Pogovor
Pozdravljeni!
Zanima me vaše mnenje, saj sem zelo žalostna in zmedena….ne vem več kaj naj naprej…
S fantom sva skupaj že 6 let in morem povedati, da kljub vsem vzponom in padcem, ki sva jih kdaj doživela. Seveda se kdaj pa kdaj skregava za kakšne stvari, ampak nič resnega, in je kmalu že vse ok. Še vedno ga ljubim in imam neizmerno rada, pomeni mi ogromno in vem, da je on tisti s katerim si želim biti in ostati za zmeraj.
Povedati moram, da mi tudi sam izkazuje to ljubezen in spoštovanje, stoji mi ob strani in me spodbuja na vsakem koraku.
Stara sva 25 let in živiva ločeno, vendar sva enkrat pri enemu, drugič pri drugemu,..in tako traja že dobrih 5 let. Oba sva že prav pri koncu s študijem (še par izpitov), on je že zaposlen, jaz pa študentka (seveda).. Odnos s starši imava oba zelo lep in ljubeč.
Skratka, bistvo kar želim povedati je da, se je z njim izjemno težko pogovarjat o resnih zadevah.
Že več let želim izvedeti kakšne cilje in načrte ima on za prihodnost – kdaj bi rad imel otroke, kdaj bi bil pripravljen da bi živela skupaj itd..- Nikakor ne zahtevam od njega, da mi pove: ”otroka hočem imet čez 2 leti, poročiva se lahko čez 1leto..” NE! Želim se samo pogovoriti o teh stvareh… Vendar vsakič znova obupam, saj ga ne želim siliti v pogovor, in vsa ta leta upam..da, ko bo pripravljen se o tem pogovoriti, bo sam povedal svoje želje.
ON in vsi najini bližnji prijatelji vedo, da si želim korak naprej, da si želim vsaj, da bi poskusila živeti skupaj, preden greva resen korak naprej..
Zadnje dni skušam ponovno priti na to temo, tako nežno in nedolžno, ne morem mu težit glede tega, povedala sem mu, da bi se rada pogovorila o tem,..vendar kar ne najde besed, da bi mi kaj povedal, kot da mu je težko… Njegovi odgovori so vedno isti: ”Saj veš,da te ljubim in bi rad bil s tabo”, ”Veš, da se strinjam in da bova mogla narediti kakšen korak naprej”, ”Seveda si želim tega tudi jaz…” bla bla bla. Kaj več pa ne spravim od njega, kot le to da me ljubi! Vem da me, vendar bi se rada le pogovorila in ničesar drugega…zanima me kaj ga omejuje..
Sedaj mislim, da sem razumela, da o teh stvareh noče govoriti, da očitno ni pripravljen,..vendar me boli to, da po 6 letih zveze ni pripravljen na pogovor??? ne razumem zakaj??? Gre le za pogovor…
Sama hočem biti mlada mamica, in res ne mislim čakat v nedogled, da se on ‘odloči’, kdaj bo pripravljen na pogovor.. če po tolikem času ni…
Pripravljena sem ga celo pustiti in iti naprej, saj se ne mislim trudit za nekoga ki se ni pripravljen pogovarjati…
Življenje ni programska koda. Pusti da se zgodi, ti uživaj po svoje, on naj po svoje, če se imata rada, bosta našla pravo razmerje. Planirati in gledati na zadevo, da bo takšna kot si si jo zamislila, verjemi, vedno boš nesrečna, ker nikoli ne bo tako, kot planiraš. Če pa vse sprejmeš tako kot bo in je, pa ne boš nikoli razočarana.
Primož
Jaz in moja punca razen vajinega pogovora ustrezama vsem opisom. Moram rečt da se strinjam s komentarji, ki si jih že dobila in pa tudi v veliki meri s tabo. Po eni strani se mu morda zdi, da ga malce utesnjuješ. Sam pravim: Za otroka se bom odločil, ko bom zares čutil, da si ga želim. Prvič zaradi svobode, ki jo imava do časa z otrokom. Drugič zaradi tega ker sva še mlada, če bova prej v letih se bo pač treba odločit.
