Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

bulimija & samopoškodbe

Default avatar

poison girl

živjo,
sem 14 letnica, ki trpi za bulimijo prb. 1 leto, predtem sem imela že dalj časa motnje prehranjevanja. Vse se je začelo, ko sem izgubila kar nekaj kg in sem se bala ,da jih bom pridobila. Zato sem začela bruhati in jemati odvajala. Pojavljati pa so se začeli napadi prenajedanja. Od takrat sem pridobila več kot 15kg in trenutno pri višini 168 tehtam od 60 do 70kg... Sovražim svoj odsev v ogledalu in sebe na splošno. Razočarana sem nad vsakim neuspehom (četudi gre le za izgubljeno točko v testu).
Za zdravljenje sm se odločila, ker mi je uspeh v šoli začel padati in vem da bruhanje in odvajala niso rešitev. Lahko bi napisala knjig o zdravi prehrani in kalorični vrednosti živil, ampak je praksa mnogo težja kot teorija.
Ob podpori šolske svetovalne delavke sem začela hoditi k dr. Metki Kališnik. Problem je v tem, da mi starši (so obveščeni o vsem kar se z mano dogaja-nažalost) ne verjamejo, da po zaužitju hrane bruham in jemljem odvajala( po okoli 30 tablet na teden). Želim si, da bi normalno jedla in ne le štela kcal. Ampak je težko, kljub pomoči je vsak dan poln razočaranj. Ker je ZD in ambulanta večno zasedena je čakalna doba tudi po več kot 2 meseca...Kako je lahko taka pomoč koristna?? Na zadnjem pregledu mi je zdravnica naročila naj jem po formuli 5+5 (5obrokov na dan z vsemi čutili) ampak sem teden kasneje razočarala samo sebe, od takrat pa gre le še na slabše. Starši so po tem, ko so slišali za moje težave rekli le, naj s tem neham, če želim nadaljevati šolanje na izbrani gimnaziji. Res si želim nehati ampak ne morem. Glede samopoškodb... Zadnjič so starši v trenutku nepazljivosti videli zareze...o odzivih ne bom dolgotvezila (mati znorela, kričala, grozila & za nameček izbruhala kosilo celega tedna).Spet so prišle na dan grožnje, tako da seiz previdnosti ne režem več po rokah ampak po trebuhu in nogah...Tudi s tem bi res rada nehala vendar ne znam, bojim se kaj mi bo v življenju ostalo potem ko opustim svoje "rituale"....Če ne popusti svoji volji in ne spraznim celega hladilnika in nato želodca sem nervozna,razdražljiva in nasploh sitna. Če temu podležem sovražim samo sebe. Enako je z rezanjem. Rada bi normalno živela, vendar ne znam....
Res ne vem kako naprej... :(
Lep pozdrav
Default avatar

TatjanaR

Ljubo dekle,

resnično ni hujšega kot to, ko ti starši ne zmorejo dati razumevanja za tako težke stvari, ki se ti dogajajo. Verjamem, da si razočarana, vsak bi bil na tvojem mestu. Kot sama opažaš, zdravljenje ob dolgih čakalnih vrstah res ni rešitev in ja potrebno je redno spremljanje, da bi lahko ugotovila, kaj je razlog, da s sabo ravnaš na način kot ravnaš. V tem začaranem krogu so dnevno prisotne želje, da se to neha in strah kaj ti ostane, če izgubiš še edino to kar poznaš - to sem razbrala iz tvojega mejla, če sem te prav razumela.
Verjamem, da ti ni lahko. Ob vsem tem kar doživljaš doma, ker gre res za nerazumevanje tvoje bolezni, si pa lahko resnično čestitaš, da vztrajaš in hodiš k omenjenima zdravnikoma. Kot pa si sama ugotovila res potrebuješ več kot to. Če pa ne, je pa to bolje kot nič.
Potrebovala bi tedensko terapijo, po 1h na teden, vsak teden, da bi lahko ugotovila kako to kar se ti dogaja premagati in kaj je razlog, da se je sploh začelo.
Vedi pa, da pri vsem tem, ti nisi nič kriva za to kar se ti dogaja. In čeprav tvoji straši tega ne vejo, nobene grožnje ne bodo pomagale. To je bolezen, ne tvoj upor in ne nekaj, kar bi lahko uredila z obljubami na novo kolo, super plačane počitnice, ipd. In vem, da ti to veš, žal pa tvoji starši tega ne razumejo. Žal, ker potem še dodatno trpiš. Vedi, da njim nič ne delaš, vse kar počneš počneš sebi in z nekim razlogom.
Verjamem, da si nezadovoljna s seboj. In kako naprej praviš?
Najbolje bi bilo poiskati drugačno obliko pomoči. Pri tem ti lahko pomagam, če želiš. Lahko ti sporočim kje v tvojem kraju se nahaja kakšen terapevt, ki se ukvarja s tem področjem, da bi lahko k njemu tedensko hodila. Ker to bi ti lahko dolgoročno bolj pomagalo. V Ljubljani je tega največ in marsikje je lahko tudi za zelo malo denarja ali brezplačno, če ti starši finančno ne bi hoteli ali zmogli pomagati. Kaj praviš?

lp

Tatjana
Default avatar

izkušena punca

živjo!

sem 15 letno dekle in sem slaba 3 leta nazaj imela lažjo obliko bulimije. bulimijo..rada bi samo povedala mojo zgodbo da pokažem drugim puncam kako je če s tem začneš in da jim pribijem u glavo da je bolše hujšati zdravo kar jaz takrat nisem dojela.

