Shizofrenija

Poznate koga, ki ima to bolezen? Kako to izgleda? Sumim, da jo imam jaz. Kaj naj naredim?

moja stara mama – hudo bul je zadozerana, jezik se ji zapleta, kako je bilo pa pred tem pa vem samo v toliko kot mi je moja mama povedala in sicer fuzl hude blodne, paranoje, neosnovani strahovi ( nekdo je zakašljaj pa je ona kr mislila, da ji s tem hoče ful neki slaba…………)

Ja, za to so ful paranoje značilne, pa več stopenj te bolezni je. Je pa to huda bolezen, tak da ti svetujem, da se najprej malo pozanimaš pri kakem zdravniku- za začetek probaj na forumu Psihiatrija.

Imaš motnje čustvovanja?
Si brez volje?
Si nekaj vpikneš v glavo in ne moreš prenehati misliti na to in o tem? Paranojaš?
Se ob sicer žalostnih stvareh smejiš, ob smešnih pa te je groza?
Misliš nepovezano?
Te je česa iracionalno strah?
Si razdražljiv?
Imaš blodnje? Vizualne, slušne halucinacije?

Tudi, če si na vse odgovoril z “da”, ni nujno, da je to shizofrenija. Zakaj misliš, da bi jo lahko imel?

Sedaj se mi zdi, da sem popolnoma normalen. Toda puberteta je bila grozna, nenavadna. Ves čas sem bil depresiven, nič nisem govoril, bil sem precej odtujen od družine, sošolcev, sveta,… Večino časa sem preživel doma, na internetu, za knjigami, strah me je bilo med ljudmi, bal sem se, kaj ljudje mislijo o meni, sem si vpiknil v glavo ogromno dogodkov in nisem mogel pozabiti nanje. Sem bil nesproščen, nenaraven, bil sem zmeden, razklan med življenjskimi načeli, pojma nisem imel, kaj bi me zanimalo, strah me je bilo prihodnosti, imel sem zelo visoke cilje, bil sem kar ambiciozen, bil sem perfekcionist, zato sem se sekiral ob vsaki mali napakici (nisem bil skuliran). Strah me je bilo starosti in propadanja zaradi tega. Sekiral sem se zaradi svoje okrogle postave, nihče me ni razumel, tudi sam nisem nič govoril, da bi me kdo sploh lahko razumel. Kot sem že rekel, bil sem odtujen, po drugi strani, pa me drugi niso imeli za odtujenega. Vedno bolj so me imeli za čudaka ali pa klovna. Strah me je bilo očeta, nikoli nisem vedel, kaj misli, strah me je bilo matere, ker je bila preveč histerična in je preveč zahtevala od mene. Skratka, zdelo se mi je, da me imajo starši v neki kletki, da ždim za pregrado in ne morem ven. Imel sem manjvrednosti kompleks, kar je verjetno razvidno že iz vsebine teh vrstic, heh, zato sem imel pač toliko strahov.

Vprašanje, ki se mi sedaj pojavlja, pa je. Je bila to le čudna puberteta, ki mi je očitno povzročila več škode kot koristi, in je posledica moje nedejavnosti, pasivnosti, negovorjenja, neopredeljenosti, zakompleksanosti in premajhne agresije ali pa kaj fiziološkega v moji glavi, posledica bolezni, katere besedo komaj upam izreči: shizofrenije. Če bom šel k zdavniku in mi dokaže slednje, ne vem, kaj bo. Se bom sprijaznil z boleznijo ali pa bom storil konec. Poleg tega se bojim zelo svoje čustvene otopelosti in asocialnosti. Bojim se, da zaradi tega nikoli ne bom mogel biti zaljubljen. Da me punca ne bo marala zaradi čustvene zavrtosti.