Je pa tudi delno res tudi to kar praviš ti: da gre samo za pogovor. Po mojem mnenju bi se moral s tabo iskreno pogovoritit in si za to vzeti čas, če že tebi tolko leži na tem. Edino pri čemer se negiraš je to, da po eni strani praviš, da ga sploh ne priganjaš in da gre za pogovor, po drugi pa praviš, da če ni za to boš šla naprej in si poiskala nekoga, ki bo za pogovor. Tega ne razumem najbolje. Ampak vseeno: Daj času čas in uživaj trenutek dokler si še mlada 😉
Aha torej če si ne želim imeti otroka sem jaz sam otrok. Pa kaj je vam ljudem a ni bolje, da malo v mladosti uživaš pa mal potuješ pa tm pri 30 letih nardiš otroka…ne pa kot eni moji znanci pri 22 letih nardil otroka en od njiju dela in zasluzi 600 eu zivita pa doma pri starsih mislim halo…sploh pa je bolje, da avtorica konca solo pa si prvo najde en siht ker otroka ni teško narest samo k gre v p in mora prit do izliva ko je pa treba otroka prezivlat pa zravn met kako stanovanje tkrat se šele vidi kaj se to pravi met otroka…bo bolje, da se pripravita prvo pa pol otroka delata.
Jaz pa gledam na to malo drugače. Pogovor sam ne pomeni, da je treba otroka delat takoj. Vendar pa sem mnenja, da po toliko letih in pri tej starosti sam pogovor ne bi smel biti tabu. Razumem te, tudi sama bi ob takih odgovorih začenjala biti naveličana takih “pogovorov”. Lahko, da on to razume kot pritisk – vendar, če že pogovor razume kot pritisk, kako bosta potem reševala ostale zadeve, ki pridejo v življenju? Če gre res za to, da ti nočeš siliti, želiš pa se pogovoriti, da vidiš, kakšni so sploh njegovi cilji, želje predstave, no, potem te razumem – in tudi jaz bi resno razmišljala, če se vidim v prihodnosti z nekom, ki se o prihodnosti z menoj ne želi niti pogovarjati.
In odgovor bi bil verjetno: NE. Sedaj, po izkušnjah, ki jih imam. Tudi eno v približno tvoji starosti, ko sem bila na približno podobnem mestu in bi bilo treba narediti korak naprej. Vsi pač ne želimo 15 let zmenkov in “se bova o tem pogovarjala, ko bova doštudirala”, pa doštudiraš, “ko bo služba”, pa je služba, “ko bo hiša”, pa je hiša (na primer, karikiram)… Za pogovor pri 25 letih starosti in po 6 letih zveze se meni nikakor ne zdi prezgodaj. Ok, če sem iskrena, se mi tudi za otroka ne zdi 😛 Še manj pa za skupno življenje. Ampak pogovor je menda prvi.
Najprej se vsem zahvaljujem za vaše odgovore. Sedaj pa vam še odgovorim sama na vaša postavljena vprašanja.
Dasy: ne mudi se mi, ampak, kot sem napisala imam željo bit do 30leta mamica. Za otroke imam še fuuul časa.. ok. Ampak vsak ima svojo željo kdaj jih imet. Ko imaš otroka ne pomeni, da nimaš več življenja.
Gizzox: Hvala za razumevanje. ‘Negiram da bom šla, če se NE BO znal resno pogovoriti o takih zadevah’, čeprav seveda, ne bi kar obupala in odšla,..Rada bi živela z nekom, s katerim se lahko pogovorim o temi, četudi boli in me zna razočarat. Dovolj bi mi bilo že, da pove, da na to še trenutno ni pripravljen, ker..bi rad končal doktorat (recimo) J))
Terz: Vsak sam odloča, kdaj bo imel otroka, oz. vsak par po svoje, eni so pripravljeni prej, drugi kasneje.. kako pa veš da: ”k gre v p in pride do izliva in potem je otrok” kaj pa še je potrebno kakšno zdravljenje?? Danes je toliko težav z zanositvijo, da se lahko zavlečejo leta in leta. (samo opozorim) Za stanovanje nimamo problemov.. če pa bom šiht čakala, tako kot praviš.. SE BOM NAČAKALA… v današnjih časih je to zadnja stvar ki me skrbi, sama delam že 10 let, prek študenta, malo zaposlena, malo tukaj malo tam.. kjer le dobim delo, le da imam svoj denar in svoje stroške plačujem sama, da ne potrebujem mamice in tatice za to. Sem dovolj odgovorna glede tega.