Moja zgodba je taka:
pri 12 letih mi je zdravnica rekla da imam nekoliko previsoko težo in naj shujsam le kake 4 kilograme potem pa naj težo obdržim.in začela sem hujšati.najprej sem hujsala na to metodo da sem jedla 2 obroka na dan in sem se odpovedala ogljikovim h.,sladkarijam in maščobam.čez čas sem videla da sem tako shujsala kilogram in pol in to mi je dalo voljo da hujšam naprej..ampak pripeljalo je do tega da sem bila razmišljanja da če bom jedla še manj bom shujsala še več v še krajšem času.ker pa me je še zmeraj mikala hrana sem s odločila da bom jedla vse (tudi maščobe ipd.) nato pa to izbruhala pa bom prau tako uživala v hrani in se je nato še znebila (takrat nisem še vedela posledic bruhanja)..tako sem se vsak dan počutila bolj šibko,usak dan bolj slabe volje(zaradi mišljenja da sem še zmeraj debela) in usak dan bolj obsedena s tistim kar pojem..tehtala sem se 2-3 na dan ...dobesedno:bila sem OBSEDENA!usak dekagram ki mi ga je pokazalo več kot zjutraj sem hotela takoj izgubiti(ali sem šla telovadit ali pa sem šla izbruhati še tisto jabolko ki sem ga pojedla)..izpadali so mi lasje,vrtelo se mije,imela sem glavonole in krče v trebuhu pa mi je bilo še kar useno zame in za kar počnem samo da bi shujsala (četudi sem že).skrbelo me je tudi da nisem izbruhala usega ....skratka moj dan je pomenil le 24urno mučenje..to je pripeljalo tudi do tega da se nisem več veliko družila z prijatleji saj sem se ubadala le še s hrano in težo.na koncu mi je bilo že useeno kaj jem le da sem se ''nažrla hrane'' in dobila občutek zadovoljnosti in sitosti čemur je sledil napad žalosti in depresije.ko pa sem čez čas začutila napetost v telesu sem se zaklenila v kopalnico umila roke,uzela brisačo in z njo pokleknila pred WC školjko.nato sem umaknila lase in si dala prst globoko u usta da sem v trebuhu prau čutila kako se mi je hrana dvignila.ko sem 15 minutno trplenjem pred vcjem opravila sem si umila obraz in takrat sem se pčutila še najbolj šibko.kod sem zasledila na internetu:JEDLA SEM DA SEM BRUHALA IN BRUHALA DA SEM JEDLA!

tega da sem zdaj ozdravljena bulimije se moram zahvaliti moji najboljši prijateljici ki je to opazila in me nato tudi spreobrnila z spodbudnimi besedami in podobno..še dobro da je to opazila v zgodnjem procesu bolezni saj bi bilo lahko čez nekaj časa čakanja in opazovanja prepozno.


prosim vas punce da NIKOLI NE POSKUSITE TEGA!!..če že boste vedite da vam bo še zelo žau!
Default avatar

renata1996

oila!
Tudi jaz se že nekaj časa spopadam z bulimijo in samopoškodovanjem. Rezala sem se predvsem na zapestju, kjer imam sedaj zelo opazne brazgotine, vendar kljub temu uspešno skrivam to pred staršam. Sicer se je za enkrat samopoškodovanje nekoliko umirilo, vendar sedaj veliko bolj pride do izraza moje bruhanje. Pred dnevi sem mislila, da se je moje bruhanje ustavilo, saj nisem približno 3 tedne bruhala, vendar se je pred kratki pokazalo, da temu ni tako. Ponovno dan za dnevom bruham. Poleg tega pa se iz dneva v dan vedno bolj sovražim in se počutim kot zguba , diroktno povedano bi velikokrat najraje umrla (velikokrat seem razmišljala o samomoru). Sicer imam psihologinjo, ki pa jo obiskojem na 2 meseca, vendar mi obiski pri njej ne pomagajo prav veliko. Z naslednjim šolskim letom pa bom stanovala v dijaškem domu v Ljubljani, zato več ne bom hodila k tej psihologinji na pogovore in ne vem kako si bom pomoč poiskala v ljubljani, zato se bojim,da se bo moje bruhanje še bolj stopnjevalo :((( . Če imate kakšen dober nasvet glede pomoči v Ljubljani mi jo prosim predlagajte, a mora biti brezplačna, saj moji starši o teh težavah popolnoma nič ne vejo in mi jih zato sigurno ne bi hoteli in tudi mogli plačati.
Dodala pa bom tudi, da imamo težave doma, zato sem nekaj časa stanovala v kriznem centru, kjer sem se začela tudi samopoškodovati, saj je tam bilo veliko preveč pritiskov s strani socialne in doma. saj so mi s strani socialne svetovali, da naj grem v stanovanjsko skupnost, s strani staršov pa, da naj pridem domov. Na koncu sem se odločila da bom šla domov. Glede hrane in postave pa sem se začela obremenjevati že pri 12 ali 13 letih . Zdaj ko imam 15 let pa pri višini 166 cm tehtam 55 kg in mislim da imam še nekaj kilogramov preveč, zato nobenega obrok ne morem pojesti mirno in brez skrni, pa četudi je ta obrok majhen.

