Pozdravljeni,

Imam 20 let in sm pred par tedni spoznala enga fanta na izmenjavi v Rusiji. Super sma se ujela, ampak sva šele po mojem prihodu domov, pred enim tednom, ugotovila, da sma si všeč in bi rada bla skupaj. Takrat sma se zmenila, da me obišče čez en mesec. Vse je bilo super… Zadnja dva dni pa so se mi začeli pojavljati veliki strahovi, kot jih nisem mela še nikoli. Skoraj nikoli ne morem za več kot 5 minut razmišlat o čem drugem. Strah me je namreč, da bom umrla, preden ga spet vidim. Ves čas imam grozne misli, ki me potrejo in mi jemljejo voljo. Nikoli me ni bilo zelo strah smrti. Če se je kak dan pojavil ta strah, sem pregnala te misli zelo hitro in ugotovila, da je to nesmisel… Imela sem precej hudo depresijo med 12. in 17. letom. Dosti sem razmišljala o smrti in da bi blo fajn končat svojo žalost, nisem pa si je nikoli zares želela, šlo je samo za sanjarjenje. Spremenila sem način razmilšljanja s pomočjo drugih ljudi, knjig, ogromno refleksije itd., in od takrat ni več sledu o depresiji. Ni se mi pojavila niti za en dan, vse do včeraj, ko mi je spet začelo it na jok in to od samega strahu. Včasih se sicer počutim brezvoljno in malodušno, vendar imam vedno dovolj volje do življenja, pred sabo mam jasne cilje… Zdaj sem končno prvič v lajfu našla vredu fanta in si res zelozelo želim, da bi ga vsaj še enkrat vidla in bi bla vsaj malo skupaj. Mam filing, da me potem ne bi blo več strah umret.

Ne vem, koliko je strah pred smrtjo običajna stvar, slišim, da kar precej, vendar pri meni gre to čez vse meje. Želela bi si, da mi nekdo razloži, od kod prihaja naenkrat ta strah in kaj bi se dalo storit. Ko sem imela nazadnje depresijo, sem jasno poznala vzroke zanjo, zdaj pa sem popolnoma v slepi ulici.

Najlepša hvala za kakršnokoli pomoč, nasvet…

Maja

Draga Maja,

Tvoj strah pred smrtjo, v tem trenutku, izvira predvsem iz tega, da si spoznala fanta, ob katerem se dobro počutiš in ti je neznosna misel, da tega občutka v živo ne bi več doživela. Biti ljubljena, sprejeta, zaželena. Poskušaj se sprostiti in verjeti v to, da bo vse OK. Ne boš umrla. Gre za iracionalen strah, ki nima direktne povezave s tvojo realno situacijo v sedanjosti in z odnosom s tem fantom. Običajno so tako hudi strahovi posledica travmatične izkušnje v zelo zgodnjem obdobju posameznikovega življenja in se vrnejo, kadar bi si človek to najmanj želel. Glede na to, da si imela med 12. in 17. letom depresijo, si upam sklepati, da si kot dojenček oz. otrok čutila pomanjkanje čustvene bližine in sprejetosti s strani bližnje osebe – da nisi mogla zaupati v to, da bo nekdo ob tebi, ko ga boš potrebovala. Ne vem, mogoče se tudi motim, ker o tvojem otroštvu ne vem nič, vendar depresija je običajno posledica čustvene odsotnosti bližnjega drugega – običajno mame, ki je prva oseba, ki poskrbi za svojega otroka. Zato je zelo pomembno, da gradiš na zaupanju – sama vase in v druge. Zaupanje je ključnega pomena pri premagovanju tovrstnih strahov. Pomembno je tudi, da delaš na svojih željah – “Kaj si želim v tem trenutku?”.

Upam, da sem ti s svojo obrazložitvijo vsaj malo pomagala in da ob njej nisem bila preveč direktna. Glede na tvoje sporočilo namreč sklepam, da veliko veš o sebi in delaš na sebi ter da ti mnenja v zvezi s starši in tem, kako zgodnje otroštvo vpliva na naše trenutno življenje, niso tuja :). Vse dobro ti želim,

Hvala za tako hiter in pomirjujoč odgovor.

