Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Kako preživeti z narcisi? Kako zaščititi / pomagati otroku z MOM staršem

Kako zaščititi / pomagati otroku z MOM staršem

Ker bi to najbrž morala biti kar samostojna tema, jo kar odpiram 😉

Kot je zapisal Nekdokive,
.. ker bom pa če to hočem ali nočem z to osebo vedno nekako povezan, saj imava skupnega otroka in temu otroku želim v življenju prihraniti kar nekaj bolečih izkušenj s tem, da mu hočem pokazati tudi drugo stran življenja, se pravi vsaj mislim, da bolj realno stran življenja in zato želim spoznati vse podrobnosti delovanja osebe z osebnostno motnjo, da lahko zaščitim sebe in svojega otroka pred manipulacijami in vsem škodljivim vplivom, ki ga povzročajo s svojim delovanjem. …

Se strinjam, da je treba spoznati sovražnika, če se tako izrazim in sevedat tudi sebe, zakaj in po katerih zakonih privlačnosti in celjenja ran si pristal s takim človekom. drži.

Ampak, vprašanje – Kako zaščititi malega, nedložnega otroka pred perfidnimi in prefinjenimi manipulacijami in grozljivostmi, ki jih na otrocih še lažje in z usodnejšimi posledicami izvajajo MOM? Kako???

Odgovor seveda ni enostaven in ne enostavčen, zato prosim za čim številčnejša mnenja.

lpL

Živjo Lunali,

Zelo na hitro, ker sem malce v gužvi, ampak se bom kasneje javil z več informacijami.

Odlična in zelo pomembna tema!

Najboljša vzgoja je ta da sta starša dober vzgled, ker če to nista sta lahko nevarno opozorilo, vendar pa je tukaj pomembno da imamo kot starši prave vrednote, kanček zdrave pameti in predvsem medsebojno sodelovanje obeh staršev… Tako bi naj bilo!

Ker pa to po lastnih izkušnjah v takih primerih ni možno je toliko bolj pomembno, da je vsaj eden od staršev tisti, ki otroku dovoli in mu dopove, da ima pravico čutiti tako kot čuti, da lahko razmišlja s svojo glavo itd., vendar pa pri tem postavlja zdrave meje, kar je najpomembneje, poleg tega pa mu da zdrave vrednote…

Toliko za zdaj…

Živjo, Nekdokive,

sem se pa nasmehnila se ob prvem odstavku … Že res je najboljša vzgoja, kar pišeš, a to je v primeru MOMovcev teorija, še bolje rečeno pa pravljica, ki je popolnoma neuresničljiva.
Še huje pa je, če se slučajno zapleteš v dobronameren pogovor o vzgoji z njim/njo, saj v sekundi sam zgled vsega najslabšega in vsega, kar se v vzgoji ne sme in si nedvomno krivec in edini odgovoren za kakršnekoli težave, ki jih ima morda otrok.

Seveda se strinjam. Zdrave meje, kvaliteten pogovor, prave vrednote, predvsem pa po mojem mnenju spodbujati občutek, da otrok ima pravico biti, kar je, spodbujanje tega, da se jasno in glasno izrazi, svoja čustva, želje in potrebe in pa da si tudi sam upa in zna jasno postavljati svoje meje sprejemljivega. Vse to se da. A se najbrž odvija le pri enem od staršev, pri drugem pa se otrok umakne v svojo školjko in igra in izpolnjuje vloge, ki mu jih nalaga MOM in kar že pač od njega zahteva.

In zato mora biti še kaj, kar se da storiti (seveda ga v vato ne moremo zaviti, pa čeprav bi ga najraje pred temi, zame ne le less- ampak non-human osebki), da jim pomagamo, kajne?

lpL

Moje mnenje ( kot otrok MOM starša) je, da mora otrok vedeti, kaj se dogaja ( letom primerno) Najhuje je, če prikrivamo stvari, ker otrok čuti in vidi, da ni tako, kot mu skušamo olepšati in je povsem zmeden, večinoma pa to obrne nase ( da je on kriv) in začne sam iskati rešitve, ki pa ponavdi niso najboljše zanj. Začne skrbeti za straše, prevzema preveliko dogovornost….itd.