lp
Renata
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena Renata,

samopoškodovanje in motnje hranjenja (MH) gredo pogosto z roko v roki - kar pomeni, da je lahko tudi oboje prisotno - bruhanje in poškodovanje sebe, rezanje kot praviš zase. Kako se počutiš, ko se zarežeš ali ko bruhaš? kaj se spremeni potem, ko to narediš, pa da brez tega ne moreš - tik preden se odločiš, da se boš rezala ali da boš bruhala.
Praviš, da si mislila, da je že za tabo bruhanje. Veliko deklet si želi oz. kar vse, ki se spopadajo z motnjami hranjenja, da bi to izginilo čez noč. Žal temu ni tako. Seveda so dnevi, ko so boljši in ko so slabši. Vendar boš morala zase ugotoviti kaj s tem dobiš, kaj pogrešaš v svojem živlejnju, kako se iemti rada - in potem za te stvari najti drugo možnost kot hrano. To pa boš sama težko anredila. Dobro je, da bi šla v kakšno podporno skupino, ko boš v Ljubljani. Tudi zastonj lahko greš in tako ohraniš to zase, da starši ne bi vedeli, če ne želiš. Veliko uvida si že sama dobila v to kaj je v ozadju MH, kar je dobro. Torej najbrž tudi čutiš, da je nekaj višjega od tebe, kar te zaenkrat žene v to, da ne moreš prenehati z bruhanjem, čeprav veš, da ti škodi. To kar opisuješ, da se ti dogaja, bi vsakega zabolelo. Vsakega človeka. Tvoja situacija trenutno ni lahka, vendar si ne glede na vse, lahko čestitaš, da se še boriš v tem, da premaguješ ovire, čeprav mogoče v tem trenututku ti ne vidiš tako. Ta bolezen je zahrbtna, ni drugega izraza za ta začarani krog v katerem si trenutno. Ves čas poudarjam trenutno, ker lahko prideš ven iz tega, seveda pa res ob pomoči druge osebe. Veš, mislim, da smo že vsi ljudje v svojem življenju pomislili v neki situaciji na to, da bi bilo bolje, če bi umrli. Kadar je bolečina izredno močna in še posebej, če jo nosimo sami in je ne delimo z drugimi, jo lahko čutimo toliko bolj in takrat nam težke misli privedejo tudi do razmišljanja o smrti. Ravno zato je dobro, da obiskuješ psihologinjo, čeprav trenutno le na dva meseca. V jeseni jo lahko tudi zamnejaš. V Ljubljani je kar nekaj možnih oblik pomoči. Čez poletje bi ti priporočila, da še vseeno hodiš k psihologinji, vsaj za minimalno podporo, ali pa se kaj pomeni s kom drugim od prijateljev ali zaupanja vrednim odraslim, če koga imaš?! Ali pa zraven tudi kako knjigo za vsaj malo podpore lahko delaš vaje tudi, oz. naloge: npr. Lačni razumevanja ali Ko hrana ni več hrana ali Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ... To ti lahko mogoče da malo smernic, da boš lahko že pred jesenjo delala na sebi. Lahko tudi vedno znova pišeš na forum, če to želiš, vseeno pa potem ob priložnosti začneš delati na sebi s podporno skupino ali s terapevtom individualno. Lahko se že sedaj tudi pozanimaš na FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠTITUT,Prešernov trg 4, Ljubljana,Telefon:01/200 67 60. Terapije so brezplačne. Čakaš pa nekje 3 mesece, da prideš na vrsto, ker imajo kar dolge čakalne dobe in lahko v jeseni, ko boš v internatu že začneš z delom na sebi. Druga varianta je pa Ženska svetovalnica, kamor lahko hodiš na podporno skupino, se tudi da dogovort za brezplačno. Pišeš lahko na [email protected] ali pokličeš na 01/25-11-602 - Ano Ziherl.
Začetek je že to tudi, da greš v jeseni v dijaški dom. To še vedno ni lahek korak, vendar pa se boš tako odmaknila od domačega okolja, še posebej, če te ne razumejo in ne podpirajo. Dobro bi bilo, da se ukvarjaš s čim kar te veseli - kaj rada počneš? na ta način boš lažje zdržala vse to breme, poskusi pogledati kaj te osrečuje in počni to. Čim večkrat tem bolje.

Kaj praviš o vsem tem?

Vse dobro,

Tatjana
Default avatar

renata1996

Oila še enkrat !

