Pozdravljeni,
pogosto berem ta forum, vendar sama že dolgo nisem prosila za pomoč. Sedaj čutim stisko že nekaj časa in ker ne vem več kako naprej, bi bila vesela kakšnega mnenja (tudi strokovnega), predvsem pa od ljudi, ki imajo izkušnje in me lahko razumejo. (v rubriki Čustvena ointeligenca so mi svetovali, da raje tukaj odprem temo, ko je več žensk s podobnimi izkušnjami)

Najprej nekaj osnovnih podatkov o meni: živim skupaj s fantom v svojem stanovanju, končala sem študij, oba imava vredu službe, se odlično razumeva, stara sva 28 in 29 let, želiva družino in se pogovarjava o poroki.

Situacija je sledeča:
Dober mesec dni nazaj sem se odločila za splav in to je povod za moje težave.
Celotna zgodba: Skoraj dva meseca je od tega, ko sem se začela zelo slabo počutiti (psihično)- Kker se zdravim za depresijo že cca. 6 let (jemljem cipramil), sem mislila, da sem spet zapadla v depresijo. Ko sem se 14 dni borila sama s seboj, sem začela opažati tudi znake morebitne nosečnosti ter opravila test, ki je bil pozitiven!! Prvi občutek je bil veselje, takoj zatem pa je nastopila še hujša depresija, brezčutje, nič energije, samo spat sem želela, grozno je bilo… ker nisem mogla več delati, sem šla na bolniško. Potem so se začele še slabosti, ne samo zjutraj ali samo zvečer… meni je bilo slabo CEL dan in še ponoči, tako da nisem več spala, počutje je bilo obupno, nobenih čustev, nobenega veselja, vse sem videla črno, samo ležala, zelo malo sem jedla….Na koncu sem se odločila za splav, o čemer zelo težko govorim in težko priznam, da sem lahko bila tako neumna (takrat sem si govorila, da mi ne sme biti nikoli žal, ker je neznosno in ne zdržim).

Sicer imam super fanta, najbolj na svetu sem si želela čimprej zanositi z njim, zato tudi nisva bila zaščitena, ampak ker imam PCO, sem mislila, da ne bom mogla kar tako zanositi in me mogoče malo presenetilo. Seveda bi bila neskončno vesela in srečna, če mi ne bi možgan preplavila prekleta depresija!!! :(((

Dva dni splavu je bilo po pričakovanju naenkrat počutje isto kot prej – normalno, čustva so bila nazaj, polna energije, kot da nič ni bilo… Ampak hkrati se je pa pojavilo veliko obžalovanje. Naenkrat sem se začela zavedati, kakšno neumnost sem naredila in kako mi je grozno žal!!!! Tako sem se parkrat fantu zjokala v naročju, kako mi je hudo in žal, ampak kriva sem bila sama, nikogar nimam za obtoževati. Sama sem vztrajala, da tega ne zmorem, da še imam čas za otroka, da res ne morem in nočem… seveda me niti fant, niti moji straši niso želeli prepričevati v nasprotno. Tudi ginekolog mi je rekel, da se moram sama odločiti, da mi nihče ne more garantirati, da bo do poroda depresija izzvenela, da bom potem ok in da naj obdržim otroka. Tako da sem se pač odločila kot sem se in potem mi je bilo grozno žal, kar sem tudi vsem povedala. Fant se je strinjal, da začneva spet delati na tem, da zanosim in da bova upala na najboljše. Res je zlat, neskončno me ima rad, razume me, stoji mi ob strani, zelo je dober in nikoli si ne bi želela boljšega fanta.

Kar pa je najhuje… dobro oz. normalno sem se počutila samo cca. dva tedna. Potem pa naenkrat spet isto – čutveno sem postala otopela (kar čez noč), spet se mi zdi, da to nisem jaz, fanta vidim čisto drugače, hladna sem, vse mi je vseeno… edino kar je dobro, je to, da nisem brez energije in da lahko v službi normalno delam. Pravzaprav sem še najraje v službi, da malo pozabim in se zamotim z delom. Ko pridem domov, sem prazna, pozabljam stvari, nisem skoncentrirana, ne čutim nobenega veselja ali posebne žalosti… tudi za spolnost nimam interesa, čisto vseeno mi je. Do fanta sem sicer ljubeča, ker vem, da ga imam zelo rada, ampak da bi kaj posebej čutila… ne vem no. Popolnoma zmedena hodim po svetu, ne vem več, kdo sem in kaj sem, kaj hočem, česa nočem, kaj si želim in česa ne…

