Oba poročena
Verjetno ni tako redka kombinacija: oba poročena, zelo dolgo poročena, nikoli nezvesta do takrat, kljub nezadovoljstvu s svojima partnerjema. Po nekem čudnem naključju se znajdeta v pravem trenutku, na pravem mestu…in huda vzajemna privlačnost naredi svoje… nepremišljeno se zapleteta v razmerje.
Zanima me ali se je komu od vas zgodilo da se je iz afere, ki bi morala ostati afera dveh ljudi za eno noč razvila velika zaljubljenost? Koliko časa lahko taka zaljubljenost traja? Ima kdo izkušnjo s koncem?
Hvala za konstruktivne misli…
dvakrat sta se dala dol, ti bi pa rada, da ti nekdo pove rezultat s srečnim koncem?
Tole je začetek ene velike muke, dogaja se mnogokrat, razvija na milijon možnih načinov in kako naj kdo ve, kako se bo končalo? Ti si sedajle čisto v luftu od adrenalina in frišne zaljubljenosti, sama veš, da to ni večno, kaj bo pa sledilo boš pa videla. Verjetnost, da se oba mirno razideta, da obdržiš pridobljeno premoženje in otroke in da srečno živita do konca svojih dni kot ena velika srečna družina, so minimalne. poznam en tak par, pa po parih letih nista nič bolj srečna (sta spet nesrečna) kot sta bila prej.
Hja, imam dolgo zanimivo izkušnjo s tem, prav tako se je začela kot ti opisuješ v prvem odstavku.
Zdelo se je nemogoče, vendar, danes sva skupaj, zaljubljenost je prešla v res lepo ljubezen in danes nama teče življenje po novih tirnicah. Vendar pot je pa trnova, ne vem če bi imela še enkrat pogum za to. Vendar so čustva res “težka stvar”, veliko je lažje tistim, ki varajo zgolj zaradi seksa…
Zaljubljenost lahko traja kolikor ji dasta možnosti. Če se bosta srečevala še naprej, ne bo kmalu odšla. Če pa se ne bosta videla, bo vsak dan lažje. Saj veš – daleč od oči, daleč od srca… Enostavno se bosta morala odločiti, kaj želita za naprej. Če se vidita skupaj, morata zbrati dovolj poguma in potrpljenja, da bosta zmogla čez vse ovire (ločitev, otroci, razdelitev premoženja…). Vsedi se in na list papirja napiši vse pluse in minuse. Čeprav je v času zaljubljenosti težko biti objektiven oz. takrat misliš, da zmoreš prek vsega. Tako, da je samo od vaju odvisno, koliko sta pripravljena “žrtvovati”… te pa razumem, o ja, zelo razumem…
Preberi si sosednji prispevk pod naslovom Odhajam pa boš videla kakšne muke te čez nekaj časa čakajo če se bo ta tvoja afera “razvijala”. Tako se namreč večina afer začne. Predvidevam pa, da si se že zaljubila in sedaj te zanima, kaj te v nadaljevanju čaka in če lahko pričakuješ kaj več. Vedi, da te ne čaka nič kaj obetavnega, seveda bo veliko odvisno od tvojega ljubimca, koliko se bo pustil osvojiti in kakšne poteze bo on ubral in kako spretno te bo motal okoli prsta. Vendar se večina teh navez odvija po ustaljenih scenarijih in to predvsem zaradi ljubimcev, ki zelo udobno sedijo na dveh stolih, ženske (ljubice) povečini padejo na tla, ker so drugačne in si želijo kaj več, so tudi pripravljene tvegati in začeti na novo. Ljubimci imajo povečini drugačne motive, pa naj še v tistem trenutku ko sta skupaj zgleda še tako iskreno oziroma pristno. In potem se zgodi, da čakajo in čakajo in čakajo in nikoli ne dočakajo. Kakorlkoli že, te nedvomno in neizogibno čaka naslednje: skrivanje, prikrivanje, sprenevedanje, odmerjene minutke, laži, neskončno hrepenenje po nekom, ki ti je nedosegljiv in se ne moreš z njim pokazati v javnosti, eno samo trpinčenje) in vse to se lahko vleče leta dolgo za bore malo dejanskih srečanj, pa še takrat si ves čas na preži, da te nekdo ne vidi. Seveda si sedaj vznesena (predvsem zaradi podivjanih hormonov). Takšno stanje lahko traja kar lep čas, tudi več let, vendar vedi, da boš globoko v notranjosti, ko ne boš z njim nesrečna,saj te bo vleklo k njemu, saj bi želela biti samo z njim, venar bo on še vedno pri ženi in ti pri svojem možu. Neuresničena ljubezen boli in peče, pa če si še tako dopoveduješ.
