nezvesti, ki ljubijo svoje partnerje?
Razmišljala sem o pojmu ljubezni.
Poglejmo primer idealnega para, ki si izkazuje naklonjenost po dolgih letih skupnega življenja, ima veliko skupnih interesov. Par, ki lepo sodeluje, mož skrbno opravi vsa opravila, ki mu jih žena naloži a kljub temu vsakič, ko le ima priložnost z veseljem preživi nekaj uric tedensko v družbi druge ženske in se ji seveda z velikim občutkom krivde predaja. Baje ženi pač posteljne aktivnosti niso ravno pri srcu.. .Mar tu ne gre za ljubezen do žene? Druga ženska je pač športna aktivnost, filanje baterij za lepši vsakdan v urejenem življenju.
Meni se v tej situaciji žena niti ne zdi taka žrtev. Očitno je mož pripravljen res vse narediti zanjo. Kar je izkaz neverjetne ljubezni. Ljubi možek pač noče svoje ženičke obremenjevati z zanjo neprijetno dejavnostjo…
danes pa imaš poleg meda in mleka, še toplo vodo na sporedu? tale predsodek je že milijonkrat prežvečena tem in kolikor jaz poznam realnih parov, gre pri teh za odtujenost, velike razlike in niti slučajno idealen zakon. krivce in žrtve v takih slabih odnosih, pa merjenje procentov krivde je povsem brez smisla.
Vsaka družba ima neke etično moralne norme in zvestoba je ena od njih. Večina si ob poroki zvestobo obljubi brez fige v žepu in vanjo tudi verjame. Toda dvajseta in začetek tridesetih let je prerano govoriti o poznavanju življenja in izzivih, ki krojijo dolgo pot partnerstva. Par tudi ne pozna dejanskih vlog, ki jih v partnerstvu odigrava, medsebojnega sodelovanja in občasne odtujenosti. Niti se ne zaveda, da se čustva s časoma precej umirijo in je ospredju za preživetje družine predvsem partnerstvo. V zakon stopimo vsi z neko stopnjo ideala, še prej iluzije, ki se je ne da živeti. Postopoma se razvijamo, temelječ na slabi volji, jezi na partnerja, ki zna prerasti v permanentno nezadovoljstvo, ki odvzame vsakršno možnost za normalno komuniciranje.
Zvestoba je vrednota naše družbe, kršilci so najmanj nemoralni, v vsakem primeru pa stigmatizirani. Prevarani in drugi obsojajoči se osredotočajo le na dejanje prevare, ki je pogosto le vrh ledene gore, obsojajo dejanje in ga poenostavljajo na užitkarstvo, filanje baterij… Morda mlajši moški, ki jih obvladuje testosteron, ne pa tudi zreli. Razlaga je preveč poenostavljena, kajti varanje je kompleksen in zapleten proces, v katerem ne gre za dve uri užitka, temveč za vzporedno življenje. Povsem nepotrebno pa je ugotavljanje, kdo je krivec in žrtev ali, kdaj je varanje dopustno in kdaj ne.
Bistvo prevare je v odnosu in temeljnih potrebah posameznika. V partnerstvu imamo več vlog, starševstvo je v ospredju, vloga skrbnika/hranitelja družine je razdeljena, za par pa v vsakodnevni naglici komaj najde trenutek za kak »večerni fukec«, če sta sploh oba za to. Tako trajajoči odnosi trajajo leta in leta in po dvajsetih letih se ogromno parov povsem izgubi. Najpogosteje se razkrije tedaj, ko odidejo otroci. Mame pa še kar ne morejo iz svoje kože in težijo mulcem in jim najedajo s svojimi skrbmi, dokler jim le ti ne postavijo meja. Možje bi si želeli nekoliko več Ženske, a žene se ne dajo, vztrajajo na tistem, česar so se v dvajsetih letih navadile in kar veliko jih je, ki jim do spolnosti ni več. Enostavno so nekje izgubile svojo ženskost, ali pa še vedno ne sprejemajo sebe v vlogi poželjive ljubimke. Nakopičile so kupe zamer do partnerja, ki nenehno »pleza« po njih, od sebe pa nič ne da – pogost očitek. Sploh so moški bolj osredotočeni na reševanje sveta kot družine, pogosto je to žal, tudi resnica.