V glavnem, izgubila sem se in ne vem, kaj naj naredim. Tolažim se, da je to pač depresija ali karkoli že je in da bodo menda zdravila sčasoma pomagala… Ampak vsak dan se zjutraj zbudim z isto bedo v glavi in se prašujem, če sem bom sploh še kdaj zbudila srečna, zaljubljena in zadovoljna??? Sem morda naredila usodno napako in bom večno plačevala kazen za to??? :(((

Prosim za odgovore… hvala že v naprej. LP

Draga Dalia2011!

Kako iskreno in ljubeče si opisala svojo zgodbo okoli splava. Mnoge niti ne čutijo tako močno, kot ti, zavedaš se kar počneš in trudiš se po svojih najboljših močeh. Ni bilo lahko, tvoje počutje, te je izčrpalo in odločila si se, da še nisi pripravljena imeti otroka. Razumljivo. Odločila si se, da te odločitve ne boš obžalovala, kar ti zdaj, se ti zdi, ne uspeva.

Žalovanje je stvar, ki jo je treba opraviti in zahteva svoj čas. Ravno zdaj nudim podporo ženski, ki je storila enako in ja, podpora je včasih potrebna kar celih 9 mesecev ali tudi leto dni, odvisno od osebe. Morda tudi ti potrebuješ osebno podporo in predelovanje svojih občutkov.

Morda bi bilo tudi sicer dobro, da bi se premagovanja depresije lotila s psihoterapijo ali tudi z aktivnim vključevanjem in delovanjem na telesnem in socialnem nivoju. Zdravila pomembno pomagajo, vendar brez dejavnega premagovanja izzivov ne bo šlo. Dobro je, da imaš dober partnerski odnos, službo, kjer se dobro počutiš, to je zelo veliko, verjetno je pa ravno tisti osebni čas, ko si sama s seboj oz. v vsakdanji družbi tisti, ki ti ne prinaša dovolj moči. Skupaj s terapevtom oz.svetovalcem boš morala poiskati področje, kjer še lahko rasteš, kjer še lahko pridobivaš moč za življenje polno izzivov. Ko boš začutila svojo skrito moč (pokrito z depresijo) boš lahko čez čas bolj pogumno vstopila v življenje in ustvarjanje življenja.

Želim ti moč, da se boš lahko odločila za ta nov izziv, sprejeti podporo in stopati v učenje o sebi!

Srečna še boš, če se boš za to odločila, zabljubljena še boš, če boš ravnala zaljubljeno, tudi zadovoljna boš, če boš spoznala mavrico svojih potreb in strasti in jih redno zadovoljevala in
izpolnjevala.

Pričakujem tvoj izziv, vsak delavnik od 10 do 14 ure na telefon mamaZofa.

Pozdravljena mag. Radmila in najprej iskrena hvala za vaš odgovor.
Zaenkrat se počutim veliko bolje, čustva so nazaj, lahko rečem, da sem se vrnila na svoje tire. Mogoče mi je pomagalo, da sem se izpovedala na tem forumu, mogoče mi zdravila pomagajo, mogoče so mi pomagali prazniki, da sem se malo odklopila in preživela tri lepe dneve s fantom pri mojih starših… nimam pojma, v glavnem, počutim se vredu.

Seveda pa nad mano še vedno visi obžalovanje za to, kar sem naredila v stanju, ko nisem bila sposobna odločati o takih zadevah, še vedno sem prepričana, da sem naredila narobe in mi je žal. Vendar mi ne preostane drug kot da trdno upam, da bom imela še eno priložnost in srečo, da spet lepo po naravni poti zanosim (kljub temu, da imam PCO in zelo redke ovulacije).

Če bom potrebovala pomoč, se bom vsekakor obrnila na vas, hvala in lep pozdrav, Dalija

Spet jaz…. ne vem, kaj je z mano, ampak kot da v meni živeli dve osebnosti!! :-((
Zgoraj sem pisala, da mi je bilo žal, da bi spet rada zanosila in evo… spet sem noseča in spet me je strah, spet čutim odpor, kot da si tega sploh ne želim, nobenih čustev, ničesar… grozno!!!!