Sedaj si vznemirjena in vznesena ter ti pozornost nekoga godi, vendar pazi, čedalje bolj se boš navezovala nanj, čedalje bolj ga boš pogrešala,…….pravi labirint brez pravega izhoda. Zato ti svetujem, zberi vse svoje moči in takoj prekini in ne nasedaj na njegove provokacije ter laži, da se z ženo slabo razume, o tem bi se dalo napisati za cel roman. Takšen odnos kot ga imaš pa z možem pa je bolj ali manj klasika, tako je po dolgih letih zakona, pa kljub temu ni tako slabo, razmisli, on pozna tebe ti njega, če te ne vara in je drugače kolikor toliko normalen, pa je itak pravi biser. Duševni mir, brez zgoraj navedenega balasta je neprecenljive vrednosti. Zatorej še enkrat ti polagam na srce, ne čakaj, kaj bi se naj morebiti izcimilo iz tega, ker boš čakala in nikoli dočakala, vmes pa te bo trgalo na vse strani. Pa še nekaj, razne, ki po tem forumu pišejo, da gurajo vzporedno vezo in da jim to uspeva ter da so srečne in zadovoljne pa ne vedo, kaj je pristna ljubezen, po moje so prave možače, teh še ljubezen oziroma medsebojno dajanje dveh ni niti oplazilo.
Se je razvila velika zaljubljenost, pa tudi odvila. Vse skupaj je trajalo skoraj 2 leti, od tega z glavo v oblakih kake 3 – 4 mesece, potem pa malo pod oblaki. Po enem letu se je čisto umaknil in prekinil stike (me spravil v težke psihične težave), po parih mesecih prišel nazaj s prisegami, da tega ne bo več naredil, me prizadel, bla bla bla. Po pol leta ‘normalnosti’ so bile spet druge stvari na prvem mestu (pa ne mislim njegove družine), jaz nekje na 350-em. No, enkrat sem se odločila, da je tega dost, povedala po telefonu, on bi se pogovoril v živo, pa sem rekla, da ne bom čakala, da bo našel čas zame. No, potem ni več poklical, jaz pa tudi ne. Takrat se nisem več psihirala, ampak mi je odleglo, da je to za mano.
Če pomislim na skrivanje, prikrivanje in živce, ki mi jih je požrl kasneje, tistih par mesecev ni bilo vrednih. Ve pa za to afero nihče, čeprav se najini družini včasih obiščeta, niti ni bilo nikoli nobenega suma.
Mene čudi naslednje;
da kljub letom, izkušnjam in dolgotrajnemu zakonskemu stažu, sprašuješ na Monu reči, ki bi jih morali poznati že najstniki stari 16 let. Mislim, da se malček hecaš ali pa se delaš nevedno.
Če pa se ne, potem ti povem, kar bi morala že itak vedeti. Spolni privlak je past, ki dva potegne v posteljo. Ni nujno, da se iz tega sploh razvije kaj več. Nekateri plitki ljudje feromone in njim seksualno privlačen izgled zunanji osebkov nasprotnega spola, zamenjajo za zaljubljenost ali celo za ljubezen, a gre še vedno zgolj za spolni privlak in nagon in taki zlahka terajo plitek in površen odnos, temelječ zgolj na fizičnemu privlaku, nagonu in seksu, kar se da da dolgo. Neke sorte cenena droga jim je seks.