Vprašali ste kako se počutim pred bruhanjem oz. rezanjem. Pred prenajedanjem se ponavadi počutim kar v redu, vendar se med prenajedanjem vse to spremeni. Takrat izgubim nadzor nad sabo in se počutim kot zguba, saj se nikakor ne morem ustaviti, ker pa nato nastopi še občutek sramu in strah pred debelostjo si ne morem kaj da ne bi bruhala. Po bruhanju pa se je včasih bolje , včasih slabše, ampak ponavadi se takrat sama sebi gnusim. Tako je tudi pri rezanju, z razliko da se že prej nekaj časa zelo slabo počutim oz. se brezveze počutim, ne vem kako naj drugače povem in res ne vem kaj bi takrat sama s seboj počela, po mojih besedah bi se najraje v zemljo pogreznila. Skoraj vsakič po rezanju pa se spomnim na svojo sestro, ki je bolna 6.5 let. Zbolela pa je natančno 1.1.2005 ko smo bili z invalidnim bratom za kratek čas sami doma. Jaz sem bila takrat stara 8 let ona pa 16, ko je kar na enkrat nekaj zabubnelo v kuhinji, šla sem pogledati in na tleh našla sestro nezavestno in vso v tresljajih. Ta dogodek se še vedno povsem živo spominjam, saj se je zgodil prvi dan v letu in na mesto, da bi proslavljali novo leto se je po mojih besedah za nas začel pravi »pekel«. Po tem dogodku pa je z njo bilo vedno slabše, sicer smo vmes dobili malo upanja, saj je večkrat dobila odpustnico iz psihijatrične bolnice Begunje, kjer se je zdravila. A že po tednu dni je doživela hud napad ali pa je pred mojimi očmi in očmi starši hotela narediti samomor – najbolj boleče je ko svojo sestro vidiš kako se želi ubiti-. Bil pa je že tudi dan, ko mi je zaradi prevelikega odmerka zdravil( depakine crono 500mg) skoraj umrla v naročju. Poleg tega pa se včasih še počutim krivo za njeno bolezen, saj mi je ona ko sem imela 6-7 let zaupala o zlorabi, jaz pa ji takrat nisem znala pomagati. To napišem s težkimi besedami ampak tudi jaz sem bila izpostavljena zlorabi vendar hvala bogu ni šlo predaleč (s strani družinskega člana).
Uglavnem veliko je še stvari ki bi jih lahko napisala, vendar me zelo spravljalo v žalost zato bom glede nje tukaj končala. Povedala bom le še da ima sedaj diagnozo osebnostne motnje, epilepsija in manična shizofrenija ter na dan prejema 20 ali več tablet, kar se meni zdi, da jih je veliko veliko preveč.

Glede pomoči v Ljubljani pa jo bom probala poiskati in poklicati na dane številke, čeprav me je zelo strah in bom morala izbrati ogromno poguma za ta klic. Upam pa da si bom kmalu tudi poiskati kakšno knjigo o MH.
Zadnje čase res ne vem kaj naj naredim sama s seboj, ker sem res z razpoloženjem čist na tleh. Sicer sem zdaj v obdobju stradanja, vendar vem da se bo kmalu zgodilo tisto kot ponavadi, prenajedanje in nato bruhanje… .Res več ne vem kako naprej.
Hvala za vaše nasvete in čas ter oprostite zaradi dolgega pisma vendar drugače ni šlo .

LP

Renata
Default avatar

renata1996

em.... tudi prijateljev imam nekaj ,vendar po mojem to niso tisti prijatelji, ki jim bi lahko zaupala, saj če poveš eni prijateljici to pride kmalu do druge in nato do tretje, jaz pa nočem, da bi zaradi tega izgubila prijatelje. Sicer glede samopoškodovanja vejo 3 ali 4 prijateljice, saj so opazile moje brazgotine na roki,vendar sem se jim morala tudi nekoliko zlagati, in sicer,da so te brazgotine že stare in da se že res dovgo ne režem... , čeprav se res zdaj manjkrat režem ampak takrat ko sem jim pa lagala sem se pa pogosto, vendar so brazgotine na srečo opazile takrat na drugem delu roke, kot tam kjer sem se rezala tisti čas. Tako da govora o mojem rezanju pravzaprav nismo imele.O MH pa nebi mogla govoriti z njimi, saj če bi povedala eni, bi takoj za tem vedele vse 3., kar pa jaz nočem. Sicer se res zeloo osamljeno počutim v mojem stanju, vendar kljub temu nočem, da bi se to razvedelo med vsemi prijateljicai. Za enkrat pa tudi nimam kakšne odrasle osebe, da bi se o tem z njo pogovarjala razen psihologinjo. Zaradi počutja v zadnjem času pa se bojim, da se bom ponovno začela rezati ali pa se še kako drugače samopoškodovati, upam pa, da dlje od samopoškodovanja ne bo šlo.
Default avatar

TatjanaR

Renata moja draga, tvoje telo nosi toliko bolečih spominov, da ni nič nenavadnega, da si zbolela. Kajti motnje hranjenja in tudi samopoškodovanje je bolezen veš.
Kaj občutiš pred bruhanjem ali rezanjem in kaj po, sem te vprašala zato, da bi videla kaj so razlogi, da se tako nemočno počutiš - bolj, da bi ti sama ugotovila to. Kot vedno je rezanje in hrana nadomestek, ker ne znaš drugače izraziti te bolečine, ki si jo res dobro opisala z besedami. Spolna zloraba je grozljivo doživetje in ga ne bi smel iskusiti nihče, sploh pa ne otroci. Najbrž si se počutila res nemočno, ko ti je sestra zaupala kaj se dogaja, ti pa ji nisi mogla pomagati. V večini primerov je storilec družinski član - lahko oče, lahko mati, brat, sestra, stric, prijatelj, in potem kakšni znanci tudi. Bolj pogosto kot tujec, zato je še toliko bolj grozljivo. Si se čutila krivo, da sestri nisi mogla pomagati? Verjemi, da nihče ni bil kriv razen storilca, se pravi družinskega člana, ki je to gnusno dejanje počel, najbrž potem tudi tebi.
Vedi pa, da ti nisi naredila nič narobe, kot tudi tvoja sestra ne. Pomaga lahko le oseba, ki je odrasla - lahko starši, če niso oni del tega, lahko kakšna teta, lahko psihologinja na šoli, lahko policija. Odrasli so edini, ki lahko zaščitijo otroka, otrok sam se pa ne more. Ti sama bi lahko sestri pomagala edino tako, da bi povedala komu, ki si mu pri 7 letih zaupala. Vendar vedi, da storilci zelo lahko omrežijo otroka, mu govorijo lepe besede in potem zlorabijo. Zaradi tega, ker se poznata je tudi težje povedati, to znajo zelo izkoristiti, otrok pa ne more pomagati prav nič. Zato težko otrok pove kaj je bilo, ker ga izda oseba, ki ji je zaupal. Tudi vaju s sestro so obe izdali. Boga, res ti mora biti hudo. Nič nenavadnega, da se počutiš kot se in se režeš, ker je najverjetnje ta občutek tako grozen, da ga ne moreš zdržati, kajne?

