Pozdravljeni!

Situacija, v kateri se je znašla naša družina, je tako kompleksna, da sem si dovolila odpreti novo temo.

Sem poročena, z možem se dobro razumeva, rada se imava, predvsem pa imava zaupanje, da se drug z drugim lahko o vsem pogovoriva. Živiva v svojem stanovanju, v hiši mojih staršev.
Stisko sem začela doživljati zaradi bratovih težav v zakonu in, kar je še huje, zaradi reakcije moje matere na njune težave.
Brat in njegova žena sta se znašla na razpotju. Dlje časa se je stopnjevalo in zdaj je izbruhnilo. Zdi se mi, da svakinja ni več vedela, kaj storiti in v obupni želji po spremembi, se je odločila oditi. Skupaj z otroki je odšla k svojim staršem. Stanje je še povsem sveže, ranjena sta oba. Ozadja njunih težav pravzaprav ne poznam dobro. Mislim, da posredi ni druge ljubezenske zveze, enostavno sta se odtujila, drug od drugega pričakujeta stvari, ki si jih ne moreta dati, drug drugega krivita za nastalo situacijo in se v vsem skupaj počutita nerazumljena. Če sem kdaj s komerkoli od njiju govorila in predlagala, da naj skuša spremeniti kaj pri sebi, sta oba (vsak posebej) reagirala obrambno, češ, da ga/je ne razumem. Svakinja neizmerno uživa v družbi in jo zanima veliko stvari, rada gre ven, mojemu bratu pa več pomeni mir in urejen dom, čeprav v družbi ni ravno zamorjen. Brat ima težave v komunikaciji, težko izraža čustva, v zadnjem času pa je bil do svakinje tudi verbalno agresiven, čeprav zna moja svakinja dobro prilivati na ogenj.
Težave s komuniciranjem izvirajo iz najine primarne družine, kjer je najina mati bila diplomat in odvetnik za vse in je vedno skušala “prevajati” jezik med očetom in sinom, to pomeni, da se je ona dogovorila (vtaknila) o čisto vsem. Tudi o zadevah, ki se je niso popolnoma nič tikale. Čuti se poklicana, da rešuje čisto vse. Pri običajnih in pozitivnih zadevah ni bilo posebnih težav, jih je lahko “nosila” in če smo jo tu ustavljali, postavljali mejo, je tudi znala prenesti. V tako stresnih situacijah pa ne zmore. Ne zmore se oddaljiti, ampak nase nalaga breme, ki je breme nekoga drugega. In ker s tem ne zna delati, postopati, ne zna svetovati, “masira” nas, ki se znajdemo v njeni bližini.
In tu nastane tudi problem. Brat in njegova žena imata težave v zakonu. Tudi meni je težko in žal zaradi tega, vendar se ne počutim poklicana, da bi se vpletala, če me zato nihče od njiju ne prosi. Vsaj zdaj še ne. Imam ju za zrela odrasla človeka, ki bosta na nek način našla tak ali drugačen izhod.
Lahko razumem in vem, da mama doživlja vse še huje. Pri nas je pa neznosno. Težko mi je, ko jo gledam čist sesuto, sprašuje, če je kdorkoli od naju (z možem) že govoril z bratom ali s svakinjo. Ne sprejme, da jima je potreben čas. Pričakuje, da se bom vpletla, ker da jaz bolj znam in kaj vem kaj še. Govori, da ne ve, kaj je v življenju zagrešila. Krivi sebe, nalaga nase. Pritisk je neizmeren. Ne morem razmišljati o ničemer drugem, pa ne zaradi bistvene situacije (bratove), pač pa zaradi materinega doživljanja. In ne vem ali naj sploh kaj ukrenem. Ne vem, ali želja po ukrepanju moje čutenje ali pritisk matere. Rada bi pomagala materi, da bi se pomirila in tega ne jemala tako tragično, pa postanem ob njej kar agresivna in je še slabše.
Imate kakšen nasvet, kaj mi je storiti?
Hvala in srečno!