No, pa smo tam, ko se začne zrel moški ukvarjati z mislijo prevare. Recimo temu kriza srednjih let. Počasi začne ugotavljati, da se njegov libido zmanjšuje, da do žene ob nenehnih zavrnitvah (prosjačenje za seks zna biti hudo poniževalno) ne čuti več pravega poželenja, pa tudi volja do fehtanja je pošla, da pa mu nek objekt poželenja (ni nujno lepši in boljši od žene, le bolj odprt/dostopen/odziven) še vedno močno požene kri po žilah, ga pomladi…, kar vodi v odločitev varanja. Od tu pa je samo še skok…
Tovrstna avantura zagotovo lahko preraste v nekajletno ali trajno razmerje, kjer se obojestransko razvijejo tudi čustva. Oba se napolnita z vsem manjkajočim v njunem partnerstvu; seksu, medsebojni ljubeči pozornosti, ki gradi občutek lastne vrednosti, znova obudi spolno identiteto osebe in človeka napolni z energijo, ki bi premikala gore.
Postavlja se vprašanje: zakaj ne zapusti partnerja in ne zaživi na novo? Ker njegov partnerski odnos pravzaprav dobro funkcionira, se dopolnjujeta kot skrbnika družine, dopuščata svobodo drug drugemu pri udejanjanju na lastnih interesnih področjih in imata dolgoletno skupno zgodovino, otroke in prihodnost skozi vnuke. Morda tudi kak nematerialni skupni interes.
Zavračam vsako pomisel, da se žena vdaja možu brez želje, da kupuje mir pri hiši in si zagotavlja, da mož ne bi odšel. Pa vendar je njena dolžnost, da razišče v sebi, kje tiči njena seksualna zavora in jo poskuša odpraviti…, da iskreno govori o tem z možem, ne pa, da ga na ponižujoč način odbija in ga dela umazanega, če izraža svoje osnovne potrebe. Če je med partnerjema komunikacija, bosta problem rešila vsaj za silo. Res pa je tudi, da verjetno vseh želja ni mogoče uresničiti z enim partnerjem.
Kriza srednjih let pa ni nujno povezana s partnerjem. Lahko se s partnerjem dobro ujema na večini področij, imata dobro komunikacijo, vidita skupni smisel življenja, se jima lepo godi tudi v postelji. Pa vendar…, marsikdo se vpraša »je to vse kar bom doživel«? Vsaj meni se zdi, da je takrat prvo zavestno soočenje z minevanjem časa, staranjem, prehodom v neko drugo, neznano časovno obdobje… A v sebi čutiš potencirano energijo, želiš si življenja, prešerne vitalnosti, občutka sreče in nečesa, česar še nisi uspel doživel in zavedanje, da tega ob partnerju ni mogoče doživeti. Tudi to pogosto vodi v prevaro, ki pa spet ne gre zgolj za igračkanje. V teh letih dobro veš, kaj hočeš, kako poiskati in si privoščiti. Na moralo se požvižgaš, si jo prilagodiš z zavedanjem, da imaš ob sebi nekoga, ki ga ljubiš in ga nikakor nočeš prizadeti, pa veš, da to moraš uresničiti zaradi sebe. Veš, da se bo partner v primeru razkritja znal soočiti s prevaro, ali pa bo odšel. Vse to se ne odvija samo na razumski ravni, moč hormonov je neizmerna, vodi na pot, na katero nikoli še pomislili nismo. Takšnim zgodbam so podvrženi vsi, ne le nestabilne osebnosti. Gre bolj zato, koliko seksualnosti premoremo.
Vse napisano velja ne glede na spol.
Moje mnenje je, da aktu nezvestobe pripisujemo prevelik pomen. Sodimo po dejanjih, ker ne vemo njenega ozadja. Pogosto je družbeno stigmatiziran tudi prevarani, ki se bori s svojo stisko in veliko bolečino (tu na MON-u je to zelo izraženo).