Res ti pri tem lahko pomaga terapija. Za začetek lahko začneš s kakšno knjigo, še naprej deliš svoje občutke na forumu, hodiš k psihologinji - ali si njej zaupala to akr nam tu na forumu? kakšen je odnos med vama?

O svojih doživetjih ne rabiš govoriti z nikomer, če tega ne želiš ali nisi prirpavljena. Ke pa dobro, da si se odprla in si zaupala svojo zgodbo. Resnično za vse kar se ti je zgodilo in se ti dogaja nisi ti kriva. praviš, da se nikoli ni zgosilo nič posebnega. Že, če te je ta družinski član otipaval je to dovolj psoebno in grozno in je zloraba. Tudi, eč ene pride do spolnega odnosa, je to spolna zloraba. vsako dotikanje, pogledi, besede ob akterih se počutimo neprijetno je zloraba. To je resnica.

Prenajednjae in bruhanje boš potrebovala toliko časa, dokler ne boš uspela pogledati kaj to kar se ti je zgodilo in si zakopala globoko v sebi pomeni zate. In se soočila s tem, s svojimi občutki. Trenutno te tvoja podzavest ščiti pred tem, da ne bi bilo preveč naenkrat, drugače bi bila bolečina še večja in že sedaj je grozna, najbrž kajne?
Zato je dobro, da si poiščeš pomoč, da pogledaš kako bi lahko se soočila s tem kar se je zgodilo in se dogaja, da ne bi več potrebovala ne rezanja ne stradanja in prenajedanja. Brez pomoči ne bo šlo. Knjiga je lahko začetek, terapija pa je temelj, ki ga zasadiš, da lažje dihaš, da ugotoviš, da lahko dihaš. Počasi pojdi naprej, tudi z zahtevami do sebe. Že s tem, da si pisala na forum, si naredila ogromen korak.
Upam, da zbereš pogum in pokličeš in greš na informativni pogovor. Vse kar boš tam povedala je anonimno in ostane med tabo in terapevtko. Lahko tudi vprašaš na začetku samem.

Oglasi se še kaj Renata. Tu smo zate.

Lp

Tatjana
Default avatar

renata1996

..... ja vse na svetu bi dala, da se ta dogodek ne bi naredil ne meni ne sestri ter da sestra nebi nikoli zbolela kot je. Saj velikokrat pomisnem kako je bilo nekoč, ko sva skupaj v bližno vas odšle po sladolet ter se imeli prav fino in kako je sedaj, ko jo premeščajo iz bolnice v bolnico ter jo hranijo s tableti, a ima poleg tega še zmeraj napade in prisluhe. Nikoli si nebi mislila, da bodo prišle take spremembe v družino. Sicer je sedaj v zavodu, vendar vedno ko pride domov za teden, vedno se počutim neprijetno v njeni bližini in vedno me je strah,da si bo ponovno hotela narediti samomor. A žal tega sedaj ne moremo spremeniti, čeprav bi dala res vse, da bi lahko kaj spremenila. Sploh nwm kako sem lahko preživela vse dogotke in občutja, ki so se mi zgodili v teh 6 letih .
Glede zlorabe pa ne vem zakaj mi mami takrat, ko sem ji nekako povedala za to in da me je strah, da se mi bo še kdaj to zgodilo ni prav veliko pomagala, čeprav sem to pol leta ponavljala, da me strah..., a ona ni ukrenila nič. A kljub temu se mi zdi, da ni tako slaba mami, čeprav mi je veliko ljudi iz socialne,psihologinje govorilo, da mi govori preveč stvari glede vsega, kar se dogaja, kar je vrjetno tudi res, saj mi ona pripoveduje res veliko stvari, od sestre, od odnosa med strašema... .

Sicer sem se o tem dogodkih nekoliko pogovarjala v zdravilišču s psihologinjo, ki sem jo imela tam, zato in tudi zaradi mnogih stvari pa so me poslali v krizni center. Vendar pa se o teh zlorabah, s psihologinjo, ki jo imam sedaj v zdravstvenem domu ne pogovarjava. Drugače pa imam odnos z njo kar v redu, čeprav ji velikokrat ne morem kakšne stvari povedati. Sem pač tak tip človeka, da veliko lažje o občutkih in dogodkih kaj napišem, kot tu na forumu in težje o tem spregovorim osebno.

Sem pa tudi na internetu pogledala za ta frančiškanski družinski inštitid, vendar ali ni to bolj za družine in zakonce?

