Pozdravljeni,

sem mama otroka, ki obiskuje osnovno šolo, peti razred. Ugotovila sem, da ima moj otrok učne težave in začela raziskovati kaj bi to lahko bilo. Poiskala sem pomoč defektologa, kjer so z otrokom opravili neke teste in moje slutnje so se potrdile. Diagnoza- disleksija.
O tem sem obvestila razredničarko, ki otroka poučuje in jo prosila za dodatno delo z otrokom, saj potrebuje dodatno razlago pri določenih predmetih, zelo težko si namreč (med drugim tudi) razloži pomen pojmov.
V šoli sem obiskala tudi spec. pedagoginjo, ki je prav tako opravila določene teste z otrokom in prav tako se je potrdil sum na disleksijo. Določen imam tudi že termin pri psihologu, kjer je potrebno opraviti še psihološke teste in se bo bolj natanko vedelo kaj so tista slaba in kaj boljša področja otroka.
Zanima pa me naslednje- otroka uči razredničarka, ki torej ve za disleksijo otroka, pa vendar je pri ustnem preverjanju znanja otroka med drugim vprašala tudi učno snov, ki so jo prvič obravnavali en dan preden je bila ustno vprašana- torej dan prej. Sprašujem se, ne glede na disleksijo mojega otroka, če je to sprejemljivo oz. dovoljeno… prosila bi tudi kakšnega učitelja, da poda svoje mnenje, hvala.

Pred vsakim ocenjevanjem znanja mora biti izvedeno preverjanje znanja- ustno ali pisno. Ker je učiteljica spraševala naslednji dan, predvidevam da te faze ni naredila- torej ni ravnala v skladu z zakonom o OŠ.

zakaj bi moglo bit pa pred ustnim ocenjevanjem znanja izvedeno preverjanje znanja???

Tudi ustno spraševanje mora biti vnaprej napovedano. Ponavadi učiteljice povejo, kaj bodo spraševale ali celo napišejo učencem. Če je spraševanje vnaprej napovedala in povedala, da bo spraševala od neke snovi pa vse do tiste, ki jo bodo jemali prejšnji dan, ni nič narobe. Pred pisnim ocenjevanjem se piše preverjanje znanja. Ustno ocenjevanje mora biti “zgolj” napovedano (mislim, da en teden prej).

Kar se tiče disleksije–bilo bi fino, da dobi otrok “uradno diagnozo”, da ima disleksijo… Vem, da bo to pač papir, na katerem bo neka “diagnoza”, kje bo pisalo: disleksija! …a potem je vse lažje urejat–tudi kar se tiče učiteljic/učiteljev, da malce bolj pogledajo na učenca in mu prilagodijo podajanje snovi, ocenjevanje, preverjanje itd. itd. Konec koncev se lahko tudi vi sklicujete na to.
Sicer so nekatere učiteljice “dostopne” in razumne in pomagajo takem otroku tudi brez tega “uradnega papirja”, lahko pa naletite na kakšno, ki bo rekla: jaz nimam nič napisano in ga moram obravnavati kot vse ostale.
Predvsem vam želim, da čim lažje vozite čez OŠ… tudi sama delam z otročki, ki imajo težave pri učenju-takšne in drugače in sem “iz foha”, a doma, ko se mi kaže, da imamo tudi mi enga brihtnega, a rahlo “dislektičnega” fantiča, sem včasih čist izgubljena in ne vem več kako naprej…
Tako, da… uspešno naprej in stojte mu ob strani. A bodite pazljivi-popolnoma vsak neuspeh ali težavo ne pripisovat disleksiji, da se ne bo še fantič pričel “zgovarjati” na to. 🙂
PS: imam kolega, ki je doktoriral, kljub zelo težki disleksiji… tako, da pogumno! 😉

sem pristaš naključnega spraševanja, tako da je pripravljen cel razred in lahko je vsak vprašan … pri meni napovedanega spraševanja ne bo, saj je to dajanje potuhe, saj se učenec nauči samo za spraševanje, naslednjo uro pa že itak nič več ne zna …