Spolni privlak je pogoj za zaljubljenost, a ta zahteva nekaj več medsebojnega ujemanja na večih drugih nivojih, ne zadošča zgolj všečnost feromonov in simpatičen zunanji izgled. Ko se ti zdi, ko misliš, ko nekako začutiš sorodnost, ujemanje, kot da nekoga že od nekdaj poznaš, ko si ob njem lahko povsem sproščen, domač, ko te zalije hormon sreče in se počutiš kot v rožcah in na oblakih in totalno zmetuljčana in mehka in zadrogirana…, tedaj si zaljubljena. Vidiš megleno in na človeku ne vidiš slabosti, napak, slabih lastnosti, nimaš stika z realnostjo, ampak potenciraš njegovo eno, dve, tri dobre lastnosti in na njih letiš visoko nad oblaki… Lahko traja pol leta, leto, dve, tri…, a vedno mine. Pristaneš na trdo. Razkadi se. Prav počasi ti gredo lahko nekatere njegove lastnosti, napake, navade, razvade, neodločnost, grobost, grdo govorjenje, potuhnjenost, neodkritost, razmišljanja, lenoba, karkoli…, na jetra in to včasih tako zelo, da te vse mine. Človek postopno pokaže svoj pravi obraz, svoj pravi jaz, nekaj, kar prej nisi opazil, ker si ga preveč megleno zaljubljeno gledal. E, to je faza streznitve. Vedno pride za metuljčki. Košiček je rekel, počakati, da se zaljubljenost razkadi, potem ugotovita, ali sta za skupaj in ali se imata zares rada. Šele takrat si namreč sposoben realno dojemati in ocenjevati človeka in zatečeno situacijo… Človek bi storil napako, če bi že v stanju zadogiranosti in zaljubljenosti karkoli šlogal in planiral, vlekel dolgoročne poteze, se šel obljube večne zvestobe, se šel poroko, družino in ostalo, kar zahteva neke mnogo globlje temelje od čustev. Fatamorgana zaljubljenosti ni temelj za nič od tega. Vedno namreč enkrat preprosto – izgine v nič. Prej je je vse povsod polno, potem je ni nikjer več. Tudi učinek droge se prej ali slej razkadi, mar ne? Gre za povsem enake substance v krvi. Enake. Povzroča odvisnost od ponavljanja drogiranja. Nekateri to non stop počnejo, ponavljajo vzorec zaljubljanja, enkrat z enim, drugič z drugim. Res hecna zadeva, ta zaljubljenost.
Če se zgodi, da ugotoviš tedaj, ko te zaljubljenost povsem mine, da dobre lastnosti na človeku daleč prekašajo vse njegove slabe lastnosti, ki jih sedaj jasno in brez meglenega pogleda zaradi zaljubljenosti vidiš na njemu, da je ujemanje interesov, želja, hotenj, ciljev…, obojestransko, da je oseba resnično taka, da ti bo znala biti zvesta, da je odkrita in poštena, zaupanja vredna, da bo ostala s tabo v vseh težavah in nesrečah, ki jih lahko naplavi življenje, tudi tedaj, ko boš star in betežen, ko ne bo več koža napeta, ko boš morda bolan in boš potreboval pomoč in nego in boš morda kakal v plenice in ne v školjko, ker ne boš mogel več vstati iz postelje /to je realna opcija/…, da te bo podpirala v odločitvah, ti znala prisluhniti in svetovati in da je pripravljena iti skupaj s tabo, z roko v roki in ramo ob rami, čez vse prepreke v življenju do konca, da te je resnično vzljubila, te zares ljubi in ima rada, da te spoštuje, da te zna bodriti, opozarjati, se s tabo odkrito pogovarjati, se s tabo ljubiti kot v sanjah, se veseliti, smejati in jokati, se s tabo spreti in pobotati, da zna odpuščati, da je v tebi našla prijateljstvo, ramo za naslonit in tolažbo, ko je žalostna in roko, ki jo dvigne, ko pade ali klecne, da je našla ljubezen in vse, kar je iskala in po čemer je od nekdaj hrepenela in da ti čutiš v vsem povsem enako do nje, tedaj se odločiš ostati z njo za vedno, ji ostati zvest, vedno in povsod, v dobrem in slabem /tudi v slabem in seveda tudi tedaj, ko primiga mimo ena taka, kot si ti, oblinasta in strupeno čedna, ki jo malček razganjajo hormončki in daje pomlad, ki omamno diši in se zapeljivo ziblje v bokih in je takoj za/ in se obenem zavedaš, da bo včasih to težko in naporno, a veš, da bo tisti mogočni plamen ljubezni v tebi premagal vse te težave in ne bo nikoli presahnil, če ga boš družno z njo negoval in se trudil, da ne ugasne, tedaj je to prava – Ljubezen. Kar je manj od tega, ni Ljubezen in to morda tudi nikoli ne bo postala. Kjer je Ljubezen, ni prostora za nezvestobo in za tretjega.
Nagon in spolni privlak, zaljubljenost in feromoni… in Ljubezen.
Občutiš kakšno razliko med prvim, drugim in tretjim?
Praviš, oba poročena, nekaj feromonov, pomigam z ritko, se izprsim in ga hudo globoko pogledam in hop v posteljo. Gre zgolj za nagon in spolni privlak. Seks. Vznemirjenje. Adrenalin. To, da sta oba poročena, vama ne pomeni čisto nič. Najmanj pa to pomeni, da vesta, kaj je to ljubezen, niti je ne živita. Ta namreč vključuje tudi zvestobo. Vama zvestoba ne pomeni nič, v tem sta si podobna in enaka. Sta poročena, a vprašanje je, kaj vaju zadržuje tam, kjer sta privezana. Ljubezen zagotovo ne.