Vpliv otroštva je vsekakor bil možen razlog za depresijo, saj se tudi spomnim teh občutkov iz najzgodnejših let, za katere zdaj vem, da sploh niso bili racionalni (je možno, da ima majhen otrok strah in pričakovanje, da ga ne sprejemajo, in zato ne vidi, da v resnici ga?)… Imam pa depresijo in tudi anksioznost zelo pogosto v družini. Nisem pa nikoli bla pri strokovnjaku, ker nisem hotla dobit “etikete” – imaš to in to obliko depresije, itd…
Tole stanje zdaj pa je res nevzdržno. Ne upam si zvečer ven, preden stopim na hodnik v bloku se prepričam, da ni nikogar, če kdo pride v mojo sobo mi srce skoči v hlače, tako da sm prosla da ne hodijo… Poleg tega je še ena stvar: v zadnjih dneh so se mi razvili negativni občutki do tega fanta in se bojim, da bojo ti občutki in čustva do njega prekrili pozitivne, kar bi bil popoln nesmisel. Že zdaj se mi zdi absurdno, do kam so prišla ta čustva in to čisto brez podlage. Ali so to mogoče znaki obsedenosti ?

Ne gre za obsedenost. Prej bi rekla, da gre za strah pred pozitivnimi občutki – kot da jih je preveč in da tvoje telo tega ne zmore sprejeti, zato se odzove z negativnimi mislimi. To je lahko obramba. Težko rečem zagotovo.

Odločitev za psihoterapevta je res včasih težka. Predvsem zato, ker (kot si sama navedla), dobiš v družbi etiketo. Žal mnogi še vedno mislijo, da kdor hodi k psihoterapevtu, je bolan, je z njim nekaj hudo narobe. A temu ni tako. Vsi bi kdaj potrebovali nekoga h komur se lahko zatečemo, ko nam je težko. Nekoga, ki je lahko objektiven, ki lahko na situacijo pogleda iz ptičje perspektive. Nekoga, ki ni starš ali prijatelj, ker vidi stvari drugače. Ko sem jaz obiskovala psihoterapijo (preden sem postala psihoterapevtka), so tudi nekateri rekli: “Kaj pa je s tabo? Si bolna?” Ne, ne gre za bolezen, gre za stisko, problem, ki si ga želimo rešiti, a ga sami ne zmoremo. Vsi moji klienti so hvaležni, da so naredili ta velik korak in začeli s terapijo in danes se nobeden od njih več ne sprašuje, kaj mislijo drugi. Oni vedo, tako kot sem vedela jaz, ko sem obiskovala psihoterapevta, da je to največ, kar lahko naredijo zase – da poskrbijo zase, da se bodo imeli (in se imajo) lepše v prihodnosti. Kdo pa bo poskrbel za tvoj mir, tvojo srečo, tvoje življenje, če ne ti sama? Zato ne oklevaj – pokliči in se dogovori za uvodno srečanje :). Vse bo OK.

Pozdravljeni!

Vidim da ima še kdo podoben problem ki ga imam jaz.. Sam sem star 21 let in imam kar nekaj težav z paničnimi napadi že nekaj let.. ki pa sem jih med samim časom uspešno uspek odpraviti vendar nikoli trajno.. le za nekaj časa.. mogoče par mesecev.. sedaj pa se je ko je bilo že nekaj časa vse v redu in se nikoli nisem obremenjeval s smrtjo oziroma niti pomislil nisem na to. pa se mi je pojavil hud nepospisen strah pred nenadno smrtjo… Precej so me prestrašile novice kako je mlad fant umrl kar tako brez vzroka oziroma brez težav, itd.. nato sem to prebral tudi na internetu (podobno zgodbo) .. Sedaj pa me zgrablja nemogoča panika in strah da se bo to zgodilo tudi meni.. Enostavno nevzdržno mi je postalo v roku 14 dni.. Kaj narediti.. Kako si razložoti te dogodke.. Je taka smrt sploh mogoča.. ali je vedno povezano z nečem.. Kako se obvarovati.. Kaj narediti??

Če imate karšnokoli predlog..prosim za odgovor!

LEp pozdrav!

Zdravo,

Gre za zaupanje in kontrolo. Nihče od nas ne ve kdaj bo umrl (razen, če sami to želimo). Ne ti, ne jaz, nihče. To je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. Tako kot pri tvojih predhodnikih, ki so pisali o strahovih, gre tudi pri tebi za iracionalen strah, ki je posledica nezaupanja. Le ta nas pripelje do tega, da moramo imeti vse pod kontrolo. A tega, kdaj boš umrl, ne moreš imeti pod kontrolo. Zato sprejmi to. Zaupaj. Sprosti se. Poskušaj biti tukaj in zdaj. Vem, da je težko, a poskušaj.

Če boš imel občutek, da sam ne boš zmogel čez te strahove, potem poišči strokovno pomoč.

Drži se!