Zakaj ne pišemo o tem, kaj je vzrok za bolečino? Kako bolečino procesiramo, o njeni intenzivnosti in izzvenevanju… Kakšen strah se skriva za tem? Kako se soočati s tem? Kako premagati frustracije prevaranega? S kakšno bolečino se sooča varajoči? Kako znova vzpostaviti stik… Kako ugotoviti ali upanje za nadaljevanje zveze obstaja ali ne…
Nikakor pa ni prevara glavni vzrok za razvezo!!! Prevara je povod za preobrazbo ali osebno rast obeh partnerjev, v nekaterih primerih celo vseh treh. Temeljna bolečina obeh povzroči, da sta na preobrazbo pripravljena. Ni pa nujno, da oba. V primeru, da en od partnerjev to zavrača, potem je čas za odhod iz zveze. Tisti, ki ne razvije neke višje ravni samozavedanja in osamosvojitve v smislu samostojnosti, pa naj ostane v zakonu, ali gre, bo v vse nadaljnje zveze prenašal svoje frustracije in nezaupanje.
Idealnega partnerstva enostavno ni. Zakon je proces dveh živih bitij, ki je enkrat bolj sinhroniziran, drugič manj. Obdobja bližine in odtujenosti se izmenjujejo. Tudi čustva se spreminjajo ali vsaj spreminjajo intenzivnost.
In če kdo trdi, da je treba na zakonu delat, da do tega ne pride, se moti. Na zakonu je treba delat, KO pride do krize. Vedno morata oba priti v neke vrste stisko, da sta sposobna pogovora o problemu.
Zagotovo bo več očitkov, da je to spet ena ponavljajoča tema, menim, da nič hudega, večkrat ko ponavljamo, bolj je koristno.
Med in mleko, v takšnem primeru ni treba veliko razmišljati, ker je hitro vse jasno:
a. Žena ima svojo računico,
b. Mož ima svojo računico,
c. Ljubica ima svojo računico.
In se vsem trem vse lepo izide… razen na dolgi rok mogoče ljubici, ker se zastojn prostituira in ker se sili nekam kamor ne paše-sožalje če nastopaš ravno v tej nehvaležni in neperspektivni vlogi. O kakšni ljubezni pa se v tem tvojem “trikotniku” ne da resno govoriti. Bolje da ne nasedaš preveč na pravljice, ki jih o svojih ženah in o sebi ljubicam pripovedujejo poročeni moški – So videti iskreni in nedolžni in v vseh ozirih popolni partnerji, revčki, a ne? (hehe)
“Zakaj ne pišemo o tem, kaj je vzrok za bolečino? Kako bolečino procesiramo, o njeni intenzivnosti in izzvenevanju… Kakšen strah se skriva za tem? Kako se soočati s tem? Kako premagati frustracije prevaranega? S kakšno bolečino se sooča varajoči? Kako znova vzpostaviti stik… Kako ugotoviti ali upanje za nadaljevanje zveze obstaja ali ne…
Nikakor pa ni prevara glavni vzrok za razvezo!!! Prevara je povod za preobrazbo ali osebno rast obeh partnerjev, v nekaterih primerih celo vseh treh. Temeljna bolečina obeh povzroči, da sta na preobrazbo pripravljena. Ni pa nujno, da oba. V primeru, da en od partnerjev to zavrača, potem je čas za odhod iz zveze. Tisti, ki ne razvije neke višje ravni samozavedanja in osamosvojitve v smislu samostojnosti, pa naj ostane v zakonu, ali gre, bo v vse nadaljnje zveze prenašal svoje frustracije in nezaupanje.
Idealnega partnerstva enostavno ni. Zakon je proces dveh živih bitij, ki je enkrat bolj sinhroniziran, drugič manj. Obdobja bližine in odtujenosti se izmenjujejo. Tudi čustva se spreminjajo ali vsaj spreminjajo intenzivnost.
In če kdo trdi, da je treba na zakonu delat, da do tega ne pride, se moti. Na zakonu je treba delat, KO pride do krize. Vedno morata oba priti v neke vrste stisko, da sta sposobna pogovora o problemu.”
