Kako si predstavljate: Ste slučajno prišli na ta svet, ali ste po božjem načrtu? Ali po načrtu česa oziroma koga drugega?
Rada bi verjela, da sem tukaj po višjem načrtu, pa mi to ne uspe vedno. Kadar pa verjamem v to, se mi zdi življenje veliko lažje in lepše.

Na svet sem prišla zato, ker sta me očka in mamica zelo želela in me kar nekaj let pridno delala.

Onadva sta me “naročila”.

po načrtu “boga” danes imenovana svetloba pred štiri in pol milijarde let.

Mama in ata me nista naročila, tak da sem verjetno po božjem načrtu. Radi me pa imajo tako, kot da sem božje darilo 🙂

Po načrtu očeta in mame – točno 9 mesecev po njuni poroki. ;))

Dvomim, da sem na svetu po kakem “višjem načrtu”.

Z vakuumom…

Res se včasih sprašujem, kako to, da sem bila ravno jaz izbrana za na ta svet… Če se poglobim v to vprašanje, je to prav zanimivo razmišljanje. Neskončno več možnosti bi namreč lahko imela, da NE BI prišla na svet, kot DA SEM prišla. Ravno jaz! Če samo pomislim, koliko vojn je bilo, v katerih so sodelovali moji predniki. Pa bolezni, itd., itd. Če eden od njih ne bi preživel, MENE ne bi bilo. Bi bil morda kdo drug, ampak ne JAZ. To vprašanje se mi zdi zelo zanimivo…

Pa pomisli, da si bila najhitrejpa med milijonom plavalcev …

Pa pomisli, da si bila najhitrejpa med milijonom plavalcev …[/quote]

Ja, tudi to!

Recimo, da imas neko poslanstvo in nek razlog bivanja na tem svetu. Ampak kje pa pise, da je to tvoje poslanstvo pozitivno? Tudi Hitler je bil potem z nekim razlogom poslan na ta svet…

Danes je hudo moderno, da imamo vizije, pa poslanstva, pa da smo oh in sploh duhovni, ampak se vprasate, ce smo sploh dorastli temu? Marsikdo ni oz redki so, potem se pa ljudje slabo pocutijo, pa imajo slabo smaopodobo, pa zakompleksani… Saj se vse da, samo pocasi, po stopnickah, ne prehitevat. In meni osebno je vcasih veliko lazje, ce ne razmisljam o poslanstvih in razlogih, zakaj sem na tem svetu, ampak se enostavno prepustim in uzivam, da sem.

Verjamem,da sem prišla na svet z namenom osveščati ljudi glede psov tipa bull,predvsem pa pomagati pasmi/psom…tako nekako haz vidim svoje življenje,svojo vizijo:)))

Hvala ti, končno sem prebrala nekaj pametnega na netu…
Zakaj hudiča mora bit nek razlog za moj obstoj… sem to kar sem in živim, ker se mi živi in uživam…

Hvala ti, končno sem prebrala nekaj pametnega na netu…
Zakaj hudiča mora bit nek razlog za moj obstoj… sem to kar sem in živim, ker se mi živi in uživam…[/quote]

Da živiš in uživaš? Kaj pa če boš nekega dne začela životarit in trpet? Saj veš, ena bolezen, ena nesreča… A ?

tko, da je bla moja mat zatrapana v mojga fotra, pa jih je prijel pa sta se na eni žurki seksualno dol dala,pol je pa moja mat rekla fotru, da je noseča pa da se morta poročit. Tko da sem čist neplanski ustvarjen brez božje volje oz. brez načrtovanja in brez kakšnega višjega poslanstva. The End
Poslanstvo življenja je pa itak to, da ga živiš.

moj obstoj na svetu je čisto naključje; ta najhitrejša in najbolj posiljena semenčica se je pač zagrebla. V svojem življenju ne čutim nobenega poslanstva, je pa res, da zaradi globoke nevernosti točno vem, da imam na razpolago samo nekaj časa, da ga v polno izživim. Nobenih vic, nobenega pekla (v nebesa si pa tako ne bi želela, tam mora biti po moje živ dolgčas). Zato sprejemam dejstvo, da sem na svetu ravno jaz in ne kdo drugi, kot zadetek na loteriji in se počutim eno veliko srečnico. Sem pa tudi v letih (najboljših seveda), ko se mi fučka za nepotrebne probleme in kregarije in se res trudim, da se razveselim vsake drobnarije, namesto da bi se ukvarjala z negativnimi čustvi.

Če pa sprašuješ, kako sem fizično prišla na svet, pa seveda: zrasla pod zeljno glavo. Zato sem pa tudi tako pametna! Lepa pa malo manj…

Tudi jaz se sprašujem o Hitlerjevem (Stalinovem, Titovem…) poslanstvu. Zakaj so bili ti ljudje na svetu? Sicer pa, če je nekdo morilec, to sploh ne pomeni, da izpolnjuje svoje poslanstvo!!! A ni tako? Ravno v tem je problem… Poslani smo bili mogoče za velike, plemenite stvari (no, sigurno), mi pa počnemo vse kaj drugega. Zato pa se je mogoče dobro kdaj vprašat, kaj je moje poslanstvo in zakaj sem na svetu. Kdor reče preprosto zato, da uživam, naj sprejme, da tudi drugi uživajo in naj se ne pritožuje nad nikomer. Hitler je očitno užival v svoji vlogi firerja!

Hvala ti, končno sem prebrala nekaj pametnega na netu…
Zakaj hudiča mora bit nek razlog za moj obstoj… sem to kar sem in živim, ker se mi živi in uživam…[/quote]

Da živiš in uživaš? Kaj pa če boš nekega dne začela životarit in trpet? Saj veš, ena bolezen, ena nesreča… A ?[/quote]

Lej, če smo preživeli že nekaj hudih preizkušenj (smrti in bolezni, brezposelnost), zakaj bi me moralo to skrbeti.. ja sej se sprašujem včasih, kaj bi bilo, če bi se ne vem kaj zgodilo… lalalala… ampka, tako lahko vsak dan cel dan o tem razmišljam, se samo zdepresiram in potrem, lahko se sam zleknem na tla in čakam da me pobere… eni pač smo taki, da manj ko se s tekimi stvarmi ubadaš, lažje greš skoz lajf… Kar te ne ubije te okrepi in če mi je dano, da živim (dokler pač bom) se bom potrudila, da mi/nam bo kar se da lepo!! Takih stvari, kot se pa sedaj tu sprašujete, pa nikoli ne bom izvedela, pa da sem ne vem kaj in kdo! :))

Hvala ti, končno sem prebrala nekaj pametnega na netu…
Zakaj hudiča mora bit nek razlog za moj obstoj… sem to kar sem in živim, ker se mi živi in uživam…[/quote]

Da živiš in uživaš? Kaj pa če boš nekega dne začela životarit in trpet? Saj veš, ena bolezen, ena nesreča… A ?[/quote]

In kaj naj bi bilo v primeru bolezni poslanstvo te osebe? Da prezivi in zivi z boleznijo?
Ali pa je bolezen del zivljenja?
To je meni kot tisti rek mame Forresta G. “zivljenje je kot bombonjera, nikoli ne ves, kaj dobis”. Vcasih dobis kaksen grenak, pekoc ali presladek bomboncek, ampak gledano kot celota, je pa uzitek.

absolutno po božjem načrtu. kdo bi sicer sral po med over netu?