Še en odgovor na tvoje vprašanje. Zakaj bi jo lahko imel? Pravzaprav sem slišal, da je bil moj oče bojda enkrat v psihiatrični bolnišnici, pa je tudi kar precej čuden, prav tako njegova pokojna mama. Pa me ta dejstva kar precej skrival, obenem pa na široko razglabljal o psihičnih boleznih, na katere se je kar precej spoznal. V bistvu je v vsakem človeku videl duševnega bolnika, vedno je našel kake freudovske zadeve, ni gledal njegovega karakterja. Še to.. sam nisem nikdar med puberteto gradil osebnosti na sebi, bil sem kar sociopatski. Želel sem si, da bi bilo najbolje, da bi postal kopija nekoga drugega. Zatiral sem svoja čustva, nase sem gledal prevečkrat izven sebe, heh, iz tretjega, objektivnejšega kota in kot sem rekel, zaradi tega sem bil prevečkrat nespontan. In čudaški. Pa nekako sem bil sovražno nastrojen proti drugim ljudem. Verjetno zato, ker sem pred puberteto veljal za faco in so me zaradi tega precej zajebavali, potem sem pa nekako zasovražil ljudi.

Diagnozo “shizofrenija” lahko postavi samo ZDRAVNIK-PSIHIATER na podlagi večmesečnega testiranja in nihče drug ne na forumu ne od prijateljev in ne od drugih poznavalcev psihoterapije ne more postaviti te diagnoze. Ponavadi traja 6 mesecv opazovanja za postavitev natančne diagnoze.

LP

gobezdalo,
pejt k zdravniku. boš vsaj vedu na čem si. če imaš to bolezen, je verjetno v lažji obliki (glede na to, da se vsega zavedaš) in vseeno se da živet naprej. zdravniki ti bojo pomagal.
neki morš ukrent glede tega, zato je bolš, da čimprej. mam prijatla, ki ima shizofrenijo in živi normalno življenje (ima uredu službo, punco, veliko prijateljev…). ne se bat te bolezni in razmišli pozitivno. probi bit čim manj črnogled, sigurno se bo vse uredilo.

Ok, hvala vama. To bom tudi storil, sem že naročen, imam ga čez tri tedne. Že pišem zgodbo svojega življenja, da bo kojci vedel, pri čem sem in da nama bo prihranjena marsikatera beseda.

Res je, bolezni se zavedam. Prvič sem nanjo posumil že štiri leta nazaj (ja, wtf?!), vendar takrat nisem nič ukrenil. Pravzaprav mi je bilo takrat všeč, da sem bil malce shizofren, razklan, ker se mi je zdelo, da je tako bolje. Trdna prepričanja pač res ustoličijo človeka kot trdno osebnost, sam pa sem se rajši spreminjal, preizkušal razne načine mišljenja, ker sem hotel vse izkusiti in biti čimbolj popolno. Ja, to se sliši malce noro. Tudi vedno sem si želel biti nekaj posebnega, tudi vzgojen sem bil v tem duhu, da ne bom nikoli zadovoljen, da bom pridno se učil, dobil delo v kaki knjižnici ali pa šoli ali podjetju in tja hodil, imel stike s sodelavci, prijatelji, hodil na kofetke, večerje, gojil čustva. Starši so me vzgajali v slogu tekmovalnost, foušarije, tlačenja drugih in obenem strahu pred samim sistemom. Ja, sistemu se je treba pokorit, treba vestno izpolnjevati šolske naloge, nič špricanja, nič svojega mnenja, vzgojen, da sem pasiven v družbi, skratka pridken fantek, vsegaboječ.

V glavnem, zanima me, ali obstaja kaka meritev shizofrenije. Sem gledal ene slike na internetu in sem videl razliko v možganih normalneža in shizofrenika. Se vidi v barvah, torej različnih temperaturah, kar kaže, kateri deli možganov so dejavni in kateri ne.

Če bom ta problem rešil, ki je pač res stvar psihiatra in ne vas, formurašev, staršev, prijateljev, me pa zanima, kako bom postal normalen. Kako bom kdaj sploh lahko navezal stike s kom? Kje bom našel družbo, punco? Kakršnikoli nasveti bi prišli prav.

Nasploh problem je v tem, da se take stvari pred puberteto sploh ne zavedamo in da mora preteči puberteta, tačas pa itaq izgubiš glavo, šele potem pa stvarno vidiš, kako stvari stojijo. Če bi vedel to pet let nazaj, bi mi bilo marsikaj prihranjeno. Ali pa če bi že takrat obiskoval psihiatra oziroma psihologa.