Bravo Tessa, vse podpišem! Vsi, ki se še niso “igrali” družine z otroki in vsem kar paše zraven, lahko samo puhlo teoretizirajo, ti si pa zajela skoraj vse vidike tega problema. Nikoli ni preprosto in nikoli ni konec dela, vedno se moramo še nekaj naučiti iz vsega kar živimo. In dokler se vsaj trudimo, imamo možnost, da vsaj malce osebnostno napredujemo in zaradi tega samozavedanja naprej živimo bolj častno in lepo življenje. Vsi udeleženci teh nesrečnih trikotnikov,
Jaz bi samo napisal, da je prevec stereotipno opisovati zakon varajocega, kjer je zena utrujena, se ji ne da…ipd. Poznam kar nekaj primerov in tudi moj je tak, ko je sex v zakonu fantasticen, ni da ni, pa vendar varam. Odvisnost od adrenalina? Morda… Z ljubicami je dostikrat slabsi sex kot doma, nekatere so hlod, drugim ni do probavanja cesar koli, kar odstopa od klasike, tretje so nesamozavestne… V glavnem edino adrenalin in skrivnost prepovedanega je tisto, kar tem odnosom daje car – pri meni. Govorim izkljucno zase.
Tisti, ki ljubijo, kljub100letni suši svojih partnerjev ne bi pre/varali. 100%
Te pričice o ljubezni in ohinsploh odnosih po prevari so le mokre sanje in želje, umivanje rok in slabe vesti, ki pa z ljubeznijo nima niti slučajne prav nobene veze. V bistvu gre le za še eno prevaro, saj si čistega vino niso sposobni naliti, če bi si ga, ne bi do varanja prišlo.
Varajo slabiči in z njimi ostajajo slabiči. Tu ni govora o neki višji ravni….ni možna
Gliha skup štriha.
“To ni ljubezen!,
ne vem zakaj tako prepričanje o tem, da gre za MOJO zgodbo…ker tema, o kateri pišem, ni ZGODBA.
In tudi moja ne…vsaj zaenkrat ne.
Opisala sem primer, s pomočjo katerega lahko začutite določen, moški pogled nekaterih frajerjev na prevaro žene in nič drugega. Takega pogleda na zadevo nimam, čeprav sem se resno vprašala zakaj ne…in ugotovila, da sem pristranska in krivična. Zato se mi je zazdelo potrebno, da odprem tako temo.
Lahko bi vam opisala isto situacijo iz kakšnega drugega zornega kota. Tokrat je šlo za moški pogled na stvar, ki bi jo njegova žena, če bi vedela, povsem drugače opisala…da ne govorim o ljubici, ki bi zadevo verjetno opisala tako različno od prejšnjih dveh, da bi mislili, da gre za nek drug trikotnik.
S prispevkom nisem hotela obnavljati “prežvečenih tem”. Hotela sem opozoriti na dejstvo, da isto situacijo lahko vsaka stran povsem različno vidi. Namen tega je bilo vzpodbuditi razmislek o pojmu ljubezni. Vsak jo vidi po svoje. Imaš tako ljubezen, ko se dva ljubita in ne seksata zaradi prepričanja več let do poroke, brez kakršnihkoli težav…Imaš pa ljubeze, ki si jo par izkazuje izključno z rednimi spolnimi aktivnostmi. Kaj se zgodi takim parom, ko eden od partnerjev začne odtegovati tako izkazovanje ljubezni? Mar je mogoče da ljubezen pri enem kar ugasne zaradi seksa? Mislim da ni nujno.
Pojem ljubezni ima za vsakogar drugačno vsebino…Enim je spolna zvestoba vse, kar je smešno, ker kaže na plitvino razumevanja partnerskega odnosa v splošnem… Poznam nekaj takih žensk, ki mirne duše hodijo naokoli s plavimi žigi na očeh, samo, da jim je partner ZVEST…
Še ena stvar, vedno pišemo samo o ljubicah…ko vendar obstajajo tudi ljubimci…ki zvesto stojijo svoji poročeni ženski ob strani in čakajo, da se odloči za slovo od moža… O teh ljubimcih nihče ne razmišlja, da se prostituirajo zastonj? Aja, mogoče se pa žene prostituirajo zastonj?…hecno, do konca.