Vsak se mora v življenju neprestano in sam odločati med dobrim in slabim. Vse, kar človek slabega v življenju stori, ima posledice in vpliva na njegovo prihodnjost, četudi si človek zatiska pred tem oči in to zanika. Je po tvojem prepričanju obojestranska nezvestoba nekaj dobrega, nekaj, kar je krasen temelj za kaj več od hopvposteljo, da te zanima prerokovanje konca? Ne skrbi, konec bo prej ali slej prišel sam od sebe, tak ali drugačen. Verjetnost, da bo nesrečen, je mnogo večja, kot da bo srečen. Pravkar sta drug drugemu pokazala in spoznala svojo temno plat. Nezvesta, nepoštena in nezanesljiva partnerja sta in ti se sprašuješ o koncu. Ugani ga. Poti nazaj ni več in vsakdo je sam svoje jame kopač.
Evo ti nekaj konstruktivnih misli… Malček se zamisli nad sabo. Misliš, da je potrebno dodati še kaj? Dodaj sama.
Marinec, ti pravzaprav negiraš fenomen stvarstva, ki je človeku položen v zibko. Negiraš naravno magnetno silo dveh, ki sta si všeč, se na osnovi tega postopoma zbližata in tudi zaljubita. Če ne bi bilo tega naravnega prirojenega fenomena, te edinstvene danosti, bi človeška rasa izumrla.
Govorš o spolnem nagonu, poslušaj to nam je prirojeno. Da se hormoni sproščajo ob spolni združitvi tudi to nam je prirojeno.
Odnos, ki si ga ti opisal temelji na prijateljstvu, kako je lahko seks s takšno osebo kot v sanjah, kot temu ti praviš, razen če ne vklopiš svoje fantazije, ki te v tistih nekaj minutah ponese kdo ve kam.
Veš, ti se meni zdiš posebnež, predlagaš, da bi se naj ženili šele takrat ko ves začetni čar mine, pa dobro veš, da temu povečini ni tako, da človeštvo na takšen način ne deluje. Mladi se spoznavajo, privlačijo, zaljubljajo in nato poročajo itd., enako velja tudi za starejšo populacijo. Tako je bilo nekoč in tako je danes in tako bo v prihodnosti, pa če je to tebi všeč ali ne. Tako je in nič drugače. K vsemu temu spada spolni nagon in podivjani hormoni, kot to prezentiraš ti.
Vsaka stvar v tem našem stvarstvu ima svoj namen in svoj pomen in enako je z zaljubljanjem, s spolnostjo in hormoni. Ti pa to razstavljaš na prafaktorje, glancaš in skušaš na novo sestaviti. Žal tako zadeve ne delujejo. Oh, če bi bilo vse tako preprosto…..
Marinec nekako slutim dvoje, in sicer, da je tebe zadel en tak podivjani hormonski cunami (?!) in izgleda, da te je močno premaknil ter ga sedaj skušaš “znanstveno” analizirati ali da s stvarnim življenjem nimaš kaj dosti skupnega.
Ploskajo pa ti predvsem tisti, ki ne znajo misliti s svojo glavo. Zapomni si, naravnih zakonitosti se ne da spremeniti. Pa še nekaj spolne zasvojenosti, ki je bolezensko stanje, pa ne smeš enačiti z zgoraj npisanim.
Pri meni traja par let. Ko bo konec, bo pač konec. O tem bom razglabljala takrat. Lepi spomini bodo ostali.
Marinec, od kje ti toliko teoretskih znanj o pravi ljubezni ? Precej pretirano in skrajno egoistično dojemanje potrebe po varnosti lastne samopodobe zavijaš v celofan ljubezni drugih do tebe. To je pristop Kalimero ( ajde, marinci niso prav daleč stran)
Pri meni traja par let. Ko bo konec, bo pač konec. O tem bom razglabljala takrat. Lepi spomini bodo ostali.
Marinec, od kje ti toliko teoretskih znanj o pravi ljubezni ? Precej pretirano in skrajno egoistično dojemanje potrebe po varnosti lastne samopodobe zavijaš v celofan ljubezni drugih do tebe. To je pristop Kalimero ( ajde, marinci niso prav daleč stran)[/quote]
O, poročena se je oglasila. A ti si tista čez plot skačica, ki zamenjuje prvinski nagon in cca. enourno mečkanje med rjuhami na mesec z drugim čez plot skakačem za pravo ljubezen?