Je pa res, da sem bila v normalnem stanju (ki sem ga zgoraj opisala) zelo kratek čas… mogoče dva tedna, potem pa spet depresija, brezčutje, tudi do fanta se mi zdi, da nič ne čutim, nimam nobenega veselja do življenja, nič se mi ne ljubi, vse mi je muka in brezveze…
In ko sem včeraj zvedela (naredila test), da sem spet noseča… namesto, da bi bila hvaležna, da sem dobila še eno možnost, sem spet utapljam v groznih občutkih.

Kaj je narobe z mano??? :(((

Draga Dalia,

videti je, da se dogodki kar prehitevajo in da v vmesnem času ni dovolj prostora za umiritev, tehten premislek in uravnavo občutij. Mislim, da bi vam pomagala oseba, ki bi vam stala ob strani in vam pri tem spodbujala, da najdete notranji kompas.
Saj veste, nič nenavadnega ni, da smo glede kake odločitve v življenju razdvojeni. Zanimivo in v resnici najbrž sploh ne preveč presenetljivo pa je, da se pri pomembnih dogodkih še posebej izrazito sprašujemo o pravem, dobrem, o tem, kako živeti, kako se odločati. In živimo v času, ko je vsaj navidezno mogoče kar naprej izbirati in se odločati. To pa še ne pomeni, da je življenje kaj lažje.
Pri nekaterih je razdvojenost ob novici, kakšrna je velika novica, da ste noseči — še toliko večja. Gre lahko za to, da se v enem delu sebe materinstva veselite, ker je za vas biti mama tako zelo pomembno, na drugi strani pa se lahko materinstva in vsega, kar prinese s seboj, tudi ustrašite. Nekatere izmed nas imajo spodbudno družinsko izročilo glede materinstva, druge pa nosijo s seboj izoročilo s poudarjenimi negativnimi platmi starševstva.
Če imate drugače v življenju težave z doživljanjem pozitivnih plati življenja, z iskanjem smisla in z njim povezanih nalog, bi bilo pravzapav čudno, če ne bi nosečnost in prihod otroka prinesla s seboj tudi nekaj dodatnih izzivov. Nekaj je povezano s telesnimi spremembami, ki vključujejo hormone, nekaj pa z drugimi (socialnimi …), vse skupaj pa je osredotočeno na odpiranje v prihodnost, v prevzemanje novih nalog in odgovornosti, pa tudi srečanje z novimi radostmi.
In tu bi bilo dobro začeti pri raziskovanju tega, kaj vas zapira in omejuje, da imate težave s sprejemanjem novice o nosečnosti, s sprejemanje življenja takega kot nam je dano.

Pošiljam večerni objem,

Ne vem, jaz bolj mislim, da so krivi sami hormoni, ker jaz padem v depresijo, preden sploh vem, da sem noseča. V tem je problem!

Tudi jaz sem imela mešane občutke ko sem zvedela, da sem noseča. En dan sem bila vesela, drug dan pa čisto žalostna. No morda so temu krive tudi slabosti ki trajajo skoraj ves dan in me zelo izčrpajo.
Toda mislim da je na moja čustva vplivala mama, saj mi je vedno govorila, da otrok prinese same obveznosti in da naj bom vesela, da sem sama.
Name še zdaj gleda kot na otroka in morda tudi zato dvomim da bom dobra mati. Nekako nikoli ni verjela vame in v moje sposobnosti, vedno mi govori da sem še otroček ker pač izražam svoja mnenja in stališča ki so drugačna od njenih. Na svet je gledala negativno in zato je tudi mene strah pred vsem novim.
Nosim velik del nje v sebi a se tega zavedam in počasi raztapljam njen strup.