Po raziskavah, ki so jih naredili pri odrasllih otroci so odkrili, da je najmanj posledic za tiste otroke, ki so imeli ob sebi vsaj eno osebo, ki je bila normalna in jim je potrdila njihova videnja, zapažanja, jim nudila oporo in suport ki so ga potrebovali.

Pri tem ne gre, da govoriš slabo ali grdo o tistem staršu, ki ima MOM, vendar je treba povedati otroku, da ima ( mamica, očka) kdaj težave sam s seboj, da ne zna povedati kdaj drugače, kot pa da kriči , da ni prav, kadar je storil kaj, kar ni prav….najbolj nujno pa je, da dopoveš otroku, da ne gre za njega, da če ima starš izpad, da ga nima zato, ker je otrok kaj storil narobe, ampak ker ima starš težave sam seboj, kadar ga hoče starš preveč navezati nase, da mu dopovemo, da to ni prav in da ima otrok pravico do svojih misli, čustev in potreb….

Popolnoma zaščiti ga ne morete, lahko ma pa nudite oporo in temelje, da se bo lahko s tem nekoč, ko bo večji lažje soočil.

Kar nekaj o tem je napisano v knjigi Ne stopajte več po prstih, je pa dobra knjiga tudi How to survive borderline parent.

GitaAna

GittaAna

Pozdrav, GittaAna,

prav čakala sem vaš odgovor, priznam.
Nekako se mi zdi lažje otroku pojasnjevati situacijo ob izpadih, odkritih konfliktih, kjer otrok pove in poroča, da se je nekaj čudnega zgodilo, nekaj ob čemer se je počutil nelagodno, V zagati se znajdem ob prikritih manipulacijah, lažeh, načrtnem črnjenju drugega starša (mami se je zlagala, mami je pozabila, ni tako kot pravi ona …). Je pa MOM kakopak tako premeten, da tega ne polne direkt (mamica te ne mara), ampak bo to počel zelo zvito, s šarmiranjem otroka in lažmi, ki so tako podmukle, da ti vzame sapo in te razoroži.
Tu je vendarle treba storiti, najbrž se da še kaj bolj konkretnega storiti, kot le stiskati pesti in upati na najbolje in čakati, da otrok odraste in se sooči z zapletenostjo partnerskih odnosov, dozori ter končno ločiti laž od resnice.
Ne stopajte po prstih bo treba ponovno v roke vzeti, pa prebrati tudi angleško. ki mi jo predlagate.

LpL

se 100 % strinjam. v bistvu glede otrok ponavadi niso problem izpadi mom starša, ker se ta zna pred njimi precej dobro zadrževati – izpad bo na samem s tabo, da boš iz sebe, okrog otroka bo pa ves sladek skakal potem, ti pa kot cunja. govorim iz izkušenj, ne kot starš, ampak kot otrok take nematere in kako je očeta znala na tak način zmesti, da se je potem on zdel ubrisan, ona pa čista kot solza pred otroki. enako potem delajo z vnuki.

manipulacij se je veliko težje ubraniti oz še sam sebe pred njimi težko zaščitiš, kako šele otroka. ena od rešitev je, da VEDNO govoriš RESNICO. svojo resnico, seveda. otrok sčasoma spozna, da ti vedno isto govoriš, mom pa prilagaja svoj pogled situaciji. ampak žal to, da je otrok zrel za tak uvid, lahko traja dolga leta, nekateri otroci pa žal podležejo manipulacijam, sploh tisti, ki jih mom obravnava kot zlate, in nikoli ne spregledajo, celo obrnejo se proti staršu z ne-mom.

mislim, da je treba zelo paziti na to, če mom otroka obravnava kot zlatega – otrok še nima filtrov in hitro ga je mogoče privezati nase. zato mislim da je ključna tudi vzgoja za nepodleganje podkupovanju – torej vzgoja, kot pravi vesna godina, za to, da otrok pri izbiri med “fajn” in “prav” izbere tisto, kar je prav, ne tisto, kar je ta trenutek fajn.

ker mom starši znajo odlično izkoriščati te otrokove težnje po imeti se fajn, naša družba pa to blazno spodbuja. ne-mom starš mislim da lahko veliko naredi če otroku daje vedeti, da so dolgoročno dobljene “nagrade”, pa ne v obliki nagrad materialne vrste ampak notranjega zadovoljstva največ vredne. da mu ne-mom starš privzgoji “hrbtenico”, na nek način. integriteto. da bo znal ločiti med ceneno manipulacijo, na hitro pridobljenimi, kratkoročnimi koristmi zase, in dolgoročnim blagostanjem za vse.