Ja, moja kolegica…. Kar se mene tiče, je hudo… Včasih je ni za prenašat, totalno ji strga film, spet drugič je prav super družba, vedno se pa lahko zgodi, da naredi neumnost, je kot kaka punertetnica, ko moraš stalno pazit nanjo. Včasih je po pol leta v bolnici.

Ja, in kako gleda nanjo družba? Jaz bi si to kar bal priznati, dasiravno sumim, da ljudje to že vedo. Npr. moj fotr mi je že pol leta nazaj rekel, da sem shizofrenik, pa na sveti večer decembra je mati pizdila name, fotr pa jo je miril, da naj me pusti. Je dejal, kaj ne veš, da je bolan, on je shizofrenik, šizofrenik, shizofrenik,…. Pizdarija, nikoli ni govoril z menoj, sedaj mi pa reče, da sem shizofrenik. Heh. No, pa tudi v šoli je bilo to opaziti. Npr. tri leta nazaj smo pri psihologiji jemali duševne bolezni pa sem jaz med odmorm nekaj bral o shizofreniji pa mi je sošolec vsaj dvakrat dejal, da imam to jaz. Pa pol leta kasneje na maturantskem izletu sem se hvalil, kako obvladam namizni nogomet, mi je taisti rekel, da jaz to le mislim. Pa tudi drugi so večkrat rekli, da jaz samo mislim, da je tako. Heh. Pa leto kasneje mi sošolec reče, da jaz ne živim v realnosti. Heh.

..evo tko po kratkem pregledu, mislim, da je nimaš..da gre za nekaj drugega..bolj običajnega kot se ti zdi..kar se mogoče dogaja še kakemu pubertetniku…malo sem študirala to literaturo (v okviru faksa)…pa mislim, da to ni to…samo to je res površna ocena…občutek al kaj naj rečem…ker tako se kdaj počutim tudi jaz al pa še kdo, kot ti opisuješ…mislim, da ti bo psihiater znal svetovati in odgovoriti…mogoče lahko za začetek vprašaš tega na med.over.netu- na sosednji strani forumov..aja pa sporoči, kako se je “izteklo”..

Ja, bom sporočil, kako se bo izteklo. Hvala za vse odgovore. Res je zanimivo, da se sicer ljudje izgobijajo tej temi. Zaenkrat je tukaj zelo malo postov.

Meni se zdi, da si “samo” depresiven.
A prav ima oni, ki je rekel, da se ne prepusti naši sodbi, ampak pojdi do zdravnika. Vem pa, da zdravila zoper depresijo zelo veliko pomagajo, tako da sem vesel, da si že naročen.
Veliko poguma ti želim!

Sindromi te bolezni:

• Deterioration of personal hygiene (čezmerno sem se zredil, za 20 kg, nato sicer shujšal nazaj)
• Depression (to sem ves čas)
• Bizarre behaviour (to je res!)
• Irrational statements (niti ne, prej feflanje zaradi depresije, ker nisem dovolj trezno razmišljal)
• Sleeping excessively or inability to sleep (niti ne)
• Social withdrawal, isolation, and reclusiveness (izolacija)
• Shift in basic personality (verjetno tudi)
• Unexpected hostility (ne)
• Deterioration of social relationships (da)
• Hyperactivity or inactivity — or alternating between the two (inactivity)
• Inability to concentrate or to cope with minor problems (točno tako)
• Extreme preoccupation with religion or with the occult (ne)
• Excessive writing without meaning (niti ne)
• Indifference
• Dropping out of activities — or out of life in general (točno tako)
• Decline in academic or athletic interests (točno tako, ponavljam letnik)
• Forgetting things (ja, dobro bi bilo, če bi pozabil pretekle probleme)
• Losing possessions (niti ne)
• Extreme reactions to criticism (kaj?)
• Inability to express joy (to je res)
• Inability to cry, or excessive crying (to je res)
• Inappropriate laughter (to je res)
• Unusual sensitivity to stimuli (noise, light, colours, textures) (mislim, da ne)
• Attempts to escape through frequent moves or hitchhiking trips (to je res, rad bi nekam šel)
• Drug or alcohol abuse (alkohol, indijski čaj, aspirin)
• Fainting (ne)
• Strange posturing (po moje, da ne)
• Refusal to touch persons or objects; wearing gloves, etc. (niti ne)
• Shaving head or body hair (to je res, strigel sem si že lase in tudi kaj drugega)
• Cutting oneself; threats of self-mutilation (ne)
• Staring without blinking — or blinking incessantly (prvo, zaradi teag sem dobil dioptrijo)
• Flat, reptile-like gaze
• Rigid stubbornness (točno tako)
• Peculiar use of words or odd language structures (ne)
• Sensitivity and irritability when touched by others. (ne)