Jaz pa ne vem, kaj bi bil lahko razlog za moje čudne občutke. Meni so vedno vsi govorili, da je to najlepše in nasploh glavni smisel življenja, da imaš vsaj enega otroka. Tako da ne vem, jaz mislim in upam, da so pač krivi hormoni in da bo bolje, ko se bodo hormoni porihtali. Res upam…

Pozdravljene,

jaz vas razumem… Tudi pri meni se pojavljajo mešani občutki glede materinstva-jaz sem že mamica 2,5 letnega zdravega fantka, ki ga imam neskončno rada… Nosečnost je bila načrtovana in sem bila zelo srečna ko sem zanosila. Na nosečnost imam lepe spomine, kljub začetni slabosti… Med nosečnostjo nisem imela nikoli pomislekov, ali si to zares želim. Včasih so mi le hormoni ponagajali in sem jokala brez razloga, ampak samo na kratko. Pri meni so se ti čudni občutki začeli po porodu-ko sem prišla iz porodnišnice… na začetku itak divjajo hormoni in sploh ne dojameš kaj se je zgodilo… potem me je bilo strah, če bom sposobna poskrbet za tega otroka tako kot si zasluži… potem sem bila včasih jezna nanj, ker mi je življenje obrnil na glavo… potem spet najsrečnejša na svetu, ker ga imam in ker je zdrav. Zdaj me pogosto spravi iz tira, ko nagaja in ima izpade trme, ko me ne uboga… postanem živčna, kričim nanj in ga malo po riti. Potem mi je takoj žal in sem jezna sama nase, njega pa objemam in poljubljam.. In tako naprej. Nevem, ali je to normalno, ali sem samo jaz grozna mama? Enostavno sem včasih preveč utrujena da bi stvari reševala počasi in mirno…
Problem je pa v tem, da si želiva še enega otroka. Ta želja je iz dneva v dan močnejša… Ampak me je tako strah… ne nosečnosti in poroda, ampak tega kar pride potem-zbujanje večkrat na noč, utrujenost, skrb za dva otroka… Bojim se depresije.
Naj povem da sem že po naravi bolj temperamentna, dokaj hitro vzkipim (ampak se tudi hitro ohladim), malo pesimistična (vedno pomislim na najhujše, marsičesa me je strah..). Nasplošno pa sem prijazna, komunikativna in normalno funkcioniram (normalno spim in jem), hodim v službo… Je pa res, da sem imela nekajkrat samomorilne misli, ampak nikoli poskušala kaj narediti… Le razmišljala o tem, da se nočem več tako počutiti, da bi bilo najlažje vse končati.

Kaj svetujete? Res bi rada imela še enega otroka…

md25, ali si res, res, res želiš otroka?
Vprašaj se, ali je to tvoja resnična želja, ki izvira iz tvojega srca ali pa je le zunanja želja.
Verjemi, da če si želiš otroka boš zmogla, kot si zmogla pri prvem.
Pogovarjaj se o teh občutkih, kajti če jih držiš zase je še težje, ob pogovoru pa ti je lažje in stvari vidiš v drugi luči.
Daj si za razmislek nekaj časa, ne odloči se prehitro, saj je to tvoje življenje in ti upravljaš z njim.
Morda je čas da nekaj storiš zase, da se boš bolje počutila, privošči si kaj, razvajaj se, kajti če imaš samomorilne misli, pomeni, da nekaj globoko v tebi ni v redu in da moraš razčistiti s tem.
Otrok ne zapolni praznine v tebi, le poveča jo.

vprašaj se kaj si res želiš, ti sama, brez drugih.

Dalia2011, nekatere ženske nikoli niso začutile želje po otroku, čeprav je res, da nam govorijo, da je v otrocih sama sreča, toda mislim, da vsaka odloča zase in da ženska sama odloča kaj želi.
Vsi slikajo materinstvo rožnato, pa ni tako, saj je mnogo žensk utrujenih, prestrašenih in depresivnih, le o tem se preredko govori.
Ni moj edini cilj imeti otroka, to je le del mojega življenja, in vem da ne bo lahko, saj mi že zdaj ni, toda soočala se bom s tem vsak dan sproti in vem, da bom zmogla. Otroci nas ne določajo in niso bistvo našega obstoja.
to je največja sprememba v življenju in normalno je, da nas je strah, da se bojimo, dvomimo in sprašujemo kako bo, če bi to pometle pod preprogo in le dejale, da smo srečne nosečke bi zatajile del nas, del ki trepeta in se sprašuje ali si to sploh želi. Del, ki ga lahko potolažimo le s tem, da mu prisluhnemo in tolažimo, sproti. to je del nas, ki razmišlja čisto naravno in edino pravilno je, da mu damo glas, saj nas bo potem manj strah.

vem, da bomo vse zmogle!

Hej, punce!