no zdaj ko za sabo berem, se mi zdi ključno še enkrat poudariti, da je odvisno, kako mom starš obravnava otroka (otroke). mom ponavadi izberejo enega otroka kot zlatega – če je v družini še kak otrok, nanj potem pade vloga slabega, črne ovce. tako obračajo otroke enega proti drugemu. če pa gre samo za enega otroka in da se mom starš ne razume z drugim, ne-mom staršem (kar je itak skoraj pravilo), pa je skoraj zagotovo, da bo mom tega edinega otroka naredil za zlatega, ne-mom starša pa za slabega. in tu ima ne-mom starš težje delo kot v primeru, če bi bil en otrok in bi se mom starš znašal nad njim kot nad “taslabim” – tu že otrok sam ve in čuti, da je zadeva krivična in se bo avtomatsko obrnil po pomoč in podporo k ne-mom staršu, če je le ta vsaj kolikor toliko normalen. mom si dovoli izpade le v primeru, ko osebo na drugi strani vidi kot “slabo” – ne glede na to, a gre za otroka ali za odraslega. pri tistih, ki jih vidi kot “dobre” (tu vedno govorimo o črnobelem gledanju, saj mom ne zna videti drugače kot izključujoče, ali si samo dober ali samo slab), pa si niti slučajno ne bo dovolil izpadov – oseba, ki jo mom povzdigne v izključno dobro, je mišljena kot vir narcisističnega občudovanja za mom (kar pri otroku ni težko doseči, ker so izjemno dovzetni za hvalo) – zato v “zlatega” vzgajani otrok razmišlja drugače kot “črna ovca v družini” – mom starša vidi kot vir hvale, dobrin, koristi itd,., kot vir vsega, za kar misli, da je zanj “dobro”. ne-mom starša, če ta uvidi manipulacijo in jo skuša preprečiti, pa kmalu vidi kot oviro na svoji poti za dosego po njegovem “dobrega” – ne-mom starša vidi kot nekaj slabega, nekaj, kar mu skuša očrniti ljubljenega mom starša, pa čeprav ne-mom ne dela drugega kot govori le resnico. skratka v zlatega zmanipulirani otrok prevzame črno-beli način gledanja svojega mom starša in se obrne proti ne-momu. to je, če je manipulacija uspela – je pa kar pogosto, da uspe, iz različnih razlogov, eno je že omenjena dovzetnost otrok za “fajn”, ne pa “prav”, drugo pa je, da je motnja mom delno dedna in če otrok že ima neke nastavke za to, ga vzgoja, ki to še potencira (in to vzgoja za zlatega otroka je), še sploh ogrozi, da bo tudi sam postal “tiran”. seveda pa ni nujno tako, ne-mom starš lahko to tudi spremeni, ali pa morda otrok sam nima takih nastavkov že v osnovi in se že po naravi upira manipulacijam, tudi če so videti trenutno v njegovo korist (sama sem bila npr. že tak otrok, čeprav je pa res, da nisem bila vzgajana za “zlatega otroka” in mi je bilo zato lažje – sem pa včasih dobila status zlate hčere, ampak sem točno vedela, da gre za manipulacijo. še sama ne vem, kako, notranji kompas, verjetno).

torej ne-mom starši imate težjo nalogo v primeru, ko mom štarta na otroka z namenom narediti ga zlatega. tak otrok je v večji nevarnosti kot črna ovca in ga je težje zaščititi – črna ovca, ko bo doživela izpad mom partnerja, bo prišla k vam in jo boste potolažili in pvedali, da ni prav to kar dela mom in bo ok. “zlato tele” pa sedi na prestolu, kamor ga je posadil mom, in imate nehvaležno nalogo spraviti ga s tega prestola na trdna tla… tega se je treba lotiti pa previdno. takega “kraljeviča” ali “kraljično” vzgojiti v navadnega državljana in mu predstaviti, da ima navadno državljanstvo več prednosti kot prestolovanje, zna biti res težka naloga. ampak se da, samo poznati je treba mom – do obisti. pa ne le mom – tudi otroke – njihove razvojne faze, čustvovanje, omejevanje itd. predvsem se mi zdi važno, da se vzgoja gradi kot odnos. ne kot avtoritarna ne kot permisivna, ampak kot avtoritativna. ne kazni, ampak naravne posledice. postavljanje meja, ampak ne iz inata, ampak v okviru otrokovih zmožnosti – ko se povečajo zmožnosti, se meje lahko razširijo. itd. dober način take vzgoje opisuje ga. Alenka na sosednjem forumu Vzgoja otrok in družine, zelo priporočam.