Ko ravno vprašaš, moja teoretska znanja so od povsod, tudi iz prakse in tudi iz, recimo, preučevanja tebe kot primera popolnega nasprotja prave ljubezni. Kakšne teorije si pa ti sposobna vkup znesti o marincih! Nekaj neverjetnega, da človeka kar nekam tja na stran prime.
Še jaz tebe vprašam; od kje pa izvira neskončna globina tvojega neznanja, pa tudi strahopetnosti, nemoralnosti in pokvarjenosti, slabo_poročena_ki_najbolj_vara_sebe in ki sama sebe uvršča med prave, pristne ljubice, čeprav za take sorte poročenih čez plot skakačic obstaja obstaja pravilen, lep in prav prisrčen slovenski izraz, ki je tudi na k, ki lepo opiše tvojo dejavnost in ni Kalimero, ajde?
Ja, kje si pa ti zasledila, da marinec negira magnetno silo dveh? Celo izrecno in nedvoumno sem zapisal, da je ta najmočnejša sila v vesolju lahko osnova za ljubezen. Lahko, ni pa nujno. Odnos, ki sem ga jaz opisal, ne temelji na prijateljstvu, ampak na ljubezni. Kaj to je, ljubezen, tudi piše. To ni zgolj tista magnetna sila. Je mnogo več od tega in tisto je manjši del nje. Tudi to je res, da je za tiste, ki pridejo v razvoju samega sebe zgolj do stopnje magnetne sile spolnega nagona in podivjanih hormonov in nič dlje, samo to in zgolj to slab temelj za karkoli več od hopacupa, nikakor pa ne za dolgoročno trden zakon.
Ni moja ideja, da bi se ženili šele takrat, ko ves čar mine /kot si narobe razumela ti in kot narobe pripisuješ izjavo meni/, ampak takrat, ko bi vedeli, da resnično ljubimo /torej, ko nas v to ne sili zgolj prvinski nagon ali morda metuljčkasta zaljubljenost, ki mine/. Treba si je vzeti čas. Tako je govoril M. Košiček, jaz ga le povzemam, ker se z njim povsem strinjam in sem vir tudi navedel. Ne glede nato, kaj počne ves svet, kot se tebi dozdeva, to ni pravilno. Tak zakon je loterija ali pa ruska ruleta. Zaljubljenost mine, kot ugotavljaš tudi ti, nakar sledi streznitev, ko se naenkrat zbudiš ob tujcu in sledi ali ločitev ali pa životarjenje v zaporu, ki se mu reče zakon brez ljubezni in občasno skakanje čez plot za popestritev. Zakaj misliš, da gre pol zakonov narazen, druga polovica pa jih životari? Odločajo se za zakon na podlagi začetnega čara. To je torej po tvoje v redu? Ni bolje malček počakati, spoznati človeka in ugotoviti, kaj bo ostalo po letu dveh ali treh, če bo sploh kaj in ali bo vzvetelo vse tisto, kar spada pod ljubezen ali bo začetni čar minil? Včasih pač mine in če mine, naj mine prej, ne potem.
Tudi nikjer ne spreminjam naravnih zakonitosti, od kje ti ta ideja? Ne razstavljam ničesar na prafaktorje, ampak postopno združujem in nadgrajujem od osnove v končno celoto, zato tudi moj prejšnji sestavek beri kot celoto. Vendar se mi zdi, da ne boš razumela predvsem tretjega dela in tega, kaj je ljubezen. Ploskajo tisti, ki tretji del razumejo, ker mislijo s vojo glavo in ne obratno. Vendar ne pišem zato, da bi kdorkoli na to ploskal. Pišem zato, ker tako mislim, ne glede nato, če ves svet misli drugače. Da, prav imaš, v tem sem posebnež. Kateri marinec pa to ni?
popolnoma se strinjam s tabo, da se da do večih čutiti nekaj istočasno in še močneje, kot do prvega. Le da tisto, kar čutimo popolnoma enako ali še močneje do prvega, nekoga drugega ali celo še tretjega..,
NI ljubezen. Ni. Če to enačiš z ljubeznijo, ne veš, kaj to je. Je karkoli drugega. Prvinski privlak. Strast. Zaljubljenost. Le ljubezen to ni, čeprav so sposobni nekateri strokovno izjaviti, da vse ljubice ljubijo enako močno ali še močneje, kot ženo, a nde?