Alencka: tudi jaz se podpišem, popolnoma si me razumela kaj sem želela povedati in hvala. Jaz mislim, da tudi on želi, vendar ne ve kako bi zadevo izpeljal in začel.
Vem, da če bi mu res iskreno v oči povedala da je to edino kar si želim in da naj se pogovori z mano o tem – bi se. Nekako bi se.. Vendar, spet mislim, da ni prav da nekoga silim v nek pogovor če ni pripravljen, ni prav da mu ‘težim’ ali dajem ultimat, da zaživiva skupaj.
Še vedno v svojem srcu verjamem, da ko bo pripravljen na to, vsekakor bom presenečena.. mogoče pa še kmalu, pa se me zato tako izogibaJ kaj pa vem…
Skratka, sej imate prav..se ne mudi.. pač sem si zadnje časa preveč zadajala te stvari po glavi in razmišljala, tuhtala. počakajmo še malo.. ni še konec sveta.. sem malček pomirjena.. J
Hvala vam!
Midva sva pa oba čez 40, pa brez načrtov. Pogovori so bolj sanjarjenje, kaj bi bilo, če bi bilo … varianta za prihodnost je tudi vsaka dva tedna nekaj drugega.
Evo, ravno pred časom partner omeni, da je šel gledat neko stanovanje v centru in da bi bilo prav fletno stanovat tam, jaz sem bila pa še čisto v filmu, da bova imela kmetijo in sem ravno tuhtala, ali bi imela tudi osla …
Moram reči, da mi je bilo načrtovanje, pogovori o prihodnosti vedno tuje. Življenje ti potem itak prinese presenečenja in se plani sesujejo. Včasih pomislim, da se je še dobro izteklo, glede na to, koliko pomembnih stvari se je zgodilo po naključju in nenačrtovano. Ko je prišel čas za akcijo, sem pač ukrepala, z načrtom ali brez. Mogoče je tudi tvoj fant tak tip, da mu je neko teoretiziranje tuje in te bo presenetil z izjavo, da se preselita skupaj že jutri. Otroka bi očitno rad imel, ampak ti bi rada časovni okvir? Kako pa veš, da ti bo uspelo otroka pridelati v tem okviru?
Uživaj v življenju, bodi aktivna, sledi svojim željam in imejta se rada.
Zdajle sem prebrala tvoj odgovor. Glej, saj mu lahko poveš, o čem razmišljaš, ne da bi pričakovala konkreten odgovor z njegove strani. Saj se lahko pogovarjata o tem, seveda, ti moraš samo umiriti svoja pričakovanja, da bo tudi on prišel na dan s konkretnimi dejstvi. Naj pove tisto, kar se njemu plete po glavi, to sprejmi, ne vrtaj, ne zahtevaj več podatkov, kot jih on sploh ima.
Še enkrat hvala za nasvete in pomoč. Morem priznat, da si nisem mogla pomagati 🙂
Po nasvetih nekaterih sem poskusila še enkrat na lepši način in pristop, da bi se vsaj malček pogovorila, da bi pomirila svojo dušo. In sva uspela. Dobila sem vsaj tiste odgovore, ki so me težile in morem povedat, da sva na dobri poti. Vsaj na poti.. 🙂 Počasi sva premlela, kje, kako, kaj…
Sedaj pa bom dala mir, in čakala, da se zbudi iz spanca in veselo na delo 🙂
Ti si pri 25 že izoblikovana ženska, ki ve, kaj hoče, on pa zaostaja za tabo za vsaj 5 ali več let.
Ker se izogiba resnejšim pogovorom, pač kaže na nepripravljenost, kar si dejansko ti želiš:
– skupno življenje z enim partnerjem
– poroka
– družina
On se tu še ni odločil, ker je to neke vrste dokončna odločitev, in tega se boji, ampak si pušča karte odprte, tebe pa v negotovosti.
Če je za njega vse to preveč in preuranjeno, zrelostno prezahtevno, ga siliti v nekaj, kar je dejansko le tvoja srčna želja, ne smeš. Če se zelo v osebni zrelosti, pričakovanjih in željah razhajata, bosta težko ostala skupaj, ker je vizija prihodnosti drugačna za vsakega posebej.