še tole moram komentirati: to je že res, v primeru, ko gre za otroka, ki ga je starš naredil za črno ovco. tudi knjiga how to survive a bordeline parent govori o tem, o črni ovci. taki otroci iščejo pomoč – tisti, ki so vzgajani kot zlata teleta, pa je ne, ker njim je fajn. njim se sploh ne zdi, da so v kakšni stiski zaradi mom starša – njim se bolj zdi, da so v stiski zaradi ne-mom starša. taki so najbolj v nevarnosti in jih je najteže zaščititi. v bistvu se jih ne da zaščititi z načinom podpore, kot bi ga nudili črni ovci (tolažba ipd.) – tak način je pri njih lahko celo kontraproduktiven. Mislim da je ključno prikazati to, kar sem že napisala, kratkoročne koristi zase pretvoriti v dolgoročno blagostanje za vse. prikazati razliko med fajn in prav in izbrati prav, četudi bi bilo bolj fajn izbrati “fajn”. vzgoja notranjega zadovoljstva, brez cenenega učinka manipulacij.

ne vem, banalen primer. zlati otrok mom starša: “ati mi je pa kupil xy, ti pa ne.” ne-mom mora potem pretvoriti ta “fajn” v “prav”. pogovor o tem, zakaj se ni kupilo, kaj se bo s tem pridobilo na dolgi rok + zagotavljanje drugačne vrste stika otroku kot prek kupovanja stvari – ne-mom starš največ naredi, če ima z otrokom kvaliteten stik, da se z njim veliko smeji, pogovarja, ga pogosto odpelje kam sam, da skupaj kaj počneta. najslabše, kar lahko naredi, je, da zaradi teženja mom postane zagrenjen in odsoten in slabe volje (npr. v tem primeru s kupovanjem, da takoj nase prevzame krivdo in gre še sam kupit novo igračo ali pa postane jezen, ker partner kupuje stvari, ali pa je jezen še na otroka, ker mu je to všeč). lahko odgovori npr. takole: “nisem ti kupil/a tega in tega, ker … (dolgoročno to pomeni to in to), imam pa zdajle čas zate in se lahko dve uri greva igrat tako, kot hočeš/greva na sprehod, v park itd. (dober stik)”.

Pozdravljena “se strinjam 100%”

Tukaj lahko rečem le da se strinjam s tabo 100%… Pri takem odnosu in vzgoji skupnega otroka je za ne-MOM bistvenega pomena, da čim prej spleza iz “FOG-a” (megle) in čimprej začne na zadeve gledati objektivno in posledično tudi objektivno postopati v vzgoji otroka. Napaka, ki jo lahko naredimo je ta, da obstanemo na neki točki obžalovanja in ponavljajočega premlevanja vsega skupaj in tako otroku nismo sposobni dati kar potrebuje, predvsem dobrega vzgleda kot močne in racionalne osebe svojemu otroku! Otrok se ob svojih starših (če ne pri obeh pa vsaj pri enem) mora počutiti varno in to varnost mu lahko damo le s svojo pristno notranjo močjo in otroku tako nastaviti kompas, ki ga bo v nadaljevanju varno peljal skozi življenje… Tukaj bi rad povedal še to, da z pretvarjanjem, da smo močni ne bomo dosegli želenega učinka, saj otroci predvsem v zgodnji mladosti delujejo veliko bolj na čustveni ravni in to da jim slika kaže nekaj drugega kot jim pa govorijo čustva jih samo še dodatno zmede (vidi navidezno močnega starša, čuti pa veliko stisko, ki ga starš nevede oddaja). Zopet bom izpostavil delo na sebi je najboljša investicija tudi za otroka!!
Evo na hitro zaenkrat toliko…

nekdokive, tako je, se strinjava – delo na sebi je največja investicija tudi za otroka.

