Prvi razred – se res otroci že ločijo po standardu??!!
Kolegica mi je rekla, da je pri njih že v prvem razredu (pri hčerki) bilo čutiti neko statusno pripadnost in rangiranje. Otroci že poznajo firme, vejo kaj je moderno in kaj kmečko…katera torba je “in” in katera je taka, ki kaže, da doma ni denarja:(
Imate tudi ve take izkušnje? Me je kar groza drugega leta, ko gre naš otrok v šolo.
Je že veliko let minilo odkar sem jaz obiskovala 1. razred. Pa so otroci prekleto dobro vedeli, kdo je “čefur” (priimki na ić) in kdo je reven. Mene tega niso doma učili zato mi je bilo še toliko bolj čudno. Danes je situacija samo še hujša. Vse vejo, vse firme poznajo vragci mali. Ampak vprašajmo se zakaj? Starši so tisti, ki jih tega učijo.
Moji sicer hodijo v šolo v manjšem kraju, kjer je tudi otrok zelo malo in gre pač za vaško okolje in do sedaj v sedmih letih nikoli nisem opazila, da bi bilo komu pomembno, kaj ima kdo oblečeno in
obuto…:-)
no ja, moji so sicer fantje in pogoji za oblačila/obutev so približno taki:
– da niso roza barve, da so udobne stvari in da ne kričim, če kaj umažejo in uničijo….
Je pa najbrž malo drugače pri puncah in bistveno drugače v kakšnem mestu….
Imam oba otroka v šoli, ampak ne, tega ni zaznati. Ja, otroci opazijo lepše in slabše oblečene, ampak ne po znamkah. Najbolj priljubljena deklica hodi okoli v oblačilih Mana, Kik, C&A, ampak cort. Oblačila vsekakor so pomembna, ampak ne pa tudi, koliko daš zanje. Lepo oblečen otroke se zmeraj opazi, seveda pa tudi tisti, ki se jim na daleč vidi, da nosijo za nekom – predolge hlačnice, prekratki rokavi. Ampak ti otroci so stigmatizirani že zaradi okolja, v katerem živijo in potem v šoli samozavest na nuli. Niso kriva oblačila sama po sebi in otroci v znamkah (in z bogatimi starši) samo zaradi tega niso vredni nič več.
tudi jaz se s tem strinjam. moj sicer hodi naokoli v geoxicah, tevicah, s oliver majcah… pa samo zato ker ima zelo bogati babici, ki mu to kupujeta.
meni je pa vseeno kaj nosi, le da je čist in da mu je prav. kar kupim sama je iz hm. in enako se obnaša tudi on. njegov najboljši prijatelj je sicer iz družine višjega srednjega razreda, ampak je skos umazan, s premajhnimi cunjami, ki absolutno niso top znamke, pa nama je obema vseeno. ona dva sta si kul in to je pomembno.
imajo pa v skupini fantka, ki rad poudari katera firma to in ono. ima tudi takšne starše. nekako je stigmatiziran revež, pa čeprav mi je kristalno jasno da ga k takemu obnašanju sili zgled.
je že res da vse izvira iz primarne družine.
Firme še ne, opazijo pa, kako je kdo oblečen, kdo ima vedno strgane copate in ponošeno torbo. Meni se pa zdi normalno, da je eni punčki bolj všeč roza bleščeča torba, kot pa en strgan žakel. Da to znajo, ne rabijo mamic. No, mogoče so te mere, da tudi jaz pazim, da ne hodi ravno strgana in pošvedrana v šolo.
s poudarjenim delom se strinjam, lahko pa iz lastne izkušnje povem, da starši niso vedno “krivi” za tak odnos otrok.
moj starejši sine je šele v matični šoli (prej je bil na podružnični) ugotovil, da obleka JE pomembna, ker imaš tako pač boljši status v šoli.
kupujemo te firme (katerih kvaliteta je skoraj primerna ceni!) včasih kupimo tudi kaj precej mlajšemu, sinu, prvčku, ki ve da so to firme, ampak se zaradi tega ne čuti nič več vrednega, o tem ne razglablja s sošolci in ponosi tudi stare obleke starejšega brata in prijateljičinega sina, pa ga zato nihče ne poseda v zadnjo klop (mislim res kakšne pišete!)
obleka je pač del identitete človeka tako odraslega kot otroka in resnično ne razumem, zakaj bi otroku odvzeli pravico do svojega lastnega imidža.
in da se vrnem na prvotno vprašanje … pri nas, na vasi, v podružnični šoli takih razlik ne opazim, sem pa prepričana da med otroki so … v matični šoli v mestu pa seveda te razlike so, sploh ko otroci enkrat prestopijo prag najstništva in začenjajo iskati svojo identiteto.
pri mlajših se predvsem vidi razlika v količini in kvaliteti igrač, ki jih imajo.
še nekaj glede poznavanja firm … zelo relativno je, kaj je za nekoga firma, ki jo je vredno kupiti…
lani sem imela prvošolca,pa razslojevanja v razredu ni bilo….
