čustveno izsiljevanje ali psihično nasilje
Kakšna je razlika med psihičnim nasiljem in čustvenim izsiljevanjem? Sem brala na netu, pa je nekako ista stvar, povsod te psihično zatrejo. Ve kdo več? Pa če je partner čustveni izsiljevalec, je to “boljše” kot pa da je psihični nasilnež? Ali je razveza prava rešitev v takih primerih, ali se da tak odnos rešiti, popraviti, kljub temu, da partner strogo zanika, da je z njim kaj narobe in jasno pove, da se ne bo spreminjal, če hočeš me sprejmi, takega kot sem, če si nezadovoljna pa odidi. Kaj je to tudi čustveno izsiljevanje? Čutim da je, ker mi s tem vzbudi slabo vest in seveda ostanem ob njem, a z zelo grenkim priokusom. Bi bilo bolje zame da res samo odidem, ko mi to reče?
ko boš malo bolje razčistila, ti bo tudi jasno, da se drugih ljudi ne spreminja, le ozavešča, spreminjamo lahko le sebe…
čustveno izsiljevanje je neke vrste posesivnost in manipuliranje v odnosu, nekateri pari v taki simbiozi preživijo, medtem ko pri psihičnem nasilju gre za hujše oblike, gre za poniževanje in druge verbalne grobosti (lahko je tudi čustveno izsiljevanje, ki se stopnjuje v psihično nasilje) in na dolgi rok taka zveza nima prihodnosti
Čustveno izsiljevanje je ena izmed oblik psihičnega nasilja. Izraža se tako, da nas nasilnik
z vzbujanjem krivde prisili v določeno vedenje ali dejanja…ponavadi se izkazuje tako, da se
kaže užaljenega, prizadetega, žalostnega…itd ….če želimo narediti kaj po svoje, ne po njegovi
volji. Sledijo očitanja (vse ti nudim, ti pa takole)…odrekanje nežnosti, dotikov, pogovora…
Dostikrat zlorabljajo “ljubezen” kot sredstvo za podrejanje (“če me imaš rada boš….) ali pa
obratno – imel te bom rad, če boš delala tako in tako…
Žrtve so ponavadi dovolj nesamozavestne, da se ne počutijo “vredne” ljubezni in takemu
izsiljevanju vedno znova nasedejo.
Rešitev je možna, ko spoznamo, da so ljubezen dejanja in ne besede, da ljubiti nekoga pomeni,
da si za tistega želiš da bi bil srečen in zadovoljen – tega izsiljevalci ne znajo – za njih je
ljubezen en sam čisti egoizem – samo in zgolj tisto, kar je v redu za njih – drugi so na svetu
samo zato, da ustrežejo njim, vračati ne znajo ničesar.
Spoznaj se kot vredno ljubezni – pa jo boš zagotovo tudi našla – v boljšem razmerju od tega.
Čustveno izsiljevanje je eno od sredstev manipulacije – se pravi vplivanja na druge, da bi naredili tisto, kar mi želimo. Začne se že v otroštvu, ko nas silijo s hrano v stilu: Pojej eno žličko za mamico , pa eno žličko za atija, pa eno žličko za babico… kar pomeni, da če imaš te ljudi rad, da boš pa že pojedel te tri žličke. Ker če jih ne poješ, to pomeni, da jih nimaš rad. Kar seveda ni res, ampak te skušajo s takim pogojevanjem v to prepričati. Potem so pa tu še razna pogojevanja staršev kasneje v stilu “če me imaš rad, boš pustil to punco, ki ni primerna zate” ali pa “jaz se ves čas žrtvujem zate, ti me pa ne upoštevaš, ker me nimaš rad”. Iz ljudi se hoče izsiliti, da bi s poslušnostjo dokazovali svojo ljubezen.
