceli. Vsaj tako dolgo velja odlašati z normalnimi obremenitvami oziroma jih ohraniti na minimumu nujnega. Kaj je to, je seveda odvisno od posameznika. Nekako so vam to uokvirili v 5kg dvigovanja. Če je po 6 tednih še nujno, oziroma smiselno nič delati, pa seveda težko rečem. dokončno stanje brazgotine in vsega se sicer pričakuje po 5 do 6 mesecih, ampak od stanja po 6 tednih do tistega po 6 mesecih je morda še nekaj % razlike (<5%). Skratka v tem okviru naj bodo tudi omejitve. Po 6 tednih lahko začnete počasi stopnjevati obremenitve in če se bo kaj zgodilo v smislu znižanja nožnice, bi se to zgodilo tudi po 6 mesecih mirovanja in več. Prolaps nožnice je namreč posledica stanja, ki ga z operacijo povzročimo, ko odstranimo obmaternične vezi, ki so prej bile vezane za maternični vrat, kar je nekako držalo skupaj celotno medenično prepono, skozi katero sega nožnica. Če se to zgodi, je treba vrh nožnice pač prišiti na neko oporo in običajno je to vez ob križnici. Tega pa se v času odstranitve maternice rutinsko ne počne.