To je čista depresija in nič drugega. Sicer pa sma si v vsem tem zelo podobna.

“Toda puberteta je bila grozna, nenavadna. Ves čas sem bil depresiven, nič nisem govoril, bil sem precej odtujen od družine, sošolcev, sveta…”
Od družine in sošolcev ja, od sveta pa niti ne tolko, saj sem se trudo sebi in drugim dokazat da lahko premagam samega sebe in da se bom s pomočjo socializacije rešo vsega sranja ki me je doletelo…to obdobje je trajalo nekje od 15 pa do 18.

“Večino časa sem preživel doma, na internetu, za knjigami, strah me je bilo med ljudmi, bal sem se, kaj ljudje mislijo o meni, sem si vpiknil v glavo ogromno dogodkov in nisem mogel pozabiti nanje. Sem bil nesproščen, nenaraven, bil sem zmeden, razklan med življenjskimi načeli, pojma nisem imel, kaj bi me zanimalo, strah me je bilo prihodnosti, imel sem zelo visoke cilje, bil sem kar ambiciozen, bil sem perfekcionist, zato sem se sekiral ob vsaki mali napakici (nisem bil skuliran). “
Po tistem pa sem popustil pod pritiskom in zapado v točno to kar opisuješ – zaprl sem se vase, zasovražo najprej folk nato pa še samega sebe. Pravzaprav je to mešanica žalosti, apatije, jeze, sovraštva, nemoči, brezupa…vsega. Včasih sem bil hiperaktiven, zelo amciozen, perfekcionist (kar sem še zdaj) a počasi nisem več nič od tega – sploh ne vem več kdo pravzaprav sem – izguba identitete v malem.

“strah me je bilo matere, ker je bila preveč histerična in je preveč zahtevala od mene. Skratka, zdelo se mi je, da me imajo starši v neki kletki, da ždim za pregrado in ne morem ven. Imel sem manjvrednosti kompleks”
Tu nimam kaj za dodat ker vse drži 100%. Vem da je dosti k vsemu pripomoglo to, da ni blo med nami nikoli nobene homogenosti, občutka pripadnosti. Živim en mimo drugega, vsak v svojem svetu in razen nekaj dejstev ki jih lahko opazim sam o starših ne vem nič – in ne oni o meni. Pol se pa človek vpraša če je to namen družine?

“Je bila to le čudna puberteta, ki mi je očitno povzročila več škode kot koristi, in je posledica moje nedejavnosti, pasivnosti, negovorjenja, neopredeljenosti, zakompleksanosti in premajhne agresije”
Bi se kar strinjal. Agresijo sem vedno zadrževal v sebi ker si je iz določenih vzrokov nisem upal pokazat. Zdaj je ravno obratno in se morem zlo brzdat da ne eksplodiram zarad kake malenkosti – velja za družinske odnose ne za odnose z drugimi osebami. Pasivnost in negovorjenje – da, neopredeljenost – ne. Vedno ko je bilo potrebno sem zagovarjal svoje stališče ki pa se je večinoma zelo razlikovalo od drugih. Pač sem poslušal samega sebe in povedal to kar sem dejansko mislo, ne glede na posledice.
Zakompleksanost je pa samo rezultat vsega skupaj.