Po logiki domnevnega zastonj prostituiranja je seks nekaj dokaj neprijetnega za ženske, a dejmo ga moškim, če so pridni in nas ljubijo? Še niste slišali, da so nekatere ženske povsem sposobne občutiti spolno slo?
Tessa, ponovno presegaš vse…zelo mi je všeč tvoj pogled na zadevo…In upam, da bo čimveč ljudi prebralo to, kar pišeš, ker o vsem skupaj premalo razmišljamo, ko se podamo po poti partnerstva.
Re: nezvesti, ki ljubijo svoje partnerje?
Tale naslov je pa čista neumnost!!! Kdo se lahko spomni takšno nemogočo kombinacijo??
Tisti, ki ljubijo svoje partnerje, tisti niso nezvesti. Tisti, ki so nezvesti, svojih partnerjev ne ljubijo.
Nezvesti, ki ljubijo svoje partnerjeje – ti pa sploh ne obstajajo, tako, da je tema čisti nesmisel. Kdo za vraga, je ta med in mleko?!?
za nas navadne smrtnike je precej zmedeno tvoje premišljevanje. Poskusi enkrat dati neko stališče, ki ga zagovarjaš, malce že utrujaš s temi vedno novimi vprašanji, drugimi zornimi koti in skakljanjem iz enega v drugega. Sploh ne vem več kaj hočeš povedati. A bi rada za vekomaj do konca razrešila vprašanje nezvestobe iz vseh vidikov prevaranega, varajočega in ljubic/ljubimcev obenem? To ni mešana solata, da se takole karvprek prežvekuje vse skupaj. Civilizacije so vmes propadale, problem pa še ni (in ne bo) tako kmalu in tako enostavno rešen.
Težko je komunicirati s tabo. Postavi eno tezo do konca pa bomo lahko debatirali o njej. Takole se sproti zapletaš in z vsakim novim postom vse skupaj znova relativiziraš, brez vsake discipline pri debati. Istočasno razmišljaš o poročeni prevarani ženi, potem si že pri varajočem možu, vmes se pa občasno tudi opredeljuješ do ljubice, ki jo prej praktično ignoriraš. Sama zmeda in provokacija te je, iz tega se ne rodi nič produktivnega. Najprej določi koga in kaj hočeš “obdelovati” pa razmisli kaj hočeš povedati. Nekatera pravila komuniciranja moraš poznati in upoštevati, če hočeš kakovostno debato in druga mnenja.
In oprosti, ti in Tessa sta dva popolnoma različna svetova. Pri njenih postih imaš začetek, logičen razvoj teme in zaključek. Z njimi se lahko strinjaš ali ne, so ti všeč ali ne, ampak njeni posti stojijo, izražajo neko mnenje ali stališče. In to je to. Potem ostali na podlagi tega lahko naprej razvijamo misli.
Upam, da boš v resnici kaj odnesla od njenega pisanja. Od nje se res lahko učiš kako se komunicira, debatira in tej temi streže. Tako kot mi ostali. Ti nas vedno nekako pripelješ v slepo ulico. Tu je nekdo zmeden, ti ali mi ostali…
nezvesti, ki ljubijo svoje partnerje, tako razmišljanje, citiram
…kaže na plitvino razumevanja partnerskega odnosa v splošnem… predvsem tistega, ki vara!
taki česa globjega kot par cm niso sposobni, bojijo se bližine, čustvene, duhovne povezanosti, vse je le na površinski, plitki ravni
Tisti, ki ljubijo sebe, ljubijo partnerja, kar pa ni dovoljenje za nespoštljivo obnašanje, kar je v bistvu vsak še tako lep odnos varajočega, ker je vse ena sama farsa, laž na laž, ljubezen z njo ne hodi!
Sicer pa, si zagovorniki takega obnašanja oz. odnosa želite biti ljubljeni na tak način?
Medinmleko, kaj tebe pravzaprav muči? Praviš, da to ni tvoja zgodba, pa vendar se iz napisanega da slutiti, da je. S hladnim racionaliziranjem poskušaš skriti zadržana in potlačena čustva, ki se jih mogoče niti dobro ne zavedaš, se pa sama od sebe zapisujejo med vrsticami, od tam tiho šepetajo, da si prizadeta, ranjena, razočarana … Mar je skozi debelo navlako iluzij in slepil začelo kukati sonce resnice, ki ni tako sladka in prijetna kot sanjarjenje o nekom, ki bi moral biti samo tvoj in te imeti brezpogojno rad?