LP
Default avatar

TatjanaR

Draga Renata,

razdvojenost, ki jo čutiš med tem, da bi verjela mami in medtem kar čutiš sama je popolnoma običajna. Dolgo časa si poslušala kaj vse je storila zate in ti dvigovala občutke krivde. Najhuje je, da si dobivala drobtinice ljubezni - to pomeni, da te je verjetno kdaj resnično slišala in bila tudi ob tebi, vendar premalokrat, kajne? Vsi ti občutki, ki jih imaš glede nje in misli se vedno dogajajo otrokom, ki so doživljali nasilje - psihično, spolno, fizično. Ti imaš še posebej težko situacijo, ker si bila del vsega tega, poleg tega pa je še sestra zbolela za shizofrenijo kot razumem iz tvojih opisov. To bi bilo težko za vsakega človeka na tem svetu in ni čudno, da je težko zate, ko si še otrok. Resnično si veliko pretrpela in še ti ni lahko. Veš, shizofrenija je bolezen, ko včasih zdravila lahko pomagajo, včasih ne. Na žalost. In včasih oseba težko prenaša to bolezen, še posebej, če ni izbojšanja in potem pride tudi do tega, da poskusijo narediti samomor. Ti tukaj ne moreš nič pomagati. Sestra si mora želeti živeti. Lahko pa pomagaš tako, da če bo govorila o samomoru pokličeš v zdravstveni dom in poveš, da sestra govori o samomoru in ji bodo oni pomagali. Zdravniki lahko, ti ne moreš. To je pretežko že za odraslo osebo in tudi ne rabiš skrbeti za sestro. Zanjo skrbijo in bodo poskrbeli drugi.

To, da si mami zaupala izkušnjo zlorabe je moralo biti najbrž izredno težko. Še posebej, ko ni naredila nič, da bi te zaščitila. Ni čudno, da ne moreš zaupati odraslim, ko te je lastna mama pustila na cedilu. V takšnem primeru nihče ne bi mogle zaupati. Vedi, da ni problem v tebi, problem ima mama, s čim pa ne vem. Ni pa pošteno, da prenaša nate vse svoje stvari. Starši ne bi smeli z otroci govoriti o svojih problemov, sploh ne o tem kaj se dogaja med tvojim očetom in mamo. To morata razrešiti med sabo onadva in ti ne moreš nič pomagati pri tem. Imaš vso pravico reči mami, da tega ne govori tebi. Ni tvoja naloga, da si ti njen starš, ona mora biti tvoj - oba. In resnično sta nepoštena do tebe, da te na ta način izpostavljata. Oba.
Čeprav mi boš težko verjela, ker si bila tolikokrat izdana s strani odraslih, resnično niso vsi odrasli slabi. In marsikomu lahko zaupaš - tudi terapevtom med drugim.
Na frančiškanskem družinskem inštitutu delajo terapijo z družino, vendar tudi samo s posameznikom - individualno. se pravi, da ne bi rabil biti s tabo nihče, ampak bi hodila sama. Delajo oboje.
Razmišljaš, da bi šla?

Super, da lahko izraziš svoje msili vsaj s spisanjem na forum. Že to je veliko. Renata vztrajaj na svoji poti. V jeseni, ko boš v internatu se boš lahko malo odmaknila od vsega kar se dogaja doma. Če se boš vključila v terapijo in začela delati na sebi, boš lahko s časoma spet našla svoj notranji mir in ugotovila kaj je tisto kar si ti in ti hočeš in želiš zase. vedno znova pa lahko pišeš tudi sem.

Vse dobro ti želim,

Tatjana
Default avatar

kranjčanka96

Živjo!
Sem v procesu zdravljenja za bulimijo in me zanima samo dve malenkosti. ;)
V času ko sem zbolela za bulimijo sem si zaradi obdobij prenajedanja (sem zelo slab bulimik) "pridno" nabirala nove kilograme. Pred začetkom bolezni sem imela okoli 162cm in 55kg, trenutno pa imam pri 170cm od 65 do 70kg... Mogoče veste kako naj kljub bulimiji shujšam vsaj za 10kg? (Vem da bi bilo boljše da se prej ozdravim ampak vseeno.) Nevem kaj bi lahko pomagalo da bi se izognila vsaj kakšnemu napadu....
Namreč ne vem kako naj si najbolše pomagam pri izgubi kg, ker priznam da se kljub zdravljenju soočam z rednimi napadi prenajedanja :´( ....S 1.septembrom odhajam v dijaški dom, kjer se bo bulimija verjetno vsaj malo umirila, ampak do tja sta še 2 meseca. Res si ne želim da bi do šole pridobila še kakšen kilogram.
In pa je mogoče da bi v dijaškem domu mogoče brez dovoljenja staršev zaprosila za dovoljen odhod na svetovanje v ustanovo za zdravljenje MH??
Se oproščam za neumna vprašanja...ampak res ne vem kaj naj naredim.
Lepo pozdrav in lepe počitnice.
Kranjčanka
Default avatar

renata1996

oila....

Ja nekako premišlujem da bi si res morala nekako poiskati pomoč, čeprav ne vem kako, ker me je preveč strah, vendar vem, da se je morem čim prej znebiti. Velikokrat pa tudi nimam volje, da bi si sploh poiskala pomoč, saj sem brez moči in v tistem trenutku se mi zdi, da je itak brez veze da kaj rešujem, da bo to trajalo še celo večnost, da je brez veze da živim in se hkrati ukvarjam še z bulimijo..., čeprav se je želim znebiti.

Glede starša sicer ne vem kaj naj rečem, vendar se zadnje čase doma počutim slabo in ne vem kaj naj naredim.