Ljubezen, ta je zgolj za dva istočasno. Ni je za tri, štiri in več istočasno. Je pa to komot grupni seks, brez kančka ljubezni, kjer vsi močno nekaj čutijo istočasno. Seveda ne ljubezni.
Spolni privlak je pogoj za zaljubljenost, a ta zahteva nekaj več medsebojnega ujemanja na večih drugih nivojih, ne zadošča zgolj všečnost feromonov in simpatičen zunanji izgled. Ko se ti zdi, ko misliš, ko nekako začutiš sorodnost, ujemanje, kot da nekoga že od nekdaj poznaš, ko si ob njem lahko povsem sproščen, domač, ko te zalije hormon sreče in se počutiš kot v rožcah in na oblakih in totalno zmetuljčana in mehka in zadrogirana…, tedaj si zaljubljena. Vidiš megleno in na človeku ne vidiš slabosti, napak, slabih lastnosti, nimaš stika z realnostjo, ampak potenciraš njegovo eno, dve, tri dobre lastnosti in na njih letiš visoko nad oblaki… Lahko traja pol leta, leto, dve, tri…, a vedno mine. Pristaneš na trdo. Razkadi se. Prav počasi ti gredo lahko nekatere njegove lastnosti, napake, navade, razvade, neodločnost, grobost, grdo govorjenje, potuhnjenost, neodkritost, razmišljanja, lenoba, karkoli…, na jetra in to včasih tako zelo, da te vse mine. Človek postopno pokaže svoj pravi obraz, svoj pravi jaz, nekaj, kar prej nisi opazil, ker si ga preveč megleno zaljubljeno gledal. E, to je faza streznitve. Vedno pride za metuljčki. Košiček je rekel, počakati, da se zaljubljenost razkadi, potem ugotovita, ali sta za skupaj in ali se imata zares rada. Šele takrat si namreč sposoben realno dojemati in ocenjevati človeka in zatečeno situacijo… Človek bi storil napako, če bi že v stanju zadogiranosti in zaljubljenosti karkoli šlogal in planiral, vlekel dolgoročne poteze, se šel obljube večne zvestobe, se šel poroko, družino in ostalo, kar zahteva neke mnogo globlje temelje od čustev. Fatamorgana zaljubljenosti ni temelj za nič od tega. Vedno namreč enkrat preprosto – izgine v nič. Prej je je vse povsod polno, potem je ni nikjer več. Tudi učinek droge se prej ali slej razkadi, mar ne? Gre za povsem enake substance v krvi. Enake. Povzroča odvisnost od ponavljanja drogiranja. Nekateri to non stop počnejo, ponavljajo vzorec zaljubljanja, enkrat z enim, drugič z drugim. Res hecna zadeva, ta zaljubljenost.
Opisuješ nekaj kar si vsi z lahkoto predstavljamo. Mislim pa, da nisi nečesa upošteval:ne vidim kako naj bi mladi, ki se odločijo za skupno življenje prej VEDELI vse to o čemer pišeš in predvsem ne bili zaljubljeni? Razlogi za poroko so najbrž veliko bolj skromni od teh o katerih pišeš…največkrat se imata mladoporočenca RADA in sta ZALJUBLJENA, in taki so nam najbolj simpatični. Zato se največkrat poročamo/ jo relativno mladi. Ker nimamo pojma kaj nas čaka… ker smo zaljubljeni. Kaj bi ti storil, če bi do teh spoznanj o katerih pišeš prišel po dolgih letih zakona? Ker bi pač nesrečnik vsa ta leta verjel, da je podlaga tvojega zakona nekaj čemur pravimo ljubezen, spoštovanje, družina? Kljub poroki, otrocih, popolnem zaupanju s svoje strani bi spoznal, da te je partner v resnici RABIL za izpolnitev svojih socialnih potreb, svoje podobe… in da te celo ne spoštuje, kaj šele ljubi v takem smislu kot ti njega ?
Meni je tale marinec.si prav všeč. V bistvu fajn napisano, recimo temu teorija, praksa pa žal čisto nasprotje.
Ok, ne bom rekla, da se mi ni nikoli zgodilo – ja, kot pravi marinec.si, prvinski navlak. Pa sem se zelo matrala, da sem “spregledala”, da če sva oba poročena, da pa mogoče to ravno ne pelje ne vem kam. V bistvu sem se vprašala o SMISLU. in ga nisem našla. In se prekinila. No, ta prvinski navlak me je hudo matral kar nekaj časa in škoda, ker nisem te definicije od marinec.si našla prej. Oziroma našla kje napisano.