Še ena nosečnica – z zaželenim bitjem pod srčkom. In podobno se mi je dogajalo na začetku. Vprašanja ali si sploh RES želim, kaj bo to spremenilo, kakšna mati bom, ali bom zmogla…

No, na to zadnje vprašanje je odgovor (velja za vse nas): “Itak, ja. Še vse so. ;)”

Mislim tudi, da so ta mešana občutja popolnoma normalna. Le govori se ne o njih. Vse nosečnosti so kao lepe in nosečnice najsrečnejše in bla, bla. Sama žal nimam take izkušnje. V šestem mesecu še vedno bruham, švohcena sem ful, shujšala sem 7 kg od začetka, nonstop utrujena in vsa boga… Za namešek se mi je še ponovila anksioznost in sem morala ponovno nazaj na zdravila. Skratka – prav nič veselja. RAZEN ob ultrazvokih, ko vidim bitjece in zdaj, ko se prekopicuje v svojem bazenčku – mojem trebuščku. 🙂 Pa tudi veliko punc, ki so že mamice in s katerimi sem govorila, so rekle, da jim nosečnost niti slučajno ni bilo najlepše obdobje.

Skratka: vsaka po svoje. In NIČ ni narobe, če ne cvetimo in nismo najsrečnejše nosečnice. Zakaj bi se še zaradi tega počutile slabše?

Dalia2011 – še jemlješ zdravila? Če jih, vedi, da na nek način že uravnavajo tvoje hormone in slabše ne bo. Pa povprašaj še psihiatra, kako je s tem.

Vse lepo vsem nam! 🙂

Spet se bom malo oglasila… danes sem bila namreč prvič pri “mami zofi”, na pogovoru pri mag. Radmili Pavlovič in je bilo res super. Kljub temu, da se ne počutim tako kot bi rada in da še vedno nisem tista prava “jaz”, sem hvaležna, da obstajajo takšni ljudje in možnost, da imamo komu povedati, da lahko dobimo pomoč. Težko je, ko se mučiš sam s seboj in nimaš komu povedati, kakšni grozni in čudni občutki se ti pletejo po glavi in ne veš, kaj bi z njimi naredil. Ko pa greš na en tak pogovor in daš vse iz sebe ter dobiš razlago za določene stvari, je veliko lažje iti naprej in preživeti tiste hude trenutke.
Verjamem, da mi bo lažje tudi, če bo še kdaj spet hudo (kot je že bilo) in predvsem vem, da imam kam iti po pomoč.

Punce, ne se mučiti in kriviti za čudne občutke, dajte jih ven, povejte jih nekomu, ki vas bo lahko razumel! Res vam bo lažje…

Da šše malo nadaljujem svojo zgodbo… žal je tokrat prišlo do spontanega splava v 6.tednu, ampak seveda, hormoni so se takoj spravili na svoje mesto in čustveno se počutim vredu, je pa bolečina ob izgubi toliko močnejša… vsako nosečnost se mi pojavi depresija, ki mi vzame čustva, da mi je za vse vseeno, ko izgubim plod, pa bolečina ob izgubi :((
Vem, da ni kaj za rečt, razen, da ne izgubim upanja in da bo v tretje šlo vse ok kot mora biti.

lp

žal mi je, toda morda je zdaj čas, da kaj spremeniš, da ti bo 3 nosečnost bolj v veselje in manj v breme.
ker je lepo verjemi, pa tudi naravno je, da te je strah.

držim pesti za vaju in upam, da kmalu sporočiš veselo novico. 🙂

Mogoče se bo tole slišalo malo kruto, ampak razmisli, ali se ne bi bilo bolje zaradi tvoje osnovne bolezni (depresije), ki je očitno kar huda, bolje (vsaj za nekaj časa) odpovedati otroku – v otrokovo dobro. Nosečnost in obdobje po porodu je čustveno zelo komplicirano in stresno obdobje, tako da v primernih zunanjih okoliščinah lahko celo drugače nedepresivne osebe postanejo depresivne. Verjemi mi, vem, ker se trenutno sama soočam s tem problemom. Otrok pa si zasluži zdravo in veselo mamo.
Samo moje mnenje, ki pa ni nujno pravilno.