“Bojim se, da zaradi tega nikoli ne bom mogel biti zaljubljen. Da me punca ne bo marala zaradi čustvene zavrtosti.”
Vem kak je to – ko sem bil star 16 17 18 – ne bom reko da sem jih mel 10 na razpolago ampak vsake tolko sem mel šanso pri kaki…zdaj pa tema. Totalna tema. Pa saj vem zakaj, mi je čist jasno ampak s tem se ni lahko sprijaznit. Zato se mi niti več ne da hodit tolko ven in sem rajši doma.

“treba vestno izpolnjevati šolske naloge, nič špricanja, nič svojega mnenja, vzgojen, da sem pasiven v družbi, skratka pridken fantek”
V O.Š. je to še nekak delovalo, pol pa konec. Srednja katastrofa. Zdaj kao nekaj študiram pa tud nimam nobene volje. Vse kar sem zatiral je vdarlo ven in je čisto sranje. To v kakšnega te vzgojijo je samo ogledalo njihove osebnosti – hočejo svojo kopijo in to je hudo narobe.

“Če bom ta problem rešil, ki je pač res stvar psihiatra”
To ni stvar psihiatra ampak izključno tebe. Psihiater bo samo prepoznal problem (ki pa ga ti će poznaš in si ga nočeš/ne upaš) v popolnosti priznat in te usmeril na “pravo” pot + antidepresivi itd. Če ne boš zbral moči in volje da bi potem resnično TRDO DELAL sam na sebi (to ni tisto razmišljanje ko se vržeš v pasivnost in razmišljaš kaj nardit da bo boljše) se ne bo nič spremenilo – dolgoročno gledano. Čist po pravici povedano – jaz sem zgubo upanje da bom kdaj tak kot si želim da bi bil. In tud vem da nisem v stanju se sprejet takega kot sem. Kaj bo prinesla prihodnost ne vem…

P.S. kolko si star?

Sem s tega področja. Nimaš shizofrenije.

Že to, da postaviš vprašanje: “Imam shizofrenijo?” kaže na to, da nisi. Pa pustimo ob strani ostale diagnostične faktorje.

Star sem 19 let. Bližam se dvajsetem letu, kar je tudi razlog, da sem izkoristil to priliko in udaril ven s kompleksi in nerešeni problemi, ki bi jih moral razrešiti že pred puberteto.

Sam sedaj niti ne razmišljam o tem, kaj bi lahko vse bil. Trenutno si želim, da bi še shujšal, kar je moj velik cilj, da bi se lepo oblačil, skušal odkriti lastnega jaza. Kot sem povedal že prej, bil sem sociopatski. Najrajši bi skenslal samega sebe in postal nekdo drug. Pa to je narobe. Moraš poiskati lastno notranjost. Samo ne vem, kako je to pri nas, tipih. Ponavadi ženske tako razmišljajo, da iščejo nekaj v sebi. Tipi se lotevajo s pestmi, z agresijo. Slednje pa jaz nisem, kot sem ugotovil. Skušal bi se nekako socializirati, če se sploh še da. Res je, da sem intelektualno kar precej sposoben, imam štipendijo pa to, bil sem priden včasih, samo socialno sem precej zavrt. Vsaj malo bi rad postal normalen, da bi lahko dobil kako punco. Kajti če je ne dobim do svojega 21. leta, se bojim, da bom izgubil smisel.

eve, če te zanima kaj več, ti lahko pošljem svoje poročilo psihiatru, ki ga bom (upam) napisal do pregleda. Rad bi namreč slišal še kako drugo mnenje in predloge.

Sumim na shizofrenijo že od samega začetka pubertete. Samo tega nisem hotel javno priznati.

No, pa bi te še vprašal, kaj je posledica najstniške depresije. Ali sem lahko zaradi tega vse življenje nezrel? Kako je z inteligenco?

Hvala tebi in še enkrat vsem za odgovore in prispevke.

Smisel je v tebi samem. Punca nebo rešla vprašanja tvojega smisla, ne more, ni pogoja. Mogoče samo na začetku v fazi zaljubljenosti, ko boš za trenutek pozabo na svoje probleme…ko bojo pa spet ven vdarli pa spet ne bo smisla, ne glede na to kak zgledaš, kolk dnarja maš in kako punco.