Lunali, bognedaj samo čakati in stiskati pesti ter upati, da otrok odraste. Kot je rekel nekdokive, izjemno pomaga delo na sebi, da ste otroku dober zgled. To pomeni tudi, da se ne pustite razorožiti ob momovih lažeh in da si sapo čimprej spet pridobite nazaj 🙂 Kar v praksi pomeni, da se ne pustite zmesti (da ne padete v meglo (F-ear, O-bligation, G-uilt, FOG), ki jo momi kreirajo, ampak da ohranite vedro vzdušje pri sebi in da vas take stvari ne spravijo s tira – če npr. mom reče, mami je pozabila/se je zlagala, lahko mirno odvrnete, “no, ati pač meni, da sem pozabila/se zlagala, jaz pa vem, da nisem pozabila/se nisem zlagala; se bova morala z atijem pač strinjati, da se ne strinjava.” Ne pustite, da na vas odmetuje svoje probleme, svojo slabo voljo, ne pustite, da vas ujamejo ti “trnki” – ker točno to so: vabe, s katerimi vas čaka, da boste ugriznili. Ugriznili pa pomeni, da boste zgubili živce, ostali brez sape in “orožja”. Vaše najmočnejše orožje je miren zagovor svojega stališča. “Jaz menim tako”. “ja ampak jaz menim drugače in moje je prav.” “Imaš pravico do svojega mnenja, vendar jaz menim tako in se pač ne strinjava, s tem ni nič narobe.” Ali kaj podobnega, vsak mora sam pri svojem konkretnem primeru iznajti prave mirne odzive – v Ne stopajte več po prstih jih je naštetih kar nekaj. Ne zapletajte se v borbe za moč, kar borba za to, kdo ima prav, je. Pustite mu veselje do lastnega mnenja, hkrati pa se ne dajte odgnati in jasno ter glasno zagovarjajte svoje. Lahko da imata oba prav, lahko nobeden, lahko tudi res samo on, ampak to sploh ni važno, le da mom tega ne vidijo. Dodajte še ščepec humorja, ta je še posebej zdravilen. Če se ne spomnite besednega humornega odziva, to je kar težko za prvič, si vsaj v glavi ob takem pogovoru, kot je zgoraj opisan, mom partnerja, ki tako sveto zagovarja svoj prav in mamico, ki laže in pozablja in je na sploh grozna, predstavljajte kot majhnega otroka, ki cepeta. Dodajte še nezmožnost izgovarjanja črke R in šumnikov, kot pri triletniku, pa se vam bo prikazala resnična podoba tega otroka v odraslem telesu, ko mamica reče, tole bo tako – “ne pa ne bo, jaz pa hocem, da je tako in jaz imam plav!” Takoj se boste, če ne drugače, pa znotraj pri sebi, nasmehnili in vaše notranje “vreme” se bo takoj razjasnilo. Vedeli boste, da je edini “prav” v tej situaciji samo tisti, ki ugotalvja, da tale odrasli cepeta kot en triletnik. In ga je tako treba tudi jemati. Postaviti mejo, predstaviti naravne posledice neupoštevanja pravil, preusmeriti pozornost na kaj drugega. “Aha ti meniš da imaš prav, no zdaj pa gremo malo na zrak, da se otrok zlufta.” “Aha no ne strinjava se, nič hudega, no zdaj pa gremo večerjat, potem bomo pa umili zobe in prebrali pravljico.” “Torej ti meniš tako, hvala za mnenje, moje mnenje je drugačno, ampak zdaj grem na kavo s prijateljico in o tem ne bom razpravljala.” Beseda NE je tudi ena taka fajn stvar. “hocem hocem hocem zdaj” “Ne, zdaj ne moreš dobiti, treba bo počakati. Lahko dobiš, ko se boš začel lepše obnašati”. tako nekako se jih trenira. Kot kužke oz. majhne otroke. Žal/ali na srečo, kakor za koga 🙂

Bistvo je, da ostanete povsem mirni in ne prevzamete ne strahu, ne krivde za nastalo situacijo, ne odgovornosti za njegovo počutje. Tako se ne boste dali zamegliti. Najpomembneje je, da se ga ne bojite. Momi pogosto hodijo po ljudeh, ki se jih bojijo. Do tistih, ki se jih ne, čutijo (straho)spoštovanje (ker pravega spoštovanja pravzaprav niso sposobni). Ampak to, da se ga ne bojite, ne pomeni, da ga napadajte vi – bognedaj. Ostanite samo mirni. Vem, laže reči kot storiti.