Spoštujem tvoje mnenje, ampak jaz sem čist zdrava in ok, dokler ne zanosim. Že dvakrat se mi je zgodilo isto in točno vem, da mi hormoni povzročijo zmedo. Takoj, ko nisem več noseča, se naenkrat počutim popolnoma ok. Bom pač potrpela tistih 9 mesecev, ker točno vem, da bo potem ok. Imam prijatejico, ki se je prav tako dolgo zdravila za depresijo kot jaz in je med nosečnostjo padla v hudo depresijo. Izvlekla se je po tretjem mesecu in do konca je bila super zdrava, prav tako po porodu in še zdaj je vse ok. Ona pravi, da jo je materinstvo dokončno pozdravilo.

Eno je, da imajo ljudje depresijo zaradi nekih zunanjih dejavnikov, okolja ali preteklosti – to je eksogena depresija. Ko so pa krivi samo hormoni, pa je endogena depresija in okolje nima kaj dosti vpliva. Jaz sem vedno imela urejeno življenje, super starše, v šoli nobenih težav, vsega dovolj… pa sem en dan kar zdrsnila tja v brezno. Ampak zdaj, ko sem malo brala, lažje razumem, kaj se dogaja. Noben zdravnik ni nikoli omenil, da so policistični ovariji in depresija lahko povezani. Pa so in to zelo. Veliko si lahko pomagaš s hrano, česar mi prav tako nihče nikoli v vseh teh letih ni omenil, dokler nisem začela brskati in brati…..

Pozdravljena Dalia2011,

sem razmišljala, ali naj ti odgovorim ali ne, ker nisem prepričana, ali si v tem trenutku pripravljena oz. dojemljiva za tak odgovor. Sem se odločila, da bom vseeno poskusila. Razlog je v tem, da živim z osebo, ki ti je zelo podobna, s to razliko, da je moškega spola 🙂

Kot prvo, se mi zdi, da zelo poenostavljaš celoten problem. Za depresijo je kriv PCO in nosečnost, ko ne bom več noseča bo vse OK. Nobena od teh 2 trditev nima nobene trdne znanstvene osnove. Slučajno imam sama biokemijsko izobrazbo in sem raziskovalka na tem področju: lahko ti povem, da do sedaj v relevantnih znanstvenih študijah niso našli povezave med depresijo in PCO oz. v nekaterih študijah se je pokazala statistična povezava, vendar ni jasno kaj je vzrok in kaj posledica: ali je depresija posledica porušenega hormonskega ravnotežja ali pa je depresija posledica simptomov PCO (debelost, poraščenost, slaba koža, neplodnost,…). BTW, a si prepričana, da imaš PCO, glede na to, da si 2-krat spontano zanosila? Če že, imaš verjetno zelo blago obliko, ki očitno nima večjega vpliva. Kar se tiče depresije v nosečnosti: skoraj vedno je zunanjega vzroka, saj hormoni, ki podpirajo nosečnost prej delujejo anti-depresivno. Ponavadi po porodu, ko raven teh hormonov naglo pade pride do poporodne otožnosti (skoraj pri vseh ženskah), ki pa se pri nekaterih nadaljuje v poporodno depresijo. Ker praviš, da se ti je depresija pojavila še preden si vedela, da si noseča, je mogoče šlo za nov zagon bolezni, ki je naključno sovpadal z nosečnostjo? Ker ima moj mož isto bolezen kot ti, vem da poteka v nekakšnih epizodah, ki so lahko različno dolge. Vmes so lahko tudi meseci in leta ko bolezen miruje. Tudi znotraj epizode bolezni so lahko karatkotrajna izboljšanja.

