Pozdravljeni.
Tudi mi imamo težavo glede vrtca. Naša še ne 3-letna hčerka obiskuje vrtec že drugo leto. Ob uvajanju ni bilo ne vem kakšnega problema, vmes je imela obdobja, ko ni hotela v vrtec (saj ji je bilo ljubše se doma igrati z dedijem, saj se ji posveti v celoti in samo njej), ampak jo je to v enem tednu minilo. Sedaj se je spet pojavil ta problem, vendar je doma tožila, da jo ena punca v vrtcu tepe. Šli smo vprašat in so vzgojiteljice rekle, da imajo res eno takšno, ki vsakega, ko gre mimo “porine” ali udari. Sicer ji vzgojiteljica govorijo, da tega ne sme počet, ampak naša je izgubila zaupanje, prisoten je strah in ona punca še dalje veselo udarja in poriva.
Naša punčka je tudi bolj samotar v vrtcu, težje se vključi v skupino in težje se igra s prijatelji. Doma je edinka, doma se vse vrti samo okoli nje (da ne govorim o dediju in babici…). Kaj lahko naredim v tem primeru, da se bo bolj vključila v skupino in da bo postala bolj zaupljiva? Imam občutek, da ne morem kaj veliko narediti, da sem že zamudila vlak, saj je po 3 letih težko začet neke nove prijeme… od dedija pa je tudi ne morem odtrgati, ampak je dobesedno obsedena z njim.

Za odgovor se vam že vnaprej iskreno zahvaljujem.

mamica

Jaz pa bi jo nekako poskušala “odcepiti” od dedka…tudi doma bi poskušala dekletce pripravit, da se čim več igra s svojimi vrstniki (sestričnne, bratrancii, sosedje …). Ni dobro, da je otrok tipičen edinec in ne osvoji socialnih razmerij. Potrebno je, da ni vedno “tamala”, tudi da se nauči deliti stvari, da ni pozornost vedno samo njena… Manjša škoda bo, če bo malo manj z dedkom, kakor da celo otroštvo čuti posledice takšne vzgoje. Konec koncev so psihološke raziskave pokazale, da tudi kasneje v življenju, v adolescenci in odrasli dobi, pretirana pozornosrt, ki je je otrok deležen v otroštvu, pusti posledice. Od partnerjev zahtevajo popolno pozornost in da bodo središče sveta, ne glede na okoliščine, partnerji so za njih “nadomestek pretirano ljubečih starih staršev in staršev”. V psihoanalizi takšnim osebkom rečejo patološki narcisi. Otrok torej naj ne bi imel popolne pozornosti nekega človeka, mora se znati igrati tudi s svojimi vrstniki in sam, brez odraslih.

Vem, da svojim otrokom želimo najbollje, se jim popolnoma posvetiti, izpolniti vsako njihovo željo, ustreči vsaki njihovi muhi. Ampak včasih se moramo zavedati, da otroku razvajanje prej škodi kot koristi, potrebujejo vzgojo, ki jih bo pripravila na življenje, ki pa ne bo vedno na njihovi strani. Zato je v vašem primeru potrebno vztrajat, da v vrtec bo hodila, ker je to dobro zanjo in ji ne smete popuščati. Vi ste starši in vaša beseda mora biti za otroka zakon, ki se ga ne sme kršiti.

Glede punčke, ki je nasilna pa mislim, da bi morale vzgojiteljice ukrepati. Nobeno nasilje se ne bi smeli tolerirati. Gotovo se to ne bi smelo dogajati toliko časa, sploh če vpliva n a druge malčke. Amapk zaradi tega ni potrebno umakniti vaše punčke. Potrebni so pogovori s starši nasilne punčke in ukrepi.

Problem je ta deklica, ki tepe. Če bodo vzgojiteljice ukrepale in se bo začela spet počutiti varno, bo veliko boljše.

Nekateri otroci so bolj vase zaprti in niso tako družabni. Takšni pač so. Sčasoma se bo začela vključevati v družbo sovrstnikov. Kako to narediti v vrtcu? Starši tu ne morejo kaj veliko vplivati, ker so v službi. Lahko pa povabite domov na igralno popoldne kakšnega sovrtičkarja in se bodo vezi dosti lažje spletle, kot pa v igralnici, kjer se marsikaj dogaja.

Od dedija je ne trgajte na silo. Naredite tako, da bo sam imela manj časa zanj, če se vam zdi, da je obsedena z njim.

da tukaj dedi ni vzrok. rada ga ima in prav je tako…Problem pa je deklica, ki se rada tepe…Mogoče se vzgojiteljicam ne zdi vredno, da preveč resno nastopijo proti tej deklici, a one so velike, njih ni strah, kaj pa naj si misli majhen otrok, boji se…In če se ponavlja, se čuti nezaščiten.
Jaz bi dnevno spraševala, dnevno povedala , mogoče se bodo zganile…pogovorila bi se še s starši..
Človek marsikaj potrpi, saj ne sitnariš takoj, a če se otrok začne bati vrtca, je zelo hudo…To sem doživela sama…

Tudi jaz menim, da problem ni v dedku in tem, da je edinka.

Tudi pri moji starejši hčerki so imeli enega sošolca, ki jih je grizel in tepel in po 2 letih v skupini, mi je celo vzgojiteljica omenila, da so pa res obupali nad njim in še enim kompanjolom?!

Potem je celo generacijo označila za ‘nemogočo’, da takoj letnik za njimi so pa super otroci.

Če se je sedaj 2 leti dobro počutila v vrtcu, potem mora biti vzrok tukaj.

Evo, pa smo spet pri tej temi. Mojih v vrtcu ne ravsajo. Pa je vsak prišel kdaj poravsan domov, pa sem takoj poučila, da “tebe nobeden ne ravsa”. BUM RAVS NAZAJ kolikor moreš, pa četudi frči perje.
In pa da moji NE tepejo, se le branijo.

Evo, od takrat nihče ni več prišel zravsan domov. Ker je za vselej imel MIR.

Skočite v luft vsi pogajalci lepe besede, kolikor hočete. Jaz drugega recepta ne poznam. Če se že v vrtcu ne nauči, jao jao …

Naj še enkrat poudarim, moji ne tepejo. Se le branijo.

Dokler bo pa vaša tamala imela preko dedka za svet Božička in Dedka Mraza, tudi v tem vidim problem. Moji starši bi kar naprej imeli moje otroke, pa tega nočem. Saj so z njimi, da ne bi kdo narobe razumel, da obojih staršev ne maram in da oboji stari starši niso z mojimi otroki. Ampak presodim, kdaj je PREVEČ.