Ampak situacija ZDAJ je čudna. Sem v odnosu, ki ga primerjam s tistim ta strastnim, pa kdaj se potem trudim, pa je celo malo bolje, skratka, zdaj se spet sprašujem po SMISLU odnosa, ki ga imam s partnerjem, s katerim imava otroke.. Šmentana stvar a,ne?
In potem delam na sebi, pa sem ful zadovoljna sama s seboj in z mojim življenjem, ampak tistega “pravega” pa vseeno nimam ob sebi… ob tistih momentih, ki bi ga pač imela…
Hja, evo… verjetno sem v tistem odnosu, ki ga marinec.si tudi omenja – neki mrtvi vezi zaradi otrok.
Ok. Ampak vsak dan mi prinese nekaj novega in tudi to se bo razrešilo, v eno ali drugo smer. Cilje, kaj hočem, imam postavljene….
Marinec.si – pohvalno in še več komentarjev…. pa lep večer! Najbolj cvetoča rožica
Če se zgodi, da ugotoviš tedaj, ko te zaljubljenost povsem mine, da dobre lastnosti na človeku daleč prekašajo vse njegove slabe lastnosti, ki jih sedaj jasno in brez meglenega pogleda zaradi zaljubljenosti vidiš na njemu, da je ujemanje interesov, želja, hotenj, ciljev…, obojestransko, da je oseba resnično taka, da ti bo znala biti zvesta, da je odkrita in poštena, zaupanja vredna, da bo ostala s tabo v vseh težavah in nesrečah, ki jih lahko naplavi življenje, tudi tedaj, ko boš star in betežen, ko ne bo več koža napeta, ko boš morda bolan in boš potreboval pomoč in nego in boš morda kakal v plenice in ne v školjko, ker ne boš mogel več vstati iz postelje /to je realna opcija/…, da te bo podpirala v odločitvah, ti znala prisluhniti in svetovati in da je pripravljena iti skupaj s tabo, z roko v roki in ramo ob rami, čez vse prepreke v življenju do konca, da te je resnično vzljubila, te zares ljubi in ima rada, da te spoštuje, da te zna bodriti, opozarjati, se s tabo odkrito pogovarjati, se s tabo ljubiti kot v sanjah, se veseliti, smejati in jokati, se s tabo spreti in pobotati, da zna odpuščati, da je v tebi našla prijateljstvo, ramo za naslonit in tolažbo, ko je žalostna in roko, ki jo dvigne, ko pade ali klecne, da je našla ljubezen in vse, kar je iskala in po čemer je od nekdaj hrepenela in da ti čutiš v vsem povsem enako do nje, tedaj se odločiš ostati z njo za vedno, ji ostati zvest, vedno in povsod, v dobrem in slabem /tudi v slabem in seveda tudi tedaj, ko primiga mimo ena taka, kot si ti, oblinasta in strupeno čedna, ki jo malček razganjajo hormončki in daje pomlad, ki omamno diši in se zapeljivo ziblje v bokih in je takoj za/ in se obenem zavedaš, da bo včasih to težko in naporno, a veš, da bo tisti mogočni plamen ljubezni v tebi premagal vse te težave in ne bo nikoli presahnil, če ga boš družno z njo negoval in se trudil, da ne ugasne, tedaj je to prava – Ljubezen. Kar je manj od tega, ni Ljubezen in to morda tudi nikoli ne bo postala. Kjer je Ljubezen, ni prostora za nezvestobo in za tretjega.
Veš kaj marinec? Mislim, da v nekterih stvareh vendarle nimaš prav….
Zelo rada bi naredila raziskavo v domu za ostarele koliko takih zakonov je bilo med njihovimi “gojenci”… kaj porečeš na izjavo starejše dame kaj je srečen zakon: da je imela zelo v redu moža, ki ni ne popival in jo celo ni tepel?
Ne razumem zakaj je zvestoba tako cenjena kot neka vrednota? Kar slabo mi postane, ko nekdo izjavi: prevaral/a si me, jaz sem ti pa bil ves čas popolnoma zvest … z obžalovanjem. A ni to butasto? A potem to pomeni, da se je ves ta čas v resnici samo špekulativno nazaj držal? In mu je v resnici ta zvestoba bila v breme? Če zares ljubiš nekoga, potem je zvestoba samo simptom ali stranski učinek ljubezni, kar vam je ljubše. Ali mogoče kdo trpi zaradi tega ker je zvest, če ima nekoga res rad? Vrednota je ljubezen, ne zvestoba. Kakšna je to ljubezen, če za ljubljenega ne poskrbiš?