Zdaj ti pa povem mojo iskušnjo z depresijo in starševstvom. Moj mož se bori z depresijo že od zgodnjih 20 let. Ko sem se poročila z njim, sem vedela kakšno je stanje, vendar je, če izvzamemo bolezen tako fajn človek, ki se z mano dobro ujame-imava podobne interese itd. Tudi moj mož tako kot ti nima nobenega zunanjega vzroka za depresijo: ima vredu starše, vedno mu je šlo dobro v šoli, ima doktorat znanosti, je uspešen v službi. Vendar brez razloga vsake toliko dobi napade depresije, ko totalno izgubi voljo do življenja, interes do okolice in soljudi. Vglavnem ko je v tem filmu vidi samo sebe in kako je on bogi. Vmes pa so obdobja ko je sanjski mož: pozoren, prijazen, poln entuzijazma,… Po poroki sva se odločila, da ne bova takoj imela otrok zaradi njegove bolezni. Vse sva skrbno načrtovala, po 5 letih popolne remisije bolezni sva se odločila za otroka in po rojstvu najine deklice se je vse začelo sesuvat. Imela sem zelo težko nosečnost in porod: bila sem raztrgana in prerezana, vakuumski porod, posteljico so mi morali vzeti ven pod narkozo, imela sem tako hudo anemijo, da so mi 3 dni po porodu dali transfuzijo krvi, pa še punčka je imela hudo zlatenico in sva se kar nekaj časa matrali z dojenjem. V porodnišnici sva bili en teden, hoteli pa so me zadržati še dlje, vendar so me na mojo prošnjo izpustili, saj sem bila prepričana, da mi bo doma lažje, ker mi bo mož pomagal. No po enem tednu, se je mož odločil, da gre v službo (izkoristil je samo en teden očetovskega dopusta), ker mu je bilo vsega preveč. Uradno je rekel, da imajo grozno gužvo v službi, ampak jaz sem videla, da se ga spet loteva depresija in da je bolje, da ga pustim pri miru, čeprav me je zapustil v trenutku ko sem njegovo pomoč najbolj potrebovala. Ko zdaj gledam nazaj, res ne vem kako mi je uspelo: grozno sem bila oslabela zaradi izgube krvi, zaradi šivov pa sem se komaj premikala, punčka je nenehno jokala, ker je dobila premalo mleka. Vsak večer sem se zjokala, ker sem bila na robu svojih fizičnih moči. Moj mož pa nič. Sploh me ni videl, ukvarjal se je samo s sabo, bil je popolnoma otopel, tako kot opisuješ ti.

Po mojih izkušnjah zagone depresije, ki je sicer notranjega vzroka, lahko povzročijo zunanji dejavniki kot je naprimer stres ali velika sprememba v življenju: npr. rojstvo otroka. In skrb za majhnega dojenčka je ZELO stresna. Otrok ne bo obzirno počakal, da se boš ti počutila bolje, ampak bo hotel da TAKOJ zadovoljiš VSE njegove potrebe. Ne bo ga briga ali si utrujena in potrta, on bo hotel, da daš vse od sebe ZDAJ. Zato ti polagam na srce, da se preden ponovno zanosiš malo stabiliziraš in prideš k sebi. Gospa Pavlovič ti je zelo lepo odgovorila: prosim upoštevaj njene nasvete. V nasprotnem primeru ne boš trpela samo ti, ampak tudi otrok in seveda tvoj partner, ker bo moral biti sam za vse. Pogovori se tudi z njim im ga vprašaj ali je pripravljen na to.

Ne glede na to kako se boš odločila, želim tebi in tvojemu partnerju ter vajinemu bodočemu otročku vse dobro, čim več življenjske energije in optimizma.

ena mamy je lepo napisala, razlika je le v tem, da je v depresiji njen partner, kot vemo, pa je po rojstvu otroka največ na mami in si tudi jaz ne predstavljam, da bi v tem času “zbolela” ženska.

Meni recimo ni jasno, ko napiše “ne vem kaj mi je” in potem spet zanosi. Moj predlog je absolutno, naj najprej ugotovi “kaj ji je” in šele nato naprej načrtuje življenje, sploh pa otroka.

Tukaj se že dolgo nisem javila, pa bom malo nadaljevala svojo zgodbo. Sedaj sem ponovno noseča, 13.teden in prav tako je bilo na začetku kritično glede depresije. Isto se mi je zgodilo in prepričana sem, da so to hormoni. Namreč zdaj se počutim psihično super, si želim, da bi otrok bil zdrav in vse ok… poznam kar nekaj žensk, ki so bile prve tedne “čist čudne” in je potem minilo. Nimam pa neke take hude oblike depresije, da bi bilo se treba odreči otroku ali kaj takega. Če kdo, bi mi to sigurno najprej svetovala psihiatrinja, pa je vsakič, ko zanosim, full vesela in mi stoji ob strani. Marsikatera ženska zboli za poporodno depresijo, pa se prej nikoli v življenju ni srečala z njo. Jaz, ko imam s tem izkušnje, vso podporo in zdravila, se bom sigurno lažje znašla, če slučajno do tega pride, ker sem bolje “oborožena” in imam znanje, znam takoj prepoznati, vem kam po pomoč in kako si pomagati z razumom, ločiti nerealno od realnega (kar se čustev tiče predvsem).