Spoštovani!
Že dalj časa imam depresijo, ki mi ni še uspelo pozdraviti. Poleg tega pa se tudi kdaj porežem po rokah in nogah. Ne vem, zakaj to počnem, mogoče zato, ker si zelo želim umreti, vendar si vseeno ne upam narediti samomora. Počutim se osamljeno in s komerkoli poskušam govoriti o svojih problemih, opazim, da me ne razume, zato odneham, čeprav o samopoškodbah nisem govorila še z nikomer (niti s psihiatrom).
Vem, da se lahko nekoga, ki je nevaren za sebe ali okolico, prisilno pelje v psihiatrično bolnišnico. Ali bi jaz že bila takšen primer? Ali bi sploh bila za v bolnišnico? Ker zares nočem iti, vendar ne vem več, kje poiskati pomoč oz. kaj narediti. Pijem antidepresive, vendar mi ne pomagajo. Zdi se mi, da mi ni pomoči in da sem vsem, ki me imajo radi, samo še v breme.
Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Spoštovana Ira,
svojemu psihiatru, torej tistemu, ki vam predpisuje antidepresive, boste že morali malo več zaupati, saj sicer ne bo mogel poiskati učinkovitejše oblike zdravljenja.Mislim, da še niste za bolnišnico, saj še niste izkoristili vseh ambulantnih možnosti.Rezanje je pri vas kompulziven pojav, ki ga čutite kot potrebo za razbremenitev napetosti.Bistveno boljši, predvsem pa manj nevaren bi bil tek.ki ga vsekakor priporočam.