Ja, moja sestra ima shizofrenijo in še mnogo drugih stvari, kot da še nimam dovolj vsega pa me še njeno stanje spravlja v slabo voljo :(((

Z lepimi pozdravi

Renata
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena Kranjčanka,

tvoja vprašanja niso neumna. Vedi, da imaš vedno pravico vprašati kar te zanima in če kdo trdi nasprotno je problem v njem.

Torej, sprašuješ kako shujšati kljub prenajedanju. Kot si že sama ugotovila je ta težka ravno zaradi bolezni same. Namreč, tvoja volja ni problem, problem je v tem, da je prenajedanje in bulimija vzorec, ki ga potrebuješ, dokler ne ugotoviš kaj z njim nadomeščaš in potem, ko to ugotoviš šelel lahko začneš iskati načine, kako bi nadomestila prenajedanje in bruhanje z drugmi stvarmi. Torej, to pomeni, da dokler boš to potrebovala se boš prenajedala, dokler en boš ugotovila kaj s tem dobiš zase, kaj ti to rpenese boš to počela. Lahko poskusiš shujšati, vendar po navadi, ljudje nimamo potrpljenja in si želimo hitrih rezultatov. Če boš želela obdržati svojo težo, je tvoja odločitev za poiskanje pomoči najboljša možna. Kaj to pomeni, da si v procesu zdravljenja bulimije - hodiš kam na pogovor? Mogoče bi ti pomagala knjiga Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ - da dobiš nekaj odgovorov na svoja vprašanja kako si pomagati in pa Ko hrana ni več hrana - za začetek. Potem seveda je ideja da bi v Ljubljani hodila na svetovnaje super. Ne potrebuješ povedati staršem zato. Lahko bi se vključila na svetovanje na Frančiškanski družinski inštitut, ki je brezplačen ali pa v Žensko svetovalnico. Tam je individualno, lahko ti pa tudi oni povedo kam naprej. Glede oblik pomoči si lahko prebereš tudi v rubriki Kam po pomoč in pogledaš kaj te najbolj pritegne. Lahko bi se vključila v Ljubljani tudi v program zdravega hujšanja, ki poteka v Zdravstenih domovih tudi v Ljubljani. Napotnico dobiš od osebnega zdravnika. Saj najbrž boš menjala zdravnika, ko boš v Ljubljani. Svetujem ti, da ga, ker če se ti karkoli zgodi med šolskim letom, boš vedno morala hoditi domov, tako pa ga bom imela kar tam. Razmisli. V tem programu zdravega hujšanja hujšaš pod nadzorom zdravnika.
Je pa še en progrma glede na tvojo starost, ki bi ti lahko prišel prav in sicer Stična, vendar moraš tam pa bivati, seveda pa tudi šolo zraven delaš. Malo pobrskaj po internetu, pa če boš imela potem glede teh pomoči še kakšno vprašanje ga napiši. Vedi pa, da ni problem samo v tem, da shujšaša. Prenajedanje bo ostalo dokler ne ugotivš zakaj ga rabiš. Tako, da v vsakem primeru poleg hujšanja priporočam terapijo in delo na sebi. Ni ti treba prositi za dovoljenje za odhod v ustanovo, razen, če želi vzgojitelj vedeti kam hodiš vsako minuto. Naši niso tega potrebovali, se pa to razlikuje od dijaškega doma vsakega posebej, to res drži. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.

vse dobro ti želim,

Tatjana
Default avatar

Kranjčanka96

Najlepša hvala za hiter odgovor :)
Vem da problem ni v teži in da bi, ko bi se prenajedanja rešila teža sčasoma upadala....
Res je tudi da vem iz izkušenj, da sem se tudi pri 58kg počutila zelo debelo in da hujšanje do ozdravitve tega ne bo spremenilo.
Trenutno obiskujem pedopsihiatra v ZD Kranj, predtem pa še v SB Jesenice. Kot pri večini ostaja problem čakalnih dob.
Ker se ne spoznam na Ljubljano mogoče veste katera svetovalnica je najbližje ŠKG- Šentvid?
Potem takem je verjetno dovolj če vzgojitelju samo poveš da greš na potep po mestu??
Če pa bi mogel izvedeti kam hodim me zanima če ima pravico o tem obvestiti starše?? Ker imam iz OŠ slabe izkušnje s šolsko psihologinjo delavcem v šoli ne zaupam najbolje (psihologinja iz OŠ je o mojem problemčku obvestila starše, razredničarko, nekatere druge učitelje,..., pravtako je vsakič ko sem bila pri njej o pogovoru obvestila razredničarko enkrat celo poklicala starše,...)
Za Stično sem se tudi že pozanimala, ampak starši.... če izvejo da še vedno bruham dijaški dom in gimnazija v Lj odpadeta. Na Kranjsko pa nočem, ker si izredno želim spremeniti okolje že zaradi odnosov v družini.
Default avatar

TatjanaR

Mislim, da je dovolj, da poveš, da greš na potep po mestu, seveda z upoštevanjem njihovih pravil, ki jih imajo - učne ure ipd., se pa 1x tedensko da dogovoriti izven tega, ker terapija poteka 1x tedensko. Kaj pomeni kratica ŠKG? Za Šentvid v bistvu ne vem, če je akj tam, se bom pa pozanimala. Drugače pa je v bistvu vseeno kje si. V ljubkjani so redne linije s trolo, urbana kartica je ugodna, z njo se voziš s trolami - se boš navadil hitro, ko boš gor. Potem ne bo pomembno kakšna bo razdalja med terapevtom in domom - če ŠKG pomeni dom?
Ja, če ni razumevanja med tabo in starši, je malo razdalje kot je dijaški dom res lahko odrešitev, da dobiš malo miru. zagotovo ti bo uspelo vse kar si želiš, le verjeti moraš vase in pa si poiskati pomoč.
Drži se,

lp

Tatjana
Default avatar

kranjčanka.96

živjo!
hvala za vse informacije.Res so mi v veliko pomoč.
ŠKG je kratica za Škofijsko klasično gimnazijo-Šentvid. Dijaški dom pa se nahaja v enaki stavbi.
Lep pozdrav in še enkrat-hvala.
Default avatar