Meni je kot otroku, ki se je boril s to meglo, zelo pomagal en tak očitno prirojen notranji občutek, da je s to osebo nekaj močno narobe in da se bo to prej ali slej razkrilo, zato sem včasih celo kasirala (straho)spoštovanje namesto poniževanja – ker sem očitno oddajala en signal, da vem in da vem tudi to, bo to prej ali slej spoznala tudi okolica, čeprav je bilo poskusov zmanipulirati okolico malo morje in sem v očeh okolice dolgo veljala za “problematično” (pa sem bila daleč od tega, ravno obratno). Zdaj po dolgih letih in veliko lažeh prihaja na dan reklo, da lahko slepiš nekaj ljudi nekaj časa, vseh ljudi pa ves čas ne moreš.

Skratka, ne bojte se, to je prvo. Drugo je, ne dajte se zavesti, da ste česarkoli krivi, in tretje, ne prevzemite odgovornosti zanj – za njegova počutja itd. Delajte z zavestjo, da ne delate ničesar narobe, in ohranite vedrino, radost, veselje (ne prevzemajte pa energije pa njegovih izbruhov, tečnobe, besa, itd.), še posebej pa ohranite HUMOR – pri tem vam lahko odlično pomaga otrok. Pojdite z njim v naravo, veselite se z njim kot otrok in megla se bo sčasoma razpršila.

Pozdravljeni vsi,

No, tole … Bistvo je, da ostanete povsem mirni in ne prevzamete ne strahu, ne krivde za nastalo situacijo, ne odgovornosti za njegovo počutje. Tako se ne boste dali zamegliti. Najpomembneje je, da se ga ne bojite. Momi pogosto hodijo po ljudeh, ki se jih bojijo. Do tistih, ki se jih ne, čutijo (straho)spoštovanje (ker pravega spoštovanja pravzaprav niso sposobni). Ampak to, da se ga ne bojite, ne pomeni, da ga napadajte vi – bognedaj. Ostanite samo mirni. … je že kar nekaj časa precej, precej lažje, kot je bilo v začetku. In tudi na manipulacije, ko nekaj sporoča preko otroka, ki ga uporablja za kurirja, da bi odsegel svoje, ne padam več. In na kakšne druge podobne (variacij je, saj veste, nešteto) tudi ne in resnično se njihovo število zmanjšuje. Počasi, a vendarle se.

In vsekakor ne mislim čakati, da mala odraste in se ”lepo zahvali” meni in svojemu zmešanemu ne-očetu, da sva ji uničila otroštvo in mi obrne hrbet. A saj veste, ko ti nekdo reče, pogovarjaj se z otrokom in delaj na sebi, se ti vseeno zdi, da si storil premalo. Ker za mojega otroka vse in še več ni nikoli dovolj in tudi ne dovolj dobro ;))

A prav zares me zanimajo me vaše izkušnje, čim bolj konkretni nasveti, s hvaležnostjo jih prebiram in sosednji forum Alenke Orešnik že dolgo s pridom izkloriščam in uporabljam.

lepo soboto,
L

hm… hm, hm.

Če tegale niste zapisali kot “figure of speech”, ampak resno tako mislite, se mi zdi, da vas zna tako mišljenje pri vzgoji otroka pripeljati v težave. Vas, ne “zmešanega” moža.

Otrok ne rabi popolnih staršev, ampak dovolj dobre. Ne kompenzirajte napak vašega mom partnerja z željo, da bi pa vi bili “popolni” in bi naredili “vse in še več”, ker nikoli ni dovolj dobro.

Lahko da pri vas ne gre za to in ste se le tako izrazili, ampak vseeno, zapisali ste in omenjam, ker je to tudi včasih pojav pri ne-mom partnerju; mom delajo toliko norosti, da se zdi, da jih nikoli ne boš mogel popraviti in potem delaš to, čemur se v angleščini lepo reče “overcompensating”.