Spoštovana Benči,

situacija je ZA VAS res kompleksna, ker vam primanjkuje razmejitev – med vami in materjo, po drugi strani tudi med vami in bratom ter svakinjo. Postavlja se žalostno vprašanje, ali živite svoje življenje ali življenja drugih? Morate potem, ko pridete iz službe, prevzeti še »diplomatsko« in »odvetniško« službo? Seveda vam ni vseeno, če ima brat krizo v zakonu. Toda zaradi načina, kako ste opisali njune težave, je recimo težko verjeti, da ju imate za »zrela odrasla«. Zakaj bi ju morali sploh kakorkoli presojati, predalčkati, vedeti za razloge njunih nesporazumov, ali je po sredi afera ali ne itd. itd. …? Pravite, da se ne nameravate vpletati – »vsaj za zdaj še ne«. Kdaj torej? In zakaj? Sicer pa ste se nenaprošeni že vpletali: »Če sem kdaj s komerkoli od njiju govorila in predlagala, da naj skuša spremeniti kaj pri sebi, sta oba (vsak posebej) reagirala obrambno, češ, da ga/je ne razumem,« pišete. Od kod misel, da bi bilo vaše vpletanje sedaj dobrodošlo, smiselno in za kogarkoli koristno?

Če vse to počnete iz svojega prepričanja ali pa zaradi materinega pritiska, je pravzaprav vseeno, ker tako ali tako ponavljate materin vzorec. Predlagam, da vse, kar ste zgoraj napisali o materi, v miru preberete še enkrat in poskusite začutiti, v kolikšni meri govorite pravzaprav o sebi. Ko se boste lahko prepoznali, vam to – upam – ne bo všeč. Morda se boste zavedeli, kako krivično je, da bi morali igrati vsesplošno družinsko terapevtko v vlogi, ki je vnaprej obsojena na neuspeh in ponižanje (kakor se doživlja tudi vaša mati). Morda boste lahko začeli postavljati meje materi, ko vdira v vaše življenje s svojimi stiskami, kakršnih ji njeni otroci pač ne morejo rešiti. Na eni strani se vam smili, na drugi ste besni na njeno manipuliranje. Seveda dela to iz stiske, toda če ji boste še naprej pustili, da vas bo vedno znova povozila, ne boste zato nič zadovoljnejši, pa tudi noben drug družinski član ne.

Edino, kar lahko storite, je torej začetek začrtavanja lastnih meja. Najprej do mame. Zelo konkretno: Kolikokrat na dan/teden ste z materjo v stiku, kako dolgo – obiski, telefoni, hrana, usluge, morda čuvanje otrok …? Vse to so priložnosti za postavljanje, preizkušanje in kršenje meja. Kaj pa z bratom? Kaj če bi počakali, da se sam obrne k vam po nasvet – če ga sploh želi (in zakaj bi ga moral)? Kaj če bi nehali opravljati posredniško službo med materjo in bratom? Koliko časa bi vam ostalo, da se posvetite sebi, svojemu možu, svojemu življenju, tistemu, kar ste sposobni ustvariti zunaj svoje primarne družine? Je težko, seveda, ker so ti vzorci zares močni – kot bi nas gnalo nekaj močnejšega od nas, to pa so nezavedne potrebe družinskega sistema … vendar se da, dan za dnem, včasih uro za uro – če boste žaromete svoje pozornosti obrnili nase in vase. Vzemite to kot investicijo v svojo prihodnost, ki se vam bo bogato obrestovala prav vse življenje. Najbrž tudi vaš mož ne uživa v taščinih pritiskih, tudi če so posredni (preko vas), in trpi, ko gleda vas, kako se obremenjujete z zgodbami, ki niso vaše. Če sta v kvalitetnem odnosu, bo to vaše zorenje vajino skupno.

Če lahko mami kakorkoli pomagate, ji lahko prav s tem. Seveda se lahko pripravite na okrepljene poskuse, da bi vam zbudila občutke krivde (za nekaj, za kar, če logično razmislite, sploh ne morete biti krivi vi), vendar se ne pustite preplašiti. Če se lahko pri tem oprete na moža, toliko bolje. Če boste ravnali preudarno, ne boste manj, ampak bolj ljubeča hči.

Želim vam uspešen kvantni skok in napišite kaj, kako vam gre!

Lahko vam napišem jaz, kako mi gre…: mislim, da vse boljše in boljše in samo še NAVZGOR!…!

HVALA VAM.

Draga IzGlobočineGlobočin,

ne vem, ali si lahko predstavljate, kako vesela sem, da ste se oglasili (tu vam odgovarjam zato, ker vam ne morem poslati zasebnega sporočila) in da vam gre bolje.

Hvala tudi VAM in vse dobro, velikokrat se spomnim na vas.

Tudi JAZ na VAS!

Kmalu se SREČAMO. NISTE SAMI – JAZ SEM Z VAMI! 🙂

SVETA GORA.