TatjanaR

Renata pozdravljena,

verjamem, da se ti sedaj zdi vse črno in da zate tudi je. Vendar poglej, že v kratkem boš šla vsaj za čez teden v dijaški dom. In takrat bo marsikaj lažje. Žal sestri ne moreš pomagati. Njena bolezen je težka, največ kar lahko narediš je, da jo imaš kljub bolezni rada, vendar to ne pomeni, da si dolžna skrbeti zanjo. Njej pomagajo drugi, kolikor ji lahko. Obema so se zgodile težke stvari. Da ti je doma težko biti ti verjamem. Dobro bi bilo, da v vmesnem obdobju, dokler si še doma, najdeš zase stvari, ki bi ti pomagale to obdobje preživeti. Razsmisli kaj ti pomaga, kaj rada počneš, se lahko s kom druži, da se vsaj za nekaj časa umakneš od doma-h kakšni priajteljici? Bereš rada kakšne knjige - to lahko počneš tudi v domači knjižnici. Imate kakšnio društvo kamor se med poletjem lahko umakneš? Poišči si stvari, ki te osrečujejo. Je težko, vendar je še težje, če ne narediš nič. Potem bo tema res še globja.
Iz tvojega pisanja sem razbrala, da razmišljaš o samomoru. Sem sem zmotila? Če se nisem naj ti povem, da to, da se ubiješ ni izhod, vsekakor pa ni pravi. S tem ne rešiš ničesar. Življenje je mnogo več in je vredno živeti. Ljudje ti lahko pomagajo. Praviš, da te je strah poiskati pomoč - česa te je strah?
Verjamem, da se počutiš izgubljeno. Nihče ne bi smel sam nositi teh težkih stvari, ki so se ti zgodile. Resnično ti ni lahko, vendar pa je lahko bolje in tudi bo - delno že s tem, ko se boš umaknila v dijaški dom. Ostalo pa bo tudi prišlo sproti.

Tatjana
Default avatar

renata1996

Knjig sem do sedaj že kar nekaj prebrala, vendar sem zadnje čase tudi zgubila voljo do njih. S prijateljicami se pa dobivam bolj poredko, ker so razdalije med nami zelo velike.
Zdaj me pa še mami sili jest hrano, ker zadnje čase res ne jem skoraj nič in mi skoz govori, če želim zbolet...., tko de zarad tega to hrano še bolj sovražim. Ko bi mi vsaj nehala skoz težit s to hrano, ker vedno ko sem v kuhinji govori le o tem, da premalo jem, da bomo morali imeti obroke skupaj, da bomo vsi jedli... . Res ne vem kaj naj naredim v zvezi s tem ?
.... najbol me je strah, da bom morala o vseh problemih govoriti pred drugim in da se bom po tem počutila še slapš ter da se bom potem, ko bom začela kaj jesti ponovno zredila, sicer grem morda drugi teden v zdravilišče v Rakitno in najbol me je strah, da bom pridobila nazaj izgubljene kilograme, saj sem jih izgubila še 4 (kg).
Ne niste se zmotil glede misli na samomor, zadnje čase bi najraje, da bi šla spat in se nebi nikoli več zbudila, tudi vzroka nimam več za kaj bi živela, ker se itak cel dan moram posvečati samo hrani, sedaj pa me skuša še mami hrant in nadzorovat usee moje obroke,pa tako ali tako sem čisto brez energije, tko da imam cel dan vrtoglavice in se ne morem z nobeno stvarjo ukvarjat. Res bi si najrajš nardila samomor, ker celo življenje vidim kot kup nesreče in vidim kot smrt edino rešitev.


LP
Default avatar

TatjanaR

Renata mama te sili jest, ker najbrž ne razume dober kaj Mh pomenijo in kako se s tem spopada, pa najbrž jo skrbi za tvoje zdravje, ker te vidi vsak dan in ve koliko poješ. Verjamem pa, da je težko.
Res je super, da že hodiš k psihologinji. Vedi, da je okrevanje proces vzponov in padcev in da ne bo šlo na hitro,čeprav si ti to želiš. Dobro je, da ohraniš to pomoč, ki jo imaš in da si poiščeš strokovno pomoč, kot sem ti že omenila. Človek včasih obupa, še posebej, če je težko kot tebi, vendar je vseeno za nadaljevat to pot okrevanja, ker si zaslužiš boljše življenje. In strokovna pomoč ti pri tem lahko pomaga.

lp

Tatjana
Default avatar

pravapomoč

Draga Renata in ostale punce s težavami,
tudi jaz sem nekoč bila ena iz med vas, zdaj pa sem vesela in zdrava po zaslugi dr. Urbana Grolegerja. Predlagam, da se obrnete nanj (ambulantno dela v psih. bolnišnici Lj.-Polje).
Vso srečo!

Moderatorji

Ana Ziherl , dipl. soc. del.
Ana Z.