Evo, še konkreten nasvet – iz prakse. Ni dovolj, kot ste zapisali, da VI ne padate na manipulacije, skrite v sporočilih, ki jih kot kurir prenaša otrok. OTROKA morate naučiti, da ne sme prevzemati vloge kurirja. Nikakor ne sme. Če torej vidite, da vam otrok pripoveduje očetovo sporočilo, namenjeno vam, povejte otroku, naj drugič zavrne vlogo kurirja – “oči, če imaš mamici kaj povedati, se z njo zmeni sam, jaz ne bom prenašala sporočil.” To ji bo koristilo tudi pri drugih odnosih, ko jo bodo ljudje želeli vpletati kot posrednika za lastne probleme. In če jo boste zdaj naučili, bo znala odgovoriti “sami se zmenite in mene ne vpletajte”. Če je ne boste, pa se bo čutila dolžno reševati vse zoprne situacije med dvema, do katerih bo nekaj čutila, čeprav ne bo direktno vpletena (primer sodelavka – šef ali kaj podobnega).

ojoj, joj,

nikakor ni bilo mišljeno kot ste razumeli, bognedaj še overcompensating se mi manjka in popravljanje njegovih napak. zato so bili tudi nasmeški zraven.
mislila sem le to, da z veseljem prebiram konkretnejše nasvetein izkušnje, ker pač ena glava ne ve vsega in si rada širim obzorja.
nekoliko sem pretiravala s tem stavkom, se opravičujem, da ste me popolnoma narobe prebrali.

sicer pa kar se ‘kurirstva’ tiče, sem že ukrepala na natako tak način, kot ste ga opisali.
lpL

Ker smo pri vzgoji otrok en napotek, ki se mi zdi ključnega pomena in ga je potrebno upoštevati pri vsem kaj delamo v življenju in pri tem zbiramo informacije, še predvsem pa je to pomembno pri vzgoji otrok, ki ga je dala ga. Alenka na sosednjem forumu:

Vse kar potrebujemo za dobro vzgojo otrok imamo v nas samih, le naučiti se moramo poslušati to kar nam pravi naše srce! Res je tako, za vzgojo otrok se ne smemo zanašati zgolj na navodila, ampak moramo to delati po občutku, vsa ta navodila pa vzamemo zgolj kot smernice… Tako bi morali početi vse stvari v življenju – predvsem poslušati naše lastne občutke! Seveda je to pri vsej navlaki, ki si jo skozi življenje navlečemo na sebe skoraj nemogoče in tako zgubimo stik med razumom in občutki, kjer se zdi, da delujeta ločeno in smo vedno ne sigurni…

In zopet bom izpostavil dejstvo, da je zato potrebno delati na sebi in ponovno vzpostaviti stik med razumom in občutki = zdrava intuicija! 😉

Pa lep pozdrav

Pozdravljeni vsi! Nekaj časa nisem imela dostopa do računalnika, pa sem samo brala vaše poste na telefonu. Sem komaj čakala, da vidim, kaj vse boste še napisali in kam bo vse debata šla in moram rečt, da skoraj nimam kaj dodati.
“Se strinjam 100%” moram rečt, da podpišem vse, kar si napasala. Uživala ob branju! Pa hvala tudi Nekdo, ki ve, da svoja razmišljanja in odkrivanja deliš z nami. Upam, Lunallai, da si dobila nekaj odgovorov, čeprav je vzgoja otroka, ki ga imaš z mom ali narcisitičnem partnerjem en dolgoletni in zelo naporen projekt.Po mojih izkušnjah je dober konec vseeno možen. Če narediš vse, kar lahko, delaš tudi na sebi ( četudi bentiš, zakaj je spet vse na tebi..) se na koncu splača vsaka malenkost, ki si jo vložil v to, da bi otroku prihranil in ga dovolj ojačal, da se bo kasenje tudi sam znal soočiti s sitacijo. Pred vsem hudim pa ga tako ali tako ne moreš obvarovati, ne glede na to ali gre za narcističnega ali mejnega očeta ali kaj drugega, zato se mi zdi, da je najbolj važno, da ga naučiš, kako se soočati s težavami ( pa kakršnekoli že so) in kako jih reševati.

