Danes mi je učitelj individualnega pouka dejal, da sem manično depresivna oseba, ker sem bila vesela, polna energije(sonce in toplo zunaj). To me je zelo prizadelo. Sedaj pa sem resnično v dvomih, če sem resnično manično depresivna oseba. Drugače imam tudi slabe dni…saj človek ne more biti vsak dan dobre volje. Mogoče sem mu zaupala preveč osebnih stvari. Tako me to boli in to je dejal pred drugimi osebami in vsi so se smejali. Kot da sem nek frik.

Ne bi me motilo, če bi karal moje znanje, ker se trudim in delam nejbolje kakor lahko. Da pa nekdo postavlja diagnozo in to celo učitelj, ki nima nobenega znanja, pa me boli.

Povejte mi nekaj značilnih znakov manične depresije? Vem, da gre za izmenjavo energije in pesimizma, pa kakšni so še drugi simptomi. Drugače sem sangvinik in rada govorim. Hudo mi je, da nekdo ocenjuje moj temperament.

Hvala za nasvet in nekoga, ki “posluša” na drugi strani,

Dora

Spoštovani,

ko je človek zelo vesel, tako da se tega nalezejo tudi drugi in mu misli hitro tečejo, vendar so še urejene, smiselne, ko ima manjšo potrebo po spanju in je v svojem življenju izjemno aktiven in konstruktiven imenujemo stanje hipomanja. Manija je vse našteto, vendar potencirano do takih razsežnosti, da je to pravi odmik od stanja pred tem. V skrajnem primeru so misli tako hitre, da oseba ni več sposobna urejenega pogovora, veselje se stopnjuje do jezavosti, v delovanju ni več konstruktivnosti in oseba izrazito precenjuje lastne sposobnosti in dosežke.

Depresija je nasprotno stanje: oseba je potrta, žalostna, brezvoljna, nič je ne veseli, opušča dejavnosti, hobije, je pesimistična, včasih v smrti vidi edini izhod. Simptomov je še mnogo, tudi klinična slika je lahko različna. Zgolj kot informacija, pa naj bo to dovolj.

Bipolarna motnja, nekdanja manično depresivna psihoza je motnja pri kateri se izmenjujejo stanja manije ali hipomanjie z depresivnostjo. “Manično depresivna” se v pogovoru uporablja pogosto, brez, da bi oseba v mislih imela pravo duševno motnjo. Torej, če vam je to rekla ena oseba, se je ta verjetno odzvala na vašo dobro voljo, ki je ni navajena?

lp

Hvala za odgovor,

sem vesel človek, ki rad dela(želim izkoristim dan za pomembne stvari, ki jih rada delam) in tudi spim v povprečju osem ur. Hobijev ne zanemarjam. Edino gibam se ne dovolj, to priznam. Imam obveznosti in jih resno opravljam. Sem pa človek. ki pokaže svoja čustva in me tega ni sram. So vesela in včasih povprečno “tečna”. Opažam pa, da družba tega ne sprejema na tak način. Zamislila sem se nad sama sabo. Očitno sem lahko to kar sem, samo doma med svojimi. Menim pa, da je za upešen pedagoški uspeh(še posebej, če gre za umetniško ustvarjanje) potreben odprt odnos, kajti le tako lahko človek svobodno ustvarja. Mogoče sem pretiravala…če nekomu rečeš, da si komaj čakal, da prideš na uro in da se veseliš dela, ne pomeni, da si manično depresiven. Odstopam pa od drugih, ker sem na urah pripravljena in vedoželjna. To pa sem že odnekdaj.

Sem to kar sem. Ne morem nekdo drug. Ampak očitno je včasih bolje, da se prilagodim in malo vstopim v tiste taprave “družbeno sprejemljive norme”.

Lep pozdrav

Dora, ostani to, kar si! Vsak človek je unikaten. Nihče v vesolju ti ni enak. Ceni to, kar ti je dano in ne zatri tega zaradi nepremišljene opazke, ki ti jo je dal učitelj ali kdorkoli. Če začneš s poskusi spremembe temperamenta, se lahko zgodi, da boš zaradi tega trpela, se počutila utesnjeno in nesvobodno. To pa lahko pripelje do psihičnih težav. Menim, da drugi ne trpijo, če si vesela, navdušena. Prej bi trpeli, če bi bila sitna in nejevoljna. Čustva so nalezljiva, in če so tvoja čustva vesela, bo tudi okolje bolj veselo.