Ne bi se strinjala, da varajoči so slabiči ipd…..imela podobno zgodbo: varala moža, ljubimec varal ženo, vendar sva se odločila, da tako ne gre več in da bova zapustila prtnerje in zašivela skupaj…ja med nama je bila ljubezen, močna….še vedno je po 11 letih in sedaj sva mož in žena…..se pogovarjava, so nesoglasja, vendar se ljubiva….prvič v življenju mi ne pade na pamet nek drug moški, ker me moj zadovolji čustveno in telesno….niso vse zgodbe z v isti koš, je pa res, da sva ogromno naredila na osebni rasti…..
Mene pravzaprav nič ne moti, če takole teoretično izpostavimo posamezen primer. Dosti bolj primerno, kot se to razvije v neki temi, v kateri dejansko nekdo potrebuje pomoč. Potem iz nekega “svetovanja” nastane tema, ki vsebuje več kot sto prispevkov, od katerih je 90% eno samo obsojanje, pretežno tistega, ki išče pomoč. Meni to dokazuje, da večina forumašev ni sposobna kančka empatije, ali pa izživlja svoje lastne nepredelane frustracije.
Vsakdo laho postavi vprašanje, seveda s svojega zornega kot in svojih lastnih izkušenj, morda tudi strahov, a to ni nič slabega.
Tudi se ne da v kratkem, pa čeprav v dolgobesednem postu razviti vseh potencialnih situacij in primerov. Dva sta tudi očitna in sicer:
@Izkušen, ki je predstavil svojo plat varanja. Ja, tudi takšni so. Ocenjujem, da so to ljudje, ki imajo pomanjkanje samospoštovanja in potrebujejo več samodokazovanja. Sprašujem se tudi, ali so ti ljudje v svojem domačem okolju sposobni splesti poglobljen partnerski odnos. Jasno, Ego Iskušenega bo to zagotovo zanikal, upam, da se bo vsaj vprašal.
@nekaj, ki sicer navede samo zaključek, nas pa bolj zanima vzrok varanja. Kaj je tisto, kar nekoga spodbudi k varanju.
Ko prevara nekdo, ki je s svojim (edinim) partnerjem iz najstniških let in vsa leta ljubi svojega moža/ženo, trdno verjame v zvestobo (to se njemu ne more zgoditi). Potem pa mu nekdo prekriža pot in v njem prebudi intenzivne, zmedene in že povsem pozabljene občutke, ki jim ni kos. Ker se je tolikšni erotični in čustveni intenzivnosti težko upreti, se zgodi! Tak “močan” človek, trdnih načel, neoporeče se običajno sesuje, obsoja s krivdo in ker ni kos situaciji, kliče na pomoč moža/ženo, da ga reši ali odreši (sprejme odločitev) namesto njega. Tak človek ima od užitka bore malo, ker ga tako preganja krivda, da je čisto preč. In sam ne ve … ljubi/ne ljubi/ljubi, ne ljubi…
Ljubezen je kompleksno čustvo, ki se razvije skozi leta (po treh letih nastanejo šele zametki) in je zavestna odločitev, da si z nekom, ker ga imaš zelo rad, ker ti ustreza tak kot je, ker se veseliš življenja z njim, vidiš v prihodnost itd. in tudi ni nujno, da te ta človek lahko vsestransko zadovoljuje. Malo pobrskajte po svojem partnerstu in strinjali se boste z menoj.
“nemoršverjet”,
naslov je po tvoje NEUMEN a se ne zdi tako zelo, če malce premisliš…razumevanje ljubezni je namreč precej subjektiven pojem… To, kar je ljubezen zate, je za nekoga drugega in ravno na to sem hotela z naslovom opozoriti.