Če si zrela odrasla oseba in takšno manipulacijo takoj prepoznaš in ji ne podležeš, se ti poskusi dostikrat nehajo. Tako me je ene parkrat na začetku najinega poznanstva hotela zmanipulirati bodoča tašča, a se ji nisem pustila, sem ji mirno in res prijazno pojasnila, da bom naredila po svoje, da pa je njena odločitev, če bo zaradi tega srečna ali nesrečna, in ne moja. In se je nehalo. Če bi se ji pa takrat uklonila, pa grem stavit, da bi ta način uporabljala še naprej. Šlo se je pa recimo za to, da naju je hotela prepričati, da greva z njo na neko poroko v tujino, ker je bilo njej veliko do tega, da naredi na tisto svojo žlahto dober vtis (mladoporočencev pa sploh nisva poznala). Ali pa da greva takoj zdajle prec nekam z njo, ker se je ona prej tako zmenila, in da bo zelo nesrečna, če ne greva. Ker pač nisva šla, se je nehala na tak način dogovarjati. Seveda nama je tudi dala vedeti, da je ona uboga reva, ker mora živeti sama, ker sva se midva odselila 100 km stran. Midva sva ji razložila, da če se je odločila, da bo sama živela v ogromni hiši, da ji bova midva sicer po svojih močeh pomagala hišo vzdrževati, a da ne more pričakovati, da bo vse tako, kot če bi živeli skupaj in bi tam bil najin dom. Še vedno pa ima možnost, da hišo proda in da se preseli kam bližje k nama v kakšno manjšo stvar. Njej bodo penzijo nakazovali kamorkoli bo šla, midva pa morava vsak dan v službo, da dobiva plačo, in se zato ne moreva kar preseliti.
Hočem povedati, da čustveno izsiljevanje je zelo resna stvar, če jo kdo izvaja nad otrokom, zrela oseba (če ni že od prej ustrahovana) pa se temu brez večjih muk lahko postavi po robu. Psihično nasilje pa obsega več stvari in je, vsaj zame, dosti bolj resna zadeva. Da ti nekdo konstantno nabija slabo vest, te ponižuje in zasmehuje s svojimi pripombami, te kot osebo ne upošteva, da te poskuša povsem kontrolirati – v tem se ti pa res lahko še zmeša. Sploh, če je to tvoj partner. Od takega človeka bi jaz šla čim prej stran. Če pa on sam misli, da ni z njim nič narobe, potem pa sploh ni kaj razmišljati, samo pokati kufre.
Se opravičujem, če sem preveč ponavljala, kar je že napisanega.
Zelo lepo si tole napisala in v tem je ogromno resnice. Jaz sem žrtev takega človeka-moža in ker se na začetku nisem znala oz. upala tudi sedaj ne upam potegniti nekih potez, ker se ga enostavno bojim. Oditi ne morem, ker imam tako zakomplicirano situacijo, da ne bi imela za preživetje. Mož pa noče oditi. Tako rada bi si kje poiskala pomoč, pa mi kar naprej grozi. V bistvu potrebujem pomoč od zunaj, od kake organizacije, saj sama ne zmorem. Kam se sploh lahko obrnem?
Gospa ali pa kar vse gospe tukaj, ki so žrtve psihičnega ali čustvenega izsiljevanja: BELI OBROČ, ženska svetovalnica, razni terapevti, ki vam bodo pomagali povrniti samozavest in MOČ, da nekaj ukrenete. Nobeden nima pravice krojiti življenje drugega, kot sam hoče in te zadrževati, groziti, … Za vašo srečo ste odgovorne ve, samo ne bojte se.
Če bi imela čarobno paličico, bi vsem ki so žrtve pomagala, tako pa… 🙁 vso srečo!!!
Jaz imam samo eno vprašanje. Sem ločena po psihičnem nasilju v družini.
Dobro da se pomaga pač ženskam, da si povernejo……….
Kaj je pa z temi “bolniki”, ki taka dejanja potem izvajajo na drugih in potem vidjo do kje lahko grejo, naredijo škodo in gredo dalje. Zakaj za take ljudi nič ne obstaja, zakaj njih nihče ne prime bolj na oštro, da se začnejo zavedati svojih dejanj. S tem ima tak človek recimo tudi pravico do stikov s otroki, s katerimi še sam ne ve kaj bi delal. Ne zna se pogovarjati, nič, otroka prideta hladna domov.
Kaj s takimi ljudmi??
On to sprejema kot napad, če mu svetuješ karkoli oz. mu poveš kakšen je. Ravno danes se je pogovarjal po telefonu z otrokoma, jima obljubljal vse živo, od motorja do izletov, da bo dobil stanovanje……a dolgov ima še ogromno za poplačat, otrok gre jeseni v šolo, podkupovanje na polno. Kaj storiti v takem primeru ko taka oseba maltretira lastne otroke? Itak nameravam iti po nasvet, samo me vseeno še zanima vaše mnenje.
To se dogaja skoraj vedno, lasten oče jih hoče pridobit na podlagi predmeta.
Hvala za odgovor oz. mnenje!