Naš malček bo dopolnil 2 leti, poleti pričakujemo novega člana. Še ta mesec pričakujemo opremo za otroško sobo s “ta veliko” posteljo za malčka.

Zanima me, kako ste se vi lotili uvajanja na lastno sobo in veliko posteljo? Na kaj naj bom pozorna? Malček zdaj spi v otroški posteljici v najini spalnici.

Zanima me še katere pravljice berete 2letnikom?

hvala in lep dan

Ojla.

Mi smo našega navdušili nad ta veliko posteljo, že prej je sam hotel spati v ta veliki. Morda greste lahko v skupen nakup posteljnine za ta veliko posteljo in si izbere motiv, ki mu je zares všeč… Zvečer se od njega mirno poslovite in ne spreminjajte dosedanjih navad. Povejte mu, da če kaj potrebuje, da naj vas pokliče. Po potrebi lahko pustite priprto luč in vrata. Naj selitev razume kot napredek, ker je pač že tako velik in ne kot izgnanstvo iz sobe staršev. Če bo ponoči kaj potreboval, pojdite k njemu, se zmenite in greste nazaj spat. Če se bo začel on hoditi k vama, bo hitro tudi želel ostati pri vaju. Zjutraj, ko se zbudi, pa ga z veseljem pokličite k sebi in se še malo pocrtajte v “ta družinski” postelji. Tako smo prakticirali mi, v prvo ni bilo nobenih težav, bomo videli kako bo v ta drugo 🙂

Lp.

Pozdravljeni!

Vaš zapis nisem videl, da bi bil točno naslovljen, zato si dovolim tudi kot starš treh otrok, podeliti svoje mnenje na vaš prispevek. Najprej morda podatek, da sva z ženo starša trem otrokom v starosti: (7, 5, 3, let).

Že pri izobraževanju za vzgojitelja predšolskih otrok sem se srečeval z različnimi mnenji pedagogov, kdaj , kako… otrok v svojo sobo, samostojnost…
Na koncu sva se po seminarju iz Hagioterapije vendar odločila, da bo na tem področju, ki ga omenjate, otrok z nama v spalnici. Sedaj smo vsi v spalnici, vsak na svoji postelji razen najmlajšega otroka, ki je z nama na zakonski postelji. Z opazovanjem otrok, lahko rečeva, da je njihov razvoj samostojnosti njihovim letom primeren.
Starejšega otroka ni potrebno več toliko vzpodbujati, ampak kdaj le spomniti pri dorečenih, jasnih, osmišljenih ravnanjih. Pride s pouka, vrhnja oblačila obesi na svoje mesto, preobuje, gre sama v prostor za preobleč in se sama preobleče ter primerno namesti oblačila. Pri drugem otroku je pri teh opravilih potrebno več vzpodbujanja, osmišljanja… Pri tretjem otroku je dovolj, da mu priložim oblačila in, ko pove, da pri čem le še ne gre, pomagava.

Spalnica je kot eno toplo »gnezdece« ljubezni, miru, pravljic, molitve, družinskega pogovora…
Z ženo sva se odločila, da ne bova preveč hitela z otroškimi svojimi sobami, pohitela pa sva, da ima vsaka svoj kotiček, kjer lahko individualno ustvarja, se kdaj umakne v zasebnost, kjer ima vsaka svoje na svoj kreativen način zložene igrače, knjige…
Z ženo opažava, kako je v porastu problem odvisnosti od računalnikov, problem odtujenosti, problem kjer starši nimajo- nimamo vzgojnega načrta, ulica pa ga ima…
Z ženo sva spoznala, da se otrok nikoli »prenapije«ljubezni – prave ljubezni, ki ni posesivnost…

Toliko na kratko z moje strani o spalnici.
Glede knjig pa bi rekel, da ima založba DIDAKTA zelo dobro dodelane in dobro zastavljene temelje. Za starše kakor otroke in določeno letom primerno. Tudi v knjigi se kje najde zapis katerim letom je kaj primerno. Dajejo možnost zdravega odraščanja v celoti. Imajo tudi knjige o motoričnem razvoju otroka, potem tudi kako lahko starši dobro vplivamo na posamezne etape razvoja…
Na internetni strani, društva katoliških pedagogov lahko spremljate kako priti do njihove revije , »Vzgoja«. Kje, kdaj… potekajo kakšni dobri seminarji…
Toliko zaenkrat.