GittaAna

GittaAna

Otroci mejnih staršev so res reveži. Imam dva nečaka, ki morata prenašati enega od staršev, ki je težaven. Do otrok je zelo dober in tudi otroka ga imata neizmerno rada. Nekaj je pa zelo narobe. Noben ne sme komunicirat z nikomer, ki ne paše očetu. Prepovedani so vsi stiki tako z babico in ostalimi družinskimi člani. Najhuje pa je, da se je več let vršilo verbalno nasilje pred očmi otrok. Seveda takrat mamice ni bilo doma. Poleg tega, da smo povedali kaj se nam dogaja smo omenili, da ni prav verbalno nasilje izvajat pred očmi otrok. Odgovor CSD-ja je bil naj povemo na pisno izjavo. Tega nismo želeli, ker bi bilo še huje do nas. Prihajalo je do verbalnega, psihičnega in fizičnega nasilja do ostalih družinskih članov.
Kasneje je mejni sam lažno prijavil, da smo pa kar vsi mi nasilni do njegovih otrok. Potem smo pa povedali kako je bilo a je to res hudo. Otroci so žrtve tega in resnično se pred njimi ne bi smelo vršiti nasilja. Starejši nečak je zelo pameten, ve koliko je ura, nas pozdravi samo takrat, ko očeta ni zraven.
Najhuje pa je, da je sedaj v to zapadla še mati. Res je to hudo. Vsi smo se najprej sekirali zato, a sedaj se ne več. Ni vredno. Stran je bilo treba. Skoraj vsi smo rabili zdravniško pomoč zaradi lažnih obtoževanj.
Mogoče bodo pa nečaki nekoč sami prišli do nas kaj se ve.

Srečno vsem

Pozdrav vsem,
ko sem brala tole, Zupy, me je srhljivo spomnilo na mojega bivšega, ki bi meni najraje prepovedal stike z njegovimi starši in sorodniki, bratranci in sestričnami in torej posledično tudi otroku, ker je on z njimi vsemi skregan.
Hvalabogu mu nihče od vpletenih ni ustregel, ker ima otrok njegovo stran družine nadvse rad in je po mojem mnenju tudi za njegovo samozavest in občutek korenin nujno, da ima kontakt z vsemi (dokler še živijo) starimi starši.
GittaAna, počasi iz otrokovih besed in opisovanj razbiram, da vse skupaj le ni povsem brezupno in da določene stvari vendarle delam prav, čeprav me skuša bivši očrniti, saj bi bil sicer otrok ob meni istveno drugačen, bi pripovedoval bistveno drugačne reči in predvsem manj.
Kljub temu, da se mi zdi, da sem v tej situaciji šla z ločitvijo z dežja pod kap (živeti z njim so bile res nevihte in neurja, bliskalo se je in padala toča) in da še ne sije sonce, se mi zdi, da se vremena kmalu zjasnijo in je kljub vsemu ta situacija optimalna tudi za otroka. Je pa tako, kot pravite, dolgoročen, dolgoleten in – vzgoja sebe in otroka – nikoli kočan projekt 😉

lpL

Pozdravljeni,

brat o vaših izkušnjah je odrešujoče. Sama sem bila in sem še vzgajana kot črna ovca. Pozitivna posledica tega je, da zelo hitro zaznam krivice, me pa tudi še vedno zelo prizadanejo. Življenje me pač uči naprej in dobila sem partnerja z bivšo MOM ženo ki njunega otroka vzgaja kot zlato tele. Pri tem ji pomagata še obe družini otroka.

Ker se mi zdi, da bom od vse te neumnosti njihove zbolela vsak čas, sem partnerja napotila na svetovanje.

Zanima me ali ste, kot ne-MOM starši prakticirali družinsko svetovanje, skupaj z otrokom, kje in kakšni so rezultati itd..?

Primer je namreč.. kot iz znanstveno-fantastičnega filma, ta fant ima -milo rečeno- popolnoma oprane možgane, kaj takega še nisem videla in .. priznam, da mi razum počasi odpoveduje..

Zna biti, da ga je MOM mama že tako poškodovala, da bo precej težko, vendar se da, lahko pa tudi da ima sam MOM. Najprej bi svetovala, da gre k terapevtu oče, toliko da se mu odprejo oči in da najprej počisti pri sebi in bo znal bolj realno presoditi, kaj se s sinom v resnici dogaja. potem pa se skupaj odločite še, kako z otrokom. Če ima tudi on MOM in če ima zaščito od mame zna biti, da se bo obrnil stran od očeta. V vsakem primeru je bolje, da je eden od staršev pri sebi, saj bo tudi kasnejše zaplete lažje reševati.

GittaAna

GittaAna

New Report

Close