Poleg tega vas prosim, da se ozrete okoli sebe in pogledate pare pri recimo 60, 70 ali se res tako zelo dobro razumejo ali gre le za strah enega ali obeh kaj bo, če bo ostal sam… prav malo razlogov je takih kot jih ti navajaš…. največkrat se jim ne da, ker jih je strah sprememb, ker jih niso vajeni, poleg tega, bi lahko dobili slabšega partnerja, premoženje je v tej dobi tako veliko, da ti tudi da misliti….in ker večna lovišča niso več daleč, dobiš noro ljubeč in skladen par na stara leta, ki leta vsakih 5 minut k zdravniku po nove izvide in jih s strahom ogleduje…Seveda si je pa povsem iskreno v oporo, ker se vendar ja ljubi? Na stara leta je najbolj pomembno ali žena dobro kuha, skrbi za gospodinjstvo…. osamljenost je pa tako ena najhujših zadev, ki starce prej ali slej doleti.. Mislim, da egoizem naredi svoje v odnosu tudi na koncu in ne samo na začetku…so pa neke vrednote, o katerih sanjamo vsi in o katerih pišeš ti. Kar pojdite v domove za ostarele, pa boste izvedeli kako klavrno se končajo silne ljubezni in spoštovanja za večno, po recimo 60, 70 letih skupnega življenja….Ljubezen obstaja z namenom. In neverjetno je kako se ljudje sprenevedamo glede tega.
Nihče jim vsega tega ne pove. Potem, ko zagazijo v nezvetobo, varanja, ločitve, šele potem sprašujejo po forumuh, tudi na temu. Berejo, se izobražijejo, se gredo terapije razne.
Nihče jim tega ne pove dovolj zgodaj, ne vidijo pravega zgleda in komaj kdo jih pripravi na življenje. Dva mlada in rosno zaljubljena se gresta loterijo, ki se ji reče zakon. Rezultat tega je…? Ena polovica je uspešna, druga polovica neuspešna. V povprečju še kar v redu, a nde? Govori to, da je glede priprav na ta korak pri mladih ljudeh vse v redu? Krasen vzgled so mladim tudi starši v vlogi čez plot skakalcev in kot strokovnjaki za varanje, nezvestobo in ločitve. Se upa kdo trditi, da to na mlade nič ne vpliva? Seveda se, tud na teh forumih so take perle. Kako naj polovica od vseh parov, to je ločeni, vzgaja svoje otroke, če varajo in se ločujejo? NAJ JIM GOVORI, NE GLEJ TI MENE, KAJ JAZ POČNEM, TI MENE POSLUŠAJ, KAJ TI GOVORIM IN DELAJ RAVNO NASPROTNO OD TEGA, KAR POČNEM JAZ, OK? Ima vzgoja brez zgleda sploh kak učinek? Človeštvo koplje samo sebi jamo. Pol se jih loči. Otroci to tradicijo samo nadaljujejo in so v tem še uspešnejši od starih. Skakanje čez plot, to jim je postalo takooo domače in povsem običajno, a nde?
Prepozno je ugotavljati vse to v domu za ostarele. Pravi čas je osnovna in srednja šola. To bi moral biti obvezni predmet – šola za življenje, tako mislim in v to sem trdno prepričan. Orkaflek, kje sem pa rekel, da naj se ljudje ne zaljubljajo???? Nikjer!! Rekel sem, da zaljubljenost ni temelj za zakon, ker mine. To sem pa res rekel, ker drži. Kaj ostane po tem, ko iluzija izpouhti, kot temelj za 50 let zakona? Včasih, v polovici primerov – očitno nič. Je lažje počakati na ta nič v zakonu ali pred njim, leto, dve, kvečjemu tri…? Se mi zdi, da bi bilo nekaj manj ločitev.
Ljudje se v vse drugo bolj poglabljajo, le v sami vase in v te pomembne reči se ne. Kriv je sistem izobraževanja in izginotje vseh moralnih vrednost. Tedaj je seveda vse dovoljeno. Neka pesem pravi takole; včasih bilo je drugače, pravijo stari ljudje… Prav so imeli in še imajo. Mladi se morajo do teh spoznanj dokopati sami, če jim nihče tega ne pove. V polovici primerov preko trpljenja in ločitve, tako pravi statistika. Se bo človeštvo, kot celota, iz tega kaj naučilo? Bo, le malček dlje bo trajalo.