Prijetno bivanje vam želim in dobro okušanje odkritih dragocenosti pri sebi kakor pri otroku.
D.P.

Draga Barbara!

Jaz sicer izkušenj z uvjanjem dveletnika v svojo sobico nimam, ker smo že v prvem mesecu postavili otroško posteljico v svojo sobo. Res pa je, da je bila njegova soba poleg spalnice in so bila oboja vrata ponoči odprta.
Morda poskusite na ta način, da se, ko boste opremili malčkovo sobo, čim več časa zadržujeta v njej. Naj postane središče dogajanja pri vas doma. Skupaj namestita tiste igračke, ki mu največ pomenijo. Skupaj jih pred spanjem “dajta počivat” (tako smo mi delali. Sedaj gredo spat tvoje igračke, potem pa se bova midva uredila in se jim boš pridružil – navajanje otroka preko igre k pospravljanju).
Pravljic oz. slikanic za otroke je res veliko. Predlagam, da skupaj obiščeta knjižnico, kjer so tudi kotički za otroke. Skupaj prelistajta kakšne slikanice, tudi takšne brez besedil, ki pa so bogato ilustrirane. Sama boste ugotovila, katere ga najbolj privlačijo. Tiste si bo želel ogledovati znova in znova…dobila boste odgovor na vaše vprašanje.
Pe lepo se imejte
Maja

Pozdravljena Barbara!

Pri kakšnemkoli uvajanju sprememb v življenje otroka imejte zmeraj pred seboj svoje želje in potrebe ter potrebe otroka. Oboje je enako pomembno. Tako pravega recepta ni. Kaj otrok potrebuje, vam bo pokazal s svojim vedenjem. Če bo novost sprejel z navdušenjem, ne bo težav. Če pa bo do novosti nezaupljiv in bo želel nazaj k vam, potem pa potrebuje od vas to, da mu vrata nazaj v spalnico ne zaprete popolnoma.

Pri tem bi opozorila na našo zahodnjaško vzgojo, ki majhne otroke prezgodaj sili v samostojnost … ko pa odrastejo jih pa priklenjamo nase. … To je narobe svet. Otroci potrebujejo najprej dobre korenine in nato krila (svobodo in samostojnost). Zdaj je čas, da z otrokom vzpostavljate tesno in ljubečo vez. Skupno spanje ali spanje v skupnem prostoru je ena izmed stvari, ki k temu zelo pripomorejo. Ni pa nujno tako, v vzgoji ni pravih receptov. Če iz kakršnihkoli razlogov želite spalnico zase, so pač tudi vaše potrebe pomembne. Potem je pomembno, da skupaj preberete pravljico in ste ob njem toliko časa, da zaspi (se stisnete k njemu, mu daste roko). Večerni čas je eden izmed najmočnejših trenutkov, ko se vzpostavlja tesna in ljubeča vez.

Če selite otroka v svojo sobo zaradi prihoda novega člana, naj vas opozorim, da boste zelo verjetno naleteli na težave. Starejši otrok se bo lahko čutil odrinjenega, kar vam bo povedal s svojim vedenjem in takrat mogoče razmislite o drugačni ureditvi spanja.

Naj povem svojo izkušnjo. Tudi jaz sem svojega prvorojenca preselila v svojo sobo, ko je prišla drugorojenka. In prvi je bil zelo ljubosumen na malčico vse dokler ga nisem preprosto sprejela nazaj v spalnico. Poleg velike postelje smo postlali zasilno ležišče in uspavala sem oba hkrati. Na moje veliko začudenje nočni jok velikega ni prav nič motil in ljubosumje je skoraj čez noč izginilo.

Še o pravljicah: v starosti nekje do 4, 5 let je najprimernejše, če otroku berete preproste slikanice in pravljice, ki razlagajo vsakodnevno življenje. Z abstraktnimi čarobnimi pravljičnimi bitji počakajte do takrat, ko bo začel razvijati domišljijski svet. Grde čarovnice in krute klasične pravljice pa lahko tudi mirno izpustite. Te otroke samo strašijo in nič lepega ne naučijo.

Alenka O.