Če bi bilo drugače, potem ne bi imelo smisla vztrajati s partnerjem, če bi kadarkoli prišlo do nezvestobe. To bi pač pomenilo, da je ljubezni nepreklicno konec in potem se postavi samo še vprašanje zakaj bi ostajal ob nekom, ki nas ne ljubi. Potem ne bi bilo razloga za izjavo, da nezvestoba NI razlog za prenehanje partnerske zveze. Ni tako?
“xyzd”
očitno je, da si zelo preprosta oseba, ki svet vidi na črno-bel način…Žal je tako, da je človeško vedenje večkrat neskladno z njegovimi čustvi in še bolj zanimivo prepričanji o tem kaj je prav in kaj narobe.
To, da tebi ni jasno o čem pišem, še ne pomeni, da VSEM ni jasno…Ne vem od kod ti ideja, da VSI razmišljajo kot ti?
Nikoli nisem rekla, da pišem tako kot Tessa…meni je le všeč NJENO pisanje. Res je da se tudi ne strinjam povsem z njo o nekaterih stvareh. O večini stvari se pa strinjam, zato jo tudi hvalim.
Zdi se mi, da naslov dokaj jasno nakazuje kaj me “muči”…želim povedati, da je partnerski odnos dokaj zapleten splet različnih zadev…Mislim da ljubezen ni nujno najbolj bistveno lepilo, ki drži dva človeka skupaj. Ljudem lahko zelo veliko pomenijo druge vrednote v partnerstvu in celo ljubiš lahko na več načinov. Mislim, da veliko varalic ravno to doživlja.. na nek način ljubijo svojega partnerja, ker je del njihovega življenja in jim mogoče celo ustreza v veliki večini stvari razen na področju spolnosti. In to se mi zdi kar pogost problem med partnerji. Če bi šlo za to, da partner ne bi nič pomembnega pomenil, za prevaro ne bi bilo razloga in bi namesto da varajo, partnerja preprosto zapustili. O tem je govora, če ti ni bilo jasno. Napisala sem dokaj preprosto.
“bela lilija”,
muči me precej stvari…trenutno razmišljam kako bi bolje poskrbela za gleženj leve noge, ker me občasno boli.. Imaš pa v splošnem kar prav glede moje zagrenjenosti…skušam racionalizirati zaradi razočaranja nad lastno predstavo o tem kaj in kako je na tem svetu s partnerskimi odnosi. Žalostna sem, ker ugotavljam, da večina stvari v katere sem brez zadržkov in kar tako verjela, ne velja v resnici… Opazila sem tudi, da veliko ljudi na tem forumu ravno tako verjame v čiste, ljubeče odnose v partnerstvu….tako, kot jaz, a se nikoli ne sooči s tem kako je v resnici. Ker tega v resnici ni po pravilu. So samo izredno redke izjeme. Trenutno imam možnost vpogleda v odnose nekaj parov z daljšo kilometrino in presenečeno ugotavljam, da so bile moje predstave o odnosih med partnerji precej “pravljične” glede na realnost. Prevara se je tudi meni zdela eno izmed najhujših izdajstev partnerstva. Nekaj povsem nemogočega, tudi če ljubezni ni…problem pa nastane, ko ugotoviš, da nekateri povsem z lahkoto nekako ljubijo n.pr. svoje žene, skupno življenje z njimi in hkrati kakšno “snamejo” za zraven, ker je pač luštna, simpatična in na voljo…In ko jih vprašaš kako je z njihovo ljubeznijo takrat, ko so z ljubico, ti odgovorijo, da so sposobni ljubiti več ljudi na različne načine…tako kot je mati sposobna povsem enako ljubiti vse svoje otroke…Ko sem slišala to izjavo, sem bila najprej zgrožena, tako, kot bi bila verjetno večina, a ko premisliš, ugotoviš, da je to čisto možno. In o tem je govora tu.
Velikokrat je problem v tem, da nam pomeni vse v odnosu tisto, kar partner čuti do nas..Se pravi ali NAS partner ljubi. Tak pogled pripelje do velike stiske, ko se izkaže, da nas partner sicer ljubi a zato, ker ljubimo MI NJEGA…. V obeh primerih gre za sebično predstavo o ljubezni, ki jo veliko ljudi povsem brez zadržkov ima za LJUBEZEN….To ljubezen v resnici ni.