Pa lahko rečem,da so bile med otroci velikanske razlike,ki jih starši pač poznamo,ker smo iz majhnega kraja,kjer vsak za vsakega vsaj približno ve,kako mu gre…
V razredu so otroci brezposelnih staršev,mamic samohranilk,invalidnih staršev,staršev,ki so podjetniki in onih na direktorskih mestih…pa da ne pozabim omeniti še Romov…
Vsi sedijo mešano,dečki in deklice,bogati in revni…
Med otroci ni opazati,vsaj za zdaj še ne,izločevanja sovrstnikov,zaradi socialno ekonomskih razlik…in upam,da tako ostane čimdlje….
tudi jaz se s tem strinjam. moj sicer hodi naokoli v geoxicah, tevicah, s oliver majcah… pa samo zato ker ima zelo bogati babici, ki mu to kupujeta.
meni je pa vseeno kaj nosi, le da je čist in da mu je prav. kar kupim sama je iz hm. in enako se obnaša tudi on. njegov najboljši prijatelj je sicer iz družine višjega srednjega razreda, ampak je skos umazan, s premajhnimi cunjami, ki absolutno niso top znamke, pa nama je obema vseeno. ona dva sta si kul in to je pomembno.
imajo pa v skupini fantka, ki rad poudari katera firma to in ono. ima tudi takšne starše. nekako je stigmatiziran revež, pa čeprav mi je kristalno jasno da ga k takemu obnašanju sili zgled.
je že res da vse izvira iz primarne družine.[/quote]
o, ja, teva in s oliver so pa res nek hud visok standard! jezus marija – kje pa živite?
Jaz pa oblačila za vso družino vedno kupujem v mani, ker je najbližje, moji otoci so v šoli in izven priljubljeni, valiko se družijo z drugimi. Sin je bil razglašen za športnika šole. So v šoli med najboljšimi.. Do zdaj še nikoli nihče ni rekel, da so zaradi oblačil slabši od drugih. Še več- oblačila nosijo tudi drug od drugega, noben problem. Dajte no malo bolj resno jemat življenje! Lp vsem
tudi jaz se s tem strinjam. moj sicer hodi naokoli v geoxicah, tevicah, s oliver majcah… pa samo zato ker ima zelo bogati babici, ki mu to kupujeta.
meni je pa vseeno kaj nosi, le da je čist in da mu je prav. kar kupim sama je iz hm. in enako se obnaša tudi on. njegov najboljši prijatelj je sicer iz družine višjega srednjega razreda, ampak je skos umazan, s premajhnimi cunjami, ki absolutno niso top znamke, pa nama je obema vseeno. ona dva sta si kul in to je pomembno.
imajo pa v skupini fantka, ki rad poudari katera firma to in ono. ima tudi takšne starše. nekako je stigmatiziran revež, pa čeprav mi je kristalno jasno da ga k takemu obnašanju sili zgled.
je že res da vse izvira iz primarne družine.[/quote]
o, ja, teva in s oliver so pa res nek hud visok standard! jezus marija – kje pa živite?[/quote]
če si pripravljen dat 90 evrov za teva sandale, otroške, ki jih bo otrok nosil dva do tri mesece je to visok standard!
Otroci nosijo s seboj sporočilo staršev.
Če jih boste starši naučili, da je firma in način oblačenja nekaj zelo pomembnega v življenju, potem bodo to tudi delali.
Zato prenehajte govoriti o znamkah oblačil kot o pomembnem življenjskem faktorju, pa se bo tudi klasificiranje med otroci prenehalo.
V našem razredu imamo otroke, ki so oblečeni v “low cost” oblačila ali v oblačila priznanih znamk. Med seboj ne delajo razlik. Razlike delajo glede na obnašanje.
Npr:
– deček, agresiven, nesramen do sošolcev in učiteljev – vendar oblečen v oblačila priznanih blagovnih znamk (po vašem mnenju): S. Oliver, Beneton, Two Way … / otroci so ga izločili zaradi njegovega obnašanja.
– deklica, oblečena v Manina, Kik oblačila, ki jih je nosila že njena starejša sestra, za povrhu ima tudi nekoliko povišano telesno težo (beri: je okrogla ali po vaše, debela) – vsi jo imajo radi, ker je prisrčna, ljubezniva, prijazna, vsakomur pripravljena pomagati.
Ne bom nadaljevala…
Če želite, razmislite o napisanem.
Jaz mislim, da tudi starši ki si lahko veliko privoščijo, bi morali otroka vzgajat “v mejah normale”, v nasprotnem primeru se razvijejo v osebke kot so npr. Urška Čepin itd. Mislim, da sem dovolj povedala.
Le kdo normalen si želi imeti plastično ofucano kurbo (po izgledu mislim, da ne bom koga žalila) za hčer?
Ali pa sina, ki ne veš več kako izgleda (kot obriti tetovirani biseksualec, gej… ali pa je zgolj sam vase zaljubljen narcisoid…
Mah evo take osebke “proizvedemo” s svojimi afnarijami – ali bi moj sonček raje replay ali pa kar gucci, oh no bom še razmislila,…
No s tem nikakor nisem mislila, da pa res ne smemo kupiti nič dragega in da jih moramo oblačiti v stare ponošene cunje – vse v mejah normale in brez povdarka o pomembnosti firme oblačil, obutev, športnih rekvizitov, mobitelov…
Negovani in vzgojeni otroci se seveda že na prvi pogled ločijo od tistih, ki to niso. In to čutijo otroci in učiteljice. Otroci se ne ločijo toliko po obleki kot po načinu.
Vidim da jih kar nekaj ne razume kaj je to drago in fino in kaj “za reveže”. Razne tetovaže, pobarvani lasje, barvni prameni, kričeče cenene barve, napol gola telesa – to je stil otrok iz nižjih slojev. To ni noben gucci ali replay kot ena tu piše.